Peš iz Slovenije v Medjugorje 2011
(potopis: 20. junij - 4. julij 2011)

Za romanje v Međugorje sem se odločil nekje v začetku letošnjega leta. Kakšnih posebnih priprav ni bilo. Pot mi je bila znana že izpred štirih let, dodatnih romarskih izkušenj sem si nabral tudi v Španiji. Na to pot se je podala še ena skupina romarjev iz Slovenije, vendar nekaj tednov prej in so ob mojem odhodu že bili skoraj na cilju. Sicer smo nameravali skupaj sestavit skupino, ampak kandidatov ni bilo, prijavljali so se predvsem starejši romarji, pa še medtem je bilo romanje v Fatimo po ugodni ceni, katerega sem se udeležil, pa Jezusova straža 18.junija, katere nisem hotel zamudit, skratka polno ovir…. Zato se odločim za samostojno pot, tri tedne kasneje.
Datum odhoda sem si izbral takoj po Jezusovi straži (naši molitveni skupini, ki smo jo tokrat imeli 18.junija na Vrhniki). Tam sem prejel tudi blagoslov, ki ga je podelil g.Arhar (exorcist), ki je tam daroval Sv.Mašo. Gospod župnik iz Grosuplja, s katerim sem bil teden dni pred odhodom na romanju v Fatimi, mi je napisal tudi romarsko potrdilo, s katerim sem lažje našel prenočišče v župnijskih domovih in na cilju prijavil romanje. Romanje sem začel v svoji domači vasi - Lajše. Pot je bil dolga 680 kilometrov. Prehodil sem jo v 18.dneh.

Ponedeljek 20. junij 2011 – 15 kilometrov
(Lajše – Žirovski vrh – Smrečje)
Odhod od doma popoldne ob 15h. Po cesti grem na Žirovski vrh, kamor pridem po slabi uri. Od tu je lep razgled na vse strani: na sever Poljanska dolina, v ozadju se vidijo Alpe, Karavanke in celo Triglav, na jug Žiri in Mrzli vrh, proti vzhodu Lučine in pripadajoči hribi. Od tu poteka cesta bolj in manj po ravnem grebenu do Golega vrha na Lučinami, kjer zavijem desno skozi Lavrovec in se spustim v Smrečje. Od tu je lep razgled na Vrhniško in Logaško polje. Med potjo zmolim rožni venec (vsi štirje deli), kar potem počnem vsak dan na poti. V Smrečju grem k neki družini, s katerimi sem se že prej dogovoril, da bom tu prespal prvo noč. Gospa je bila nekoč zaposlena kot šefica v tovarni, kjer sem zaposlen, zdaj pa je že nekaj časa upokojena in se zato poznamo. Ob 18h pridem tja in malo počakam, ker ni bilo nikogar. Čez dobre pol ure pridejo lastniki in me povabijo v hišo in pripravili večerjo. Dali so mi čevapčiče, solato, paradižnik in papriko, za pit pa čaj, kompot in pivo :) Take obilne večerje že dolgo nisem jedel in je verjetno še dolgo ne bom. Po večerji zmolimo še svetli del Rožnega venca (katerega moram vodit jaz) in me odvedejo v prizidek, v sobo zgoraj, kjer se lahko še stuširam in si pripravim spalno vrečo. Ponujajo mi tudi posteljo, pa vsaj jogi za pod spalno vrečo, a vse zavrnem. Spim v spalki na trdih tleh, v skladu z zaobljubo pred štirimi leti (2007), ko sem tudi šel peš v Međugorje in to današnje romanje je v bistvu samo nadaljevanje takratnega in veljajo tudi še tiste zaobljube in tudi namen romanja, kot pred štirimi leti.

Torek 21. junij 2011 – 49 kilometrov
(Smrečje - Logatec - Cerknica - Grahovo)
Vstanem ob 7h. g.Srečko mi pripravi zajtrk in za povrh še dva ocvrta jajca. Ob 7:45 sem že na poti. Pot se spusti rahlo navzdol v gozd in vse do Rovt ni nobenih posebnosti. Na nebu sveti zadnji krajec in pa seveda tudi sonček. Rovte so večja vas, ki leži na grebenu. Tu se spustim na cesto Žiri - Logatec. Prometa je tukaj kar veliko. Cesta se počasi spušča skozi gozd v dolino. Pred menoj je še veliko Logaško polje in ob 12h sem že v Logatcu. Vročina je kar močno pritisnila. Tu grem v trgovino, kjer si nakupim nekaj hrane in malicam. Pot nadaljujem po stranski cesti proti Uncu. Tudi tu je kar veliko prometa. Pri Ivanjem selu prečkam avtocesto in sicer spodaj. Danes sem načrtoval pot samo do Unca, ker pa je še zgodaj, grem veselo dalje... Takoj za Uncem je Rakek in čez kakšno uro hoje po ravnini pridem do Cerknice, kjer grem spet v trgovino. Tam poslušam domačine in ugotavljam, kako smešno narečje imajo tukaj. Počasi grem do cerkve na hribčku in mislim tam nekje ob cerkvi zunaj prenočit, ker je ura že 7 zvečer. Vendar je tu polno ljudi, ki hodijo naokrog in nebi imel miru, zato grem dalje. Čez kakšno uro pridem do vasi Grahovo. Vprašat grem tamkajšnjega župnika, če bi lahko prenočeval kje ob Cerkvi. Pravi, da ni problema, da pa naj grem raje v farovž v učilnico. Tam mi ponudi še za jesti: salama, sir, pecivo, sok in vino. Lahko se tudi umijem, sicer samo s hladno vodo, ker tople trenutno nima. Župnik me še opozori, da moram zjutraj najkasneje ob 5h iti naprej, ker takrat tudi sam nekam odpotuje. Počasi se uredim in zaspim na tleh v učilnici.

Sreda 22. junij 2011 – 46 kilometrov
(Grahovo - Babno polje - Gorski Kotar - Gerovo)
Zjutraj ob 5h me zbudi župnik in čez nekaj minut imam že vse spakirano in grem dalje. Že ob tej uri je na cesti polno prometa, predvsem težki tovornjaki in šleparji s prikolicami... Ti so za hojo velika ovira, ker so hitri in nevarni. Cesta se rahlo vzpenja do Bloške police, kjer zavijem desno za Lož. Tu je prometa precej manj, ker kamioni večinoma gredo levo proti Novi vasi in dalje proti Kočevju. Po krajšem spustu v dolino sem že v Ložu in malo kasneje v Starem trgu, ki se ga še spominjam izpred šestih let, ko smo tukaj imeli Jezusovo stražo. Tu grem v trgovino in si nabavim kar nekaj zaloge, ker potem dolgo ne bo ničesar. Cesta gre še nekaj kilometrov po ravnini, potem pa se začne kar strmo vzpenjati po gozdu. Prometa tukaj skoraj ni, le občasno gre mimo kakšen avto. Ob 12h pridem na vrh in pred menoj se odpre dolga in široka planota, na njenem koncu pa je vas Babno polje. To naj bi bil, kakor pravijo, najhladnejši kraj v Sloveniji. Ampak meni se ni zdelo prav nič hladno, prej vroče... Kmalu pridem do mejnega prehoda. Na slovenski strani je policajka, ki me vpraša, kaj pa delam tukaj, saj so me že včeraj videli nekje dol pri Cerknici, da sem pešačil... Povem, da grem peš v Međugorje in prosim še za žig v potni list. Na hrvaški strani je vse bolj uradno, dobim žig in nihče nič ne sprašuje kam grem. Po prestopu meje ob cesti cela vrsta oglasnih tabel, ki obveščajo, da sem prišel v Gorski Kotar in Goransko - Primorsko županijo. Sledi manjše mestece Prezid. A smola - trgovine so zaprte, ker je danes tukaj praznik antifašističnega odpora, prav tako bo jutri, ko bo Vnebohod... Zato grem dalje. Cesta se dvigne na Kozji vrh, potem pa spusti do Smrečja  in spet dvigne do vasice Parg. Pokrajina je tukaj gozdnata in redko poseljena, zato je pot prav primerna za molitev. V Pargu grem v gostilno na "Karlovačko", brez katerega potem ne mine več noben dan :) Cesta se potem začne močno spuščat po ovinkih do Gerova. Odpre se lep razgled na okoliške hribe pokrite z gozdom. V daljavi pa se vidi gorska veriga Velebit. Ko pridem v Gerovo, grem na hribček do cerkve in vprašam župnika za vodo in če lahko prespim ob cerkvi. Imel sem tudi srečo, da se je čez nekaj minut začela tudi Sv.Maša. Pri Sv.maši župnik blagoslovi in moli za mene in še za ostale tri slovenske romarje, ki so pred nekaj tedni šli tu mimo. Župnika vprašam, če kaj ve, kje so zdaj? Pravi mi, da so se tudi oni ustavili tukaj, zdaj pa so že v Karlobagu, od kjer so se mu pred par dnevi javili. Po Sv.maši me neki ljudje povabijo k eni hiši, nedaleč od cerkve, kjer so zunaj imeli nekakšen družinski mini piknik in mi dajo za jesti salame sira in piti sok. Prišlo mi je kar prav, ker v Prezidu nisem dobil hrane, ker je bila trgovina zaprta. Po večerji grem k cerkvi in prespim ob zidu pri mrtvašnici na tleh, kjer je bilo malo zatišje, ker je kar precej pihalo.

Četrtek 23. junij 2011 – 48 kilometrov
(Gerovo - Gorski Kotar - Crni lug - Velebit - Hreljin)
Na pot se odpravim ob 7:30. Na začetku je dolg in enoličen vzpon do manjše vasi Crni lug. Tam pridem do križišča, leva cesta gre v Delnice, desna pa proti Velebitu. Grem desno, prometa pa danes skoraj ni, saj je praznik - Vnebohod, ki je na Hrvaškem zapovedan in danes ni ne službe, ne šole. Cesta vodi po gozdu, se rahlo dviga in spušča, pokrajina je skoraj nenaseljena (Gorski Kotar), le tu in tam kakšna hiša, razgleda ni nobenega. Popoldne pridem so lepega jezera v dolini med hribi - Mrzle vodice. Ob jezeru je ena manjša gostilna in v vodi nekaj kopalcev, na parkirišču pa neki tuji motoristi. Grem v gostilno na eno pico in obvezno Karlovačko. Danes nisem ob poti našel nobene odprte trgovine. Po kosilu se odpravim dalje. Cesta se strmo vzpenja na pobočje Velebita. Odpre se lep razgled na vrhove te gorske verige. Po dobrih dveh urah vzpona pridem do ravnine na vrhu in še malo pa sem v vasi Gornje Jelenje, kjer sem nameraval tudi prenočevati. Kmalu pa sem ugotovil, da to sploh ni nobena vas, ampak le gorski prelaz s križiščem, zato s prenočevanjem tukaj ne bo nič. Tu pridem na cesto, ki vodi iz Delnic proti avtocesti in naprej proti Rijeki. Prometa je kar naenkrat veliko - preveč. Čez nekaj trenutkov sem že na drugi strani tega hribovja. Zagledal sem nekaj, kar me bo odslej spremljalo skoraj do cilja - morje! Lep je tudi razgled po okoliških vrhovih in otokih. V daljavi se vidi rafinerija v Rijeki, pa most na Krk,... Cesta se od tukaj samo še spušča. Cesta je zelo prometna in razmeroma ozka, zato je precej nevarno. Večina prometa pa je iz nasprotne smeri. Za menoj prihrumijo trije motoristi, ki so jim tuje vse omejitve na cestah. K sreči so tako glasni, da se jim pravočasno umaknem. Imeli so LJ tablice... Tak promet je vse do priključka na avtocesto, ki jo prečkam čez nadvoz. Od tu naprej se vije dolga in počasna kolona skoraj od morja pa vse do avtoceste. Po dveh urah stalnega umikanja in izogibanja avtomobilom pridem zvečer do manjšega mesteca na pobočju Velebita - Hreljin. V gostilni si napolnim vodo, gostilničar me imenuje kar "kavboj". Poiščem cerkev in hočem vprašat župnika, če lahko prespim kje zunaj. Toda na farovžu je obvestilo, da tu ni župnika, ampak to župnijo upravljajo duhovniki iz Rijeke. Zato grem skozi vrata na ograjen cerkveni vrt in prespim zadaj na vrtu za cerkvijo, kjer je lep mir n zatišje pred precej močnim vetrom, ki se je proti jutru še okrepil.

Petek 24. junij 2011 – 42 kilometrov
(Hreljin - Grižane - Novi Vinodolski - Klenovica)
Jutro je precej vetrovno. Na nebu se hitro podijo oblaki, kar ne kaže najbolje z vremenom v prihodnje, a sem se zmotil. Na pot se odpravim ob 7h. Pač nisem tiste sorte, ki bi rad zgodaj zjutraj vstajal :) Nekaj časa grem po glavni cesti navzdol, a kmalu zavijem levo na stransko cesto, ki vodi skozi majhne vasice na pobočju Velebita. S tem se izognem večjim mestom, kot sta Kraljevica, Crikvenica  in delno tudi Novemu Vinodolskemu in s tem tudi gostemu prometu v njih. Nižje vidim velika gradbišča za novo avtocesto, ki jo gradijo v smeri id Rijeke proti Senju. Ta pogled se kmalu konča, ker zavijem spet levo navzgor in v dolino med hribe Velebita. Na nekem hribu desno stoji mogočen grad, malo naprej pa je večje jezero, najverjetneje umetno za elektrarno v Senju. Na jezeru je nekaj kopalcev. Voda se mi zdi mrzla, zato s kopanjem ne bo nič. Nadaljujem pot skozi manjše vasice po cesti, na kateri skoraj ni prometa, sam. občasno pelje mimo kakšen avto ali motor. Vasice ob poti so precej podobne tistim v Španiji, predvsem po načinu gradnje in zapuščenosti, vendar le s to razliko, da so tukaj v vaseh tudi otroci in mladi, ki jih v Španiji skoraj ni. Levo in desno so strma pobočja Velebita. Okrog poldneva pridem v večjo vas Grižane, kjer je tudi trgovina in si tam preskrbim hrano. Pot se še nekaj časa nadaljuje po pobočju, potem pa zavijem navzdol v smeri morja. Na nebu pa opazim zanimiv pojav - mavrica v smeri proti soncu na skoraj jasnem nebu. Seveda ni bilo nikjer v okolici dežja. Le precej močan veter je pihal. Popoldne pridem v dolino in kmalu sem v večjem mestu Novi Vinodolski, kjer prvič pridem neposredno do morja. Na levi je lepo belo mesto na hribčku, nad katerim kraljuje cerkev z dolgim zvonikom. Na desni pa je kamnita plaža z manjšimi čolni, vendar skoraj ni kopalcev. Morje je precej valovito zaradi močnega vetra. Tukaj tudi prvič stopim na Jadransko magistralo, po katerim bom hodil naslednja dva tedna, vse do Makarske in še malo naprej. Kakor hitro je mogoče, zapustim mesto in se podam naprej v smeri proti Međugorju. Cesta se rahlo dviga, veter, ki se je spuščal iz Velebita proti morju (burja) pa se močno okrepi in postane tako močan, da ne slišim več avtomobilov za seboj in ne morem več ravno hodit po cesti. Če bi veter bil enakomeren, bi še nekako šlo, tako pa so bili nepredvidljivi sunki tako močni, da bi me zlahka pahnili pod avto ali v prepad. Z nahrbtnikom sem pa imel še večjo površino in tako je veter imel še večjo moč. Na desni so bili lepi zalivi z modrim morjem in lepim razgledom, a ni bilo časa za opazovanje in slikanje, ker se je bilo treba neprestano bojevati z vetrom in biti pripravljen na morebitna presenečenja, kajti prometa je bilo veliko. Kmalu vidim, da postane prenevarno in ne smem več naprej. S seboj sem imel dovolj hrane in vode in zato malo naprej od Klenovice zavijem levo in si poiščem primerno zavetje med skalami in se pripravim za prenočevanje. K sreči je vsaj toplo in suho. Nebo se popolnoma zjasni. Celo noč divja hud veter in odnese vse, kar ni privezano. V takšnih težjih trenutkih mi je najboljša tolažba in vzpodbuda, da se spomnim na službo: kajti, če nebi bil zdaj tukaj na tej poti, bi moral v tovarni preganjati neznosen dolgčas...

Sobota 25. junij 2011 – 35 kilometrov
(Klenovica - Senj - Ažić Lokva)
Zjutraj še vedno divja hud veter, zato sklenem, da ne grem danes naprej in en dan ostanem nekje tukaj, mogoče grem malo do morja, ker v takem vremenu ni mogoče varno hodit, pa tudi žuljev imam že nekaj, kajti asfalt je precej hud za noge. Okoli 10h se veter hitro začenja umirjat, zato spakiram stvari in veselo na pot :) Nebo je jasno, na njemu sveti sonček in morje se sveti v svoji temnomodri barvi. Lep pogled na otoke, posebno Krk in Rab. Pri Sibinju pridem to tabel, ki sporočajo, da zapuščam Goransko - Primorsko županijo in prihajam v Ličko - Senjsko. Sicer pa je pot do Senja enolična, veter se popolnoma umiri. Kmalu po prihodu v Senj pridem do zanimivega znanstvenega spomenika, ki obvešča, da gre tukaj skozi 45 stopinjski vzporednik in da je tako do ekvatorja in do severnega tečaja natanko 5.000 kilometrov (lani pa sem v Španiji prečkal poldnevnik Greenwich, ki je na 0 stopinjah). V Senju grem še v trgovino, pekarno in v gostilni pojem juho. Pot nadaljujem še kakšnih 5 kilometrov po ravnini do Sv.Jurija, potem pa se začne vzpenjat na pobočje Velebita. Opazujem prelepe zalive temnomodrega morja, zmolim Rožni venec, pa Rožni venec božjega usmiljenja, pa še nekaj kratkih molitev. Na desni, ob morju je Senjska hidroelektrarna. Cesta se počasi dviga in oddaljuje od morja, promet pa je tukaj redek. Po nekaj urah grem skozi manjši tunel i že sem v Ažič Lokvi. To je majhna vasica z dvema gostilnama in nekaj hišami. Nameravam priti do gostilne "Vila Velebita", kjer sem na prejšnjem romanju pred štirimi leti prenočeval in so mi dali za na pot tudi veliko hrane, ki jo bom jutri potreboval, saj bo to eden najbolj pustih in nenaseljenih delov poti na mojem romanju. Prva gostilna "Burja" je zaprta, na njej pa obvestilo, da odprejo šele 1. julija. Tudi druga gostilna, kamor sem nameraval, je zaprta, ta pa nima več nobene table, predelan vhod, itd... Pogledam, vse je zaprto, zaklenjeno in prazno, nikjer nobenega obvestila - očitno so propadli... Grem nazaj kakšne pol kilometra do vasi in si v zapuščeni avtobusni postaji uredim prenočišče. Pri domačinih si še nafehtam vodo, potem pa hitro opazovat enkraten sončni zahod, saj smo tukaj precej visoko in zato so sončni zahodi posebej lepi.

Nedelja 26. junij 2011 – 50 kilometrov
(Ažić Lokva - Dušikrava - Karlobag)
Danes me čaka najbolj pust in samoten del poti. Na pot se odpravim ob 7:15. Pot je dolgočasna. Nobenih naselij ob poti, do morja je daleč. Nedaleč od obale leži popolnoma bel, neporaščen bel otoček, kamor so včasih hodili na "počitnice" tisti, "ki niso preveč marali tovariša Tita" (Goli otok). V ozadju je otok Rab. Tu in tam se malo ustavim na počivališču ob poti, kjer so klopi. Vreme je lepo, jasno in ravno prav toplo za hojo. Kmalu pridem do serije vasi z zanimivimi imeni: Miškoviči, Živi Bunari, Dušikrava, Sv.Ivan lomi vrat, Guste zidine, Guvnine in Cesarica. Posebno zanimiva se mi je zdela Dušikrava, zato grem pogledat tja, kaj naj bi to bilo. Do vasi vodi ozka asfaltna cesta, po kateri pa že skoraj povsod raste trava. Po kakšnem kilometru pridem do zapuščene vasice, ki šteje komaj nekaj praznih hiš. Nikjer nobenega duha ne sluha o kakšnih zadušenih kravah. Še ljudi ni tam. No ja, v Dušikravi sem pa le bil, je še kdo bil kdaj tam, a? Hitro se vrnem nazaj na magistralo in veselo naprej. Zmanjkalo mi je hrane in naposled tudi vode. Postal sem precej utrujen. V Gustih zidinah grem k eni hiši fehtat za vodo. Gospodar me vpraša, če bo popil malo "rakije". Seveda, zakaj pa ne :)... Prinese mi kozarec za dva deci! in polnega natoči rakije (žganje iz grozdja). Ker sem bil žejen in lačen, tisto rakijo popijem, kot bi bila kakšen sok..., povrh pa še en liter vode. Seveda  napolnim še steklenico za s seboj - vode seveda (rakije mi ne da več). Takoj sem spet pri močeh. Začel sem skoraj teči, utrujenost je v trenutku izginila. Nastal pa je en problem: tista bela črta ob strani ceste, ki označuje rob vozišča, je začela poplesavat sem in tja in težko ji je bilo sledit :))) Joj, kakšni so bili ti cestarji, ki so to delali, malo bi se pa le lahko zadržali... Kadar je kaj narobe, so seveda krivi drugi, le kako naj bi bi bilo z menoj kaj narobe... Skoraj v trenutku sem prišel do Cesarice in malo naprej še v Ribarico, kjer sem šel v gostilno na eno Karlovačko in eno pico. Potem je bilo precej bolje... V gostilni je bil tudi en avtobus italijanskih romarjev, ki so se vračali iz Međugorja, ker so bili tam na obletnici Marijinih prikazovanj. Pot nadaljujem do Karlobaga. V mesto pridem malo pred sončnim zahodom. Malo se sprehodim po mestu, na tržnici kupim nekaj hrane, predvsem sadja, potem pa iskat prenočišče. Najdem ga na pokopališču ob zidu ruševine cerkve Sv.Karla Boromejskega (nekdanjega Papeža). Cerkev so podrli v prejšnji državi, ko so gradili Jadransko magistralo in jim je bila napoti. Od cerkve je ostal samo še zvonik in ena stena. Ker je vse skupaj za ograjo, sem imel ponoči lep mir.

Ponedeljek 27. junij 2011 – 37 kilometrov
(Karlobag - Tribanj Šibuljina)
Prebudim se v jasno, sončno jutro. Najprej obisk trgovine v mestu, potem pa veselo na pot. Ker je ura že osem, sonček že kar pošteno greje. Cesta se počasi spet dviga in odpira se lep razgled na otok Pag in mirno modro morje s številnimi zalivi. Prehiti me kolesar in ustavi, ter vpraša, kam grem. Povem mu, da v Međugorje. On pa pravi, da je Albanec in prihaja iz Švice, kjer je na začasnem delu. Vrača se domov na počitnice. Za Međugorje ni vedel. Povem mu, da je to nekje blizu Dubrovnika. Potem me še vabi, naj naslednje leto pridem na dopust na Kosovo, ker je tam vse tako poceni, da bom z 20 €vri lahko dobro živel cel teden. Potem gre naprej. Pred vasjo Lukovo šugarje je na levi strani večja vojašnica, ki pa je verjetno prazna, ker ni nikjer nikogar. Od Lukovega šugarja dalje se cesta počasi spet spusti do morja. Sledi vrsta manjših vasi z imenom Draga. Pot je enolična, prometa na cesti je malo. Popoldne pridem do večje vasi v lepem zalivu Tribanj - Sv.Marija Magdalena. Tam si v gostilni privoščim eno Karlovačko. Ob cesti stoji velika tabla, ki obvešča, da se tukaj začne Zadarska županija. V daljavi se vidi most na otok Pag, na otoku pa veterne elektrarne. Sledi še serija vasi z imenom Tribanj. Zanimivo je tudi to, da v Senjsko Lički županiji ni nobenih kampov, takoj, ko prestopim v Zadarsko, pa jih je polno vse povsod ob obali. V Tribanj Šibuljina grem za prenočišče vprašat v kamp. Sem precej umazan, saj se že dolgo nisem kopal in mi bo to prišlo kar prav. Tu je tudi trgovina s hrano. Zaračunajo mi 6€. Najprej se umijem, potem operem cunje in grem v trgovino po zalogo hrane. Vzamem si še nekaj časa za kopanje v morju. To je bilo moje prvo kopanje v morju na tem romanju.. Spim na travi pod milijoni bleščečih zvezd...

Torek 28. junij 2011 – 34 kilometrov
(Tribanj Šibuljina - Paklenica - Maslenica - Posedarje)
Tudi danes je jasno, sončno jutro. Del dopoldneva si še privoščim kopanje v morju, saj se cunje, ki sem jih opral včeraj, še niso posušile. Na pot se odpravim šele ob pol 11h. Po dobri uri pridem v večje mesto Paklenica Starigrad. Tu ob poti prvič opazim palme. Mesto samo po sebi ni nič posebnega. Ob izhodu iz mesta, na levi strani gradijo nov cerkveni zvonik. Na levi je odcep za nacionalni park Paklenica, kjer so plezalne stene in druge znamenitosti. V daljavi, na drugi strani mogočnega zaliva, že opazim Maslenički most. Pot do tja je še dolga, treba bo obiti cel zaliv. Prometa je tu spet več, predvsem so to domačini in gradbeni kamioni. Pozno popoldne pridem do priključka na avtocesto pri novem Masleničkem mostu. Tam zavijem levo, kajti na avtocesto tukaj ne smem, ker bi me takoj opazili in pregnali. Po enem kilometru pridem do starega Masleničkega mostu, ki je v resnici nov železni most, ker so prejšnjega med zadnjo vojno podrli. Počasi prečkam velik most, ki povezuje dve morski obali med seboj, hkrati pa tudi dve pokrajini: končno sem zapustil Kvarner in prišel v Dalmacijo. Sonce počasi zahaja in pot nadaljujem v polmraku še kakšne tri kilometre do prvega kampa. Ustavim se v kampu "Kristina", kakšne tri kilometre naprej od Maslenice. Kamp je majhen in v mirnem okolju. Tu kampirajo še štiri družine iz Nemčije in Češke. Lastnik je prijazen in mi nič ne računa. Zanima ga marsikaj o moji poti. Počasi se uredim, grem še malo na morje, ki je oddaljeno le nekaj korakov in grem spat. Danes sem pribljižno na polovici mojega romanja, še enkrat toliko, pa bom na cilju...

Sreda 29. junij 2011 – 39 kilometrov
(Posedarje - Islam - Benkovac)
Tudi danes je jasno. Tukaj se za dva dni poslovim od morja. Na pot se odpravim ob pol 8h. Po nekaj kilometrih sem v Posedarjih, to je večja vas s trgovino. Od tu dalje se cesta začne vztrajno dvigat in nekajkrat prečka avtocesto. Končno pridem do križišča, kjer je bilo treba sprejeti pomembno odločitev: ali naj grem naravnost po široki cesti, ali naj krenem po stranpoti... Po temeljitem premisleku se odločim in vstopim v Islam... Prišel sem do spoznanja, da je preko Islama krajša pot do Marije v Međugorju... Pa, da ne bo kdo kaj narobe mislil. Islam se imenuje vas, oz. skupek dveh vasi pri Zadru, preko katerih pelje bližnjica :) Najprej sem v Latinskem Islamu, ki je že v celoti obnovljen, imajo celo svojo župnijo, cerkev in manjšo trgovino. Skozenj celo poteka avtocesta, a se tega niti ne zavedamo, kadar potujemo v Dalmacijo, ker ni nobenih tabel. To vas je vojna močno prizadela, a so vse uspešno obnovili. Naslednji na poti je Grčki Islam. Tu pa je slika povsem drugačna. Vas je še vedno skoraj povsem porušena, ljudi skoraj ni. V daljavi opazim Pravoslavno cerkev, ki so pa jo le obnovili.  Ob cesti so še vedno table, ki označujejo nevarnost minskih polj. V Smilčiču grem v trgovino in veselo dalje do Donjih Biljan, kjer pridem na cesto Zadar - Benkovac. Sledi 20 kilometrov skoraj popolnoma ravne in dolgočasne ceste in pokrajine. Prometa je tu veliko, vročina pa huda, okoli 35C. Pozno popoldne pridem v Benkovac. Pri prvih hišah me ustavijo domačini in povabijo na pijačo (vino). Malo me sprašujejo o poti. Kmalu grem dalje. Na levi strani ceste je mogočna vojašnica, v njej so topovi, tanki in številni vojaki. Počasi pridem do središča mesta in poiščem cerkev. Ob 19h grem k Sv.Maši, potem pa vprašam župnika, če bi lahko prespal tu nekje ob cerkvi ali farovžu. Pokažem mu tudi potrdilo od župnika. Pravi mi, da lahko grem v dvorano v župnijskem domu, kjer so prespali tudi trije romarji iz Slovenije, ki so bili tukaj na god Sv.Antona... Vprašam ga, kako jim je šlo, saj se poznamo. Pravi, da so bili en gospod, pa ena gospa in en Hrvat iz Bosne in da jim je šlo dobro in so že verjetno zdavnaj na cilju. Počasi razpakiram, se za silo umijem v lijaku v WC-ju in prespim na tleh v dvorani.

Četrtek 30. junij 2011 – 40 kilometrov
(Benkovac - Stankovci - Zaton)
Na pot se odpravim ob 7:30. Zunaj je oblačno in prav prijetno za hojo. Toda kmalu začne rahlo deževati, oz. rahlo pršeti, da sem le občasno odprl dežnik, dežnega plašča pa nisem potreboval. Na križišču zavijem za Stankovce. Kmalu na desni strani opazim popolnoma novo naselje zgrajeno iz povsem enakih hiš, nekaj podobnega, kot to počno v Španiji. Imenuje se "Novo naselje - Gaj" Pot do Stankovcev je dolgočasna, brez posebnosti in tu opravim tudi vsakodnevno molitev. Cesta je tu kar nevarna, ker je veliko prometa, predvsem kamionov in šleparjev, ki se rajši peljejo po tej ozki cesti, namesto, da bi šli na široko avtocesto, kjer je dovolj prostora zanje. V Stankovcih grem v trgovino, zunaj pa opazim tudi plakat, ki vabi motoriste na njihovo srečanje, ki je bilo lani tukaj. Takoj se spomnim na svojega bivšega sodelovca - motorista, ki mi je pravil, da je bil z motorjem v Stankovcih. Še malo naprej in pridem do tabel, ki označujejo, da se tukaj konča Zadarska in začne Šibensko - Kninska županija (občina). Cesta se še dolgo vleče skoraj po skoraj neposeljeni ravnini z lepim razgledom. Vreme se počasi izboljša in ne dežuje več. Tu in tam je kakšen vinograd in nasad oljk, a žal ob tem času še ni grozdja. Malo naprej od odcepa za Vodice zavijem levo za Zaton. To je manjše mestece ob Zalivu, nedaleč od izliva reke Krke v morje. Najprej nekaj pojem, potem pa grem k Sv.Maši. Po maši župnika vprašam, če bi lahko kje tukaj ob cerkvi prenočeval in mu pokažem potrdilo od župnika. Župnik me najprej povabi v gostilno na večerjo. Ravno takrat se pojavi nevihta z močnim dežjem in prelepo mavrico nad celim zalivom, čeprav je sonce že zašlo. Župnik me vodi v farovž, ki je na vzpetini, precej oddaljen od cerkve. Namestim se na tleh v veroučni učilnici, se umijem pod tušem in grem spat.

Petek 1. julij 2011 – 48 kilometrov
(Zaton - Šibenik - Vrpolje - Prapatnica)
Na pot se odpravim ob 7:30. V trgovini se založim s hrano, na bankomatu s Kunami, potem pa počasi po cesti navzdol proti Šibenskem mostu. Grem mimo izliva reke Krke, kjer ta reka prihaja iz Prokljanskega jezera v morje. Po dobri uri pridem na glavno cesto in na Šibenski most. Prometa je tukaj ogromno. Vendar se je včeraj malo ohladilo in kljub jasnemu nebu ni vroče. Še kakšna urica hoje in sem pred vrati Šibenika. Grem kar naravnost na obvoznico, da se izognem mestu. Mesto vidim le od zgoraj. Nekaj časa hodim tudi po štiripasovni cesti. Pri trgovskem centru zavijem na stransko cesto za Vrpolje, saj je ta manj prometna od glavne. Ko zapustim Šibenik in njegova obrobna naselja pridem do gostilne "Trstenik". Čeprav sem zjutraj jedel, sem spet lačen. Ponavadi doma ne pojem veliko, na poti pa skoraj nikoli nimam dovolj hrane. Zato grem na eno pico in tudi tisto, kar ponavadi spada zraven :) Lastnik me vpraša, kam grem, in ko povem, da grem v Međugorje, mi za povrh on in njegova mati, ki dela v kuhinji, zastonj pripravijo celo vrečko dobrot (peciva), ki mi kasneje pride še kako prav. Lepo se zahvalim in grem naprej. Pot se počasi dviga skozi Donje polje do Vrpolja, potem pa naglo spusti v dolino in spet dvigne na nekakšno planoto. Na okoliških hribih so veternice za proizvodnjo elektrike. Popoldne pridem v na videz precej zaspano vasico Boraja, od tam naprej pa spet rahel vzpon. Kmalu pridem do tabel, ki označujejo, da se tukaj konča Šibensko - Kninska in začne Splitsko - Dalmatinska županija. Pred vasjo Ljubitovica stoji mogočna slika generala Gotovina, ki je med vojno osvobodil Dalmacijo. Ker je že pozno, sem nameraval prenočevati nekje v tej vasi. Vendar mi tukajšnje razmere ne vzbujajo prevelikega zaupanja v varnost: vse povsod je polno nekih grafitov, popackani prometni znaki, razbite šipe na nekaterih oknih zapuščenih hiš, itd,... Polno je sledov takega drobnega kriminala, zato mi tukajšnji ljudje ne vzbujajo prevelikega zaupanja. Zato sklenem, da grem raje naprej. Od zahoda se začne približevati temni oblaki, a vreme zdrži. Ko se je že začelo mračiti pridem v Prapatnico, pravzaprav do tiste cerkvice s pokopališčem, ob križišču, malo pred samo vasjo. Tu sem prenočeval že na prejšnjem romanju. Ob zidu za cerkvico si pripravim spalno vrečo in večerjam dobrote, ki so mi jih dali v tisti gostilni. Komaj dobro zaspim, me prebudi grmenje in močan veter. Začelo je že tudi rahlo deževati. Pripravljala se je nevihta. Treba se bo nekam umakniti, toda kam? Nekaj metrov od cerkve stoji mrtvašnica in grem pogledat, če je odprta. K sreči so ena vrata res odprta, ki vodijo v manjši prostor. Hitro poberem svoje stvari in se preselim v mrtvašnico, kjer prespim noč na suhem, zunaj pa je kar močno deževalo. To je že drugič, da sem prespal v mrtvašnici. Enkrat sem že spal v mrtvašnici pred leti na nekem drugem romanju. Ker pa ponoči nihče ne hodi kropit mrličev, sem imel mir.

Sobota 2. julij 2011 – 45 kilometrov
(Prapatnica - Seget - Split)
Na pot se odpravim ob 7:30. Danes na cesti ni več takšnega prometa, kot včeraj, ker je sobota in kamioni ne smejo vozit. Nekaj časa še hodim po planoti, potem pa se v Zgornjem Segetu odpre enkraten razgled na otoke in otočke na širnem morju. Cesta se začenja v ostrih zavojih spuščat proti Trogirju. To je veliko mesto v dolini ob morju. Na počivališčih stoji polno avtomobilov in celo neka skupina motoristov in vsi občudujejo te lepote Dalmacije, ki so s tega kraja videti še posebno lepe in se tukaj tudi fotografirajo. V daljavi zagledam mesto Split. V Donjem Segetu me pri neki hiši povabijo na sok in pecivo. Ko se spustim v dolino, grem takoj na obvoznico, to je hitro cesto, rezervirano za motorna vozila, kajti le tako sem se izognil velikim mestom, kot so Seget, Trogir, Kaštela in Split. Hoja po tej cesti je precej nevarna, ker mimo hitro vozijo avtomobili, k sreči pa danes ni kamionov. Desno spodaj od ceste je letališče, ki je danes zelo obiskano - vsakih pet minut vzleti ali pristane kakšno letalo, tudi slovensko od Adrije je bilo med njimi. Cesta se kmalu razširi v štiripasovnico z zelenim pasom v sredini - avtocesto. Ker pa desni del nekaj obnavljajo, je v dolžini nekaj kilometrov zaprt za promet, delovcev pa danes ni bilo, ker je sobota. Tako sem imel kar polovico avtoceste rezervirane samo zame, promet pa je tekel na drugi polovici v obe smeri :) Ker pa je vsake dobre stvari enkrat konec, se tudi prometni pasovi spet združijo in hoja po tej cesti postane nevarna. Zato grem rajši v Kaštel in naprej po navadni cesti ob obali. Posebnost obale tukaj je veliko palm. Na nekaterih od njih je polno še nezrelih orehov. Kaštel je skupina vasi, ki se vlečejo vse do Splita. Sicer niso nič posebnega, pot pa se le vleče. Končno pridem do Solina, to je predmestje Splita. Tu mi ne kaže drugega, kot, da grem spet na obvoznico (hitro cesto). Na hribih nad Splitom so še vidne posledice lanskih gozdnih požarov. Od priključka za novo avtocesto, pa vse do vhoda v mesto Split se promet močno zgosti, kljub temu, da ima obvoznica tukaj šest pasov. Sicer ni zastoja, ampak avtomobili pri veliki hitrosti drvijo mimo, nekje okoli trije na sekundo... Hoja poteka tukaj počasi, loviti sem moral smer za Dubrovnik, da sem ohranil pravo smer v množici nadvozov in raznih cestnih priključkov. Šele zvečer se prebijem mimo tega velikega mesta, vedno je neko čakanje in umikanje. Ravno ob sončnem zahodu se ulije dež. K sreči je bila le manjša ploha. Na nebu se pojavi lepa temnordeča mavrica. Okoli 10h zvečer mi uspe priti do župnije Sv.Leopolda Mandiča v predmestju Splita, v smeri proti Omišu. Tam sem prenočeval tudi na prejšnjem romanju pred štirimi leti in sicer v župnijskem domu v gradnji. Prav presenečen sem bil, ko sem videl, da cerkev še zdaj nima dokončanih zvonikov, prav tako še ni dokončan župnijski dom, župnik pa še vedno živi v malem bivalnem kontejnerju, kot pred štirimi leti. Pogledam skozi okno in vidim župnika, ki nekaj piše. V kontejnerju je imel tudi pisarno, knjige, stanovanje, kuhinjo in sanitarije. Prostora tako malo, da se je komaj obrnil. Bil je še isti župnik, kot prejšnji krat. Potrkam in pride mi odpret. Vprašam ga, če bi lahko kje tukaj prenočeval. Pravi mi, da lahko v novem župnijskem domu. Odpre mi vrata in pokaže pot do tušev in sanitarij v kleti, ki že obratujejo. Prav tako je dokončana tudi učilnica v kleti, vsi ostali prostori v pritličju v nadstropju in stanovanje za župnika so še v gradnji in so še nedokončani in brez delujočih napeljav. Župnik mi še prinese en liter soka. Čeprav sem bil tukaj pred štirimi leti, se me ni spomnil. Rekel je, da ne more dokončati z gradnjo objektov, ker nima denarja. Je pa tukajšnji župnik že starejši in se mi zdi, da je že malo obupal nad tem. Ker je že pozno, se umijem in odpravim spat.

Nedelja 3. julij 2011 – 35 kilometrov
(Split - Omiš - Lokva Rogoznica)
Ob 8h grem k Sv.maši, po maši pa me župnik vodi v kakšnih 100 metrov oddaljen samostan na zajtrk, kamor tudi sam hodi jest. Pozvoni in pride odpret ena redovnica. Greva noter in na mizi imava sendviče, salamo, sir, kavo,... V samostanu je še več prijaznih redovnic. Vse so bile mlajše. Župnika vprašam, kateri red je to? Pravi mi, da so to Karmeličanke. Začudim se, kako to, da se Karmeličanke!!!, ki so najstrožji red, lahko tako svobodno sprehajajo naokoli in se pogovarjajo z ljudmi, kaj nebi morale biti zaprte za rešetkami in skrite pred ljudmi, kot so npr. drugod po svetu in tudi pri nas v Sloveniji v Sori? Župnik pravi, da pri njih je pač tako, da imajo odprti red, da tu ni klavzure. Za na pot mi pripravijo še pet sendvičev in počasi se odpravim dalje. Ura je 10:30. Pot nadaljujem po štiripasovni obvoznici, vse do Podstrane, kjer se začne običajna dvosmerna cesta. Tu se promet precej zgosti in tako je vse do Makarske. V Podstrani je v sredini križišča lep kip Sv.Antona. Sledi vrsta vasi z imenom Jesenice. Vsa obala tukaj je ena sama velika plaža. Povsod je polno kopalcev. Morje je tukaj še precej onesnaženo (vpliv bližnjega velemesta Split), pribljižno toliko, kot je naše slovensko morje. To se vidi po tem, da so na kamnih v vodi prisotne alge, kar imamo mi za samoumevno, vendar je to le znak neke onesnaženosti. Od Jesenic dalje je morje kristalno modre barve in kamni so brez alg. V Dugem Ratu, kjer je bila nekoč velika železarna, stojijo samo še ruševine, ker so jo podrli. Zgodaj popoldne sem že v Omišu. To mesto je prava paša za oči. Nad mestom so strma kamnita pobočja gorske verige Biokovo, v katerega si je vrezala globoko strugo reka Cetina, ki se tu izliva v morje. V mestu je polno turistov, ob cesti so tržnice, kjer ponujajo vsakovrstne dobrote. Ni se bilo mogoče upreti ponudbi in si jih privoščim nekaj in grem dalje. Malo naprej gradijo nov odsek ceste. Pot se spet rahlo dviga in sledijo manjše vasi, ki so ena sama turistična naselja, na plažah pa polno turistov, ki se kopajo. Vseskozi je lep razgled na modro morje, iz katerega se dvigajo strma pobočja Biokova. V ozadju pa so otoki. Pozno popoldne pridem v Lokvo Rogoznico, kjer sem nameraval tudi prenočevati. Naselim se v drugem kampu: "Sirena" pri tunelu. Operem cunje in se po dolgem času spet stuširam in grem še malo na morje. Piha kar močan veter in tudi toplo ni preveč. V trgovinici v kampu  si nabavim najnujnejše, kajti tukaj so cene precej zasoljene. Zvečer imajo v kampu manjši koncert. Igrala sta nam dva s kitaro in tamburico razne dalmatinske pesmice. Ko se znoči grem spat. Veter se umiri, toda joj, prihaja cela invazija komarjev. Vsepovsod se sliši brenčanje. Dobro se zavijem v spalno vrečo, po obrazu pa se namažem s sončno kremo in ni bilo težav s pikanjem.

Ponedeljek 4. julij 2011 – 30 kilometrov
(Lokva Rogoznica - Makarska)
Na pot se odpravim ob 8:30. Cesta se rahlo dviga in je po strmem pobočju vklesana vse do križišča z odcepom za Šestanovac. V vasi Medići srečam policijsko patruljo, ki z radarjem lovi hitre voznike. Pri odcepu za Pisak se odpre enkraten razgled na najvišje vrhove Biokova, desno spodaj pa temnomodro morje z otoki... Na križišču zavijem desno proti Makarski. Ob cesti je povsod polno domačinov, ki ponujajo turistom v najem sobe. Sledi nekaj večjih vasi, kot so Brela, Baška voda,  Promajna, Krvavica in ob 15h pridem v Hrvaški Lurd - Vepric. Potem grem še malo na plažo, pa v trgovino, ki je kakšen kilometer strmega vzpona nad mestom. Ob 18h grem nazaj v Vepric k Sv.maši, ki je bila v kapeli v samostanu, kjer so tudi mozaiki od p.Rupnika. Pri maši so sodelovali tudi glasbeniki iz Češke, ki so povedali, da so Grškokatoliške vere, torej v nekem sorodstvu s Pravoslavnimi. Po maši se odpravim do obale. Vse je polno kopalcev. Po stezi grem vse do gozdička in do "našega" zalivčka, kjer smo pred (štirimi leti in devetimi dnevi) bili tukaj s prijatelji, ko smo tudi šli na podobno romanje. Zaradi oddaljenosti od mesta, je bil ta košček morja prazen. Malo se še kopam, potem pa počasi zaspim na obali. Sončnega zahoda nisem videl, ker se je začelo oblačiti.

Torek 5. julij 2011 – 4 kilometre
(Makarska - Vepric - Makarska)
Proti jutru me zbudi močno grmenje in čez nekaj trenutkov se že ulije močan dež. Nikamor se nisem mogel skriti, prav tako ni bilo več časa, da bi pospravil cunje na varno. Vse je bilo skoraj v trenutku mokro, od spalne vreče do cunj... Po kakšni uri preneha deževati in se hitro zjasni. Kmalu vzide sonce. Ker imam namočeno prtljago, danes ne morem naprej. Vse skupaj nastavim sončku in vetru in do poldneva se lepo posuši. Sam pa si privoščim kopanje in sončenje. Vrhovi Biokova so danes zaviti v gosto meglo. Popoldne grem malo v mesto. Ljudi je toliko, da je vse polno. Bili so od vsepovsod. Presenetljivo pa je, da letos na Hrvaškem letuje toliko Poljakov, ki po številu že skoraj prekašajo Slovence, Nemce in Italijane. Zvečer grem spet v Vepric k Sv.maši in ravno takrat je bila spet krajša nevihta z dežjem. Po maši grem še v trgovino. Ravno takrat pa se nad Biokovom prikaže mavrica. Počasi se spet vrnem v "naš zaliv" in zaspim. Pokažejo se tudi rahle posledice celodnevnega sončenja v obliki rdeče barve, a hujšega ni bilo.

Sreda 6. julij 2011 – 46 kilometrov
(Makarska - Biokovo - Vrgorac)
Jutro je jasno in toplo. Ob 8h se odpravim na pot. Danes me čaka vzpon na Biokovo. Mimo Makarske grem zgoraj po obvoznici in zato mesto vidim le od daleč. Na križišču zavijem levo navzgor za Vrgorac. Prometa tukaj skoraj ni, ker je cesta zaprta zaradi gradnje tunela. Odpira se enkraten pogled na južno Dalmacijo in njene otoke. Od odcepa za narodni park naprej je popolna zapora za ves promet. Pridem do gradbišča in usmerijo me na stezo ob desni strani tunela. V tunelu pridno delajo, saj naj bi bila čez dva dni že otvoritev ceste. Ta cesta je bila skoraj pol leta povsem zaprta, ker z z vrha priletel nanjo velik kamen in je del ceste odtrgalo in odneslo v globino. Zato so morali zgraditi tunel dolg okoli 200 metrov. Ko sem mimo gradbišča, pridem na najlepši del te ceste, ki ponuja enkraten razgled na morje in otoke južne Dalmacije in se počutiš, kot bi bil v letalu. Pod cesto je okli 600 metrov globok prepad in to skoraj do morja. Počasi pridem na vrh in se poslovim od morja. Cesta poteka po nižinah med vrhovi Biokova. Kljub precejšnji nadmorski višini je precej vroče. Ker pa ni bilo prometa, sem lahko hitro hodil. V Kljenaku grem k neki hiši po vodo in mi dajo piti tudi sok. Cesta se počasi spušča. Tu in tam občasno pelje mimo kakšen kamion z gradbišča tunela, drugega prometa ni. Pokrajina je precej dolgočasna. V Ravči prečkam novo avtocesto do Vrgorca, ki so jo odprli pred nekaj dnevi. S tem so preusmerili ves promet na avtocesto in je tudi stara cesta za Vrgorac razmeroma prazna. Zato pridem do večera že v Vrgorac. Povzpnem se levo na vzpetino do mogočne cerkve in poiščem župnika. Vprašam ga, če bi lahko prenočeval kje v bljižini cerkve in mu pokažem tudi potrdilo od župnika. Pravi mi, da lahko spim v župnijskem domu za cerkvijo v učilnici. Še prej me vpraša marsikaj o poti in pa, od kje sem. Vpraša me tudi. če poznam (že bivšega) župnika iz Nove Oselice (moja sosednja župnija), s katerim se poznata in ima brata v samostanu v Makarski. Vprašam ga, če kaj ve o treh slovenskih romarjih, ki so tudi šli peš v Međugorje in so pred nekaj tedni šli tu mimo. Pravi mi, da se pri njemu niso oglasili in ne ve zanje. Zvečer se še stuširam in počasi grem spat.

Četrtek 7. julij 2011 – 38 kilometrov
(Vrgorac - Crveni grm - Ljubuški - Međugorje)
Na pot se odpravim ob 8h. Pot poteka po cesti za Biokovom. Čeprav mi je župnik v Vrgorcu svetoval naj se rajši spustim v dolino in grem po polju do Ljubuškega, grem po vrhu grebena v smeri proti Metkoviću, saj je že tu zelo vroče, kaj šele mora biti v dolini... Kmalu me prehiti skupina policijskih vozil, ki divja po cesti s prižganimi modrimi lučmi. Verjeretno se je nekje zgodila nesreča. V Velikem prologu se malo ustavim, potem pa počasi naprej. Kmalu pridem do tabel, ki označujejo konec Splitsko - Dalmatinske in začetek Dubrovačko - Neretvanske županije. Cesta se še kar dviga, potem pa počasi začne spuščati. Na levi strani že vidim ravnino Hercegovine in tudi tisto koničasto goro, ki je vidna tudi iz Međugorja. Z dobrim daljnogledom bi verjetno že videl Međugorje. Cesta, po kateri hodim poteka neposredno ob meji z Bosno in Hercegovino, vendar na Hrvaškem ozemlju. Poleg te ceste je tudi veliko gradbišče, kajti Hrvati gradijo že nov odsek avtoceste proti Metkoviću in naprej v smeri za Dubrovnik. Tu in tam kakšen ob cesti prodaja sadje. Po kakšnih dveh urah pridem do križišča, kjer zavijem levo na mejni prehod Crveni grm, ki je le nekaj korakov od ceste. Na hrvaški strani se nihče ne zmeni zame, le pomahajo, naj grem naprej. Kajti imeli so polno dela z dvema avtobusoma iz Ukrajine. Kot sem videl, so opravili kar temeljit pregled, saj je bilo polno prtljage zunaj... Na Hercegovski strani so bili trije policaji. Zanima jih, kam grem, potem pa še malo sprašujejo o poti. Dobim tudi žig. Cesta se spusti v dolino in se zelo vleče po dolini do Humca in Ljubuškega. Table in prometni znaki so tukaj povsod nekaj prešpricani s spreji, kar mi veliko pove o kulturi tukajšnjih prebivalcev. Ura je malo čez poldne, vročina pa neznosna. Pri bencinski črpalki zavijem levo za Međugorje. Na cesti je veliko prometa, predvsem kamioni in avtobusi. Zaradi vročine napredujem počasi. Za dobrih 15km poti sem porabil skoraj celo popoldne. Na tromeji pogledam na termometer, ki je bil na bencinski črpalki in kaže 38 C. Na soncu pa je verjetno bilo še več... Počasi pridem do cerkve k Mariji, tam malo molim in ji predam namen romanja in tako zaključim peš romanje. Ura je 18:10. Počasi se uredim in grem za cerkev k zunanjemu oltarju, ker poteka molitev Rožnega venca in k Sv.Maši. Po končanem češčenju se javim duhovnikom, da prijavim peš romanje. Napotijo me k p.Paskalu, ki me je že čakal pred zakristijo. Njemu predam pisno potrdilo od župnika, ki ga je potem posredoval na pristojno mesto in se še pogovoriva o romanju. Zatem grem do Josipa (bivša cvetličarna) in vprašam za prosto prenočišče. Josip pravi, da ima vse zasedeno in mi zrihta sobo pri sosedu Željkotu. Zvečer grem še na krajši sprehod in na grob g.Barbariča.

Petek 8. julij 2011
(Međugorje)
Dopoldne grem k spovedi in na avtobusno postajo, kjer se pozanimam o odhodih avtobusov za domov. Odločil sem se ostati tukaj nekaj dni in si vzeti čas za molitev in počitek. Popoldne grem z župnijsko skupino na Križevec. Molitev Križevega pota je vodil fra.Josip. Zvečer srečam pred cerkvijo skupinico Slovencev, ki so prišli sem z osebnim avtom. Udeležim se večernega molitvenega sporeda.

Sobota 9. julij 2011
(Međugorje)
Vstanem nekoliko kasneje, vzamem si čas za ogled okolice, nakupe v trgovinah in župnišču, pisanje kartic, itd., zvečer pa se udeležim molitvenega sporeda. Danes je bil tukaj silno vroč dan. Sonček žge z vso silo, termometri so zgodaj popoldne kazali 42C. Bil je ravno tisti poletni vročinski val, ki je obiskal tudi naše kraje, vendar v blažji obliki. Zato preko dneva v okolici cerkve ni bilo skoraj nikogar. Ljudje so bili v cerkvi, kapeli ali dvorani, ki so klimatizirani.

Nedelja 10. julij 2011
(Međugorje)
Dopoldne grem k Sv.Maši, potem še na Crnico in počasi spakiram stvari za jutrijšnji odhod domov. Za odhod sem izbral ponedeljek predvsem zato, ker med vikendom številni vlaki in avtobusi ne vozijo in bi lahko obtičal kje na kakšni postaji. Zvečer se še udeležim molitvenega sporeda.

Ponedeljek, Torek 11. 12. julij 2011
(Odhod domov)
Zjutraj grem še k Sv.Maši, potem pa na avtobusno postajo, kjer ob 10h odpelje avtobus. Avtobus pelje preko Čapljine, ob reki Neretvi do Metkovića. Na desni ob cesti stoji velika džamija z dvema stolpoma. Na hrvaškem mejnem prehodu pride gor policaj in pobere potne liste od vseh potnikov, razen mojega in jih odnese v pisarno, kjer to vnašajo v računalnik. Zato smo čakali skoraj pol ure. Vsi ostali potniki so bili državljani BiH in zanje so bili Hrvati strožji. Sledi vožnja po delti Neretve in skozi nasade pomaranč, mandarin, limon in drugega južnega sadja. Ustavimo se še v Pločah, kjer prestopim na drug Avtobus, ki pelje proti Splitu. Peljemo se mimo lepih zalivov, ki so prava paša za oči in mimo Bačinskih jezer. Kmalu visoko na pobočju Biokova opazim vijugasto cesto, ki se dviga proti vrhu. Spomnim se, da sem prejšnji teden hodil po njej... Avtobus se ustavi še v Makarski in Omišu, ob 15h pa sem že v Splitu. Grem pogledat na železniško postajo za vlak za Zagreb. Odločil sem se, da grem zvečer z zadnjim vlakom ob 22h, da mi ne bo treba ponoči čakat na postaji v Zagrebu. Kupim karto za ta vlak in se podam na ogled mesta Split. Sprehajam se ob obali in smrad po pokvarjenih ribah je bila prva stvar, ki mi je udarila v nos, pa tudi morje je tu umazano, motno zelene barve, namesto prozorno modre. Obala je v središču mesta lepa, posebno drevored palm. Ogledat si grem še Dioklecijanovo palačo z znamenitim zvonikom. Tam so igrali neko predstavo z rimskimi vojaki. Popoldne se kmalu izteče in počasi je treba iti na vlak, ki pa ima ob odhodu skoraj eno uro zamude. Končno vlak odpelje skozi številne male predore. Ker proga tukaj nima elektrike, vleče dizelska lokomotiva. Zato v tunelih kar močno smrdi po nafti. Vlak se le počasi vzpenja proti Kninu. Luči Splita in Dalmacije počasi izginjajo v daljavi. Zaspim in se zbudim zgodaj zjutraj v Ogulinu, kjer je bil daljši postanek, ko so zamenjali dizelsko lokomotivo z električno. Hitrost vlaka se je močno povečala in kar hitro se pripeljem v Zagreb. Med vožnjo tudi že vzide sonce. V Zagrebu sem moral počakat skoraj dve uri za vlak proti Ljubljani. Ta čas si malo ogledam mesto. Na železniški postaji imajo tudi kapelo. Na sredini trga stoji kip vojaka na konju, po mestu pa vozijo mini električni vlaki namesto avtobusov. Kmalu smo čez mejo. Na hrvaški strani je vse lahko uredil en sam policaj, na naši strani v Dobovi pa pride na vlak cela skupina policajev in carinikov. Še malo vožnje po ozki Zasavski dolini in že sem v Ljubljani. Potem pa še z rednim avtobusom domov.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Pot je bila kar precej naporna, precej napornejša od španskega Camina. Dnevno sem povprečno prehodil 38 kilometrov, najdaljša etapa je bila dolga 50 kilometrov. Vstajal nisem preveč zgodaj. Niti enkrat nisem imel skušnjave, da bi se vrnil nazaj ali da bi se peljal. Večkrat mi je bilo tudi dolgčas, pogrešal sem družbo, včasih sem bil lačen, če ni bilo pri roki trgovine. Razen žuljev nisem imel drugih zdravstvenih težav, ne telesnih, ne duševnih. Zaradi dobrih čevljev sem imel letos manj žuljev. Nikoli me niso bolele mišice ali da bi imel kakšne krče, glavobol ali prebavne težave, čeprav se bil večkrat bolj umazan, kot čist, hrano sem jedel ponavadi kar neoprano z umazanimi rokami... Enostavno si nisem mogel privoščit časa za pranje cunj in sušenje, ker bi mi to vzelo preveč kilometrov, pa tudi vode ni povsod. Kjer je bila priložnost, sem se tudi kopal v morju, predvsem v kampih. Običajno sem hodil cel dan, opoldanskega počitka ni bilo, le na vsake dve uri sem si privoščil kakšne 10 ali 15 minut počitka in pa seveda za kosilo in obisk trgovine. Tu in tam sem si privoščil še kakšno pivo, pa kakšen sladoled.

Seveda sem med romanjem poskrbel tudi za duhovno hrano: zjutraj pred odhodom obudim namen romanja, dopoldne  Rožni venec (vsi štirje deli), popoldne Rožni venec Božjega usmiljenja in še nekaj krajših molitev. K Sv.Maši sem šel tam, kjer je bila priložnost.
Vreme mi je bilo naklonjeno. Na cesti sem jo kljub veliki nevarnosti in številnim prekrškom, odnesel brez zapletov. Cesta je res nevarna, predvsem v širši okolici Splita je gost promet, kamioni pa vozijo po stranskih cestah, namesto, da bi šli na avtocesto. Med potjo sem tudi pridno fotografiral pokrajino in nastalo je malo več kot 600 slik. Pot ob morju je precej varnejša in lepša, kot po celini. Veliko je naravnih lepot, kot so: morje, otoki, lepi sončni zahodi, palme in ostala drevesa, itd.

Hvala Jezusu in Mariji, ker sta me povabila na to romanje! Se še priporočam...
Povabim pa tudi vse druge romarje na to lepo romanje.
Milan

(morebitna vprašanja za tega romarja)

Skupaj - ogledi vseh strani: