Zdravnik dr. Peter Krešimir
Predavanje o spočetju, nosečnosti, rojevanju, družini in starševstvu

Predavanje na festivalu mladih 5.8.2004

I.del - zdravnik dr.Krešimir ( psiholog in ginekolog )
Sem Peter Krešimir, moja žena Rafaela in hčerkica Gabriela, ki ji je od spočetja skoraj 19 mesecev, a od rojstva jih bo 10.

To pesem, ki ste jo poslušali, to bitje materinega srca, je vsak od nas poslušal med nosečnostjo. Te pesmi, ki jih danes poslušamo, prošnje Jezusu, naj pride v naša srca, naj se to danes zgodi, vse te dni, dokler ste tukaj na tem svetem kraju.

Danes bomo vam govorili iz strokovnega pogleda in osebnega pričevanja. Vse to, kar vam bomo prikazali strokovno, smo vsi osebno doživeli v eni lepi izkušnji. Rad bi vam spregovoril o spočetju in nosečnosti, rojevanju in starševstvu iz perspektive lepote in veselja, kakršne bi te izkušnje morale biti, ker si jih je Bog na začetku tako zamislil.

Slišali smo, da ste se tukaj zbrali, ker želite videti Jezusa. A je to res? Tisti od vas, ki to res želite, dvignite roko! O, dobro, vsaka vam čast - en aplavz za vse! Zares ste na pravem kraju, ker je to res en sveti kraj, kjer vam Marija govori. To je kraj, kjer imamo Marijo, kot najboljšega voditelja do našega Jezusa. Razumemo jo lahko, kot avtocesto proti Jezusu, ker je vsem odprta, kot naša mati širokega srca.

Zanima me tudi, koliko je med vami nosečnic? Naj vzdignejo roke tiste, ki so zdaj v tem posvečenem stanju, da nosijo pod srcem svojega otroka. Koliko je med vami nosečnic? Ne veliko, toda upam, da je kakšna, ker jo bomo kasneje potrebovali.

Kakšna je torej povezava spočetja, nosečnosti, rojevanja, starševstva s tem, da mi hočemo videti Jezusa? Na prvi pogled morda ne toliko. Toda počasi smo spoznali, da sta v življenju dva načina, s katerim se človek obrača k Bogu, ko išče Jezusa, ko ga želi srečati. To so težki in krizni trenutki, ko nam mogoče kdo umre, ko se nam nekaj zgodi, ko zbolimo. Takrat prosimo Gospoda. To je tisto, kar nam govori Jezus, da v trpljenju vidimo smisel, da nam križ kaže pot k Bogu. Obstaja pa še ena vrsta takih trenutkov, to pa je spočetje, nosečnost, rojevanje in starševstvo, ko smo naravno odprti za ljubezen. To so ti trenutki, ki jih mi pri svojem delu razumemo kot posvečene trenutke, ko je treba pristopiti k človekovemu bistvu in opozoriti na lepoto nosečnosti, rojevanja in starševstva. Na žalost se je to danes že kar nekam izgubilo in kadar se danes govori o teh stvareh in o teh trenutkih v življenju, se največkrat slišijo samo negativne stvari. Ta negativna stališča pa v naših možganih puščajo negativne sledi, da niti ne omenjamo, kaj se pri tem dogaja v duhu. Torej - odločimo se za pozitivno! Danes vam bomo predstavili tisto najlepše, tisto, kar je pozitivno v takih trenutkih. Spregovoril vam bom o svojem osebnem primeru. Upam, da boste s tega kraja odšli z novimi spoznanji, kar vam bo koristilo v vašem osebnem življenju, v življenju vaših družin in vaših bližnjih.

Prav tako nas je Jezus poučil, kako pomembni so otroci. Prebrali smo, kako je klical k sebi otroke. Rekel nam je tudi, naj bomo takšni, kot so otroci. Kaj to pomeni? Da ravno skozi otroke in v odprtosti življenju lahko spoznamo Jezusa. Lahko ga vidimo v očesu otroka, v njegovem nasmehu.

Ko smo govorili o spočetju, mi Kristjani verujemo, da takrat nastane. Nisem vam brez razloga govoril, da je Gabrieli od spočetja 19 mesecev, a od rojstva jih bo 10. Ker v tem trenutku, ko mož in žena v popolnem medsebojni daritvi, darujejo eden drugemu, ko sodeluje tudi Bog v enem soustvarjenju Boga in zakonskega para, nastane novo življenje. Takrat smo mi pravzaprav nastali. Od takrat moramo šteti svoj obstoj. Kajti rojstvo je lahko tudi nekaj prej, lahko je tudi nekaj mesecev prej, lahko pa je tudi nekoliko kasneje. Za začetek vam to polagam v srce.

Naša osebna zgodba se začne s trenutkom spočetja. Ko se je to zgodilo, smo poklicali svoje starše in jim rekli naslednje: "Dragi naši starši, pred 40 dnevi ste postali babice in dedki." Ker takrat smo mi postali starši in oni so postali dedki in babice.

V trenutku spočetja nastanemo kot nedeljivo bitje duha, psihe in telesa. In vse, kar se od takrat naprej dogaja, se zapisuje v naši bitju. O tem ne pričuje samo Teologija, ampak tudi znanost. Ko razmišljamo o našem spočetju, se vprašajmo tisto osnovno vprašanje: "Pa kdo nas je ustvaril?" "Kdo nas je hotel na tem svetu, ravno takšne, s takšno barvo las, barvo oči, takšnim telesom, takšnim temperamentom? Zakaj ravno v tej družini, od teh staršev, v tej deželi?" Vsak od nas je v Božjem načrtu toliko vreden, neponovljiv in edinstven, da ima za vsakega od nas Bog svoj načrt. Vprašanje pa je, če bomo mi v ta Božji načrt privolili in mu rekli: "Tukaj sem, pošlji me!"

Zdaj bi vas vprašal, kakšno je v resnici mesto Boga v vašem življenju? Kakšno je mesto Marije? Ali je Jezus res na prvem mestu v vašem življenju? Ali pa so druge stvari važnejše za vas? Ko smo se v materini notranjosti razvijali, se je razvijalo vse naše bitje. Duh je obstajal od začetka, psiha in telo pa sta se razvijala postopno. Zdaj bom poklical svojo ženo, da vam pove, kako se pred rojstvom razvijajo čutila - čutila, kot so okus, dotik, vid, sluh, kako je to pomembno v življenju pred rojstvom

Rafaela - žena od zdravnika:
Najprej bi vas tukaj vprašala, koliko od vas se česa spominja od tistega, kar je bilo pred rojstvom? Vedeti morate, da ima otrok že v notranjosti pred rojstvom razvita že skoraj vsa čutila. Občuti okus, dotik, razvija se njegov sluh. On dobiva že vse, kar mu je potrebno, da lahko obstane na svetu, ko se rodi. S poskusi so dokazali, da ima otrok že pred rojstvom razvita svoja čutila.

Na primer občutek okusa:, ki se razvija v prvih dveh mesecih - nekje do 8.tedna. Napravili so naslednji poskus, da so v plodno vodo vbrizgali raztopino sladkorja - raztopino glukoze. Pri tem so opazili, da jo potem otrok hitreje požira. To pomeni, da otrok, ko je v notranjosti vse hranljive snovi dobiva preko placente in preko plodne vode. Otrok jo je začel hitreje požirat, torej mu je bilo všeč, sladko mu je všeč. Tudi mi, ko se rodimo, imamo radi sladko.
Potem so v plodno vodo vbrizgali malo limoninega soka. Otrok je prenehal s požiranjem, dokler se ta plodna voda ni zamenjala in je izginil ta kisel okus limone.

Otrok v notranjosti tudi sliši. Toda kaj sliši? Sliši bitje materinega srca, sliši prebavni sistem. Tudi vi, kadar ste lačni, vam kruli v želodcu, pa vam je neprijetno, ker lahko to slišijo tudi drugi okoli vas. Zdaj pa si zamislite, kako to sliši otrok, ki je noter, ki je obdan s tem zvokom. Otrok sliši tudi pretok krvi skozi placento, ki mu prinaša hrano, kisik. Otrok pa sliši tudi z duhom, ne samo fizično, telesno. Otrok tudi sliši materina čustva. Ve, če je mati prestrašena, pa če je mati srečna, če je zaskrbljena. Vse to vpliva na njegov razvoj.

Otrok tudi vidi. Sicer ne vidi tako, kot mi. Vidi pa lahko svetlobo, torej loči svetlobo od teme.

To se vse razvije nekje v drugem trimesečju nosečnosti. To pa omogoča materi, očetu in drugim v okolici, da se igrajo s tem otrokom. Da bi začeli z otrokom komunicirati in igrati, ni potrebno čakat, da se rodi. Vse to lahko počnemo, ko je otrok še noter. Pokazali vam bomo nekaj teh pesmic, s katerimi se lahko igramo s tem otrokom, ko je še v materi. Mi smo to počeli ves čas nosečnosti in povem vam, da je bilo to zelo zabavno.

Ena od pesmic je bila tudi ta:
"Mama voli te, mama voli te."
"Mala Gabi, mala Gabi, mama voli te."

zdravnik dr.Krešimir:
Potem je to isto pesem pel tudi oče: Jasno, da je bil takrat otrok še v materini notranjosti, zato sem približal usta trebuhu in uporabil majhen papirnat megafon, pa sem zapel:
"Tata voli te, tata voli te."
"Mala Gabi, mala Gabi, tata voli te."

Na koncu vam bom še malo pokazal to, zdaj pa bi nadaljeval še s strokovnim delom. Ko govorimo o nosečnosti, takrat pogosto govorimo o devetmesečni avanturi. Zdaj pa še enkrat tisto vprašanje, ki smo ga vam danes že zastavili: Kaj vi mislite, ali obstajajo spomini iz tistega časa, o teh trenutkih in dogodkih, ko ste bili vi še v materini notranjosti?? Prvi odgovor ljudi, ki jih to vprašaš je: "Ma ne, otroci začno prve stvari pomnit šele pri treh letih." To je že kar nekakšna tradicionalna teorija, ki so jo do nedavnega upoštevali tudi v strokovnih krogih, a sedaj ne več. Zavedajte se, da je Cerkev že od nekdaj trdila drugače, da se življenje začne s spočetjem. Tega Cerkev ni trdila kar samo tako, ker bi bila to samo neka teološka teorija, ampak je trdila zato, ker je to resnica. Najprej je to trdila Cerkev, potem pa še znanost počasi prihaja do te ugotovitve.

To, kar mi razumemo kot spomin, je šele tretja vrsta pomnenja, ki se imenuje explicitni spomin. Za to vrsto spomina mora biti dovolj razvita struktura velikih možganov, posebno skorje velikih možganov, torej tisto, kar nas najbolj dela ljudi, ker imamo največjo površino velikih možganov. Ta explicitni del spomina se razvija šele v tretjem trimesečju nosečnosti, to je nekje okoli 6. ali 7. meseca. Pred tem pa obstaja spomin, ki se imenuje implicitni spomin. Ta se prične razvijati nekje v sredini prvega trimesečja nosečnosti. Za ta del spomina je potreben obstoj določenih kemičnih snovi v telesu, ki služijo kot komunikacijske snovi. Danes se pravzaprav govori o molekulah čustev, o molekulah spomina, kjer so naši spomini shranjeni. To bi lahko nekako imenovali tudi celični spomin. Znanstveniki ugotavljajo, da se že od samega začetka, to je od spočetja tega Božjega bitja začne beležit vse v kvantnem informacijskem polju. Mi vemo, o čem se to govori, to je področje duha. V mednarodni organizaciji za psihologijo in duševno zdravje, v kateri sem predstavnik, kolikor vem, ni veliko vernikov. Toda kljub temu smo si vsi enotni v tem, da se življenje začne s spočetjem in od takrat naprej se vse zapisuje.

Verjetno ste že kdaj slišali za kakšne ljudi, ki so bili že skoraj mrtvi v bolnici in se jim je takrat pred očmi odvilo celo njihovo življenje. Toda, katero je to celo življenje, a od rojstva? Kaj pa, če so rojeni dva meseca prej ali 10 dni kasneje? Življenje, ki se odvija pred očmi teh ljudi, je življenje od spočetja, kajti od takrat naprej je vse zapisano. Zato ni vseeno, kdaj je bilo to spočetje in v kakšnih pogojih. Ali so bili to starši, ki so se na to pripravili, ki so razumeli, da je zakon kraj za soustvarjanje z Bogom. Ali pa se je to zgodilo, ko so malo preveč popili, pa slučajno vzeli še malo mamil.... Ni vseeno, če je to bilo v zakonu, ali izven zakona. Ko si je Bog zamislil zakrament zakona, je že vedel, zakaj je napravil tako. Prostor za spočetje otroka je v zakonu, kajti le tako je njegovo dostojanstvo spoštovano od začetka. Ima ljubezen, ima varnost in je sprejet. To so tri najvažnejše potrebe vsakega človeka. Brezpogojna starševska ljubezen, sigurnost materinega telesa in starševsko sprejemanje. Če pa tega ni, se razvije osnovno nezaupanje zaradi pomanjkanja ljubezni in celo življenje se lahko obrne v drugo smer... To je naša odgovornost kot staršev. Z druge strani vam pa takoj povem: Če to ni bilo tako v naših življenjih, potem imamo mi našega Jezusa. Nekje piše, da je on prevzel vse naše bolečine in rane. Samo moramo iti s tem k Njemu in mu reči: Oprosti! in se iskreno pokesati. Prav tako moramo reči tako svojemu otroku, če je bilo tako. Stvari se bodo potem uredile, ker Jezus komaj čaka, da pridemo in ga prosimo za odpuščanje in za ozdravitev. Prav tako nam lahko pomaga tudi naša mati Marija.

Ko imam predavanja, govorim o pmeumopsihosomatskem zdravju, ne samo o psihosomatskem. Kar se dogaja v psihi in telesu, je to povezano. Prav tako je tisto, kar se dogaja v duhu, nedeljivo povezano s tistim, kar se dogaja v psihi in telesu. Če sem dobro razumel, ste v ponedeljek poslušali profesorja Ivančića. On je v tem veliko strokovnejši od mene. To, kar je on rekel, velja tudi za področje spočetja, nosečnosti in rojstva.

Zdaj pa nekaj besed o komunikaciji: Mi, ko govorimo drug z drugim, se držimo nekaterih pravil lepega obnašanja. Pravimo, naj gledamo v oči tistemu, s katerim se pogovarjaš, bodi zraven, da ga slišiš in pričakuj, da tudi on tebe posluša. Ko razmišljamo o otroku, ki se razvija pod materinim srcem, običajno mislimo, da mi nimamo z njim kaj komunicirat ali se pogovarjat. To raste, to je nekaj celic, potem, ko se bo rodil, bomo pa začeli... Tako so razmišljali tudi v strokovnih krogih do nekako pred 30 leti. To je prav takšna zabloda, kot takrat, ko se je trdilo, da je zemlja ravna plošča na hrbtu slona, kar pa vsi vemo, da ni. Ker se od spočetja naprej vse zapisuje, potem naš otrok komaj čaka, da z njim komuniciramo.

Obstajajo štirje kanali komunikacije z nerojenim otrokom:
- prvo je tisto, kar ste malo prej videli in je zelo praktično.in je vedno mogoče. Glede na razvoj čutil, kot so dotik in sluh, je z otrokom mogoče vzpostavit komunikacijo, kar je tudi znanstveno dokazano. To je tako imenovani somatski - telesni kanal komunikacije.
- Takoj za njim je emocionalni, kajti, vse, kar mati občuti, posebno še vse, kar občuti glede svojega otroka in proti očetu otroka ima največji vpliv na razvoj tega otroka in na njegovo prihodnost. Vse, kar mati občuti, se preko kemičnih snovi prenese do plodove tekočine, prehaja na otroka in otrok to čuti, kaj se z materjo dogaja. Mati ne more prevarati svojega nerojenega otroka. Če je žalostna, to ve tudi njen nerojeni otrok.
- Potem imamo še mentalni kanal komunikacije, to je, kaj mati misli, kakšen odnos ima do otroka. To bo prav tako vplivalo na otroka.
- Potem je tu še najvažnejši kanal komunikacije, ki je aktiven že od spočetja, to je duhovni kanal komunikacije. Ali ste vi pripravljeni moliti za vašega nerojenega otroka? Ali ste mu pripravljeni brati Sveto pismo? To sva midva z ženo počela vsak večer - en del psalma ali en krajši psalm iz Nove zaveze. Pa zakaj sva to počela? Zato, ker je tudi znanost ugotovila, da, če se otrok še pred rojstvom, ki se mu nekaj vsak dam bere, to zapomni in ko se bo rodil, bo to prepoznal. Naredili so poskus: Matere so se zbrale v skupine in v teh skupinah so še nerojenim otrokom brale določene zgodbe. Ko so se potem ti otroci rodili, so povezali dudo z glasbenim sistemom, kjer so bile posnete te zgodbe, nekje materin glas, nekje glas drugih žena. Potem so opazovali, kaj bodo naredili otroci: Ko bi otroci sesali določeno dudo, bi se zaslišal določen posnetek. Znanstveniki so ugotovili, da so otroci že 7 dni po rojstvu sesali tisto dudo, da so slišali materin glas in tisto zgodbo, ki jo jim je mati pripovedovala med nosečnostjo. To so bile navadne otroške zgodbe. Zamislite si sedaj, ko tako beremo Sveto besedo, Božjo besedo, živo besedo. In tako to prihaja v osnovo našega otroka. To je najboljša osnova, ki mu jo lahko damo.

Zato pa se je za spočetje treba pripravit. Kako se pripravit? Pripravljamo se na telesni ravni, tako, da pričnemo bolj zdravo živeti, boljše jesti, več spati, opustiti slabe navade, gremo na dober zdravniški pregled. Potem se bodoči starši na emocionalnem planu tako pripravljajo, da se začno več pogovarjat v zakonu, se pogovarjajo o svojih občutkih glede spočetja, nosečnosti in rojevanja. Potem da usklade svoja stališča, in razmišljanja. Na koncu pa je pomembno tudi, da se tudi duhovno pripravijo. Na žalost je spolnost, ki nam jo je dal Bog zato, da z njo soustvarjamo, tista, ki se jo najbolj ponižuje, še posebej v današnji družbi. Samo pomislite, kaj se najpogosteje preklinja - preklinjajo se svete stvari in pa tudi vse tisto, kar je povezano s spolnostjo. Zakaj ravno to? Zakaj se ne preklinjajo npr. različna imena trav? Zakaj ravno to? Zato, ker hudič hoče to, kar je najsvetejše, najbolj ponižat. In na področju spolnosti smo pogosto najbolj ranljivi. Pa naj bo to promiskuiteta, kontracepcija. Nazadnje pride do tega, da mi žalimo sebe in svoje telo kot hram Svetega duha, s tem pa žalimo tudi Boga. Potem pa ga iščemo in prosimo: "Dragi Bog, daj nam najlepši dar...." Danes je vse več neplodnosti. To sploh ni čudno. Seveda ni samo promiskuiteta kriva za vso to neplodnost ali da je uporabljal celo kontracepcijo. Spomnimo se lahko tudi Joba iz Svetega pisma... Najpogostejši vzrok je pa ravno to. Kako le z bolno spolnostjo priti do zdravega otroka ??? Če smo svojega dobrega prijatelja na smrt užalili in bi prišli čez nekaj dni k njemu in mu rekli: "Dragi moj prijatelj, čez 9 mesecev imam rojstni dan. A mi boš dal takrat en lep dar?" Koliko imate vi takih prijateljev, ki bi vam takole prinesli darilo potem, ko ste ga na smrt užalili in se mu nebi niti opravičili? Tako se obnašamo do Boga. Kajti otrok je dar, ki nam ga ne more nihče drug, razen Njega dati. Pojdimo k Njemu in mu recimo: "Oprosti za tisto od prej, žal mi je." Potem lahko vsaj upamo za ta dar.

Iz mojega osebnega izkustva vam povem, da smo se mi v moji družini pripravljali na spočetje naše deklice kar 10 mesecev. V strokovnih krogih govorijo, da se je potrebno pripravljat od 2 do 4 mesece. Jaz pa priporočam 6. Takrat boste videli razliko. Včasih, v času naših dedkov in babic, pred 50 in več leti, ko so bili otroci še številčnejši, takrat so se na starševstvo pripravljali z opazovanjem svoje okolice, npr bratov in sester, pa so se npr. tudi drugi ukvarjali s temi otroki in so se tega nekako naravno naučili. Danes mladim nihče več ne zagotavlja izobraževanja o starševstvu, o tem, kar je pravzaprav mnogim poslanstvo. Ko govorimo o poslanstvu, to ne pomeni samo fizično starševstvo. Poslanstvo starševstva nam je vsem dano, ker imamo vsi lahko duhovne otroke. Tega nas ne more nihče odvezati, ker jr to pravzaprav naše poslanstvo.

Če se spomnite tistih vrst komunikacije, potem lahko rečemo, da obstajajo tri vrste starševstva. Obstaja pozitivno starševstvo, kadar se preko teh komunikacijskih kanalov prevaja Sveti duh, pozitivno razmišljanje, pozitivna čustva, praktična komunikacija skozi glasbo in dotik. To je najboljše vlaganje, ki ga lahko vložite v svojega otroka. To je vlaganje s takimi obrestmi, ki jih ne zagotavlja nobena banka.
Obstaja tudi deljena vrsta starševstva. To je takrat, ko zavestno sicer sprejemate otroka, a podzavestno ga zavračate, ali obratno. Takrat se po delu teh komunikacijskih kanalov izvaja negativen pretok.
Obstaja pa tudi negativna vrsta starševstva, kadar po tek kanalih prehaja večinoma negativno, misli, občutki, ni molitve v družini, ko otroka niti ne obravnavate kot živo bitje, s katerim je mogoče praktično komunicirat npr. z dotikom, glasbo. Ko je vse to združeno še z zanemarjanjem, zlorabo, da mu namesto pozitivnih, dajete negativne občutke. Če se je to dogajalo med nosečnostjo, se vse to lahko še popravi tudi potem, ko se otrok že rodi. Potem moramo iti k Jezusu in mu predati vse od spočetja naprej in mu dopustiti, da ozdravi nas in našega otroka.

Kot sem že rekel, so tri osnovne potrebe nerojenega otroka: brezpogojna ljubezen, sprejemanje in varnost. Od tega ima otrok številne koristi, toda ne samo otrok, ampak tudi starši. Izkušnje so pokazale, da to, ko starši komunicirajo s svojim še nerojenim otrokom, tudi izboljšuje tudi njihovo medsebojno komunikacijo in utrjuje njihov zakon. Prav tako so ti otroci tudi duševno in čustveno stabilni. To so otroci , ki žarijo od ljubezni, ki so si med seboj pripravljeni deliti in ne, da bi samo jemali. To so otroci, ki so bolj zdravi, srečnejši in pametnejši. kar pa je najpomembnejše za vso družbo, pa je to, da pri takih otrocih skoraj nikoli ne pride do odvisnosti, agresivnosti, nasilja, prestopništva, torej vse to, kar muči sodobno družbo. Obstaja vprašanje, če mi to sploh želimo. Če so nekateri med vami po tem prvem delu predavanja začutili, da si želijo imeti otroka, sem vesel, da je tako. In naj vas bo čimveč takih.

Preden zaključimo s tem prvim delom, vam bomo pokazali še nekaj praktičnih primerov, kako vse to funkcionira v življenju in kako je mogoča ta praktična komunikacija. Prav tako vas pozivam, da med pavzo, ko bo igrala glasba pridejo pred oltar tri nosečnice, ki so med 20. in 30. tednom nosečnosti. Izgleda, da je moja žena nekam odšla, pa bomo nadaljevali, ko se bo vrnila. Zdaj pa malo poslušajte glasbo...

Počasi sedite, da bomo nadaljevali... Naj pridejo tudi nosečnice. No, dve pogumni nosečnici sta se javili, hvala za aplavz, zares ga zaslužita. Naj jih predstavimo, da bomo vedeli, kako jima je ime: "Maria Jose", "Estella", "Lucia", "Emi". Ok, zdaj jih imamo kar štiri, to je še boljše. Najprej bomo pokazali, kako gre vaja, potem pa bomo vsi skupaj. Če je med vami kaj takih, ki v kratkem načrtujete nosečnost, se nam na koncu lahko pridružite tudi vi.

Torej, prva pesmica povezuje različne gibe z glasbo, ritmom. To je pravzaprav tisto, kar otrok najboljše razume. Govori se o petih vrstah premikov. Eden je drgnenje (trljanje), udarjanje (lupkanje), tresenje (tapšanje), mazanje (maženje) in stiskanje (stiskanje).

Rafaela - žena od zdravnika:
Mi vam bomo pokazali na Gabrieli, mame pa naj to počno na svojem trebuhu, pozneje, ko se bo otrok rodil, se te pesmice lahko prilagodijo. Zdaj biste videli, kako to gre. 3/4...

"Ovako mi i trljamo, trljamo i trljamo,"
"ovako mi i trljamo našu malu Gabi."

"Ovako mi i tapšemo, tapšemo i tapšemo,"
"ovako mi i tapšemo našu malu Gabi."

"Ovako mi i lupkamo, lupkamo i lupkamo,"
"ovako mi i lupkamo našu malu Gabi."

"Ovako mi i mazimo, mazimo i mazimo,"
"ovako mi i mazimo našu malu Gabi."

"Ovako mi i štipkamo, štipkamo i štipkamo,"
"ovako mi i stiskamo našu malu Gabi."

zdravnik dr.Krešimir:
Zdaj pa vse nosečnice skupaj, izvajali bomo samo prvi del, da vidite... Torej prvi premik, je premik drgnenja. Mi bomo peli, one pa bodo vse skupaj drgnile. Lahko pojete tudi : "Na na na..." "Ovako mi i trljamo, trljamo i trljamo,ovako mi i trljamo našu malu bebu." No tako, naše nosečnice so odlične, hvala. Kot ste videli, smo v rokah imeli bate. V njihovi notranjosti je majhen zvonček. To se isto uporablja tudi za "lupkanje" po maminem trebuhu.

Ko otrok že razume, da starši poskušajo z njim vzpostaviti komunikacijo, potem obstaja ena zelo enostavna vaja, da na eni strani samo stisnete in otrok vam po določenem času odgovori. Takrat otrok razume: "Aha, ata in mama se hočeta igrati z menoj." Čez čas to lahko naredite na drugi strani in otrok vam odgovori, pa dvakrat, pa vam otrok odgovori. To je posebno koristno tudi za očete. Posebno priporočamo sodelovanje očeta in starejših otrok pri tem početju, ker se v nasprotnem primeru oče občuti izključenega in se ne ustvarijo vezi, ker ta komunikacija pred rojstvom ustvarja vezi med otrokom in starši. Starši se pri tem naučijo, kako prepoznati otrokove odgovore. Gabriela je že takrat, ko je bila še v materini notranjosti pokazala, katere pesmice ima najrajši. Potem je samo obrnila hrbet, da se ravno tu masira. Ko se je rodila, se je najbolj veselila točno istih pesmic, kot prej v materini notranjosti. Če se pridruži tudi oče, je to nekaj najlepšega, ker potem ne bo občutil, kot, da je to nekaj daleč. Kajti potem, ko se bo otrok rodil, bo veliko lažje skrbel za otroka in pomagal svoji ženi pri skrbi za otroka. Ko v to vključite tudi morebitne starejše otroke, potem ni več ljubosumnosti.

Rafaela - žena od zdravnika:
Zdaj bomo pokazali še eno pesmico z batom:
"Kuc, kuc, to je mama,"
"moja bebo mala,"
"kuc, kuc, to sam ja,"
"ne boj se ti!"

zdravnik dr.Krešimir:
Potem pride še oče in pravi:
"Kuc, kuc, to je tata,"
"moja bebo mala,"
"kuc, kuc, to sam ja,"
"ne boj se ti!"

Lahko tudi v Angleščini, da bo nosečnicam lažje:
"Nak, nak, this is mummy,"

Rafaela - žena od zdravnika:
Mi bomo spet peli, nosečnice pa naj igrajo po ritmu: One, two three....
"Nak, nak, this is mummy,"
"little baby my,"
"nak, nak, this is mummy,"
"dont be afraid!"

zdravnik dr.Krešimir:
Imamo tudi enega očeta in bom jaz potem pel z njim.
Nak,nak,........
Hvala vsem skupaj, našim nosečnicam in pogumnemu očetu.

II.del - zdravnik dr.Krešimir:
Mi bomo zdaj nadaljevali z drugim delom predavanja, ki bo o rojevanju. Torej: nosečnost se zaključi s porodom. Verjamem, da niti vi, niti jaz še nikoli nismo slišali za nosečnost, ki bi bila dolga 15 mesecev. Tega enostavno ni. Torej nosečnost gre h koncu. Rojevanje je en tak poseben trenutek, o katerem bi rad vam danes povedal nekaj več. Spomnite se v začetku Svetega pisma, ko sta Adam in Eva grešila, je bilo rečeno Evi, da bo v mukah rojevala svoje otroke. Na drugem mestu, posebno še tukaj se lahko spomnimo tudi na blaženo devico Marijo, tako, kot je Jezus novi Adam, tako je tudi Marija nova Eva. Ker je Marija tudi preživljala nosečnost, lahko zato pomaga z nasvetom in podporo tudi vsaki drugi nosečnici, ki se zateče k njej. To je nekaj takega, kar bi morali izkoristiti v našem vsakdanjem življenju, posebej še pri rojevanju. Torej žene, vprašajte se, ali želite biti kot Eva ali kot Marija? Ali želite rojevat kot Eva ali kot Marija? Razlika je ogromna. Vsem vam bi priporočal, da rojevate, kot Marija. Ko je Bog ustvaril ženino telo, je predvideval, da bo to ena prelepa izkušnja, da bo to ena celovita izkušnja, ne samo telesna, ne samo muka in napor, kjer se prikazuje, da je rojevanje kot nekakšen maraton. Za maraton se je pa potrebno še kako pripravit. Za maraton je potrebno trenirat. Prav tako se mora tudi žena pripraviti na rojevanje. Toda, kako se lahko na to sploh pripravi? Danes obstaja za to cela vrsta tečajev. Vi danes prihajate iz različnih delov sveta, kjer obstajajo različni tečaji, kjer se nosečnice pripravljajo na rojevanje. O tej stvari sem veliko bral in se strokovno pripravljal na to, toda vedno mi je nekaj manjkalo. Pri tem sem imel še dodatni osebni interes, ko se je naša mala Gabriela pripravljala na rojstvo. Kot vidite, je otrok tisti, ki sproži celo vrsto dogodkov, ki sproži proces, da bi se rodil.

Danes je opaziti nek proces, da se vse več otrok rodi prezgodaj. Vprašajmo se, zakaj? Če je materina notranjost kraj ljubezni, varnosti in sprejemanja, če obstaja takšna komunikacija preko tistih štirih kanalov, potem bi si otrok želel do konca preživeti svojo nosečnost v tem varnem okolju. Na žalost je danes materina notranjost vse redkejše takšen kraj. Pogosto je to kraj, kjer je postalo bivanje mučno zaradi splavov, uporabe kontracepcije. Zato sploh ni čudno, da imamo toliko neplodnih in da tisti otroci, ki so tam hočejo čimprej oditi s tega kraja, ker mislijo, da jim bo na svetu, ko se bodo rodili vsaj malo lepše in varneje. Razmislimo o tem v svojih srcih. Kajti kraj pod materinim srcem je kraj, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, sprejemanjem in varnostjo in z ničemer drugim. Takrat bo priprava na rojevanje potekala drugače.

Mati, noseča žena se bo pripravila tako, da se bo naučila dihati, da bo obvladala nekatere vaje, da bo s svojim možem odšla na kakšen tečaj, da bo o tem tudi razmišljala in se čustveno pripravljala. Toda, pri vsem tem sem ves čas pogrešal duhovno pripravo. Nekoč sem to našel v eni knjigi, ki je prevedena tudi v hrvaščino in se imenuje "Duhovni pristop k rojevanju" Šele tedaj, ko postavimo Jezusa v center rojevanja, postane ta izkušnja popolna. Pogosto rečemo nosečnicam, naj vam bo Marija babica, a Jezus glavni ginekolog - porodničar. Zakaj je to pomembno? Zadnje čase se ukvarjam s področjem, ki se imenuje strah pred rojevanjem. Ne boste mi verjeli, da je v zadnjem času nastala kar epidemije tega strahu. Ko bi vas tukaj vprašal, koliko izmed vas ima ta strah, se bojim, da odgovor nebi bil pozitiven, ali pa tudi. ne. Mogoče pa vi nimate tega strahu - Bogu hvala. Toda iz raziskav se vidi, da je tega zmeraj več, da to potencirajo mediji, ginekologi, da je takšna praksa tudi v bolnicah in da vse to vodi k vse večjem strahu. Kot pa sem že rekel v začetku, si Bog ni tako zamislil.

V procesu rojevanja se v ženinem telesu sproščajo številni hormoni, številne snovi v možganih, ki se imenujejo neuroprenosniki. Te snovi so v nekakšnem takem sodelovanju - harmoniji, da če so se izločili v takšni količini, ki si jo je zamislil Bog, bo žena imela s tem eno prelepo izkušnjo. Za to bi lahko rekli, da je tudi evolucijsko upravičeno. Zakaj? Zato, ker, če v nastajanju novega življenja nebi bilo veselja in zadovoljstva, potem bi številne žene po prvih slabih izkušnjah rekle: "Pa jaz ne bom več rojevala!" To ja v resnici pravo evolucijsko nasprotje. To je tudi vzrok, da se na Hrvaškem, od kjer prihajam, pa tudi v drugih državah Zahodne Evrope, posebej še na Japonskem, rojeva vse manj otrok. Za to so številni razlogi, eden izmed njih je tudi strah pred rojevanjem.

Ko se govori o teh hormonih, vam nebi govoril toliko o podrobnostih, toda pomembna sta dva in to si poskusite zapomniti. Eden se imenuje " oksitocin ". Ta se imenuje še hormon ljubezni. Sprošča se v trenutku intimnega zakonskega odnosa, izloča se v zaključnem trenutku rojevanja, ko mati iztisne otroka iz svojega reproduktivnega sistema, svoje notranjosti in izloča se pri dojenju. Zanimivo je tudi, da se izloča tudi takrat, ko z nekom delimo svoj obrok hrane. Zato se imenuje tudi hormon altruizma. Če se dovolj izloča med rojevanjem, to vpliva na možgane matere in otroka, ker se med rojevanjem izloča tudi v otroku. V tem primeru se med materjo in otrokom ustvari ena trdna vez, prav tako tudi z očetom otroka, če sodeluje pri tem. Ta vez kasneje omogoča materi, da se ta ljubezen razvija naprej.

Če pa se ta hormon ne izloča v primerni količini, če je porod stalno moten npr. s slabimi pogoji v sobi za rojevanje, neprimernimi komentarji zdravnika ali neprestanim nepotrebnim intervencijam med rojevanjem, prihaja do naslednje situacije. Takrat izpade fiziološki sestavni del ljubezni. Mi kot ljudje, ki imamo duha in razum lahko to na nek način nadoknadimo, spet lahko pokličemo Jezusa, da nam pomaga. Toda, kot zdravnik vam pravim tisti znani pregovor: "Boljše je preprečiti, kot pa zdraviti." Zato to znanje uporabimo, da preprečimo tisto, kar bi lahko prišlo zaradi tega. Če se ni izločil hormon ljubezni, takrat materi in otroku nekaj manjka. Zato se danes tolikokrat sliši o poporodni depresiji, govori se o "baby bluesu". Zakaj je to tako? Zakaj je ravno danes tega vse več? Zato, ker zaradi nepotrebnih zdravniških intervencij med rojevanjem ni prišlo do izločanja hormona oksitocina. Prav tako so temu kriva tudi umetna zdravila, umetni ositocin.

Obstaja pa še en drugi hormon. Imenuje se prolaktin. Prolaktin je hormon, za katerega je znano, da je največ povezan z dojenjem. Osvobaja se med dojenjem. Prav tako pa je zelo pomemben tudi med rojevanjem. O čem se govori? Ta hormon se imenuje tudi hormon materinstva. Če se izloča v primerni količini, takšni, ki bi naravno morala biti, takrat deluje na materine in otrokove možgane, da jih pripravi na medsebojno odvisnost. To je potrebno zato, ker otrok brez svojih staršev ne more ničesar. Zato je potrebno, da se v materi izloči ta hormon, da bo imela občutek materinstva na fizični, telesni ravni. Ta hormon tako spremeni materi možgane, da svoje potrebe postavi za otrokove, torej, da so v prednosti otrokove potrebe. Kaj to pomeni? To, da se bo mati žrtvovala za svoje otroke. A na žalost danes mnoge matere na svetu razumejo svoje otroke kot breme, kot problem ali kot nekaj, kar je "treba opraviti". Ko imate enega sina in eno hčer, pa rečete: "Mi smo svoje opravili." Kako je to žalostno slišati, da se otroki opravijo.

Če bi bilo tako, kot si je zamislil Bog, če bi se na vsakega otroka pripravljali s komunikacijo pred rojstvom in ga z veseljem pričakovali, potem bi bil vsak otrok v družini kot lepilo, ki povezuje in utrjuje družino in zakonce. Kdo si potem nebi želel, da bi se tako rodilo več otrok? Jaz osebno komaj čakam, ker mi je vse to prineslo toliko veselja. Danes z ženo vidiva, kako se ves ta čas in žrtev, ki sva jo vlagala, vračajo nazaj. Vrača se v nasmehu, objemu. Pravzaprav ni treba niti mislit o tem, da se vrača. Temu lahko pravimo tudi nagrada. Otrok kot dar nam omogoča, da tudi mi z njim rastemo, da tudi mi, kot starši postajamo bolj zreli. Ne samo, da bi se otroci učili od nas, tudi mi se učimo od naših otrok, samo, če smo pripravljeni na učenje. Ko otrok začne gledati svet s svojimi očmi, tudi vi opazite stvari, ki ste jih videli vsak dan in jih sploh niste pogledal, kakšen je to blagoslov. Torej to je ena prelepa stvar.

Prej sem omenil tudi strah pred rojevanjem. Od kje ta strah? Zagotovo ta strah ne prihaja od Boga. O tem je veliko zapisanega v Svetem pismu. Strah prihaja od one druge strani, od tistega, ki ženi želi ukrasti to prelepo izkušnjo nosečnosti in rojevanja, od tistega, ki to želi ukrasti družni. Kajti v tem primeru je dosegel svoj cilj. Spomnite se besedila iz Sv.pisma, ko želi zmaj požreti ženi otroka - to se nanaša na Marijo in na Jezusa, posredno pa se to nanaša na vsako ženo. Če zli zmaj uspe vzeti ženi to prelepo izkušnjo, potem žena ne bo več hotela rojevati, razen če je ta žena v prijateljstvu z Jezusom. V tem primeru lahko Jezus hitro izbriše tako neprijetno izkušnjo.

Obstaja nekaj, kar se imenuje: krog, strah, napetost in bolečina. Avtorica te knjige, ki se imenuje "Pristop k rojevanju", je v tej knjigi napisala kot nekaj pomembnega. Strah ki ima v svoji osnovi duhovni vzrok, privede do napetosti, do krčenja mišic. Ta proces je posebej pomemben v mišicah maternice, kjer obstajajo trije sloji notranji, srednji in zunanji. Zunanji sloj iztiska otroka, ko se rojeva. Notranji sloj pa je povezan s sistemi, ki so povezani s hormoni stresa in je jasno povezan s strahom. V srednjem sloju se nahajajo krvne žile, ki hranijo maternico in otroka. Ko se pojavi strah, takrat se notranji sloj skrči in povzroča odpor zunanjemu sloju. Zato se pojavi bolečina, bolečina, zaradi katere je še več strahu. To je kot nekakšno kolo, kot nekakšen začaran krog, ki se vse hitreje vrti. To najpogosteje zaključi tako, da se otrok zatakne v porodnem kanalu, ker bi rad šel skozi, a ne more, ker so materine mišice skrčene. Temu sledijo vse tiste operacije in na koncu Carski rez.

Pred kratkim sem bil na neki mednarodni konferenci, kjer sem se začudil podatkom, čeprav sem vedel, da so stvari že krenile tako navzdol. Lahko vam povem, da je v Braziliji v privatnih ginekoloških bolnicah, kjer rojevajo žene, že prišlo do tega, da je 90% carskih rezov! Prišel je čas, da se dobro zamislimo, zakaj je to tako? Zato, ker je to enostavneje? Mogoče res? Toda, kaj to pomeni za mater, kaj to pomeni za otroka?
Zdaj pa še eno pavzo, da malo zapojemo...

Jezus, ki ga je hudič skušal v puščavi, nam je jasno pokazal, kaj moramo mi početi. Lani smo na Hrvaškem izdali knjigo o rojevanju in želimo, da bi bila v rokah vsake žene, ki veruje Jezusu. Tako lahko postane njen porod prelep. Da ima lahko v svojem srcu hvaležnost za vse te trenutke, karkoli bi se dogajalo. Avtorica te knjige ponuja ravno ta del, ki je doslej manjkal, to je duhovni pristop. Ona govori o C-A-L-M pristopu, kar pomeni miren.
C - pomeni Kristusa. Pravi, da je treba Kristusa postaviti v središče poroda, da bo On tisti, na katerega polagamo vse upe in v katerega roke se predajamo. Tu bi še dodal, da ob Marijinem varstvu res ni več prostora za strah.
A - pomeni stališče, stališče do tega rojevanja, do tega poroda, kako mislimo. Da naše misli nebi bile umazane od negativnih misli, ampak, da te trenutke sprejmemo s tistim mirom, ki nam ga daje Bog.
L - pomeni pljuča. To pomeni, da obvladamo naravno dihanje, ki je globoko, tako imenovano globoko abdominalno dihanje.
M - pa pomeni mišice. Vse mišice v ženinem telesu bi morale biti sproščene, razen tistih, ki delujejo, torej mišic maternice. V tem primeru se ta krog: strah - napetost - bolečina ne bo zavrtel.

Avtorica te knjige nudi v knjigi tudi pomoč nosečnicam pri pripravi za porod na ta način, da je izbrala besedila tudi iz Svetega pisma, ki jih žena med svojo nosečnostjo postavlja v svoj um in v svoje srce, da ji služijo, kot ščit pred strahom in pred vsemi napadi hudobnega duha, ki bi ji hotel vzeti to prelepo izkušnjo. Prebral vam bom nekaj vrstic, da boste videli, da je to res tako.
Stara zaveza, psalm 30/4: "Iskal sem Gospoda in On me je uslišal. Rešil me vsakršnega strahu."
Potem prva Janezova: "V ljubezni ni strahu. Popolna ljubezen prežene strah. Kajti strah je muka. Kdor se boji, ta ni popoln v ljubezni."
Spomnite se, da je bilo v Svetem pismu rečeno: "V mukah boš rojevala svoje otroke." Tukaj pa pravi, da je strah muka.
V drugi Timoteju piše: "Bog nam ni dal duha bojazljivosti, ampak moč ljubezni in poguma."
Na koncu še iz Janezovega evangelija, kjer Jezus pravi: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Dajem vam ga, a ne tako, kakor vam daje svet. Naj se ne vznemirja vaše srce in naj se ne plaši."
Če imajo žene v svojem srcu, v svojem umu samo te besede, bodo te kot neprebojni ščit, ki jo bo zaščitil pred vsakim strahom. Potrebno je vložiti samo malo truda.

Zdaj pa bi vam povedal še malo o naših izkušnjah z rojevanjem, da bi videli, kako lahko Bog naredi in da vidite, kako pogosto naši načrti niso tudi Njegovi. Toda, če mu do konca zaupamo, se vse dobro zaključi.

Rafaela - žena od zdravnika:
Začela bom od svoje nosečnosti, z Gabrielinim spočetjem. Zanjo sva molila in se pripravljala zanjo pribljižno 10 mesecev pred nosečnostjo. Ko sem dobila tega otroka, smo nadaljevali z vsakdanjo molitvijo in branjem Svetega pisma, udeležbo na svetih mašah. Kar je tudi mene presenetilo, je to da ves čas nosečnosti nisem imela niti ene negativne misli. Poslušala sem svoje prijateljice, poslušala sem tudi neke druge svoje kolegice, ki jih je bilo strah, če bo otrok zdrav, če bo imel vse, kar bo potreboval, če se bo v redu razvijal, če bodo prenesle nosečnost do konca... Lahko rečem, da mi je dal Bog to milost, da je odstranil take misli od mene. Resnično sem vsak dan nosečnosti doživljala, kot še en dar.

Načrtovali smo domači porod. Pri sebi sem imela dve kolegice iz Amerike - avtorico te knjige in še eno njeno kolegico. Imeli smo tudi bazen za porod. Za slučaj potrebe smo imeli tudi vso potrebno opremo, to je steklenico s kisikom, kirurški material, če nekaj nebi šlo tako, kot je treba. Imeli smo tudi podvodni CTG, torej imeli smo vso mogočo opremo, ki je ni niti v večini bolnišnic pri nas, ker tega ne potrebujejo.

Porod se je začel. Ves čas smo molili, naj se zgodi Božja volja, hkrati pa smo se pripravili tako, kot smo mi predvidevali in želeli, da bo potekal porod. Porod se je začel naslednje jutro po izidu te knjige. Zvečer pred porodom je bila predstava te knjige. Zgodaj zjutraj sem občutila prve popadke, pred 10 urami je počil vodnjak. Počasi smo nadaljevali s pripravami, počasi sem pojedla tudi kosilo. Vse je bilo tako, kot smo se zamislili. Počasi se je znočilo in kmalu se je spet zdanilo.... Otrok pa se nikakor ni hotel roditi. Bila sem popolnoma odprta in bilo je potrebno samo iztiskat. K nam domov je že prišel zdravnik, ki bi moral pregledat otroka, ki se bo rodil. Toda otroka nismo nikakor mogli dočakat. Spraševali smo se, kaj je narobe? Jaz sem se počutila dobro, tudi otrok je bil v redu. Samo čakali smo še ta trenutek, ko bomo zagledali našo Gabrielo.

Odprli smo Sveto pismo. Dvakrat se je odprlo na strani, kjer piše, da ni luč zato, da bi jo skrivali pod mernik. To nam takrat ni bilo najbolj jasno, kaj nam hoče Bog s tem povedati. Lahko rečem, da sem bila popolnoma mirna. Nič me ni bilo strah. Vedela sem, da bo vse v redu. Rekli so mi, da bi morala iti v bolnišnico, ker to že predolgo traja. Bila je že sobota opoldne in odšli smo v bolnico. Dežurni ginekolog me je takoj sprejel. Rekli smo mu, da ne vemo, kje se je zataknilo. Takoj me je pregledal in mi rekel, da sem zaprta. Potrebno je bilo spet od začetka. Hoteli smo se izogniti vsem raznim zdravilom, ki bi jih morala sprejeti, da bi rodila v soboto zvečer. Dali so mi razna zdravila, razne anestetike, analgetike ... , vendar sem imela občutek, da ob rojstvu Gabriele vse to name ni delovalo. Morala bi biti s temi zdravili uspavana, a sem bila pri polni zavesti, prav tako tudi otrok. Otroku so dali jesti že čez kakšne pol ure. Potem sem razmišljala, zakaj je to moralo tako potekati. Kako naj jaz zdaj drugim pripovedujem kako naj doma rojevajo, ko pa sem jaz imela doma vse potrebno, kar bi bilo treba, pa kljub temu ni tako potekalo, kot smo si želeli. Druge nosečnice bi mi rekle, da je bilo meni lahko, ker sem imela doma idealne pogoje, mi pa bi morale iti v bolnico. Tako sem hvaležna dragem Bogu, ki je vse to tako vodil. Zdaj šele vem, kako vesel dogodek je porod.

zdravnik dr.Krešimir:
To je bilo iz ženske perspektive. Pri tem sem bil prisoten tudi jaz. Lahko vam rečem, da je to bila ena najlepša in ena najtežja izkušnja v mojem življenju. Kakšen mesec pred tem, na eni Sveti maši se mi je vtisnila v spomin ena Božja beseda, ki pravi: "Boš preizkušan!" Takrat sem mislil, da bo to nekaj v zvezi z izidom te knjige, kjer se bo izkazalo, čigav sem in komu pripadam. Ko pa se je to dogajalo in smo na koncu šli v bolnico, je v srcu ves čas bil mir in zaupanje za katerega smo molili. Prav tako je bilo vprašanje, kako se bo vse to zaključilo? Izkazalo se je, da je bil porod v bolnišnici boljši od tistega doma, ker so se tu dala tudi določena zdravila, pa tudi vez med nama se je nekje izgubila in potrebno se je bilo precej boriti, da se je ponovno vzpostavila. Ko so jo preselili na posteljo za rojevanje, so njeni popadki postajali vse slabši in slabši, ona pa vse bolj izčrpana in oznojena. Zeblo jo je in se je tresla, ker ji tam niso dali hrane, kot bi to lahko doma. Takrat sem rekel sestram, da naj nekaj naredijo, ker to ni v redu, dajte ji vsaj glukozo. Poklical sem tudi svojega prijatelja ginekologa in mu rekel, da tako ne bo šlo, da ona s svojimi močmi ne bo zmogla. On je prišel in dali so ji potrebna zdravila, vse to, česar si mi prej nismo želeli. Prav tako smo spoznali, da smo ves čas molili: "Naj se zgodi Tvoja volja!" Takrat sem spoznal, kaj bi se takrat lahko zgodilo.

Ko smo se odločili za porod doma, smo se vprašali, kaj bi se lahko v tem primeru zgodilo najhujšega? Odgovor je bil, da bi bilo najhujše, če bi oba, otrok in žena umrla. Ali smo na to pripravljeni? V srcu smo rekli, da smo, toda to ni bilo lahko reči. Odločili smo se tudi dosti razumno, ker nosečnost in zadnji pregled je pokazal super, brez problemov. Ko so ji dali ta zdravila, sem poklical svojega brata duhovnika. Povedal sem mu, da ne gre vse tako, kot bi moralo. Rekel mi je: "Brat, ne skrbi, jaz sem danes za vas daroval Sveto mašo." Takrat sem molil zares iz globine svojega srca. Molil sem trikrat. Eno roko sem položil na trebuh, drugo pa na rame. Molil pa sem takole, rekel sem: "Jezus, poslušaj: Ti si mi jih dal, nisem jih zaslužil, ti mi jih lahko tudi vzameš, toda jaz ti do konca verjamem! Če mi jih vzameš, potem bom samo še duhovnikov brat. Jaz ti verjamem, da boš naredil za nas vse najboljše!" Prva molitev je bila za to, da bi se otrok tako obrnil, da bi se lahko rodil, kajti nikakor se hotela obrnit tako, kot bi bilo treba. Druga molitev je bila, da zdravila nebi delovala na možgane moje žene in tretja molitev je bila, da zdravila nebi delovala na možgane in telo naše Gabriele. Ne vem, koliko časa je vse to trajalo, mogoče 15 minut... Naenkrat je žena rekla: "Imam moč za rojevanje." Vse to, na kar smo prej tako čakali, se je sedaj zgodilo. Poklical sem svojega prijatelja ginekologa in mu povedal. Rekel mi je, da to sploh ni mogoče. Čez kakšne 3 ali 4 minute ona spet reče isto. On je pričel in se začudi: "Pa je res, kako to?" Takoj, ko se je rodil otrok, se je ona začela normalno pogovarjat z menoj in z Gabrielo. To je bil znak, da je tudi druga molitev uslišana. Po vseh fizioloških zakonih to nebi bilo mogoče. Ko je Gabriela pogledala, je široko odprla oči in ni jokala. Takrat sem spoznal, da je tudi tretja molitev bila uslišana.

To je bila taka izkušnja, o kateri mi še danes ni lahko pripovedovati, zamislite si, kako mi je bilo šele takrat. Jaz sem to imenoval - moja Abrahamova preizkušnja. Bogu hvala za to preizkušnjo!

To naj bi bila naša zgodba, ki smo jo z vami hoteli deliti.

Na koncu vsem nam postavljam vprašanje: Kakšnih družin si želimo? Kakšno družbo si želimo? Ali si želimo družbo, ki bo temeljila na ljubezni in prijateljstvu z Jezusom, z vsakodnevnim spreobračanjem in kesanjem, da bi si to prijateljstvo z Njim utrjevali, in v družbi z Marijo prihajali k Njemu, prepričani v to Njegovo ljubezen, ki nas je vzljubil že na začetku. Kar lahko za to storimo, je to, da najprej spremenimo sami sebe. Najprej potegnimo trsko iz svojega očesa, potem pa naj v naših družinah zavlada duh molitve in da nikoli ne pozabimo, da je samo Bog tisti, ki je ta zakon sklenil in samo on ga lahko obdrži skupaj. Potem, ko smo že spoznali Jezusa Kristusa, pojdimo k našim sosedom in pričujmo tisto, kar nas je Jezus naučil. Samo tako se prepoznalo, da smo Njegovi. Tako, da bodo rekli: "Glej, kako se ljubijo, glej, kako ljubijo." To je tisto, kar moramo mi kot Kristjani pokazati svetu! Pred kratkim sem prišel iz Amerike in odkril en prelep način: Imenuje se: opazuj - presodi - deluj. Obstaja neka organizacija, ki deluje po tej metodi, ki pravi, da opazuj, kaj tvojim sosedom v okolici primanjkuje in kako jim lahko pomagaš. Potem presodi, če je to v skladu s Svetim pismom in naukom Cerkve in potem pomagaj konkretno.

Naj zaključim z besedami iz Sv.pisma: "Preden si bil spočet, sem se te želel in te ljubil. To je čudež življenja."

Hvala vam!

Skupaj - ogledi vseh strani: