g.Ernest - duhovnik
soustanovitelj festivala mladih 1989
(Festival mladih v Medjugorju sta skupaj ustanovila Ernest in fra.Slavko Barbarič leta 1989)

g.Ernest:
Opisuje ustanovitev Festivala mladih v Medjugorju
Hvaljen Jezus in Marija!
Dragi mladi ljudje!, Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Pozdravljam vas z velikim veseljem v srcu. Zadnjič sem bil tukaj pred 13 leti. Ko vas tukaj vidim, sem presrečen. Zbrali ste se iz celega sveta v tej oazi miru. Vsi smo se tukaj zbrali, da se posvetimo božji materi Mariji v tem letu, katerega je Cerkev posvetila molitvi Rožnega venca. Veste, kaj to pomeni? Nemogoče je to prezreti v Medjugorju. Če ne veste, vas naj ne skrbi, ker boste v teh nekaj prihodnjih dneh ugotovili s pomočjo Svetega duha, kateri vam bo pomagal, da bo molitev pravi pogovor z Bogom. Popolnoma zaupajte Bogu in darujte mu svoja življenja, kakor to počno Božji otroci. Veselite se vsakega od teh dni in bodite srečni, ker tukaj nas uči mati Božja, ki je velika učiteljica.
Dragi mladi ljudje, sem vsi prihajate upanjem v svojih srcih, z vprašanji o smislu vašega življenja, kakor tisti mladi človek iz evangelija z vprašanjem: "Gospod, kaj naj naredim, da bi živel večno?" Mogoče se sprašujete, kakšno je vaše mesto (poslanstvo) v Cerkvi? Mogoče ste osamljeni? Mogoče ste negotovi v veri? Mogoče se sprašujete, če imajo moji vrstniki iste želje in vrednote, ki jih imam jaz? Mogoče ste sem prišli samo iz radovednosti? Mogoče pa v globini svojega srca nekaj iščete, nekaj, kar že dolgo iščete. Iščete ljubezen. Ne bojte se! Bog, ki je sama ljubezen, on išče vas. Ne bojte se te dni zastavljati vprašanj, ker ta vprašanja prihajajo iz globin vašega srca. Naučite se biti mirni in prisluhnite tišini narave, pred presvetim zakramentom z rožnim vencem v vaših rokah. Jezus vam bo govoril po Svetem Duhu.
Pred 16 leti sem prišel sem, tako, kot vi in si zastavljal ista vprašanja. Bilo pa je eno vprašanje, ki je bilo približno tako: "O, Bog, pokaži mi nekaj, kar naj dobrega naredim v svojem življenju!" , ker vse sanje, katere sem načrtoval, ker vsi upi, na katere sem upal, vse to me je pustilo praznega. Prišel sem iskat ljubezen. Kot vidite, se nisem prav nič razlikoval od vas, ki ste danes tukaj. Imel sem en križ, ki ga je Jezus položil na moj hrbet, to je bil moj lastni križ, obremenjen s preteklostjo. Niti pomislil nisem, kaj je Bog nameraval narediti z menoj in kakšne načrte ima. Kako se je Evropa spremenila v teh trinajstih letih, od takrat, ko sem bil zadnjič tukaj. Takrat je še vsa teža srpa in kladiva visela nad deželami vzhodne Evrope, tudi nad to deželo, v kateri se zdaj nahajamo. Vsem nam je grozila svetovna jedrska katastrofa. Vse to je danes zasenčeno z močjo ene države v svetu, ki se sama predstavlja, da je demokratična. Zato se ni treba čudit, da ima današnji svet take težave s priznavanjem Boga kot stvarnika in kot Boga vsega tega. V svetovnem pogledu so razmere iste, kot so bile pred trinajstimi leti, ali pa so postale še slabše. V mislih imam to kulturo medijev, katere postajamo žrtve vsi. Ti sodobni mediji pogosto mladim ljudem jemljejo dostojanstvo. Žalostno je , da ti svetovni mediji predstavljajo mladim kot največji ideal Harryja Potterja. Prav tako poglejte tudi vprašanje lepote. Vsi na Zahodu so postali žrtve kulta lepote. Vsi bi bili radi večno mladi in lepi. Kult telesa, kult obleke, vsi si prizadevajo, da nosijo obleke priznanih znamk. Vsi berejo časopise in revije, v katerih so slike, ki reklamirajo takšen način življenja. V sami lepoti nič slabega, ker tudi lepota ima svojo vrednost in je tudi Božje delo. In naravno je, da jo človeško srce išče. Danes so na žalost velike skušnjave, zato se zavedam tega, ker vsi pozabljajo, da bi najprej morali iskati Boga, našega stvarnika. Na žalost je končni rezultat slab. V svetu vlada nered in pokvarjenost. Dragi mladi ljudje, če želite biti lepi, potem vzemite v svoje roke Rožni venec in naj postane živa molitev v vašem življenju. Tukaj ste, da bi se naučili moliti Jezusu in Mariji, da oblečete oblačila, ki nosijo znamko Jezusa in Marije. Vaša lepota bo enkratna. Drugi mladi ljudje vas bodo spraševali, drugi, ki nosijo oblačila priznanih svetovnih znamk in drugi. Ti vsako leto menjajo svojo modo, to seveda vpliva tudi na njihove žepe.
Ni bilo lahko biti mlad pred 16 leti, tudi ne verjamem, da je to lažje danes. Toda, ali imamo upanje? Odgovor je: "Da". Kaj nam danes Bog govori, v naših časih, ki človeštvu prinaša težave? Vaša navzočnost tukaj je odgovor in pričevanje, pričevanje upanja, ko ga Cerkev danes oznanja v svetu. To je pričevanje človeku sodobnega časa, ki je negotov. Vi, mladi ljudje, ki ste zelo pomembni, odgovorite Jezusovemu klicu v vaših srcih, kljub vsej negotovosti. Kljub vsem strahu in negotovosti, dajte svoje upanje in ljubezen v nežne materine roke. In poslušajte glas Marije, ki vas je tudi privedel sem. Glede drugega vprašanja, bi želel deliti z vami svoje izkušnje, ker Bog govori vam in meni na zelo oseben način. Včasih mora govorit skozi nevihto, da bi tako pritegnil našo pozornost. Takrat pa, ko obrnemo pozornost na Boga, se pa nevihta poleže. Takrat nam Bog govori z nežnim glasom v globinah našega srca. Na kratko vam bom opisal svojo izkušnjo spreobrnitve tukaj v Medjugorju. To je bil dolg prehod iz poti, na kateri je vladala tema, osamljenost in žalost - prehod v svetlobo, v svetlobo dneva Božje navzočnosti. Sveti duh dvigne vsakega posebej in vsakega od nas ljubi.
Moje potovanje v Medjugorje se je začelo na sledeči način: Vsi poznate prekrasen psalm, ki govori z naslednjimi besedami: "Iz globin ti kličem, Gospod" Od osemnajstega do štiriindvajsetega leta sem prišel v obdobje, ko sem iskal sam sebe. V tem času nisem popolnoma pozabil na svojo vero, pa vendar sem se oddaljil od Boga. Bil sem mlad. To je eno posebno duhovno stanje. Edino veselje, ki sem ga imel, je bila ena strast, da postanem uspešen v življenju. Sploh se nisem zavedal svoje lastne grešnosti. Sploh pa nisem iskal Božjega odpuščanja v zakramentu svete spovedi. V trenutku, ko sem dosegel dno, sem se obrnil k Bogu skozi psalme. Začel sem iskati trenutke samote, v katerih bi razmišljal o Bogu. Sami veste, da Božji klic ni vedno tako razpoznaven. Lepo bi bilo, če bi se sveti Gabrijel pojavil pred menoj s podrobnimi navodili. Z vsemi nami je podobno, kot s pozivi apostolom, ki so sprejeli klic in takoj šli. Na vso srečo pa nas Jezus najde tam, kjer se nahajamo. On si želi srečati vsakega izmed nas, tukaj, te dni, točno tukaj, kjer ste zdaj. Ne tam, kamor ste si želeli iti, ampak tukaj, kjer ste zdaj. Ta klic lahko spremlja tudi svojevrstna negotovost in želja, da pustite vse skupaj, da postanete svobodni in da poslušate. Upam, da boste sledili tudi klicu modrosti, ki vam govori: "Ne zapuščajte svojega posla, ne zapuščajte svojega delovnega mesta in se prehitro odločati" - Ker vidite, jaz sem naredil ravno to - pustil sem svoj posel. Mislim, da sem za izgovor uporabil svoj namen, da napišem podiplomsko nalogo. Zato vam to govorim, ker vas ne želim prepričevati, da tudi vi to naredite, dokler nimate sto procentne potrditve od Boga, da je to Njegova volja. To je bilo v začetku pomladi 1987 leta. Sedel sem v svojem stanovanju. Bilo je temno in hladno in padal je sneg. Napisat bi moral svoje delo po dveh letih raziskovanja. Ogledoval sem ta velik kup knjig na policah, knjige, ki so bile tam več let, odkar sem bil majhen deček. Tega jutra sem tam opazil eno knjigo, jo vzel in odprl in začel brati, in jo prebral celo, do zadnje strani. To je bila knjiga o Fatimi. Nekaj se je dotaknilo mojega srca. V teh trenutkih sem se popolnoma predal Mariji in vprašal, kot tisti mladenič iz evangelija: "O, Bog, kaj naj počnem, da bi dosegel večno življenje?" V svojem srcu sem občutil željo, da romam v svete kraje. To je bilo v mojem srcu. Božja previdnost je bila spet na delu. Nekega dne me je poklicala mati v dnevno sobo, da si ogledam dokumentarni film na televiziji. Ta film je bil o Mariji iz Medjugorja. Dotaknilo se je mojega srca, ona me je poklicala. Na skrivaj sem pripravil načrt, da grem v Dubrovnik. Pomladi, leta 1987 sem predal svoje podiplomsko delo. Ko sem bil v Medžugorju, tukaj, kjer ste vi zdaj, me je takoj prevzela skušnjava, da pobegnem. V Medjugorje sem prišel s taxijem iz Dubrovnika, ki sem ga moral drago plačat, a takrat nisem imel veliko denarja. Zato sem si zastavil vprašanje: "Le zakaj sem prišel sem v to puščavo, kjer nimam niti postelje, kjer bi lahko spal?!" Tega dne je bilo Medjugorje prepolno. Takrat še ni bilo teh velikih zgradb. Tukaj so bili le vinogradi, nekoliko hiš in mogoče samo tri ali štiri restavracije (gostilne). Bil sem v skušnjavi, da v istem trenutku rečem taxistu, da me takoj odpelje nazaj. Ko sem končno nekje v bližini našel en prostor, so mi dali možnost, da spim v njihovi kuhinji na tleh. To je bil zame velik kulturni šok. Tukaj je bila taka preprostost. Bilo mi je nerodno spati v neki kuhinji na tleh, pri ljudeh, ki jih sploh ne poznam. Bilo mi je zares neprijetno. Bil sem zelo presenečen nad njihovo gostoljubnostjo. Tukaj sem ostal pet dni. Veliko tega, kar sem takrat izkusil, bi rad delil z vami, ker pa je časa premalo, bom samo na kratko opisal tisto, kar mi je bilo najbolj pomembno. Spomnim se prvega večera, ko sem hodil ob cerkvi. Občutil sem, kot bi me nekdo potolkel po desni rami. To pa sta bila dva irska romarja, ki sta se mi predstavila. Eni je bilo ima Filomena. V roke mi je dala rožni venec in mi rekla: "Vse svoje težave in probleme daj v Marijine roke!, ker Ona bo poskrbela za vse, tudi za tebe." Vzel sem rožni venec. Iskreno pa povem, da nisem imel pojma, kaj naj z njim počnem. Veroval pa sem besedam, ki mi jih je rekla ta žena. Naslednje jutro, zgodaj sem šel iz te stare hiše in prišel k cerkvi. V smeri proti Podbrdu sem spet zagledal enega irskega romarja, ki mi je povedal za en prostor, ki je zelo primeren za molitev in se imenuje Plavi Križ. Tega jutra mi ga ni uspelo najti. Namesto tega, sem se povzpel na hrib prikazovanj. Usedel sem se na kraj prikazovanja in gledal navzgor. Občutil sem mir in nadnaravno prisotnost, ki je šla skozi moje srce in prevzela vsa moja čutila. Razmišljal sem o tem, da so blagoslovljena preprosta srca, ker je njihovo Nebeško kraljestvo. Gledal sem te revne ljudi - domačine, ki niso imeli niti čevljev na nogah, kako hodijo po tej pusti zemlji in povsod nosijo s seboj rožni venec, se pogovarjajo v nekem zame nerazumljivem jeziku, njihova kolena pa so bila umazana od klečanja. Vsi so molili pred križi in Marijinimi kipi. Gledal sem jih, kako molijo rožni venec tako zbrano in s tako pobožnostjo. Vse to je začelo delovati v mojem srcu. Spomnite se tiste zgodbe iz Jezusovega življenja, ko je ozdravil nemega človeka. Ko se mu je razvezal jezik, je začel častiti Boga. Tako se je razvezal tudi moj jezik. Z drugimi romarji sem se začel pogovarjati o veri. To je nekaj, kar prej v svojem življenju še nisem nikoli počel. Začel sem postavljati vprašanja. Želim tudi opogumiti vas, da tudi vi počnete to. Dobro se spomnim ene izkušnje, ki sem jo imel na hribu prikazovanja. Sedel sem na kraju prikazovanja in poslušal duhovnika, ki je bral iz Svetega pisma. Te besede so bile žive. To je bilo berilo preroka. Nikoli prej nisem imel take izkušnje z Božjo besedo. Zato bi vas mlade rad opogumil, da začnete brati Sveto pismo in poslušate Božjo besedo. Berite te dni Sveto pismo! Prosite Svetega duha, da v vaše srce položi ljubezen do Božje besede. In zdaj o moji prvi molitvi rožnega venca: To je tudi tema letošnjega Festivala mladih. Bil je neki ameriški romar, ki me je naučil moliti rožni venec in to na kraju prikazovanja na Podbrdu. Zato ne bojte se in vas naj ne bo sram prositi nekoga, naj vam pokaže, kako se moli. Spomnim se, kako je bilo prvič, ko sem molil sam. Klečal sem nekje tukaj med temi trtami, bilo je pozno v nedeljo zvečer. Rožni venec se je molil v cerkvi, sonce je že zašlo. Občutil sem takšen notranji mir in močno Božjo prisotnost. Bog je potrpežljiv, to veste. Tudi, ko smo slabi in dvomimo. On pride k nam in moramo verovati. On nas ne bo nikoli pozabil in zapustil. Dva dni kasneje sem stal, najverjetneje tam, kjer je zdaj zunanji oltar. Takrat sem dobil odgovor na tisto vprašanje, ki sem ga takrat izročil Mariji. In zgodilo se je to: Sedel sem zunaj pred cerkvijo, nekaj časa preden se začne rožni venec. Pogovarjal sem se z nekim romarjem. V tistih časih je bilo okoli cerkve veliko Ciganov. Začel sem se pogovarjat z enim človekom. Njegov pogled je bil tako čist in jasen. On mi je pričeval o svojem potovanju v veri. Bil je eden od inženirjev, ki so razvijali Concorda. Odločil se je, da bo vse pustil in odšel v Afriko gradit cerkve. Tako me je prevzel me je njegov pogum. Z njim se delil svoja iskanja. Povedal sem mu o tem prelepem rojstvu vere, ki sem ga doživel v Medjugorju. Zvonovi so nas začeli vabiti k večerni molitvi rožnega venca in on je moral iti. V tem trenutku me je prijel za roko in mi rekel naslednje besede: S tem pogledom, ki je globoko prodiral v mojo dušo."Ernest, če kdaj čutiš, da te Bog kliče za nekaj, imej pogum in mu reci DA!" Potem je izginil v množici. Nisem ga več videl. Njegove besede so me pripeljale v nelagodje. Odšel sem za cerkev, na isti kraj, kjer sem bil v nedeljo zvečer, zaprl oči in začel moliti rožni venec. Kaj se je takrat zgodilo? Edino, kar sem takrat čutil, je bila Božja ljubezen in Božja svetloba. Svoje življenje sem predal Jezusu in Mariji z naslednjimi besedami: "Gospod, ne želim ničesar drugega, vse, kar želim, je imeti tebe!" Takrat se je veliko veselje razlilo v mojem srcu. Občutil sem željo, da delim z drugimi mladimi ta občutek Božje ljubezni, ki sem ga sam doživel. Dragi prijatelji, to je bil začetek.... To je bila Božja iskra, ki je spremenila celo moje življenje. Šel sem na pot, o kateri prej nisem niti sanjal. Z drugimi romarji sem molil že prej, iskal Božjo voljo. Hotel sem napraviti dokumentarni film za mlade ljudi, če je to Božja volja - film o Marijinih sporočilih iz Medjugorja. Slutil sem, da bom nekoč zbral mnogo mladih ljudi na vrhu tistega hriba tamle - Križevca. Sveti duh se je dotaknil mojega srca in jaz sem se vrnil domov z novim parom oči. V moji družini so se začudili, ko so me videli, kaj se je zgodilo z Ernestom. Hotel sem, da vsi izvedo, kakšna je Božja ljubezen in njegova svetloba. V tem trenutku bi vam rad dal en majhen nasvet: Ko se vrnete domov in boste pripovedovali svojim v družini, to naj bo pričevanje, ki ga je dala Marija svojemu sinu Jezusu. Marija gotovo ni nikoli govorila, bila je tiho in pričevala z zgledom. V tistem trenutku sem se odločil, da bom celo Marijansko leto posvetil temu, da bom Božjo besedo in Marijina sporočila posredoval mladim ljudem. Naredil sem svoj zadnji izpit. Po naravi sem precej nervozen, pa se je kljub temu uspešno izšlo. Dva meseca se nisem nič učil, pa sem vseeno šel na ta izpit. Študiral sem z Novo in Staro zavezo v rokah. O dveh zelo pomembnih rečeh do zdaj nisem govoril, to sta zakrament spovedi in sveta maša. Ko sem se v juliju istega leta vrnil v Medjugorje, da bi začel snemat tisti dokumentarni film, sem šel prvič v svojem življenju k spovedi. Že ko sem bil otrok, sem zaključil z veroukom. Zato niti nisem več vedel, kaj je greh. Ta velika milost, ki sem jo prejel, me je enostavno klicala k spovedi - se tiste stvari, ki sem jih že enostavno pomedel pod preprogo. Od začetka je bilo težko. Moral sem premagat nelagodje in strah. Vsakič, ko sem opravil spoved, sem začutil, da sem odložil nepotrebna bremena, ki sem jih vlekel skozi življenje. Vselej sem se počutil lažjega in napolnjenega z novo energijo. Tudi sveta maša je postajala zame nova izkušnja in imela je globlji pomen. Vidite: obstaja povezava med tema dvema zakramentoma. Če vam je sveta maša postala dolgočasna, potem je prišel čas, da prosite Jezusa, da vam da milost ponižnosti, da bi lahko poslušali svojo vest. To se je dogajalo tudi z menoj. Zato vas dragi mladi prijatelji te dni iz vsega srca prosim, poiščite svoj mir z zakramentom svete spovedi! Ne vem za noben drug način, s katerim bi lahko dosegli resnični mir v svojem srcu in ozdravitev. Ta zakrament vam močno priporočam. Imejte mir v svojem srcu in bodite, kot ta razvratni sin, ki se vrača (v Svetem pismu). Izkusite to veliko ljubezen, kot sinovi in hčere nebeškega Očeta. S tem prihajam do končnega odgovora, zakaj se ta Festival dogaja?
Začetek festivala mladih:
Veliko sem molil in videl velike blagoslove ki so prišli preko tega dokumentarnega filma, ki sem ga posnel. V tem času sem bil prepričan, da je Božja volja, da snemam verske filme za mladino.V Medjugorje sem se ponovno vrnil poleti, leta 1989, to je bilo na koncu Marijanskega leta. Hotel sem posneti en poseben film za mlade o molitvi rožnega venca. Imel pa sem eno težavo: Kako pripravit mlade, da spregovorijo o rožnem vencu in molitvi na način, ki bi bil vzpodbuden za druge. Mislil sem, da bi to rešil tako, da zberem mlade ljudi, da skupaj molijo. In prvega avgusta leta 1989 smo začeli moliti tukaj na pokopališču, tukaj zadaj. Da bom iskren, je to bil vedno moj priljubljen prostor za molitev in premišljevanje. Bilo nas je samo dvanajst. A do petega avgusta je skupina narasla na dvesto. Molili smo v raznih jezikih. Prosil sem fra.Slavkota Barbariča., če bi se lahko zvečer organiziral spored za mlade ljudi. Začelo se je z mašo in češčenjem Sv.rešnjega telesa dvakrat na teden zvečer čez cel avgust (1989). Petnajstega avgusta sem klečal na mestu prikazovanja na Podbrdu (Crnica). Tam je bil tudi videc Ivan s svojo molitveno skupino in prikazala se mu je Marija. Takrat je bil zaključek Marijanskega leta. Bilo je veliko pričakovanja v Medjugorju. Mnogi so imeli velike želje, da bi kaj naredili in velika pričakovanja, kaj se bo zgodilo. V svojem srcu sem čutil sporočilo in to je bil klic k molitvi, to je bilo potrdilo vsega tistega, kar sem v Medjugorju tega leta občutil. Marija je pozvala, naj bo naslednje leto posvečeno mladim ljudem. V tistem trenutku, ko sem slišal sporočilo, sem Mariji obljubil, da bom v naslednjem letu organiziral eno srečanje mladih ljudi s celega sveta. Želel sem ji dati popolnoma na razpolagnje svoja leta življenja in mladosti. Večkrat sem se pri tem delu počutil zelo osamljenega. Odhitel sem s Podbrda in srečal fra Slavkota. Naslednjega dne sva se pogovorila in...... vidite, vidite rezultat...... v letih kasneje in vidite nas tukaj zbrane.... (močan aplavz vseh zbranih na festivalu).
Tako, dragi mladi prijatelji - Marijansko leto se je zaključilo, jaz sem se vrnil iz Medjugorja domov v Anglijo. Živel sem to Marijansko leto, kot "vesele skrivnosti", zdaj pa se moram na težak način spoprijeti tudi z "žalostnimi skrivnostmi", tako mora biti, da bi sledil Jezusu. Če bi Sveti oče (Papež) nekaj let prej uvedel svetli del rožnega venca, bi bilo mogoče drugače. Pustite mi, da zaključim. Želim, da veste, da sem z vsem srcem sprejel vsa trpljenja, da bi tako sledil Jezusu. Pustite mi, da zaključim z naslednjimi besedami: Jaz sem NIČ, samo orodje. Sem zelo nezanesljivo orodje. Če je lahko Bog izkoristil mojo mladost, z mojim privoljenjem, z mojim DA, da so se snemali filmi o veri, da so se začela ta srečanja mladih, da se je po celem svetu začelo gibanje, ki se imenuje "mladost 2000" (youth 2000), tako bo Bog v prihodnosti s pomočjo vsakega izmed vas naredil velike stvari. Ne mislite, da ste premladi in da nimate izkušenj. Jaz nimam nobenih posebnih darov, pa tudi moja osebnost ni nič posebnega. Bog deluje tudi skozi našo slabost. Edino, kar se od nas pričakuje je vera. Verujte! Imejte pogum! In ne bojte se! Naj te dni, naj te dni Marija vsakega izmed vas posebej privede do osebnega stika z Jezusom. Bog vas vse blagoslovi! Prosim vas za molitev, obljubim vam tudi, da bom molil za vas in prosim vas, da molite. Ko vas danes tukaj vidim, vidim, da so vse težave in preizkušnje, skozi katere sem šel imele smisel. Hvala, hvaljen Jezus in Marija!
Imam en molitveni namen: Jaz živim pri svoji družini v Zurichu (Švica) in v moji neposredni soseščini živi ena mlada punca, ki je stara 20 let, zelo dobro poznam njeno družino. Ime ji je Elona. Ima raka, ki se je razširil po vsem njenem telesu. Prosim vas, da se je spomnite v vaših molitvah.

Skupaj - ogledi vseh strani: