NA POTI V SANTIAGO - NASVETI, HRANA

Na začetku:
Ko pridemo v Saint Jean p.p, gremo najprej v romarski urad, kjer se vpišemo, dobimo romarsko knjižico in prvi žig in spisek krajev in prenočišč. Romarski urad je odprt vse dni v letu in sicer: 7:30 - 12:00 in 13:30 - 20:15 (21:30 - 23:00 petek, nedelja - v dneh ko pripelje večerni vlak iz Bayona).
(Romarski urad telefon: +33 559 370 509)
Potem poiščemo prosto prenočišče, nakupimo hrano, gremo zvečer k sv.maši, naslednje jutro pa na pot. Če pa pridemo v st.Jean p.p. zjutraj, pa lahko gremo po opravljenih formalnostih kar takoj na pot vsaj do Orissona (če smo tam kakšen dan ali dva prej rezervirali prenočišče) ali celo do Roncesvallesa ...

Prehojena pot:
Dnevno običajno prehodimo od 25 do 35 kilometrov, največ 40km. Nekateri na začetku poskušajo celo s 45 ali 50 dnevno. Malokdo od teh pride normalno na cilj... Poleg hoje ti vzamejo čas še vsakodnevno ročno pranje in sušenje cunj, nakupi v trgovinah, ogledi zanimivosti, (priprava hrane), druženje,...

V Santiagu:
Na cilju v Santiagu je najbolj znano prenočišče za romarje "Seminario Menior", je kakšnih 20 minut hoje od cerkve in v njem si lahko tudi več dni, ni pa preveč poceni... (14 €vrov na noč). Je pa moderno urejeno, ni pogradov, lepo urejene sanitarije, bližina cerkve, kuhinja, prostorne spalnice in jedilnica, lastna trgovina s hrano, velika kapaciteta, itd...
Nekateri romarji priporočajo tudi prenočišče San Lazaro, ki je ob vstopu v mesto, a ga iz izkušenj odsvetujem, ker ima neurejene sanitarije (ni zaprtih tuškabin, itd...), natrpane spalnice s pogradi, tečen upravnik...  Je nekaj cenejše (8 €vrov na noč) od Seminaria, a je kar tri četrt ure hoje oddaljen od cerkve (Seminario le 15 minut). Če zraven šteješ še ceno za nekajkratni morebitni prevoz z mestnim busom do cerkve in nazaj, pride krepko dražji...

Pa ne pozabimo iti v urad za romarje, kjer dobimo potrdilo o uspešno opravljenem romanju. Pogoj za to pa je pravilno žigosana romarska knjižica. Žige z datumi nabiramo na poti v prenočiščih, določenih cerkvah, itd... Če bi vmes goljufali in se vozili, se to iz zaporedja žigov glede na kilometre hitro opazi in v takem primeru se lahko zgodi, da zavrnejo izdajo potrdila :)

Posebnost v Santiagu je še velika kadilnica spredaj v cerkvi, ki niha prečno po celotni širini cerkve in jo mora poganjat kar osem menihov (včasih zadostujejo le štirje).

Za pot domov si pa spet lahko izberemo: avtobus, letalo ali vlak. Če se odločimo za letalo gremo na avtobusno postajo in z lokalnim busom do 10 kilometrov oddaljenega letališča. Od tam pa z letalom preko Barcelone do Benetk ali preko Madrida, Londona ali Pariza domov. Vlaki odpeljejo iz železniške postaje, avtobusi pa iz avtobusne postaje. Kdor se odloči za nizkocenovni Flixbus, je odhod iz avtobusne postaje (glej interaktivni zemljevid)

Če pa se odločimo za vlak, gremo na železniško postajo in kupimo karto do Milana (Italija). Od tam pa sproti do Benetk, Trsta in domov.
Če pa smo prileteli do Biarritza z povratno letalsko karto, vzamemo karto za vlak do Iruna ali Hendaya (FR), od tam pa z lokalnim vlakom do Biarritza.

Krči v mišicah na nogah:
Neprijetna zadeva, ki lahko s hudimi bolečinami močno oteži hojo ali povzročajo težave še nekaj dni po povratku. Obstaja kar nekaj (ne)preverjenih receptov za zdravljenje, vsak ve za svoje. Bolje pa je prej preprečevati, kot pa zdravit: dovolj soljena hrana in vsak dan izmenično po ena velika tableta Kalcij in Magnezij (v ovalnih plastičnih škatlicah za pripravo osvežilnih pijač), ki jih dobiš skoraj v vsakem Mercatorju pri nas. Zadeva deluje.
Poleg tega lahko do bolečin v nogah pride še zaradi pomanjkljive prehrane, premalo kalorične hrane - torej čimveč kruha, makaronov, itd,...

Sonce:
Še en problem, na katerega ni dobro pozabit, je sonce. Tu smo precej južneje od naših krajev, po geografski širini nekje na ravnini z Grčijo, zato je sonce tu bolj navpično. Poleg tega hodimo na precejšnji nadmorski višini (prečkanje hribov, in pa še dolga ravnina je na nadmorski višini nad 800m!). Torej sonce že kmalu po vzhodu in vse do zahoda deluje "s polno močjo". Njegove vročine niti ne občutimo, toda hitro se pojavijo opekline. Zato moramo zaščitit glavo, predvsem smrček, oči, vrat in pa sprednje in zadnje tačke. Potrebna je sončna krema in ustrezna kapa ali klobuk in sončna očala.

Potepuški psi:
V Španiji se večina psov prosto giblje. Le majhen del jih je ograjenih, še manj privezanih. Na poti, predvsem v vaseh srečamo veliko teh psov, in to od najmanjših, do precej velikih. Mnogo jih je brez lastnika, oz so kar "vaška last".
Za romarje ti psi niso nevarni, ker so jih navajeni že od malega. Ponavadi se za romarje niti ne zmenijo, včasih je treba prav pazit, da katerega ne pohodiš, ko leži sredi poti in se mu ne da umaknit, v primeru da stopiš nanj nebi bilo nič dobrega... Ni najbolj priporočljivo jih hranit, ker se lahko zgodi, da ti bo tak pes potem kar sledil in se ga le s težavo otreseš.
Če pa kje psi začno divje lajat na romarja, naj se romar zamisli, če ni zašel: to se največkrat zgodi, če zaideš s prave poti...
V zadnjem času počasi urejajo tudi to in je po vaseh manj prosto gibajočih psov, predvsem zato, ker vasi postajajo vse bolj prazne.

Divje živali:
Na poti ne srečamo veliko živali. Tu ni srn, ne medvedov, ne volkov, ne divjih prašičev, ne komarjev, ne klopov, niti kač, niti drugih nevarnih živali. Je pa na pašnikih, ki so predvsem v hribovitih delih, precej krav. Te niso nevarne, saj običajno ne jedo ljudi, ampak le travo.
Je pa predvsem v predelih z žitnimi polji vse polno malih ptičkov, ki poskrbijo za glasbo na poti. Na pašnikih v Pirenejih pa je polno murnov, ki prav tako  poskrbijo za glasbo.
V zadnjem delu poti od Astorge dalje do Atlantika je v nekaterih predelih veliko običajnih muh, predvsem v okolici Cruz de ferra, v dolini Valcarce, in v okolici Olveire. To je neprijetno, ker silijo v hrano in tudi rade pikajo.
V kamnitih in goratih predelih je ponekod večje število malih zelenih kuščarjev, ki pa niso nevarni in so zelo plašni.

Varnost na poti:
Sama pot je dobro označena in dokaj varna. Večjo nevarnost predstavljajo morebitne nevihte v Pirenejih - poslušajmo nasvete uradnikov v romarskem uradu v Saint Jean p.p in tudi drugje na poti, predvsem v gorah.
Če se peljemo z vlakom do starta in nazaj, srečamo na železniških postajah in na vlakih vse sorte ljudi, predvsem v Italiji... Nevarnost kraje denarja, dokumentov in opreme. Če gremo z letalom, je teh nevarnosti manj, ker z letali običajno potujejo bolj urejeni ljudje.
V romarskih prenočiščih je marsikje že komu kaj izginilo, od denarja, dokumentov, opreme, koles,... Večja nevarnost kraje je v večjih prenočiščih in v mestih. Vrednejše stvari je dobro imeti vedno pri sebi.
Na poti je bilo že nekaj napadov na ljudi, to se je dogajalo predvsem v preteklosti, zdaj pa tega skoraj ni več, zadnji tak primer se je zgodil leta 2015 (>> Slovenske novice >>). Zato je vseeno treba nekaj previdnosti, npr. nikoli se posluževat avtoštopanja, ponoči sami ne hodimo po večjih mestih. Hodimo po označeni romarski poti.

Dokumenti in denar:
S seboj moramo imeti osebno izkaznico ali potni list. Na začetku, v Saint Jean pied de portu v romarskem uradu dobimo še romarski potni list (Credencial del peregrino), v katerega nabiramo žige na poti v prenočiščih in drugih določenih mestih. Brez tega dokumenta nas ne sprejmejo v romarska prenočišča. Na zaključku romanja pa na podlagi žigov dobimo potrdilo o opravljenem romanju.
Priporočljivo je pred odhodom skleniti začasno zdravstveno zavarovanje za asistenco v tujini za en mesec (Coris), za vsak primer, če se na poti kaj zgodi. In pa vzeti evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja (brezplačna, naročimo po netu).
S seboj vzamemo manjše količine denarja. Denar lahko na poti dvigamo sproti na vseh bankomatih. Dovolj je imeti običajno bančno kartico (Mastercard, Visa, itd.), ta velja tudi v tujini. Tudi tu je potrebno vpisat PIN številko in pa tudi tu veljajo isti dnevni limiti, kot pri nas. Provizija na vsak dvig znaša okoli 0,60€. Nekatere banke zaračunavajo še dodatne provizije 2€ na vsak dvig (npr. Santander in še nekatere), bankomat te o tem prej opozori. V tem primeru greš na bankomat od druge banke, ki dodatnih provizij ne računa.

Telekomunikacije in elektrika:
Od 15. junija 2017 naprej je uporaba mobilnega telefona v EU, torej tudi v Franciji in Španiji brez dodatnih stroškov gostovanja. Cena uporabe, torej klicev, sporočil in interneta je enaka, kot doma. Tistim, ki imate zakupljene mesečne količine klicev in podatkov, se bo poraba štela enako, kot doma. Za tiste, ki pa imate neomejene pakete,  pa bodo klici, sporočila in internet zastonj. Torej: telefonski klici in sporočila, elektronska pošta enako, kot doma.
Omejitve so le pri prenosu podatkov, to pa je različno odvisno od naročniškega paketa, ponavadi je to okoli 5 - 25 GB. Torej: pri prenosu podatkov preko mobilnega omrežja se je potrebno izogibat pretiranega gledanja in pošiljanja videoposnetkov in pretirane uporabe Youtuba. Za to raje uporabi WIFI. Za normalno uporabo (internet, zemljevidi, e-mail, slike, navigacija) pa pri prenosu podatkov preko mobilnega omrežja ni omejitev. Ob prekoračitvi se ponavadi močno zmanjša hitrost in/ali začno podatke dodatno zaračunavat, odvisno od naročniškega paketa.
Skoraj na celotni romarski poti je mobilni telefonski signal, izjeme so le francoski del Pirenejev in posamezni krajši predeli poti po gorah in zaprtih dolinah.
Brezplačen WIFI je v večini romarskih prenočišč. Poleg tega pa je še v skoraj vseh gostilnah ob poti. Izjeme so pa nekateri gorski in odmaknjeni predeli, kjer teh naprav  nimajo.
Električna napetost je povsod 230V, kot pri nas. Prav tako so vtičnice enake oblike, kot pri nas in zato ne potrebujemo nobenih adapterjev. Skoraj v vseh prenočiščih imajo na razpolago vtičnice z razdelilci namenjene za polnjenje telefonov in drugih naprav za romarje. Uporaba je brezplačna. Izjeme so le nekatera odmaknjena prenočišča na samoti, kjer nimajo elektrike. (npr. SanBol, Puente San Nicolas, San Anton, Manjarin,..)

Sporazumevanje:
Kako se bomo sporazumevali na poti - z drugimi romarji, v uradih, v prenočiščih, na recepcijah, bankomatih, letališčih, trgovinah?
Povsem zadostuje angleščina, govorijo jo v praktično vseh prenočiščih, uradih in drugih ustanovah. Prav tako so napisi v več jezikih in prav tako bankomati. Pogosto lahko romarji poleg angleščine uporabljajo še italijanščino ali nemščino. Edino v trgovinah ponekod ne razumejo ničesar drugega od domačega jezika... Ponavadi se nekaj njihovih besed hitro navadiš ali pa jim pokažeš, kaj bi rad.

Cena romanja - koliko vse skupaj stane?
Vsak dan je treba plačat prenočišče in sicer nekje od 8 do 12€ na noč. Hrana nekje od 15 do 30€ na dan. Pa prevoz z vlakom ali/in letalom tja in nazaj od 250 do 600€. Na poti smo mesec dni. Pa seštejmo: (31 X 10€) + (31 X 25€) + 400€ = ~1.500€.... To je v primeru, če gremo sami, in če si na poti privoščimo nek običajen, zmerno skromen, znosen romarski standard. Če pa bomo prenočevali v hotelih, najemali sobe in jedli le po gostilnah, obiskovali muzeje in prireditve, pa pride vse skupaj krepko dražje... Z večjo skromnostjo bi se dalo še nekaj malega privarčevat, predvsem če najdeš cenejši prevoz. Predvsem pri večji skupini se splača razmislit o najemu prevoza (bus) do starta in/ali za povratek, tu bi bil večji prihranek. Poleg teh neposrednih stroškov je treba računat še na obrabo čevljev in opreme, telefon, spominki, pošta, darovi v cerkvah...

Pranje cunj...
S seboj imamo kompleta osnovnih cunj, ene na sebi, druge v nahrbtniku, več ni potrebno. Poleg tega še po eno jakno, tanjšo jopico, copate, kapo ali klobuk. Ko popoldne zaključimo s hojo in se naselimo v prenočišču, se stuširamo, preoblečemo in ročno operemo cunje, ter jih damo sušit na žico. Čistilo moramo imeti s seboj. Ko se cunje posušijo (čez kakšno uro ali dve), jih damo v nahrbtnik za naslednji dan in tako naprej do konca poti. V nekaterih prenočiščih (predvsem v nekaterih državnih) imajo nekoliko večje pralne in sušilne stroje, ki jih lahko uporabljajo romarji. Cena uporabe za enkratno hitro pranje je od 1 do 3 evre, prav toliko še za sušenje. Včasih je treba za uporabo čakat v vrsti... Za posameznega romarja to ne pride v poštev, če pa je na poti skupina, pa vsekakor.

Priprava hrane Med samo hojo čez dan predvsem suha hrana v trgovinah ob poti, mogoče kdaj kaj v kakšni gostilni, zvečer pa taka ali drugačna večerja. Ponekod imajo v prenočiščih na voljo kuhinjo, predvsem pa je v vseh državnih prenočiščih v Galiciji (Xunta), da jo romarji lahko uporabljajo, ponekod je posoda, ponekod ne. V zadnjem času so kar nekaj takih kuhinj opremili še z mikrovalovnimi pečicami. Hrano je treba seveda prej kupit v trgovini, prav tako olje, kis, itd... Pa če je več ljudi, pogosto čakaš na vrsto pred štedilnikom. (predvsem državna prenočišča) Ponekod ni ničesar, niti kuhinje in moraš jesti suho hrano ali iti v gostilno. Tam so posebni romarski menuji za okoli 12 - 15€. V nekaterih prenočiščih romarji skupaj pripravijo večerjo (predvsem so to župnijska prenočišča v bolj odročnih krajih), ponekod pa večerjo dobiš za doplačilo okoli 12€ (predvsem v privatnih prenočiščih). Različno, od kraja do kraja...

Kako poteka običajen romarski dan?
Romarski dnevi so si med seboj zelo podobni, pa naj bo to ponedeljek, petek, nedelja ali kaj vmes. Zgodaj zjutraj ustanemo, največkrat ob 6h (ponekod tudi od 5h - 7h), se umijemo, zajtrkujemo iz nahrbtnika ali dobimo zajtrk v prenočišču, potem pa takoj na pot. hodimo cel dan, nekje do srednjega popoldneva (15h - 17h). Vmes kdaj pa kdaj krajši počitek, obisk trgovine, gostilne, ogled kakšne zanimivosti, predvsem pa hoja. Ko popoldne zaključimo s hojo, poiščemo primerno prenočišče, opravimo formalnosti (vpis, žigosanje papirjev). Sledi tuširanje, ročno pranje cunj in sušenje. Potem pa čas za počitek in ogled okolice, druženje z ostalimi romarji, obisk trgovine, pisanje pisem, kartic,... Če imamo možnost, gremo zvečer k Sv.maši, sledi priprava večerje ali pa gremo na večerjo v bližnjo gostilno. Ponekod so še kakšne skupne aktivnosti. Zvečer druženje z ostalimi romarji in do 22h gremo spat. 

Nakup voznih kart za bus, vlak in letalo za povratek?
Če že prej nismo kupili povratne karte, potem to opravimo nekaj dni do kakšen teden pred zaključkom poti. Karte kupimo kar na internetnih straneh prevoznikov (Ryanair, Easyjet, Flixbus, Bahn.de, Vueling, Nomago...). Karto plačamo z bančno-plačilno kartico (Mastercard, Visa, predplačniški Masretcard...) ali Paypalom. Torej moramo za to poskrbeti že pred odhodom, da imamo ustrezno kartico ali Paypal. Če tega nimamo, potem pa na letališče ali avtobusno ali železniško postajo v Santiagu in tam kupimo karte za gotovino.

<<< Uvod - začetni menu  - vrh strani <<<

Hrana na poti

Hrana na poti:
Med potjo moramo skrbeti za ustrezno prehrano, ker je od tega močno odvisna naša fizična moč. Kakšnega namernega hujšanja se ne smemo iti, ker s tem samo izgubljamo moč in kondicijo. Če verjameš, ali ne - kljub obilni hrani še prehitro izgubljamo kilograme, če cele dneve hodimo... Marsikdo bo pred odhodom rekel, da je potrebno jesti veliko mesa, ker naj bi ti to dalo potrebno moč. Ampak to povsem ne drži. Privoščit si je potrebno izdatno in raznovrstno večerjo tudi zato, da prehitro ne izgubljaš kilogramov, da ne omagaš. V nekaterih prenočiščih celo dobiš večerjo, ponekod imajo kuhinjo in si sam lahko kaj malega pripraviš, v večini primerov pa ni nič in si odvisen od trgovine ali gostilne. Hrana je tukaj v trgovinah nekoliko cenejša, kot pa pri nas, v gostilnah pa nekoliko dražja. V gostilnah so romarski menuji nekje od 10 do 15 €vrov. Žal pa tu skoraj ni mogoče nikjer dobit kakšne dobre enolončnice, dobrih juh, pice, tudi mesa ne znajo dobro pripravit. Dobra je pašta (makaroni), riž, ribe, solate, perutnina, kar imajo povsod in niti predrago. Pa seveda dobro špansko vino, po katerem nikoli ni glavobola.
Za zjutraj in pa med hojo pa so najboljše sladkarije, pa mleko, sladke pijače, kava, marmelada, sir, kruh, ker ti dajo neverjetno veliko moč, predvsem pri vzponih, preženejo utrujenost.
Zjutraj in čez dan med hojo se je treba izogibat mastnih jedi, večjih količin mesa in podobne hrane, ki dolgo "obleži" v želodcu, nasploh pa prenajedanja, ker s tem  taka hrana ovira presnovo ostale hitre hrane in vode, zato lahko prej postanemo utrujeni in imamo zato slabšo kondicijo.
V nekaterih prenočiščih ponujajo večerjo in/ali zajtrk za doplačilo, ponekod imamo skupno večerjo, ki jo skupaj pripravimo oz. jo pomagamo s sodelovanjem pripravit upravitelju prenočišča in potem skupaj pojemo, ponekod so prispevku prostovoljni, ponekod so v prenočiščih restavracije, ponekod je romarjem na razpolago kuhinja, da sami kaj skuhamo, ponekod je v bližini prenočišča gostilna/restavracija z romarskimi meniji, ponekod so trgovine, ponekod pa ni nič...  Ja različno, od kraja do kraja.
Večinoma pa je tako:
- v župnijskih prenočiščih (parroisial) romarji skupaj v sodelovanju z upraviteljem pripravimo skupno večerjo, imamo pred večerjo molitev in ko pojemo, še pospravimo za seboj. prispevki pa so prostovoljni. Pogosto naslednje jutro dobimo še skromen zajtrk.
- v državnih prenočiščih (municipal) skoraj nikjer ne dobimo hrane, tu mora romar poskrbeti vsak sam zase, običajno v trgovini ali kakšni bližnji gostilni s hrano, ki jih je ponavadi povsod polno.
- v državnih prenočiščih v Galiciji (ACAG) ne dobimo hrane, ampak je v večini primerov romarjem na razpolago kuhinja z opremo, štedilnikom, posodami,... Romarji moramo v trgovini kupit sestavine in tu lahko kaj skuhamo.
- v privatnih prenočiščih (R. P.) je praviloma skoraj povsod večerja in zajtrk po želji za doplačilo. Ta prenočišča so običajno manjša in ponekod v sklopu gostilne ali restavracije ali pa imajo svojo restavracijo v neposredni bližini. Ponekod imajo namesto le te lastno mini trgovino in na razpolago kuhinjo. Ponekod pa je večerja že vračunana v ceno prenočevanja in imamo romarji skupno večerjo, podobno, kot v župnijskih prenočiščih.
- v gostilnah in restavracijah ob poti pa povsod ponujajo romarske menije za okoli 12 €vrov (10 - 15), za to pa dobiš kombinacijo dveh jedi: za prvo jed izbiraš med solato, makaroni in juho; za drugo jed izbiraš med ribo, perutnino, jajci, paela rižem, pečeno svinjino ali govedino s pomfrijem, sledi še sladica, to je ali jogurt, ali sladoled, ali pecivo in pa voda ali od kozarca do 0,5l črnega vina in pa za dve rezini kruha. Sliši se lepo, ampak... porcije so za to ceno precej majhne. Za turiste je to povsem dovolj, ne pa za 30km dolgo hojo. Sicer pa v nobeni gostilni ne moreš naročit neke enolončnice, da bi lahko zraven pojedel 0,5 kg kruha... Tega tam ne kuhajo.

Čez dan pa se moramo znajti sami, večinoma pa je to suha hrana iz trgovin, ki jih je dovolj ob poti.

Trgovine s hrano:
Trgovine v vaseh se običajno odprejo šele ob 9h ali desetih dopoldne, ob 1h ali 2h popoldne jih zaprejo, potem ob 4h ali 5h spet odprejo in so odprte nekje do 8h ali 10h zvečer. Le v največjih mestih so trgovine odprte cel dan. V manjših vaseh so običajno majhne vaške trgovine z najosnovnejšo hrano, kjer pa so včasih cene precej navite.

Gostilne in romarski menuji:
Ob vsej poti, še največ pa v vaseh in v bližini romarskih prenočišč je polno gostiln, restavracij z romarskim menujem za okoli 10 - 15 €vrov. V romarski menu spadata dve porciji hrane pijača in sladica in kos ali dva kruha. Izbereš lahko eno jed iz prvega seznama in eno jed iz drugega seznama, eno pijačo in eno sladico. V prvem seznamu je ponavadi: pasta makaroni, solata, zelenjavna juha. V drugem seznamu pa: goveji zrezek, svinjski zrezek, perutnina, ribe, jajca s pomfrijem, paela-riž z morskimi sadeži. Za pijačo je na izbiro: 1dl do 0,5l črnega vina, pivo ali voda. Za sladico pa: jogurt, sladoled, košček peciva ali puding. Hrana je dobra, le mesne zrezke odsvetujem, ker v Španiji ne znajo peči mesa... Pogosto se zgodi, da so zrezki znotraj še napol surovi, zunaj pa že skoraj zažgani. To ni zaradi slabega kuharskega znanja, ampak je v Španiji tak običaj, da se tako peče meso... Kakšnih enolončnic pa tam ne boste našli.
So pa porcije premajhne za celodnevno hojo, lahko bi za to ceno dali malo več....
Torej: ti romarski menuji pridejo najbolj v poštev zvečer za večerjo. Je to tudi kraj za druženje romarjev iz bližnjih prenočišč, v katerih nimajo organizirane skupne večerje. Ob hrani in vinu tako spoznaš nove ljudi.

Pitna voda:
Pitne vode je ob celi poti dovolj. Na vsake 5 do 10 kilometrov so postavljeni vodnjaki s pipami, predvsem pa v vaških centrih. Španske vasi so zgrajene tako, da je na obeh straneh ceste strnjena vrsta hiš, ki se držijo skupaj, nekje sredi je razširitev z manjšim trgom, tam pa se nahaja tudi pipa z vodo. Tam je tudi označeno, če je voda pitna in v večini primerov je pitna. Zato si kakšne večje zaloge ni potrebno delat, ker samo povečuje težo. Je pa voda v Španiji precej slabe kvalitete, premehka in pa bolj ali manj klorirana, ponekod kar preveč, vendar to ni škodljivo. Ker v naravi skoraj ni apnenca, ima ponekod voda precej slab okus, kiselkast... Je pa pitna, ponekod tudi ne, tam je to označeno. Zaradi tega je potrebno skrbeti tudi za zadostno količino soli v hrani, ker naj bi se zaradi pomanjkanja povečala verjetnost krčev mišic (na nogah)

Špansko vino:
Španija je znana po dobrem vinu. Predvsem to velja za črno vino "Vino tinto" (Navarra, La Rioja,..). To je vino izrednega okusa. Je napol sladko in močno vino z dobre 13% alkohola. To vino nima grenko-kiselkastega okusa, ki je znan za naša vina. Okus je nekakšna mešanica med vinom, sadnim sokom in likerjem. Zato se ga z lahkoto pije tudi večje količine... ampak zaradi velike količina alkohola hitro in močno "prime" . Ker raste v suhem in vročem podnebju, trte ne potrebujejo (toliko) škropljenja, pa tudi vino ni žveplano, zato po tem vinu ni glavobola in slabosti naslednji dan, kljub pretiravanju. Predvsem manjše količine, nekje do pol litra zvečer pripomorejo k dobremu spancu (ne slišimo nič, kaj se ponoči dogaja). Ima pa močan ogrevalni učinek in v hudi vročini to še poslabša. V trgovinah ob poti ga je mogoče poleg steklenic dobit tudi v tetrapak pakiranju.
Prodajajo ga tudi ponekod v Sloveniji (Lidl pod imenom Tempranillo) 

Glej tudi:

>>> Žulji na nogah, zdravljenje žuljev >>>

>>> Krajša verzija, prehodil bi le del poti >>>

Buen Camino!    L.p.