Rupar Jože - peš v Međugorje
(potopis:  Reteče - Medžugorje – peš   10. - 25. junij 2013)

Ponedeljek, 10. 6. Reteče – Logatec 40 km 6.10 – 16.20
Zgodaj zjutraj mi je Francka-mami postregla z obilnim zajtrkom, nato še dobra jutranja kava, kar je stalnica v takih in podobnih primerih. Ko sva uredila vse v zvezi slovesa se odpraviva ob 5.30 pred hišo in na presenečenje vidiva, da pada dež. Mami odide v službo jaz pa dodatno vzamem star dežnik, rabljeno vetrovko, ter pot pod noge. Od doma se odpravim čez ozko visečo brv proti Dolu. V Sori skrenem po cesti v dolino Ločnica, ki pelje proti vrhu Sv.Katarine. Dež je počasi ponehal. Priporočim se za srečno pot. Na Katarini še nekaj meglic,vmes pa toplo jutranje sonce. Prevevajo me lepi občutki, seveda prvič pokličem mami. Spustim se v dolino proti Dvoru pri Polhovem Gradcu skozi Dolenjo vas v Horjul. Na Vrhniki v gostišču »Simon« sem pojedel ričet z klobaso + pivo. Poklical me je svak Matiček, da bo morda prišel kaj naokoli. Vreme je enkratno, po celomesečnem deževju je tretji dan lepo, vremenologi pa napovedujejo sonce.

Ko sem prispel v Logatec sem srečal gospoda župnika, ki je ravno peljal večjo skupino bodočih birmancev na sladoled. Župnišče z okolico je lepo urejeno. Spoznal sem gospo Rozi, ki pomaga v župnišču. Pred dvema mesecema je bila z še tremi upokojenkami peš v Medžugorju. Medtem mi je župnik g. Kompare odprl podstrešni prostor, kjer sem prespal že lansko leto na poti v Motta di Livenca – frančiškanski samostan z mogočno cerkvijo (naprej od Portoguare). Postrežen sem z obilno malico. Skupaj z Matičkom je prišla tudi Francka, in mi izročila dodatno pijačo in hrano za v nahrbtnik, nato naju je Matiček častil s pijačo. Pred sv. Mašo smo se poslovili. Hkrati s potekom bogoslužja je bila tudi lepa priprava na birmo. Ga. Rozi mi je dala za dodatne informacije GSM številko, preslikan zemljevid za celo pot in malo literature. Pred spanjem napišem dnevnik vmes poslušam vaje pevskega zbora v spodnjem prostoru. Pod streho je lepo urejen prostor z približno 20 ležišč-jogijev +2 tuša.

Torek, 11. 6. Logatec – Pivka 31 km 6.10 –16.30
Jutranja meglica dodaja naravi čar lepote. Lani sem šel do kraja Laze po poti skozi gozd, kjer je pot lepša, po asfaltu pa enostavnejša hkrati pa tudi nevarnejša zaradi prometa. Grem čez Planinsko polje, ki ga reka Unica vsako leto poplavi. Trava je visoka tik pred košnjo. Zraven starejše obnovljene hiše na Planini me pričneta oblegati dva večja psa, lastnica ju pokliče nazaj.

Gospa me po krajšem pogovoru povabi na čaj. Postregla je z ribami , paradižnikom, olive, kruh in 3 dl rdečega vina » Več ga pa tako nimam« ! me ošvrkne. Pridruži se sin in njena mati, ki je doma nekaj hiš naprej- kasneje mi mati prinese velik kos ocvirkovce. Za konec še kavica – zares prijazna družina. Skozi Postojno nekaj kapelj dežja – mimo letališča proti Pivki, vmes nekaj postankov. Proti vzhodu pogorje Javorniki, kjer me dalj časa spremlja cerkev sv. Trojice 1106m. Pred Pivko kmetje že kosijo travo. Namestim se v gostilni » HERMAN », kjer je prenočišče z zajtrkom. Sledi tuš- malica iz nahrbtnika. V trgovino in krajši sprehod - pisanje dnevnika.

Sreda, 12. 6. Pivka – Jelšane 28 km 7.10 – 14.40
Zajtrk je bil obilen – tri jajčka na oko, polno dobrot, osebje pa zelo ustrežljivo. V Pivki z okolico veliko kopljejo za kanalizacijo in vodovod. Obvozov je dovolj, vendar za peš hojo ni problema. Grem mimo lesarske tovarne » JAVOR », ki je v razpustu. Zjutraj vnete oči – k sreči imam kapljice in mazilo. Skozi manjše oblake sije toplo sonce, ki mi daje dodatno moč in sproščen korak skozi kraje : Parje, Drskovče, Zagorje. Pričela se je košnja – razpotegnjeni široki travniki in omamen vonj sena. Današnja etapa je lepša od včerajšnje. V daljavi se vidi Snežnik v drugačni obliki, kot iz gorenjske strani. Naslednji kraji : Knežak, Šembije.

V Ilirski Bistrici je na manjši vzpetini samostan z veliko cerkvijo. Ob 11.30 uri v Kosezah malica iz nahrbtnika. Vseskozi vonjam dišeče akacije. Že drugič me kliče brat Ivan, malo potipa kako in kaj, ter mi zaželi srečno pot – je pač najstarejši od bratov - sester in mu priznavamo » patronat«. Pokliče me tudi sestra Ivanka z pozdravi zbora Lubnik, ter me pohvali, da sem izbral dobro vreme. V Jelšanah je gospod župnik Franc Raspor ravno kosil travo z nitko, seveda me je pričakoval. Predhodno sem dobil dovoljenje za prenočitev v prostorih župnišča. Po krepki postrežbi se lotim pranja perila nato pa pod tuš, ter pisanje dnevnika. Pri sv. maši se v molitvi zahvalim za prehojeno pot. Povabljen sem na katehumensko srečanje. Zgodaj zjutraj mi g. župnik skuha belo kavo, ko ga vprašam za račun mi reče » Le po hrbtu te lahko fajn usekam, če me še enkrat vprašaš ».

Četrtek, 13. 6. Jelšane – Kostrena 32 km 5.50 – 20.00
Ob 5.50 uri se odpravim na pot proti 1 km oddaljenemu mejnemu prehodu z Hrvaško, kjer zavijem na levo pot takoimenovano » Petrolejsko cesto ». Vreme je jasno brez oblačka. Kot vsako jutro, se zahvalim sv. Jezus, Marija, Jožef in Jakob za prehojeno pot in se priporočim za naprej. Ob prehodu čez mejo brez posebnosti. Spreletel me je občutek – sedaj pa nisem več doma - vendar, zadani cilj zahteva popolnost in zbranost. Kmalu opazim, da je narava slabše obdelana kot na slovenski strani meje. Promet je zmeren, le tovornjakov z asfaltom je veliko. Dve uri hoje od meje je asfaltna baza, ki se vonja daleč naokoli. Star dežnik in preperelo vetrovko sem odložil v zaboj z odpadki. Nekaj sto metrov od ceste opazim veliko galebov, potem pa hodim 20 min. ob velikem centralnem smetišču, ki ga spremlja smrad. Veliko gradbenih strojev, ki pripravljajo prostor za smetišče - razbijajo skale, kopljejo, meljejo,odvoz z kamioni – na drugi strani pa smeti že zasipajo. Ob cesti so veliki transparenti proti smradu in razne politične parole. Pri odcepu za Viškovo ( 6 km ) grem na predlog domačinov naprej po » Petrolejski cesti », ki je včasih zavita okoli hribov. Z zaključkom Gorskega Kotorja se prične verižno gorovje Velebit dolgo 150km.

Na Trsat grem po gozdni stezi 10 min. čez hribček, preko lokalnega športnega igrišča, še dodatnih 10 min. v naselje in že sem na romarskem kraju - Cerkev Marije Trsatske. Cerkev iz leta 1453 je najstarejše Marijino svetišče na Hrvaškem. Nekaj let kasneje je bila cerkev dograjena v frančiškanski samostan. Pred cerkvijo je bronasti kip papeža Janeza Pavla II. V spomin na njegov obisk 8. Junija 2003. Pastoralni center – Svetišče papeža Janeza Pavla II. Odprt 5. Junija 2008. V notranjosti je dvorana z 300 sedeži, ter 4 manjše dvorane. Ustavim se v cerkvi, kjer se spomnim otroštva. Pri sedmih letih sem bil z starši prvič tukaj na romanju z vlakom. V samostanu prosim za prenočišče, vendar mi oseba v recepciji odvrne, da ne prakticirajo s tem. Vprašam za predstojnika, pa ni bil dosegljiv. Glede na dosedanje izkušnje sem bil negativno presenečen. Grem na pico in pivo. V bližini so odpirali nov lokal – petje dalmatinske klape ... Moji občutki so bili prazni kljub temu, da rad pojem in poslušam to zvrst glasbe. Pokličem ženo Francko ... ,da mi sina Lenarta, ki me po moško strese. Pri počitku zmotim še skupino delavcev ob cesti – po splošnem pogovoru čutim, kako se mi vračata moč in volja. Spušćam se proti Martinščici. Prvič sem imel obute opanke-tevice in nogavice. Pojavil se je prvi skoraj nevidni žulj, vendar zelo moteč- spet obujem superge, čeprav rabljene se dobro obnesejo. V večji blagovnici nakupim hrano in pijačo za nahrbtnik, ki tehta brez hrane- pijače 7.60 kg. Pričela se je vročina. Pred blagovnico se v senci odžejam in za pol ure zaspim. V Kostreni zasebno prenočišče z tušem.

Petek, 14. 6. Kostrena - Crikvenica 30 km 6.15-15.00
Jutro je jasno, obeta se lep in vroč dan. Hoja po jadranski magistrali zahteva previdnost zaradi povečanih prometnih konic- trajektne linije. Dobri dve uri hodim skozi Bakarski zaliv,od tega pol časa v senci zavetja hribov. Kar nekaj časa vonjam nafto iz rafinerije. Ko pridem na sonce oblečem prvič kratke hlače, ter dolge spravim do sv. maše v Medžugorju. V Bakracu se osvežim z belo kavo, nato pa krenem proti Kraljevici - Jadranovo - Dramalj. Na drevesih od sadja zorijo bele in rdeče murve - imajo svojevrsten sladek okus. V daljavi že nekaj časa opazujem most, ki povezuje otok Krk z celino. Ustavim se v Crikvenici, ki je najbolj znano turistično središče in klimatsko zdravilišče v Kvarnerju. Pranje perila, nato pa tuš in v trgovino. Za dve uri se grem namakat v prijetno toplo morje, vmes pa malica. Šolo obvezni fantje in dekleta se vozijo v dveh čolnih in se z huronskim vpitjem obkladajo z neslanimi šovinističnimi gesli in medsebojnimi grožnjami. Domači kopalci vse to spremljajo neprizadeto, kot da je to njihov vsakdanjik. Prenočišče v privat penzionu.

Sobota, 15. 6. Crikvenica – Sv. Juraj 41 km 5.30 – 16.20
Pregovor » Rana ura zlata ura », moram upoštevati zaradi povišane dnevne temperature do 35*C. Nebo je čisto brez oblačka, le nad morjem prosojna meglica. V Selcah popijem belo kavo, vmes pa gledam in poslušam domačine o njihovih opravkih - z malo humorja. Od Novi Vinodolski do Smokvice obnavljajo celotno cestišče v dolžini 20 km, ter izdelujejo škarpe iz skal-ostalo zmeljejo v pesek. Promet poteka izmenično, tako hodim malo po levi malo pa po desni strani. Opazim košato temno rjavo kuno, ki pred mano zleti čez cesto. Od Klenovice se ob vznožju planine Velebit razteza čez 100 km dolg slabo naseljeni obalni pas, zato moram skrbeti za stalno rezervo v nahrbtniku. Na več krajih so v morju opazni izviri sladke vode, ponekod se sliši brbotanje. Pred Senjem kosilo in pivo. Pred vhodom v mesto gradijo plažo, ki bo še enkrat večja od prejšnje. Mesto je zelo izpostavljeno burji, pozimi je eno najhladnejših mest na Jadranu. Med zgodovinske znamenitosti sodi frančiškanski samostan in katedrala sv. Marije zgrajena konec 11. stol. Senj je postal sedež škofije že leta 1154. Znana je tudi utrdba Nehaj iz 16. stol. Pot me vodi mimo HE Senj, kjer je delal brat Niko preko tovarne Litostroj na izgradnji HE, ki je pričela obratovati leta 1965, moči 216 MW. V pripravi je nov velik projekt vreden vsaj 650 mil. € imenovan HE Kosinj – Senj 2, z dodatno močjo 350 – 400 MW in novim zbiralnikom vode v Liki. Ustavim se v majhni idilični vasici sv.Juraj. Prenočišče pri starejši gospe, ki postreže z kavo in rakijo. Operem perilo, tuš in v trgovino po rezervo za naslednji dan, ker bo celodnevna hoja brez trgovin - restavracij. Na vasi pod velikim drevesom se malo podprem in med opazovanjem domačinov beležim dnevne dogodke v beležico. Čez dan sem prejel nekaj sporočil. Lenart : Z Ano te lepo pozdravljava z Viševnika, želiva ti vse dobro! Ivanka : Bratec moj, kje hodi tvoj korak nocoj? (po pevsko) Kje boš prespal in si nabral moči za nov dan?.

Nedelja, 16. 6. Sv. Juraj – Cesarica 52 km 5.30 – 21.45
Zjutraj krenem še v senci mimo večje žage, kjer imajo shranjenih veliko odpadkov za zimski čas. Ta predel je menda najhladnejši in zelo vetroven kraj na Jadranu. Jutro je zopet zelo čisto.

Lepo se vidijo Senjska vrata, malo nižje pa tudi Goli Otok– spomenik političnih zmot in kraj za ubijanje človeške osebnosti in dostojanstva, v ozadju Rab. Lepa panorama z otoki, manjša turistična naselja, zalivčki, med nizkim grmovjem pa – lepa lilija. Morje je zelo čisto, ter veliko vrelcev sladke vode. Daleč nazaj so v pogorju Velebita vidne vetrne elektrarne. Na več krajih je vidna stara makadamska ozka cesta, predhodnica magistrale, ki je marsikje trasirana na visokih poševnih skalnatih stenah in obokani arhitekturi. Pričenja se vročina. Nekaj časa hodim mimo otoka Rab- v ozadju otok Cres in Lošinj. V kraju Živi Bunari je od dvajsetih hiš polovica praznih – območje je znano po številnih vodnjakih. Najbolj znane Žive Vodice, v času suše so nekdaj hodili iz oddaljenosti 15 km in čakali v vrsti na vodo.

Grem mimo odcepa za trajektno pristanišče Prizna – Pag. Danes sem popil 7L vode in eno pivo. Prišel v zalivček Cesarica. K sreči sem takoj dobil prenočišče v penzionu 3***. Prostoren apartma za celo družino, najbolj pomemben je bil tuš. Lastnica mi predlaga račun, kolikor bom pač sam dal. Dvakrat grem v trgovino (majhna kantina) vendar je vsakič zaprta- domačini se pa hudujejo. Vtem kraju je veliko črnih kobilic, ter pajkov od malih do velikih, ravno za našo Ano, ki jih rada vidi. Sedim na veliki terasi in beležim dnevno dogajanje-morje je kot pomito. V bližini se domačini rekreirajo na dveh razsvetljenih baliniščih. Nekaj sporočil. Miha : Srečno pot, ti želimo kapucinski pevci, od enajste maše! Francka : Do sedaj sem imela otroke. Vsi kofetkarji te lepo pozdravljajo - cmok. Ivanka : Pevci in pevke z Urbanom ti vračajo pozdrave in ti želijo srečno pot naprej. Gremo iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu in pojemo, vriskamo ...Danes sem nekoliko utrujen.

Ponedeljek, 17. 6. Cesarica – Sv. Marija Magdalena 42 km 6.00 – 18.00
Zjutraj še nisem povsem psihofizično sestavljen. Med hojo se mi po glavi podijo misli o vožnji z avtobusom - medtem pridem ob 7.30 uri v Karlobag. Najprejej na belo kavo med domačine. Prijazna natakarica mi je prinesla dvakrat vodo z ledom, medtem gledam in poslušam ribiške probleme in štose. V trgovini kupim malico - tri velike paradižnike, salamo, jogurt in rezerva za nahrbtnik- predvsem VODA. Kadar si lačen se lahko vrti v glavi, kadar pa sit, si pa »ful« drugačen tako, da so slabe misli odšle iz glave. Karlobag je bil sprva rimsko naselje. Skozi stoletja so se menjavali lastniki – vojne – Turki. Do leta 1579 se je imenoval Bag, z nadvojvodom Karlom se preimenuje v Karlobag. Število prebivalcev se že dve stoletji giblje okoli 500. Verski objekti: Kapucinski samostan 1712 s cerkvijo Sv. Jožefa zavetnika Brezmadežne device Marije. Sonce se že ponuja, ob 9.00 uri odidem naprej mimo podrtih obokov cerkve Sv. Bartolomeja. Ježkov je veliko, globoko prozorno morje je kot zlikano. Zopet brbotajoči vrelci sladke vode izpod Velebita.

Nekaj časa ob morju podolgovate serpentine v zalivček in ven, kjer bi se Šinkova žlahtna druščina kofetkarjev lahko kopala in nemoteno pogovarjala. Srečam se z kranjčanoma, moški in ženska mojih let z avtodomom. Že tretji dan sta parkirana zraven ostre serpentine nad lepim zalivčkom. Malo pokramljamo, popijem 1L ponujene vode in na svidenje - srečno. Japonec z otovorjenim kolesom me je že včeraj popoldan prehitel, danes je pa od veselja krilil z rokami, da je skoraj padel. Hoja je zopet živahna. Vročina lahko zahteva hud davek, zato moram imeti v nahrbtniku večji del poti vsaj liter vode v rezervi. Še zadnji oddaljen pogled na Karlobag, ki je bil dolgo viden. Počasi se cesta zopet malo dvigne, zato je manj zalivčkov- vročina se pa stopnjuje. Od 12.00 – 12.30 ure počitek v senci nekaj dreves. V bližini je hiša - nekaj kokoši in velik obarvan petelin. Med malico sem imel družbo treh mačk, pri hiši se je oglasil prehlajen pes. Promet je zelo redek, tovornega skoraj ni- motoristi pa polagajo v ovinke, da me je groza. V Rudelič Dragi sem prijetno presenečen opazil na asfaltu napis KOLOKA logotip škofjeloškega kolesarskega društva. Postopoma se odmikam od morja in dvigam proti vrhu Lukovega Šugarja, kjer z tesnobo v srcu ugotovim, da je skoraj celotno območje nespremenjeno od domovinske vojne izpred 20 let. Cesta se počasi prevesi mimo pokopališča nižje ob cerkvici z nekaj majhnih hiš. Počasi se zopet približam morju. Turizma je tukaj malo, pri eni hiši dobil vodo za rezervo , med pogovorom z domačinom sem 1L vode popil. Današnji dan zaključim v kraju Sv. Marija Magdalena, kjer je veliko novih gradenj. Zunanjost prenočišča še ni urejena notri je pa lepo. Sledi ustaljen vrstni red : tuš, pranje, malica, pisanje dnevnika in plan hoje za naslednji dan.

Torek, 18. 6. Sv. Marija Magdalena – Posedarje 32,7 km 6.15 – 16.30
Jutro je zopet lepo brez oblačka. Že ob 7.00 uri kliče Francka v upanju, da sem dobro štartal in da srečno prispem, do zadanega cilja. Pokojni pevski prijatelj Peter mi je večkrat povedal za razvedrilo, da se ŽENA reče zato, ker moža ŽENE. V zalivih je nizka meglica - vrenje sladke vode izpod Velebita vzbuja poseben pravljičen čar, kjer človek pozabi na vse morebitne trenutne težave – v daljavi se vidi Paški most . Prihajam v Tribanj – Šibuljina, kjer se hribi oddaljijo od morja, nastala je večja ravnina. V restavraciji Punta popijem belo kavo in dva kozarca vode z ledom. Spoznam Celjana, ki je v Delnicah imel pred nekaj dnevi nesrečo z motorjem, nato pa kljub pretresu možganov prišel z avtom na dopust. Glavobol je blažil z tabletami + viski. Zopet vročina, na glavi imam čepico na kateri je pritrjena zavesica za zaščito vratu - to je delo žene Francke. Z meliorizacijo zemljišč so napravili več lepo urejenih oljčnih nasadov. V trgovini nabavil novo zalogo za v nahrbtnik. Prihajam v Starigrad - Paklenica, ki je bilo nekdaj eno od mest našega dopustovanja. Na koncu mesta je izhodišče Narodni park Paklenica, ki je znamenit po svojih naravnih lepotah živalskega in rastlinskega sveta, ter dostopen ljubiteljem narave-planincem, alpinistom. V park vodita dve soteski: Velika in Mala Paklenica z najvišjima vrhovoma: Vaganjski vrh 1757m in Sveto Brdo 1751m. Grem mimo Selin, kjer je odcep za Malo Paklenico. V kraju Modrič je ob magistrali zraven morja, kamnita kapelica posvečena Materi Božji – Gospe Velebitski. Zraven kapelice je vrelec vode tik nad morjem, ki ima celoletno temperaturo 17*C in je zaščiten naravni spomenik.Na marmorni plošči je napis » Tvoja Svetost naj Modričanom sveti! Dragi popotnik, napij se in poteši žejo z izvirom vode, ki ti da moči ».Zanimivost kraja Modrič: delita si ga dve občini - Jasenice in Starigrad, ter dve župnij i- Jasenice in Seline. Med domovinsko vojno je kraj ostal nepoškodovan kot » Nikogaršnje ozemlje ». Res sem si vzel čas in se počasi napil, ter zamenjal prejšnjo rezervo, vmes pa opazoval domačine, ki so prihajali po vodo z različnimi sredstvi. Pod avtocesto A1 se postopoma dvigam na višino Masleniškega mostu, ki je bil porušen 1991, obnovljen večjih dimenzij pa prevozen zopet leta 2005. Most je dolg 315m, ter visok 55m. Višino mostu uporabljajo za organizacijo skokov z mostu – bungijumping. Pod mostom teče morski kanal do Novigradskega morja v katerega se steka reka Zrmanja, ki v zgornjem toku zaključuje gorovje Velebita. Na koncu mostu se ustavim v senci, okrepčam in pijem hladno vodo izpod Velebita. Vedno manj je visokih dreves in temu primerno manj sence, vročino blaži le nasproti vozeč promet. Prihajam v razpotegnjen kraj Posedarje, kjer dobim prenočišče. Zopet moram v trgovino po zalogo zaradi redkih naselij, kjer ni možen nakup. Ponovim vrstni red opravil, ki si sledijo skoraj vsaki dan.

Sreda, 19. 6. Posedarje – Stankovci 45,6 km 5.20 - 21.30
Zjutraj sem odšel pred sončnim vzhodom, mimo pršutarne večjega obsega-več stavb in oljarne. Prebivalstvo se tukaj ukvarja največ z kmetijsko dejavnostjo. Na avtobusni postaji vprašam za najboljšo varianto poti, pa me robat zajeten možakar usmeri proti Novemu Gradu – nisem mu oporekal, čeprav sem bil drugega mišljenja. Včeraj mi je prijazen domačin z svojo družino ob cesti ponudil sok, ter po daljšem klepetu večkrat ponovil » Na današnji poti bodo ljudje različnih karakterjev », ostalo je povedal medsebojni pogled oči. Po dobri uri hoje me dohiti z avtom lastnik penziona, kjer sem prenočil me nejevoljno vpraša zakaj ne grem proti Novemu Gradu – pač zemljevid nedvoumno kaže, da je moja varianta bližja. Povabilo na kavo sem vljudno odklonil, ker le ta izčrpava telo. Prešla sva na vljuden » sistematičen » pogovor - vprašanja: moj poklic, kje bom hodil, ali koga poznam, zakaj grem tukaj ... Zahvaliti se moram znanemu bolečemu občutku v prsih, ki je narekoval sproščen in prijazen pogovor. Temu primerno sva se rokovala in poslovila. Spomnil sem se na gospoda z avtobusne postaje in med hojo vrtel film dogodkov. Ponovno, kot vsako jutro se zahvalim Sv. Jezus, Marija, Jožef in Jakob v molitvi za prehojeno pot z priporočilom za nadaljno pot v Medžugorje. Kot mlad neizkušen fant sem se kalil pri vojakih v Negotinu blizu tromeje v Timočki krajini, tam sem se družil z letniki takratnih republik in spoznaval: kulturo, navade, obnašanje, moralo, ter po pogovorih tudi ljudi nekdanje skupne države. Med ostalimi dejavniki je tudi to pomembna izkušnja na moji romarski poti, da znaš ljudi opazovati in z njimi govoriti. Pričnejo se hiše, ki so v vojni vihri bile poškodovane, požgane ali pa porušene. Ena tretjina hiš je obnovljenih in naseljenih preostale so zapuščene oz. v prodaji. Fotografiral nisem. Grem mimo Zelenega hrasta starega več kot 250 let in je dolgo v zimo zelen. Botaniki pravijo, da je hrast edinstven hibrid, ter naravni spomenik. Sledita kraja Islam Latinski malo naprej pa Islam Grški. Ob 12.30 uri pridem v malo večji kraj Smilčič. V trgovini sem nabavil hrano in pijačo za nahrbtnik, ter dva krofa in pivo. Zraven trgovine se usedem na ostanke porušene cerkve, ter se malo podprem. Na kamnu zagledam nov lepo oblikovan odpirač za steklenice. Mislim ga nesti v trgovino, pa pride mimo zgaran moški z kolesom, ki ga je imel bolj za oporo. V hipu sem vstal in mu nesel odpirač, ter mu razložil situacijo – ves čas me gleda nato se hvaležno zahvali in odide. Čez cesto je namesto porušene, na novo zgrajena cerkev modernejše arhitekture, posvečena je Brezmadežni Devici Mariji. Za oltarjem je velika slika Sv. Družine, tudi celotna notranjost je lepo urejena. Nekaj časa si vzamem za premišljanje, nato naprej mimo obnovljene pravoslavne cerkve. Vročina je zopet okoli 35*C. Telesna kondicija je dobra pa tudi noge mi dobro služijo. Pred menoj se razteza daleč naokoli sama ravnina z grmičevjem visokim do dveh metrov, le tu in tam je kakšno drevo za senco. Cesta je ravna po 5km ali več, z podaljšanimi klančki. Po dveh urah hoje pridem do hiše kjer sta dva velika drevesa in okoli hiše polmeterska škarpa. Vprašam lastnika, če se lahko v senci nekoliko odpočijem, on mi odgovori skrajno osorno »Nič nimam s teboj , nadaljuj pot »! Jaz pa – Hvala srečno. Njegov grozeči pogled, mi je dal vedeti, da misli zelo resno. Senco težko dobiš, saj z ceste ne smeš zaviti kjer bi hotel zaradi velikega nepregledanega območja. Na več krajih so ob cesti nameščene opozorilne table – Pozor, neeksplodirane mine! Malo naprej so obnavljali manjši dvorec, šel sem skozi vrt in našel lepo senco, človeka pa nobenega- le dva avtomobila. Od Smilčičev se pričnejo lepi nasadi: breskve, češnje, olive, grozdje. Najpriložnejše so bile češnje debele raznih sort, drobnejše so pa višnje in murve. Kmetje gredo zaradi vročine sredi dneva počivati, delajo od jutra do 10. ure in od 17.ure naprej – po ustnem izročilu krajanov. V presledku 15min. sta mi dva različna šoferja nakazala, da bi me z avtom, kar zrinila z ceste. Nadaljuje se ravna cesta v smeri Benkovca. Sporočilo – Francka: Živijo, kje si, kaj naj ti prinesejo Ana, Blaž in Nejc jutri na poti v Mimice? Na travnati bankini poleg asfalta sem našel nova, lepa sončna očala. Dam jih na glavo in jih ne snamem več. Takoj se spomnim na CAMINO – 2011, kjer sem jih tudi našel, sedaj so v nahrbtniku. Hkrati se spomnim še hvaležnega domačina v Smilčiču, skratka nevšečnosti so se končale. Malo čez 17.uro se ustavim v manjšem kraju Šopot. Restavrant-gril povezava z Kompas Holidays. Mlajšega strežnika vprašam za toplo hrano,gre po lastnika nakar se izkaže, da je njegov oče. Po spoštljivem sprejemu mi reče » Takšen gost ima pri meni brezplačno postrežbo, kaj boste pili »? Pred dvemi leti se je tukaj ustavil romar iz Dolenjske na poti v Sveto deželo- prenočišče in hrana brezplačna. Sin mi prinese zelo dobro rdeče vino, ter po naročilu očeta vodo iz skalnatega studenca zraven restavracije, ki sprejme na enkrat lahko tri avtobuse potnikov. Po bogatem kosilu- večerji, mi oče ponudi 20km vožnje da se odpočijem vendar z hvaležnostjo odklonim. Plačilo je bilo zavrnjeno, napravim še foto in sledi prijateljsko slovo. Zopet žalostna in puščobna naselja z nekaj starih ljudi, mlade družine so se izselile. V Stankovcih se je ravno stemnilo. Z lastnikom penziona sva ob vodi in vinu kramljala do 23. ure.

Četrtek, 20. 6. Stankovci – Brodarica 34,5 km 5.30 – 16.20
Začetek hoje je težji, pozna se včerajšnji dan. Kmalu se začnejo polja in sadovnjaki,nato pa spet nizko grmičevje. Okoli 8.ure se pripeljejo hčerka Ana in Blaž z vnučkom Nejcem. Pripeljala sta mi nekaj vitaminov in kalorij, Nejc mi je dal poljubček. Povedala sta kaj je novega, sicer se pa večkrat pogovarjamo po GSM. Kmalu smo se razšli, srečno hojo in varno vožnjo. Po cesti nekateri vozijo zelo hitro, en priklopnik je peljal 10cm mimo Blaževega avta z nezmanjšano hitrostjo. Sicer pa nisem videl policista že več kot teden dni. V majhni lokalni trgovinici zopet nabavim hrano in pijačo. Večkrat grem mimo višenj, ponekod so od zrelosti že skoraj črne. Višnje za razliko od češenj niso črvive, kadar so zrele. Pred križiščem za Vodice se začne 8-10km dolga ravna cesta » Bosanski ravnjak », potem je ovinek in spet ravnina. Mimo kraja Zaton grem čez Šibeniški armiranobetonski most pod katerim je zaliv povezan z Prokljanskim jezerom - vanj teče reka Krka. Most je dolg 390 in visok 40mv promet je bil spuščen leta 1966. Pred mostom je večja restavracija z hotelskimi uslugami. V vročini je zelo pomembna pijača, da ne dehidriraš. Zopet sem imel obute tevice. Ustavim se v mlajšem turističnem naselju Brodarica, kjer še gradijo turistične komplekse. Ob končani dnevni hoji, je med ostalimi opravili zelo pomembno tuširanje.

Petek, 21. 6. Brodarica – Jadrtovac – Trogir 44,2 km 5.10 – 17.30
Zjutraj običajno potrebujem pred začetkom hoje 45min. ureditve in priprave,tudi jogurt ali banana. Grem mimo pekarne, ker je lučse ustavim in potrkam. Dobim velik zavitek višnjevega listnatega peciva, povejo mi ,da sem prva stranka zato je pecivo brezplačno. Odpravim se čez 321m dolg most Morinskega zaliva po bljižnici čez vzpetino za Jadrtovac, ter proti Vrpolju. Zraven ceste v travi se nekaj premika. Mislil sem ,da je kača potem pa vidim želvo veliko za dve dlani. Pred starimi hišami je kakšna stara ženica ali moški, le tu pa tam je lepa hiša veliko je praznih ali naprodaj. Kombi po vasicah razvaža v belih vrečkah - predvidevam- hrano, od hiše do hiše dostava na dvorišče. Ljudem se vidi, da so prepuščeni sami sebi - nekoga pozdravim,vendar pogleda v tla brez odziva. Mislim si, to so vojna bremena. Sonce že daje svojo moč. Cesta se že nekaj časa dviga, občasne serpentine in grmičevje. Tovornjaki vozijo zelo hitro, večji je bolj me ohladi, da skoraj kapo odpihne z glave. Iz Prapatnice so lepo vidne vetrne elektrarne. V trgovini kupim vodo in dve banani, v gostilni pa bela kava. Gostilničar peče tri odojke, pripravlja še ovco na drogu. Pri naslednji gostilni 200m naprej enako. Do Lepenice se cesta dvigne na 480m. Vsake toliko časa pridem do višenj, če sem jih potreben- češenj je bolj malo. Z vrha zagledam mesto Trogir. Po navodilu krajana na vrhu klanca,ko se začne cesta spuščati zavijem levo na kamnit kolovoz. Kmalu pridem do marmornate plošče, kjer piše med drugim »Napoleonova cesta». Tej bljižnici pravijo domačini » Pot zdravja ». Skalnati makadam vodi mimo rudnika marmorja, prihranil sem 3km poti. Sporočilo, Francka: Mama sprašuje kdo moli in kako se imaš? Včeraj je gorelo pri Žargarju... L. p.

Sobota, 22. 6. Trogir – Omiš 44km 5.40 – 17.10
Odidem od morja nazaj na magistralo. Kmalu pridem do večje restavracije- lastnik me povabi na belo kavo, čeprav se odpre uradno čez slabo uro. Po krajšem pogovoru mi pove, da je kava brezplačna, zaželi mi srečno pot. Spet obnova voznega pasu v smeri proti Omišu, skoraj eno uro hodim brez prometa. Že nekaj časa opazujem potniška letala, ki vzletajo in pristajajo vzporedno z magistralo iz letališča Split. Pot nadaljujem mimo naselij sedmih Kaštelov, ob predmestju Splita mimo Stobreča, kjer pojem malo tople hrane in popijem pivo. Vročina počasi prodira in ob brezvetrju postaja vsaka senca dobrodošla. Mimo krajev: Podstrana, Jesenice, Dugi Rat - je zelo razvit turizem s temu primernimi cenami. Vmes v trgovini obnovim zalogo, pivo spijem kar pred trgovino. Veliko je plaž, vmes so pomoli z lepo opremljenimi lesenimi barkami. Malo pred Omišem pokličem Ano in Blaža, da me prideta iskat iz Mimic, kjer sta na dopustu z dve leti starim Nejcem. Nastanjena sta v lepem in prostornem apartmaju. Takoj se skopam in operem perilo. Kot » častni gost » sem povabljen na večerjo. V bližnjem lokalu smo naročili ribje dobrote, vendar sta morala Blaž in Ana izmenično paziti na živahnega Nejca. Po večerji in sprehodu še ogled zasebne plaže z zalivčkom, kjer se kopajo - pod apartmajem.

Nedelja, 23. 6. Omiš – Zagvozd 41km 5.30 – 18.20
Blaž me odpelje nazaj v Omiš – hvala za sprejem in prenočišče. Kavarna je že odprta, popijem belo kavo. Na drugi strani ceste v pekarni kupim dva zavitka. Zelo ustrežljiva prodajalka mi na veliko polo papirja nariše traso poti, ter imena krajev na poti. Na izlivu Cetine močno piha, kljub temu pojem štrudelj pustim,da mi močan jutranji veter napolni »baterije« - moč in volja. Omiš je v srcu Dalmacije, tukaj se 106km dolga Cetina izliva med mogočnimi apnenčastimi stenami v morje. Je staro zgodovinsko mesto iz rimskih časov, ter kasneje v Beneški republiki tudi gusarsko oporišče. Ohranjeno je veliko arhitekturnih znamenitosti, med njimi ruševine trdnjave Starigrad imenovana Fortica 311m nad mestom v skalnati polici. Ohranjeni so cerkvi Sv. Duha, župnijska Sv. Mihovila iz 1629, cerkvica Sv. Petra iz 10. St. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom, ribolovom in turizmom. Cesta do Zadvarja se imenuje po cesarju Franc Jožefu. Narava je zelo lepa. Ob reki pridem počasi na sonce in veter se umiri. Poslušam naravo - vseh vrst ptic, žabe. Reka pa leno, skoraj nepremično teče. Cesta se po 1uri prične počasi dvigati. Gozd- drevesa so visoka in temu primerna je tudi senca. Cetina je plovna do Radmanovih Mlinic, kjer se spremeni v slišno deročo reko. Veliko je raznovrstne turistične ponudbe, prehrana, rekreacija, rafting.

Prične se 5km vzpona z serpentinami,ter oddaljujoče bučanje vode. Malo se oddahnem in pomalicam. Na zgornji polovici ovinkov je vodnjak z zelo dobro hladno vodo- obnovim rezervo. Na sosednjem hribu se sliši zvonjenje – danes je nedelja. Na vrhu se pričnejo manjši zaselki, prodajajo vino, žganje, olje... V Kučišču je cerkev posvečena Sv. Luku Evangelistu. V gostilno na pol litra vode, ter opazujem ljudi- družine z otroki, ki prihajajo in odhajajo- seveda brez pogovora ne gre. Mimo ene najstarejših HE Kraljevac 1912, moči 46,4 MW stremi turbinami, ki se napajajo iz vodnega zbirališča z 4. jeklenimi cevmi premera 2m. Na Cetini je 2km pred izlivom v morje HE Zakučac, ki proizvaja največ el. energije na Hrvaškem. Moči 486MW z 4. Turbinami. Spet po serpentinah do kraja Zadvarje. Nad akumulacijskim jezerom za HE Kraljevac je razgledna točka VIDILICA z velikim marmornatim križem in razpelom, spredaj je kapelica Sv. Nikolaja. V mestu so različni stanovanjski objekti, o katerih sem že pisal. Zavetnik župnijske cerkve je Sv. Anton Padovanski. Ob cesti je nova muslimanska cerkev. Daleč naprej se že vidi hrib Biokovo. Šestanovac je mlajše mesto poznano po avtocesti A-1 z dvema vozliščema.

Do kraja Zagvozd hodim po levi strani A-1 oddaljen nekaj sto metrov. Pred trgovinico vprašam skupino moških za možnost prenočišča v župnjišču, pa mi nekdo svetuje naj se oglasim pri njem. Pozvonim, kmalu odpre sivolas postaven župnik, don Jakov Cikojevič po predstavitvi me povabi naprej. Pokažem priporočilo župnjišča Reteče, ter kapucinov Škofja Loka in osebno izkaznico. Všeč mu je samodejen uradni pristop. Po ogledu dokumentov je zadovoljen prinesel še vroč pladenj jabolčnega zavitka, ki ga je ravno spekel. V župnišču se oskrbuje sam, je preprosto oblečen, odločen in spoštljiv. Med kuhanjem čaja steče splošen pogovor. Na obisk prideta še moški, ki me je napotil k gospodu župniku in njegova žena. Med pogovorom izvem, da je zgradil oziroma obnovil 15 cerkva. Pred 10. Leti je v Makarski zgradil cerkev in molitveni center. Medtem mi gre postlati posteljo, čeprav nasprotujem pravi, da je njegovo delo. Pokaže mi slike njegovega službovanja, nato se stuširam - za pranje je zmanjkalo časa. Odločno odkloni plačilo temveč se priporoči v molitvi – tri Zdrave Marije – v Medžugorju. Za zjutraj mi ponudi zajtrk vendar se zahvalim, ker odidem v zgodnjih jutranjih urah in nočem biti v breme, nato se posloviva.

Ponedeljek, 24. 6. Zagvozd – Vrgorac 37,9 km 5.30 – 16.20
Zjutraj se uredim za na pot, odklenem vrata, ter naredim vse po naročilu gospoda župnika. Napravim nekaj fotografij, župnišče in cerkev Marije Karmeljske. Pred lokalom nižje od cerkve je zbrano več moških, ki gredo v službo. Popijem belo kavo, ter v trgovini, ki je bila že odprta nabavim vse potrebno. Pogledam nazaj na dvocevni tunel Sv. Ilija speljan skozi goro Biokovo dolžine 4.250m od morja pri kraju Baška Voda in do Rastovca v občini Zagvozd, za povezavo z A-1 promet odprt 8. 7. 2013. Sv. Jurij je najvišji vrh obsežnega Biokova z kamnito cerkvico. Od daleč ga prepoznamo po manjših in velikem pretvorniku. Ob poti me spremljajo višnje, ter bele in rdeče murve. Po serpentinasti cesti se bližam Turijskemu prelazu na višini 715m. Skozi tunel Turija dolg 147m se odpre lep panoramski razgled na pokrajino, ter avtocesto.

Spuščam se po dolgih serpentinah, vendar mi konfiguracija terena ne dovoli bližnic. Raščane je večje območje majhnih vasic, kjer je prebivalstvo v upadanju - mladina odhaja v mesta a hiše samevajo. Otroci iz 35km kroga obiskujejo šolo v Vrgorcu. Vročina popušča, z vetrom so se pojavili prvi oblaki- hoja je postala prijetnejša. Zopet majhna trgovinica. V kraju Ravča je večje križišče za smer Makarska. Prispem v mesto Vrgorac, kjer je rojstna hiša pisatelja Tin Ujeviča, ki je eden najpomembnejših hrvaških pesnikov. V bifeju vprašam za prenočišče. Usmerijo me eno hišo naprej, kjer ravno obnavljajo prostore prenočišča. Soba je v redu- dobim svežo posteljnino, odložim prtljago in v mesto po zalogo: voda, jogurt, paradižnik, salama. Postopoma se mrači, sedim na pragu penziona in zbiram dogajanje dneva na papir, vmes obračam oprano perilo,da se preje osuši- v pomoč mi je veter. Oddaljeno grmenje - črni oblaki in prve kaplje dežja po dveh tednih. Odpravim se spati. Komarjev izgleda, da ni, kljub temu sem vklopil RAID, ki sem ga našel v sosednjem prostoru. Odprem okno, pokrijem se z rjuho in poslušam padanje rahlega dežja.

Torek, 25. 6. Vrgorac – Medžugorje 31km 6.20 – 15.40
Vstanem malo čez 5. uro. Dež proti jutru poneha. Uredim stvari in grem na belo kavo v sosednji bife, hkrati pojem dva jogurta in kruh z malo salame. Nikamor se ne mudi , danes je moj dan. Ob 6.20 uri se odpravim na pot proti mojemu zadanemu cilju - MEDŽUGORJE. Vreme je megleno in mokra tla. Hodim po razpotegnjenih ovinkih, kakor narekuje hribovit teren. Spodaj po dolini ravna cesta namenjena za lokalni prehod v Bosno in Hercegovino. Grem mimo lokalnega mejnega prehoda (dva kontejnerja), ki je bližji. Oblake in megloje pregnalo sonce, ki napoveduje vroč dan. Nadaljujem po sredini hriba, kjer raste bor, ciprese, brinje in razno grmičevje. Sporočilo, Francka: Župnik Gregor iz Reteč te pozdravlja in ti želi vse dobro, jaz se pa pridružujem - cmok. Gradnja ceste z priključki je v srednji fazi. Na meddržavnem mejnem prehodu Crveni Grm - Hrvatska / BiH, je kolona avtomobilov. Jaz opravim v nekaj minutah brez posebnosti.

Par sto metrov naprej, je gospa zraven lepe hiše pometala listje na pločniku, od nočnega dežja. » Gospa, dovolj je, preveč bo lepo »! Ona se zravna in resno reče. »Ste za kavo»?. Njen resen in hkrati dostojanstven pogled mi je velel, da ne smem odreči povabila - bil sem počaščen. Z njenim možem, ki je tudi že v pokoju sva v vrtni senci kramljala o najinih družinah, ter o moji poti. Gospa je prinesla obilno kavo (še dobro, da sem sedel), » sladkiš « in vodo. Malo kasneje prinese še dva velika sendviča s pršutom in kajmakom zavije v folijo, ter da v vrečko. Ob odhodu se vljudno zahvalim za vse prejeto, pa me nekoliko začudeno pogledata in gospa resno reče » To nisem dala jaz, ampak Marija ». Takega gostoljubnega povabila ne pozabiš, le učiš se lahko. Malo naprej pojem sendvič. Na večih krajih so zgrajene lepe kapelice. Sonce zopet daje svojo moč. Ustavim se v bifeju na pivo – v BiH strežejo samo malo pivo. Steče pogovor z domačinoma pri sosednji mizi. Medtem prinese strežnik še eno pivo in pokaže na gospo z hčerkama v oddaljenem kotu, vse tri se dvignejo in priklonijo. Presenečen se zahvalim in odgovorim na enak način. Skoraj hkrati se oglasi domačin » Tudi jaz častim ,tistega prvega ». Pogledam strežnika, ki skomigne z rameni in reče » Tu so gostoljubni ljudje ». Malo kasneje me domačin vpraša » A kako se spi pri popu v Kninski Krajini »?. Prijatelj ga opozori, da nisem šel tam mimo. Povem, da s tem nisem prakticiral in ga hkrati gledal kako »striže« z nosom. To je bilo zgolj hudomušno vprašanje o katerem nisem hotel razmišljati, temveč sem se malo kasneje zahvalil in po rokovanju poslovil. Skozi kraj Teskera, na smerokazu še 18km do cilja. Postopoma se stopnjuje vznemirjenje. Prečkam most čez reko Trebižat, skozi večji kraj Ljubuški, kjer je nova cerkev posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Po ravni pokrajini rahlo piha veter, tako da ni preveč vroče. 5km do cilja je cerkev posvečena sv. Leopoldu Mandiču zgrajena 1990. Malo naprej tudi nova cerkev Kraljice Miru. Od mejnega prehoda je dosti božjepotnih znamenj predvsem lepe kapelice. Zadnji počitek z malico iz nahrbtnika. Zadnji dve uri hoje se v molitvi spomnim vseh pokojnih in živečih sorodnikov, ter ne nazadnje svojih domačih z Francko na čelu in moje tašče Ane.

Ob prihodu v Medžugorje sem na priporočilo ga. Rozi iz Logatca poklical lastnika hotelskih storitev, ki me je odpeljal na toplo zgodnjo večerjo nato pa v penzion. Ob 19.00 uri je 32. Obletna sv. maša Marijinega prikazanja. Na zunanjem prostoru je bila zbrana nepregledna množica vernikov iz različnih držav. Prostor sem našel v senci velike tise, naslonjen nanjo ali pa sedel na večjem robniku. Ostali na obrobju so imeli zložljive stolčke, topla pregrinjala, brisače in razne pripomočke za sedenje. Bil sem utrujen, vendar me je prevevalo veliko zadovoljstvo saj ob odhodu od doma nisem vedel, da bo obletna slavnostna maša Marijinega prikazanja. Zvedel sem, ko so me ljudje v zadnjem tednu spraševali, če grem na obletnico, vendar sem bil siguren, da pridem dva dni kasneje. Visoki predstavniki cerkve so v spremstvu 290 duhovnikov in ostalih sodelujočih zelo lepo vodili slovesnost. Spomnil sem se vseh dobrih ljudi na moji poti, pa tudi našega župnika g. Gregorja Doljšaka, škofjeloških Kapucinov, pevskih prijateljev, tudi iz MePZ Lubnik. Bogoslužje je krasilo lepo petje združenih zborov, ter mladi z inštrumentalno spremljavo. Po sv. maši se odpravim mimo mojega penziona proti Strmci, ob Križevem potu k Mariji. Nazaj grede sem v temi imel nemalo problemov z tevicami po ostrih skalah. V trgovini sem kupil 1,5L vode z limoninim okusom in šel nazaj na bogoslužni prostor. Še vedno je bilo veliko ljudi, med molitvami so sodelovale razne mladinske pevske skupine.

Sreda, 26. 6. Medžugorje - Slovenija
Zjutraj sem vstal ob 6.00 uri pospravil opremo, ter se uredil za slovensko sv. Mašo. K sreči imam tudi dolge treking hlače. Pred sv. mašo srečam romarje iz ljubljanskega območja z vodičko ga. Turina Marinko, ki mi ponudi možnost prevoza v Slovenijo. Po maši šel hitro na belo kavo z baklavo. V penzionu poiščem g.Mirka, mu povem, da zaključujem bivanje, ker ima avtobus za Ljubljano eno prosto mesto. Uredim formalnosti in odidem na avtobus tik pred odhodom. Sporočilo, Ana: Ja čestitamo ati! Si pa pošponal, imej se lepo. Peljemo se po » moji poti« do Vrgorca nato zavijemo na avtocesto, kjer opazujem » mojo pot » v Medžugorje, nekaj časa levo in desno ob avtocesti. Spominjam se lepih trenutkov, saj slabih ni bilo, razen občasnih kratkotrajnih jutranjih psihofizičnih motenj, ki so me zapustile po začetni hoji – molitvi ali pa – beli kavi, nato je kmalu prišla dobra volja, razposajenost – skratka različni občutki skozi celodnevna dogajanja » MOJE POTI ».

Rupar Jože

(morebitna vprašanja za tega romarja)

Skupaj - ogledi vseh strani: