fra. Branko Radoš 1 - župnik
(Uvodna pridiga med sv.Mašo na Festivalu mladih v Medjugorju 1. 8. 2004)

fra. Branko Radoš
Dragi mladi, iskreno vas pozdravljam in še enkrat izražam dobrodošlico v tej župniji Medjugorje, ki jo je s posebnim priporočilom Marije blagoslovil!
Za nekaj trenutkov vas pozivam k razmišljanju. Naj bom iskren in na začetku vam rečem: Sebičen sem, zato hočem za teh nekaj trenutkov vašo popolno pozornost za te besede, ki vam jih bom povedal. Želim vam ukrasti nekaj vašega časa, tudi vašo pravico do razmišljanja in sanjarjenja v življenju. Želim in prosim, da se vse v tem trenutku ustavi, naj se ustavijo vsi sprehodi in pogovori, vsaka misel in vsako razmišljanje. Dragi mladi, vse to želim zaradi Kristusa, vse to zaradi Marije - Kraljice miru, ki nas je te dni zbrala tukaj, ka bi nam podarila najvrednejše darilo, to je Jezusa.
Ne zamerite mi, ker bom ta večer provokativen in bom vsakega od vas naravnost vprašal: "Zakaj ste danes tukaj? Pa kaj iščete vi mladi tukaj v Medjugorju??? Kaj iščete tukaj in kaj želite na tem Hercegovskem soncu? Zakaj ste hranili svoj denar celo leto, da ste ga potem porabili za svoj prihod sem na to srečanje mladih? Kaj boste našli tukaj? Ali ne veste, da je na svetu polno krajev, kjer je dovolj zabave, krajev, kjer se imate lahko veliko lepše, kot pa se boste imeli tukaj. Zakaj niste odpotovali na Havaje ali Sejšele, zakaj niste šli v Hollywod in Monte Carlo, pa manj kod 100 kilometrov od tukaj je prekrasen Jadran, plaže, kopanje, disko klubi, zabave, nore noči... Zakaj ste prišli sem? Pa, ali niste videli teh silnih reklam in jumbo plakatov, ki vas kličejo v ta "raj" na zemlji? Kako je mogoče, da ste preslišali tiste recepte, ki vam jih ponujajo, recepti, ki obetajo uspeh na lahek način, mir in vašo osebno srečo? A vas je tukaj 20.000 mladih pred Kristusovim oltarjem tukaj v Medjugorju. Zato vas sprašujem, zakaj ste prišli, mogoče ste se pa zmotili. Ne glede na to, dragi mladi, a ste prišli sem slučajno, ali planirano, vsekakor na začetku tega srečanja sebi postavite vprašanje: "Kaj bom jaz tukaj, kaj sem prišel iskat in kaj me tukaj čaka?, kaj bom jaz tukaj, kaj sem prišel iskat in Kdo me tukaj čaka?" Na ta vprašanja vam ne nudim odgovora iz svoje glave in iz svoje pameti, niti iz svojih izkušenj.
Spomnim se ene punce, ki mi je lani po zaključku tega srečanja napisala eno pismo: "Spoštovani Frančiškani, zahvaljujem se vam in vsem, ki so pomagali pri organizaciji letošnjega srečanja mladih. Zahvaljujem se vam, ki ste se trudili, da Kristus pride v življenja mladih, ki so sodelovali na srečanju." Nadaljuje tako: Na žalost slučajno prebere nek provokativen članek v časopisu, kjer je pisalo, da je Katoliška Cerkev kot coca-cola. Coca-cola nam ponuja občutek žeje, Katoliška Cerkev pa občutek pekoče vesti. Žal mi je ker si nekateri tako predstavljajo Cerkev in Božje ljudstvo in žalijo tiste, ki jo ljubijo. Naj se vam zahvalim, ker nam odpirate oči in ušesa za tisto dobro in slabo v svetu, da bi lažje izbirali in se opredelili za dobro. Hvala vam, ker nas povezujete z Jezusom in Marijo."
Dragi mladi, nismo vam za te dni pripravili sodov piva, niti potokov coca-cole. Te dni vam ne nudimo nobene osvežitve za vaše telo. Te dni tudi ne boste videli tukaj modnih revij, ne ognjemeta in drugih spektaklov. To srečanje vam ne nudi pameti in modrosti tega sveta, ampak pamet in modrost Božjo.To srečanje vam nudi besede, ki vam jih je dal Papež, da bi se pripravili za srečanje mladih prihodnje leto v Kelnu. "Hočemo videti Jezusa!" To srečanje vam nudi Kristusa - živi kruh, ki pravi "Pridite k meni, vi utrujeni, obremenjeni in jaz vaš bom odrešil." To srečanje ti nudi ljubezen in srečo, nudi ti zaščito in razumevanje, nudi ti uspeh in nudi ti smisel življenja. Dragi mladi prijatelji, to srečanje vam nudi vse to samo zato, ker ti nudi Kristusa. Vedi: tukaj je recept za tvoj uspeh, tukaj je odgovor na vsako tvoje vprašanje, tukaj je Bog - zdravilo za vsako tvojo težavo. Iskreno te sprašujem, za iz dna svoje duše odgovoriš: Ali verjameš, da je to tako? Ali verjameš, da je to res, kar ti govorim? Morda zdajle vrtiš glavo in praviš - verjamem, toda ne vsega. Ta večer te bom poskušal prepričati, a ne vem, če bom uspel, ker vem, da so moje besede slabe. Ne vem kako naj. Bojim se, če začnem brati Sveto pismo, da boš rekel: "Pa to sem že davno slišal." Če pa bolj po teološko razložim, lahko rečeš: "To je težko razumeti, to je filozofija, to je samo teorija, mene pa zanima življenje. Zato ti ne bom vsiljeval kakšnega svojega odgovora, ampak ti ponujam življensko pričevanje nekega mladega fanta tvojih let, ki te bo - upam, da prepričalo, da je to resnica, kar ti govorim.
Nekoč, ko sem imel eno mašo na radijski postaji Mir Medjugorje, se je v oddajo javil en fant in povedal tole: "Imam 26 let, sem invalid, priklenjen na voziček. Do sedaj sem preživel dosti težak del svojega življenja, vendar sem prepričan, da je to končno za menoj. Pri trinajstih letih sem se moral odpovedati svojim nogam, spoznal sem, da nikoli več ne bom mogel hoditi in da bom trajno priklenjen na voziček. Pri šestnajstih sem se moral odpovedat prijateljem. Mislil sem si, da bom, kljub temu, ker sem invalid, del njihove družbe, da bom skupaj z njimi hodil ven in se zabaval, da bodo imeli čas in ljubezen tudi zame. Potem pa sem spoznal, da je njihov svet popolnoma drugačen od mojega. Ugotovil sem, da jim ne pripadam. Pri 18 letih sem se moral odpovedat avtomobilu. Mislil sem, da ko bom polnoleten, da bom položil vozniški izpit, kupil zame primeren avto in v njem užival. Potem sem ugotovil, da tudi to ne bo šlo. Hotel sem imeti punco, čeprav sem privezan na voziček, ampak moje srce bije, kot od vsakega drugega človeka, vendar tudi tu ni bilo uspeha. Ostal sem sam in to je bilo zame zelo hudo. Vsa moja upanja so potonila. Na tem svetu nisem videl več niti žarka svetlobe, okoli mene je bila samo še tema. Mojemu življenju je zavladal nesmisel in brezup. Težko mi je bilo poslušat, kadar se je govorilo o ljubezni, o veri, o dobrem, o pravici in o križu, ki ga morem nositi. Tako sem se zaprl v svoj dom in v svoj svet. Dneve in mesece nisem šel nikamor in z nikomur nisem govoril. Edino, kar sem si še malo želel, je bilo, da bi prišel v Medjugorje. Ta želja se mi je izpolnila. Prišel sem v Medjugorje z enim vprašanjem Bogu: "Zakaj jaz ne morem ljubiti in zakaj ne morem biti ljubljen?" Na poti sem stalno ponavljal to vprašanje in zvečer, kosem molil Rožni venec z romarji v cerkvi. V moji glavi se je stalno ponavljalo ravno to vprašanje. Duhovnik, nam je v času prikazovanja rekel, naj malo utihnemo in naj vsak moli svojo molitev, da preda Mariji svoje težave in svoje križe. Takrat sem z vso svojo dušo in poln razočaranja rekel: "Gospa, zakaj jaz nisem ljubljen in zakaj ne morem ljubiti.?" V tem trenutku me je zajela neverjetna toplina. Občutil sem, kot,da sem vržen v morje ljubezni, v mojem srcu pa sem zaslišal topli nežni Marijin glas: "Kaj ti bo vsa ta ljubezen tega sveta, ko pa te jaz ljubim." Takrat sem se začel tresti in jokati od sreče. Rekel sem: "Pa, Bog, jaz sem iskal odgovor samo na eno vprašanje, dobil pa sem veliko več - dobil sem vse." Svoje pričevanje zaključuje z besedami: "To je bilo pred šestimi leti. Od takrat sem srečen in ljubljen človek. Še naprej sem invalid, kot to pravijo ljudje. Še naprej sem na vozičku, toda ponavljam - sem srečen, zdrav in normalen človek."
Kaj ti bo vsa ta ljubezen tega sveta, ko te pa jaz ljubim... Ko so kasneje poslušalci klicali, sem občutil, da jim je Bog preko tega fanta rekel: Kaj vam bo vsa ta ljubezen tega sveta, ko pa te jaz ljubim... Prav zaradi tega bi rekel, da ta večer hoče Kristus reči vsakomur izmed nas: "Kaj ti bo ljubezen, kaj ti bo vs slava in bogastvo tega sveta, ko pa te jaz ljubim." Pa kaj ti koristi ves blišč tega sveta, če te pa ne doseže Božja ljubezen? Kaj ti koristi udobno stanovanje in hiša in vsa sigurnost tega sveta, če ti pa Kristus ne da svojega miru. Kot mlad človek greš v srednjo šolo, morda na fakulteto ali pa že delaš, želiš uspeh, želiš veliko doseči in veliko znati. Toda pazi: Kaj ti bo vse to znanje tega sveta, ko pa ne spoznaš najvažnejšega, če ne spoznaš Gospoda Kristusa. Zato ti lahko rečem, če ne poznaš Njega, si nepismen in brez znanja in nič drugega. Če ne ugotoviš, da je Kristus, pot, resnica in življenje, da je On edini smisel, da je njegova ljubezen tista, ki zdravi, ki odpušča in osvobaja, je vse brez pomena. Kaj ti koristi med tvojimi prijatelji, v tvoji družbi biti nekdo, pred Bogom pa biti nihče. Vedi, da te Kristus ljubi in želi, da tudi ti ljubiš. Kristus tebi odpušča vsak greh in želi, da tudi ti odpuščaš. Kristus je popolnoma zaljubljen v človeka in želi, da tudi ti na enak način postaneš zaljubljen. Kristus je zate trpel, bil križan in vstal zato, da boš ti srečen. Vse zaradi tebe in vse tebi. Vse te ljudi je te dni zbral tukaj, zato tudi ti, ki si zdaj tukaj, nisi tukaj slučajno. Vedi, da te Marije ne kliče sem na tista široka pota propada, ampak na ozke steze sigurnosti. Zato bodi prepričan, da ti v teh dneh ne želimo povzročiti pekoče vesti, ampak te želimo seznaniti s Kristusom, ker On je tisto ogledalo, v katerem boš najboljše videl vse dobre in tudi slabe strani svojega življenja. Želimo, da imaš Marijo za svojo mater, da jo trdno primeš za roko, da ji dopustiš, da te ona privede k Jezusu. Vedi, da si tukaj zato, da ti Kristus tiho zašepeta v uho: "Ti si moj in ti meni pripadaš! Ne zanima me, kaj te drugi klevetajo, ker te imajo drugi za manj vrednega, ne zanima me kdo si v očeh tega sveta,ker vem, kdo si v mojih očeh. Vedi, da si meni neizmerno vreden in drag, jaz te ljubim. Ljubim te tudi takrat, ko si v svojem mladem iskanju zašel z moje poti. Ljubim te tudi, ko si v krempljih greha in želim te iz njih izvleči. Želim te veselega in nasmejanega in srečnega vse življenje. Želim, da tvoj mladi odsev tvojih oči nikoli ne izgine." A ti boš morda rekel, da je v tem življenju toliko tega slabega in mučnega. Na začetku si življenja, a mogoče si že utrujen od njega. Nikakor ne moreš vzljubiti svojih staršev, povsod te nekaj moti na njih in te živcira.. Takrat te vprašam: "Ali si vzljubil Kristusa?" Stalno nekaj ugovarjaš svojim prijateljem in bližnjim in jih nikakor ne vzljubiš, jaz pa te vprašam: "Ali si vzljubil Kristusa?" Mučiš se z molitvijo in s sveto mašo, jaz pa te spet vprašam: "Ali si vzljubil Kristusa?" Razmišljaš o svojem fantu, o svoji punci, preizkušaš, ali je to oseba zate, ne veš, če si v to osebo iskreno zaljubljen, jaz pa te vprašam: "Ali si res do konca z vso svojo dušo zaljubljen v Jezusa Kristusa?" Pa toliko stvari bi zamenjal v svojem življenju, veliko stvari ti ni všeč, pa na tvojem telesu in nikakor ne moreš vzljubiti samega sebe, jaz pa te spet vprašam: "Ali si do konca vzljubil Kristusa?" Vedi, samo takrat, ko vzljubiš Kristusa, se boš stopil od ljubezni do svojih staršev, bratov, sester in do dvojih prijateljev in fantu in punci in do vseh drugih, ki ti jih Gospod pošlje na tvoje življenske poti. Takrat boš vse ljubil s Kristusovo ljubeznijo. Zato vzljubi Kristusa! Izkoristi te dni in zaglej se v njegove oči, dopusti, da se te dotakne njegova nežna roka. Naj te doseže njegova milost te dni v spovednici. Naj te pričaka mir po Kraljici miru. In naj te zaščiti njegov blagoslov. In ne boj se, bodi te dni in vse svoje življenje pogumen. In bodi te dni na poseben način tudi ponižen in z vso svojo dušo vzklikni: "Te dni te hočem videti, hočem te srečati Jezus Kristus, ker si ti moja pot, resnica in moje življenje.
Amen - Hvaljen Jezus in Marija!

Skupaj - ogledi vseh strani: