|
V pojasnilo
Zadnje čase je bilo v naših in tujih časopisih napisano o Međugorju marsikaj...
>>> fra. Ivan
Sesar, nekdanji župnik v Međugorju >>>
>>> Izjava slovenske škofovske konference >>>
>>> Postopki Cerkve v primerih Marijinih
prikazovanj >>>
fra. Ivan Sesar:
Provincijal Hercegovske frančiškanske province in bivši medžugorski župnik je
dal intervju za Večernji list 14. 09. 2008. Pogovarjal se je Žarko Ivković
Dr. fra.Ivan Sesar: Pripravljeni smo za komisijo, ki naj razišče Međugorje
Senzacionalno se je te dni širila vest, češ da je Vatikan začel obračunavati z
medžugorskim fenomenom in da ga je sam papež označil za prevaro. V ozadju te
lažne informacije je pravzaprav bil primer fra.Tomislava Vlašića, ki ga je
Vatikan kaznoval zaradi nepokorščine. Ker je tu govor o duhovniku, ki je deloval
v Medžugorju, je resničnost tamkajšnjih Marijinih (Gospejinih) prikazovanj zopet
vzbudila dvom.
Kaj pravi o tem dr. fra Ivan Sesar, provincijal
Hercegovske frančiškanske province in bivši medžugorski župnik?
– Presenečen sem nad takšnim napačnim in, upam si trditi, zlonamernim
sklepanjem. Znano je, da Sveti sedež s posebno pozornostjo spremlja medžugorske
dogodke in da še ni izrekel svoje končne sodbe. Vatikan ni institucija, ki z
nekom obračunava, še najmanj z Medžugorjem.
• Ali ni primer fra.Tomislava skeptikom še en dokaz, da so
medžugorski fenomen izmislili hercegovski frančiškani?
– Velikanske (Grozne) neresnice so trditve, da so hercegovski frančiškani
izmislili medžugorski fenomen. Vsak dobronameren, ki se potrudi spoznati resnico
o začetku medžugorskih dogodkov, bo lahko spoznal, da so fratri (frančiškani),
ki so v tem času službovali v župniji Medžugorje, se z veliko previdnostjo
lotevali teh dogodkov.
• Kolega Inoslav Bešker je šel še korak naprej in se
odkrito vpraša ali je ravno Vlašić “izmislil prikazovanja”. Kaj je resnica o
delovanju fra.Tomislava v Medžugorju?
– Trditev, da je fra.Tomislav Vlašić izmislil prikazovanje v Medžugorju je tudi
absurdna. Kajti znano je in lahko se dokaže, da je fra.Tomislav junija 1981., ko
so se po pričevanju šestih otrok začela prva prikazovanja, sploh ni služboval v
Medžugorju niti ni poznal teh otrok. V Medžugorje je prišel na prošnjo
predstojnikov – septembra 1981., potem ko je bil aretiran fra.Jozo Zovko. V
župniji je deloval ne cela štiri leta, leta 1985 je bil premeščen v Vitino, in
leta 1988 je odšel v Italijo.
• Ali je bil fra.Tomislav duhovni voditelj vidcev? Ali se
je lažno predstavljal papežu kot tisti, ki »po Božji previdnosti vodi
medžugorske vidce«?
– Ta provinca ni nikoli nikogar predlagala niti predlagala za duhovnega
voditelja vidcem. Mislim, da nihče od medžugorskih župnikov ni nikoli imel
poseben »mandat« takega vodjo. Dejstvo je, da so nekateri fratri (frančiškani)
bili spovedniki posameznih vidcev in da so in še imajo prijateljske odnose tudi
z njihovimi družinami, kar je razumljivo. Kdo ima osebnega prijatelja , ali kdo
ima duhovnega voditelja morate vprašati same vidce. Te dni smo mogli veliko
brati v medijih, da so nekateri vidci tudi zanikali tako vodstvo.
• Ali je kazen fra Tomislava kakorkoli povezana z njegovim
delovanjem v Medžugorju? Namreč mostarski škof Ratko Perić jo jasno postavlja v
ta kontekst?
– Koliko mi je znano iz prebranih sporočil, fra.Tomislav Vlašić ni kaznovan
zaradi svojega nekdanjega pastoralnega delovanja v župniji Medžugorje, niti
zaradi medžugorskega fenomena, niti zaradi svojega osebnega odnosa do tega
fenomena.. Z njegovo premestitvijo iz Medžugorja mu takratni škof ni odvzel
nobene duhovniške oblasti! Ne vidim razloga, zaradi katerega bi kdo to povezoval
s njegovim delovanjem v Medžugorju, ali pa s samim fenomenom, še manj pa z
razlogom, da se to razlaga kot vatikansko negiranje Medžugorja.
• Kakšno je stališče Hercegovske frančiškanske province za
primer fra.Tomislava?
– Fra.Tomislav je že 1992. leta uradno prestopil v italijansko frančiškansko
provinco Abruzzo, kjer živi in deluje. To bi rekel, da ta provinca od takrat
nima nobenega pogleda tisto kaj dela in s čim se ukvarja. Torej, fra.Tomislav
skladno z našo zakonodajo Reda ni dolžan dajati poročilo o svojem delovanju
Hercegovski frančiškanski provinci Vnebovzete BDM, niti je to vršil. Za njega je
izrecno merodajen provincial in provincialna vodstvo province, kateri pripada. O
podrobnostih njegova delovanja v Italiji nikoli nisem bil uradno informiran.
• Vatikan je naznanil osnovanje nove komisije, ki bo
ponovno preiskala medžugorski fenomen. Kaj veste o tem?
– Čeprav se o ustanovitvi nove komisije vse pogosteje in glasneje govori, ta
urad ni prejel nobenega uradnega dopisa, ki bi to potrdil.
• Ali bo komisijo pod papeževim »patronatom« in ali je že
kdo imenovan za njenega člana?
– Kolikor zvedel iz neslužbenih virov je govor o mednarodni komisiji, ki bi jo
moral imenovati Sveti sedež. Kot provicial te province, kateri je župnija
Medžugorje izročena v pastoralno skrb in kot bivši medžugorski župnik izjavljam,
da smo popolnoma odprti in pripravljeni za sodelovanje s komisijo, ki jo imenuje
uradna Cerkev. Župnijo Medžugorje je od samega začetka upravljajo frančiškani,
ki so skladno s cerkvenimi predpisi, predlagala in imenovala merodajna cerkvena
oblast. Pastoralno osebje želi, da bodo tamkajšnji dogodki v skladu s cerkvenimi
predpisi in učiteljstvom Cerkve. Medžugorje ni, kot nekateri mislijo in
izjavljajo, »projekt posameznikov in posameznih skupin«, pač pa milostni dar
neba in velika ponudba današnjemu človeku in človeštvu.
• Ali se vendar v Medžugorju dogaja nekaj zakulisno?
– V Medžugorju se ne dogaja nič za kulisami, skrito očem javnosti. Vsak more kot
vernik ali nevernik priti in videti kaj se tam dogaja in zaradi česa se tam
zbirajo tolikšne množice romarjev iz vsega sveta. Številke očitno potrjujejo, da
je kljub vsemu Medžugorje danes v svetu eno najbolj znanih romarskih (središč)
mest v Katoliški Cerkvi, duhovno žarišče in nedoumljiv nepremagljiv magnet za
mnoge iskalce Boga.
Večernji list 14. 09. 2008. Pogovarjal se je Žarko Ivković
Stališče Katoliške Cerkve glede
prikazovanj v Medžugorju:
Prikazovanja v Medžugorju sta kritično preučevali dve cerkveni komisiji.
Prva je delovala v pristojnosti nekdanje Jugoslovanske škofovske konference,
obstoječa vatikanska komisija o domnevnih Marijinih prikazovanjih v
Medžugorju pa še ni dala dokončnega mnenja.
Dosedanje skupne ugotovitve obeh komisij lahko povzamemo takole: »Iz dogodkov in pričevanj vpletenih oseb ni razvidno, da bi bili dogodki in sporočila 'vidcem' v Medžugorju nadnaravnega izvora.« Seveda s tem prikazovanja niso ovržena in razglašena za prevaro. Praviloma se končna sodba o prikazovanjih in sporočilih izreče po tem, ko se le-ta končajo.
V zgodovini so romarska središča nastajala na osnovi spontane pobožnosti vernih ljudi, ki so se zaradi duhovnih in telesnih stisk (bolezni, vojne, turški vpadi itd.) začeli zbirati na določenem kraju. Romarski kraji niso nastajali zaradi predhodne uradne potrditve cerkvenih komisij, pač pa je Cerkev v nekaterih redkih primerih kasneje potrdila, da gre za nadnaravne pojave (npr. v Lurdu ali Fatimi). V zgodovini, posebej v poznem srednjem veku, je prihajalo do raznovrstnih zlorab na tem področju, zato je Cerkev pri presoji domnevno čudežnih pojavov zelo previdna. Tudi tam, kjer je z nedvomnimi čudeži (npr. medicinsko nerazložljiva ozdravljenja v Lurdu) ugotovljeno, da je v ozadju Božje delovanje, Cerkev dogodkov in sporočil ne postavlja v isto vrsto z Božjim razodetjem v Svetem pismu, saj gre za zasebna razodetja. Kadar so le-ta pristna in uradno potrjena, so vedno v soglasju z Božjim razodetjem oziroma mu v ničemer ne nasprotujejo. Marijina sporočila dejansko poudarjajo tisto, kar nam Jezus naroča v evangeliju in se je v določenem obdobju morda izgubilo iz zavesti in življenja ljudi. Jedro Marijinih sporočil je vedno spreobrnjenje in pokora, molitev in sprava z Bogom in ljudmi, kar posledično pripomore k miru na svetu.
Zdrav verski čut se kaže v tem, da verniki že stoletja romajo v velika Marijina božjepotna središča tako v domovini kot po svetu. Tam poglabljajo osebno vero, prejemajo zakramente, skupaj pojejo in molijo v smislu znanega izreka po Mariji k Jezusu.
Katoliška Cerkev romanj v Medžugorje ne prepoveduje, jih pa tudi izrecno ne priporoča, v kolikor imajo romarji namen, da bi prisostvovali videnjem. Namen romanj je vedno molitev, spreobrnjenje srca in prejem zakramentov. V konkretnem primeru romanje v Marijino romarsko cerkev v Medžugorju ni sporno, pač pa je lahko zavajajoče romanje zaradi prepričanja v za zdaj nepotrjene nadnaravne pojave prikazovanj. Cerkev vedno opozarja pred nevarnostjo, da bi se verniki osredotočili na nekaj, kar je v veri obrobno (prikazovanja, sporočila ali drugi čudežni pojavi). V središču vere je Jezus Kristus, vse drugo pa mora vernike voditi k močnejši veri vanj in globlji ljubezni do njega.
Kako Katoliška Cerkev oceni
avtentičnost Marijinega prikazovanja in status romarskega kraja oziroma kateri
so dokazi, da gre dejansko za čudežno prikazovanje?
Ugotavljanje pristnosti
prikazovanj
Ne prejšnji (iz leta 1917) ne sedaj veljavni Zakonik
cerkvenega prava (1983) ne vsebujeta pravne določitve postopka za priznanje
pristnosti prikazovanj, kar kaže na izredno previdnost Cerkve na tem področju.
Zgovorno je že samo dejstvo, da je od 295 primerov domnevnih prikazovanj v
dvajsetem stoletju Cerkev priznala le enajst izmed njih. Potek ugotavljanja
pristnosti prikazovanj opredeljuje dokument, ki ga je 1978 izdala
Kongregacija za nauk vere:
1. Zadostna informacija. Zbrati je torej
treba vse možne in verodostojne podatke.
2. Pravovernost. Vsebina prikazovanj ne sme
biti v nasprotju z bibličnim razodetjem (torej s tem, kar je zapisano v Svetem
pismu), kot ga razlaga Cerkev.
3. Razvidnost. Vse mora biti usmerjeno v
Boga, soljudi, Cerkev in v svet; temu nasprotuje osrednje mesto vidca ali kakšne
druge stvari.
4. Znamenja. Čudeži, kot so ozdravljenja,
spreobrnjenja, nenavadni kozmični pojavi, so Božji posegi, ki potrjujejo
prikazovanja.
5. Zdravje ali patološkost vidcev.
Strokovnjaki morajo ugotoviti zdravstveno stanje vidcev, da se pojav videnja ne
zamenjuje s halucinacijami in obratno.
6. Sadovi. To je kriterij, ki ga je postavil
že Kristus sam (prim. Mt 7,16) in je zato odločilen. Prvi in poglavitni sad je
svetost z vsemi krepostmi, ki vidcu dajejo verodostojnost. Sadovi se določajo
tudi glede na okolje oziroma okoliščine.
7. Sodba Cerkve. Vanjo je vključen krajevni
škof, ki mora preveriti konkretne sadove in dovoliti kultne obrede na mestu in
razglasitev avtentičnosti prikazovanj. Od Apostolskega sedeža mora priti
odobritev le v primeru, če pojav dobi širše mednarodne razsežnosti.
V čem je razlika med Marijinimi prikazovanji v Lurdu
in Fatimi na eni ter v Medžugorju na drugi strani, kjer naj bi se je povsod
prikazovala Marija in zakaj v prvih dveh Cerkev uradno priznava Marijino
prikazovanje, v Medžugorju pa (še) ne.
Razlika je očitno v različnih krajih in zgodovinskih
položajih, v vidcih, v dejstvu, da so v prvih dveh primerih prikazovanja končana
in se je postopek preverjanja končal, v zadnjem primeru pa (še) ne. Ni pa res,
da Cerkev prikazovanj v Medžugorju ne priznava – dejstvo je, da se o njih še ni
izrekla niti v pozitivnem niti v negativnem smislu – saj postopek še ni
zaključen. Razlog je v tem, da prikazovanja še niso končana.
Kakšno je mnenje Cerkve na Slovenskem o Medžugorju
oziroma o Marijinem prikazovanju in ali romarjem odsvetujete romanje ali jih k
njim spodbujate?
Cerkev na Slovenskem sledi priporočilom
Škofovske konference Bosne in Hercegovine
(prej jugoslovanske), saj sama ni pristojna za dajanje sodb o Medžugorju, ker
področje sodi pod pristojnost krajevnega ordinarija ali Kongregacije za nauk
vere v Rimu, če gre za mednarodni pomen. V skladu s temi navodili tudi
usmerjamo duhovnike in vernike.
Razširjen pogled na Marijina prikazovanja najdete tudi v 2.
delu Priročnika dogmatične teologije avtorja dr. Marjana Turnška,
murskosoboškega škofa, kjer so podrobno navedena in opisana merila za
ugotavljanje pristnosti prikazovanj.
Te strani ureja: "Klošar"