Jakobova pot v Santiago de compostela 2023
(Camino 2023     -      potopis 13. junij - 19. julij 2023)

>>> ...NOVO... Camino de Santiago 2023 - slike ...NOVO... >>>

Za ponovno romanje k Sv.Jakobu v Santiago de compostela v Španiji sem se odločil že okoli novega leta. Pred tem sem že petkrat prehodil to romarsko pot in to leta 2008, 2010, 2012, 2015 in 2019. Torej, to bo že moj šesti Camino (tako se imenuje ta romarska pot).
Tudi tokrat sem nameraval iti do konca sveta - Finistere in Muxije. Z romanjem sem začel v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port, nedaleč od Lurda. Pot gre čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledita ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki, bil je brat apostola Janeza in Jezusov bratranec, sin Marijine sestre Salome in Zebedeja, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk v Španiji in na Portugalskem. Cela pot, (s Finistero in Muxijo) je dolga ~940 kilometrov. (Saint Jean - Santiago - Finistera - Muxia ). Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.
Kakšnih posebnih fizičnih priprav nisem imel, saj vedno veliko hodim.
Kot že prej na zadnji dveh romanjih, se letos odločim za železnega ptiča, s katerim se bom peljal na štart in potem nazaj. Železni konj ne pride več v poštev, ker je predrag, prezamuden in nima dobrih povezav.
Kmalu po novem letu na netu kupim karto za ptiča, cene so precej različne iz dneva v dan in najdem najugodnejšo povezavo z odhodom v torek 13.junija, iz Brnika, preko Londona za Biarritz pri Bayonu. Če bo vse v redu, bom v enem dnevu prišel od doma do Saint Jean p.p., že takoj naslednji dan pa bom šel že na peš pot. Pred odhodom pripravim nahrbtnik z opremo, kot običajno.
V zadnjem času je ta romarska pot postala precej turistična, vendar se da temu dokaj enostavno izognit. Te množice ljudi in pa vsi novopečeni romarji, ki gredo na pot prvič, hodijo po poti v nekakšnih valovih - zjutraj v koloni iz večjega mesta preko podeželja pa spet do večjega kraja, kjer potem prenočujejo. Taka so navodila v vseh knjigah za to romanje in večja romarska prenočišča na poti so postavljena na takšen način... Če pa prenočuješ na podeželju in greš skozi mesta sredi dneva, potem teh ljudi ne srečuješ, ker si pred/za njimi ravno pol dneva hoje. Zato si pogosto na poti sam in srečuješ le tu in tam posamezne romarje, tiste množice "se pa kar vderejo v zemljo". Vsak, ki gre na to pot večkrat, to kmalu ugotovi in zato pogosto srečujem na poti posameznike, ki so že večkrat šli na to pot. Kajti tudi v manjših krajih in po hribih so romarska prenočišča, le da občutno manjša, saj tu ne prenočuje veliko ljudi.
Pozno pomladi mi nekateri "izkušeni romarji" pravijo, da je letos ta romarska pot zelo obremenjena, da je na poti polno ljudi in da je skoraj nemogoče najti prosto prenočišče, da nekateri rezervirajo že tri mesece vnaprej. Da pač tako piše na nekaterih forumih... K sreči to ne drži, mogoče je res le za zadnji 100 kilometerski turistični del, kjer je res bilo tako, na pravi romarski poti pa je bilo precej manj ljudi, kot v pred-covidnem času.
Kakšen teden pred odhodom se pojavi nova skrb - zelo slaba vremenska napoved za Pireneje za sredo 14. junija, ko naj bi tu bile hujše nevihte z močnim dežjem in vetrom. No, če ne bo drugače, bom šel po dolini čez Valcarlos po cesti ali počakal v Saint Jean p.p. en dan več, da gre to mimo. K sreči pa je to neurje prehitelo napoved za en dan in ko sem prišel tja, je bilo že mimo

KLIKNI SLIKO ZA POVEČAVO

Torek, 13. 6. 2023: - (Odhod od doma, vožnja - Biarritz)
Zjutraj se z avtobusom odpeljem do letališča Brnik. Ob 11h se z letalom odpeljem do Londona. Sedim ob oknu in opazujem okolico. Peljemo se čez sever Italije, pa preko Švice in severne Francije. Vreme je jasno, le nad najvišjimi vrhovi Alp so kepice belih oblakov. Sledi ravnina severne Francije s številnimi majhnimi vasmi. Potem pa Rokavski preliv in spust do letališča. Let je miren in traja dve uri, oprostite - eno uro..., ker je bilo treba v Londonu prestavit uro za eno uro nazaj... Na londonskem letališču je vse avtomatizirano, vse moraš uredit sam na avtomatih, zaposlenih uslužbencev skoraj ne vidiš. Celo policaj na mejnem prehodu je "robot" - sam moraš skenirat potni list, sam stehtat in oddat prtljago, itd. Meni to ne povzroča težav.
Okoli 4h popoldne naj bi nadaljeval let do Biarritza in potem danes še z vlakom na izhodišče poti v Saint Jean p.p., a se ni vse izšlo. Najprej so let prestavili za eno uro, potem še za dve uri in še enkrat za dve, zaradi neurja v tem delu Francije. Neurje je pa bilo napovedano za en dan kasneje, ko bi jaz že moral hodit peš proti Pirenejem, a je vreme za en dan prehitelo napoved
Ob 10h zvečer se končno odpeljemo, v Biarritz pa prispemo okoli polnoči. Pristanek je bil precej "razgiban", letalo je nihalo sem in tja. Zunaj je še močno deževalo in pihal je močan veter v sunkih. Do jutra počakam na letališču, napol prespim ostanek noči. Zjutraj ne dežuje več, pa še veter se je popolnoma polegel. S prvim lokalnim busom ob 6h se odpeljem v 6km oddaljen Bayon na železniško postajo, od tam pa s prvim vlakom ob pol 7h za Saint Jean p.p.

Sreda, 14. 6. 2023: - (Biarritz - Saint Jean p.p. - Pireneji - Roncesvalles)
Zjutraj ne dežuje več, pa še veter se je popolnoma polegel, na nebu so še gosti temni oblaki. S prvim lokalnim busom se odpeljem v 6km oddaljen Bayon na železniško postajo, od tam pa s prvim vlakom za Saint Jean p.p. Na vlaku je še nekaj drugih, ki bodo šli na to romanje. Med vožnjo opazujem okolico. Peljemo se po dolini, po kateri teče podivjana rjava reka, precej je polomljenih in izruvanih dreves od včerajšnjega neurja. Na nekem odseku so ob progi prižgane rdeče baklje in vlak nekaj kilometrov vozi po polžje - s hitrostjo pešča in kolesarja.
V Saint jeanu grem takoj na Romarski urad po papirje. Uradniki mi povedo, da je pot v Pireneje normalno prehodna, saj je neurje, ki je bilo napovedano za danes šlo mimo že včeraj, prek nadzornega sistema in jutranjih romarjev pa so dobili podatke, da je pot prehodna in varna. Če hočem prenočevati in/ali večerjo v Roncesvallesu, se moram tja v naprej prijavit po telefonu ali internetu, tako naj bi po novem tam zahtevali,... Grem še malo v cerkev, pa v trgovino nakupit hrano, rezerviram prenočišče in večerjo v Roncesvallesu, se preoblečem in takoj na pot... Ura je okoli pol 10h.
Ker grem na pot malo kasneje, sem na pot seveda sam. Pot se najprej močno dvigne mimo posameznih kmetij, vasi Hunto in nadaljuje proti Pirenejem. Ustavim se v Gostilni/prenočišču Orrison, pa kasneje še ob kipu Marije. Na poti vidim tu in tak kakšnega zapoznelega romarja, večina je šla na pot že zjutraj. Na pašnike so ravno danes začeli s kamioni dovažat živali - krave, konje in ovce. Vreme je oblačno, piha pa rahel hladni veter, tako, da je ravno prav za hojo, ni vroče, in ni dežja. Ko bi sam naročal vreme, nebi izbral tako dobro. Višje pa postane megleno, brez vsakega razgleda.
Malo pred vodnjakom pridem do ograje iz bodeče žice, ki je špansko/francoska meja. Francozi so svoj del poti kar dobro uredili, tam, kjer je bilo včasih največ blata so položili kamenje in pot je bila kljub včerajšnjemu deževju skoraj suha, brez blata, na španski strani je nekoliko slabše, a tistih jezer blata, kot so bila na mojem prvem romanju vseeno ni. Pri vodnjaku so vrata v žičnati ograji in že sem v Španiji. Do vrha Pirenejev ni več daleč. Na vrhu je megla, zato se ne vidi nikamor. Do Roncesvallesa grem raje po daljši poti preko prelaza Ibanjeta, ker je strma bližnjica zaradi mokrega vremena prenevarna. Na Ibanjeti pridem na cesto, tam pa je večja kapelica, v bistvi že kar prava cerkev. Še nekaj kilometrov in pridem v manjšo vasico v Pirenejih - Roncesvalles, ki leži na okoli 1200m/n. V bistvu je to le velik samostan z opuščenim hlevom, ki je še pred kratkim služil kot romarsko prenočišče, pa še dve gostilni in to je vse.
Grem v samostan in se prijavim v prenočišče. Tam je več sitnih upravnikov in redarjev, tistih, ki se niso vnaprej prijavili sploh ne sprejmejo, pa čeprav je še dovolj prostora. Usmerjajo jih v privatne sobe v gostilnah. Cena prenočišča pa je močno poskočila, iz 10 na 15 Evrov. Če nebi bilo tako pozno, bi šel kar naprej do naslednje vasi, a je predaleč. Izpolnjevat je bilo treba ponovno še enkrat vse tiste papirje, kot prej že v Saint Jeanu, kot bi ponovno začel romanje...
Časa za pranje cunj (še manj za sušenje v vlažnem vremenu) danes nisem imel, ker se je kmalu začela že Sv.Maša. Prva stvar, ki sem jo opazil je, da imajo vseh 15 let še vedno istega župnika. Takoj po maši je večerja v gostilni, vse je že pripravljeno, ko pridemo tja - torej sistem rezervacije le deluje... Za 10 evrov dobimo res obilno večerjo, vsega je dovolj in če zmanjka, takoj dopolnijo sklede. Vsak sam vzame s skled, kar želi in kolikor potrebuje, tako, da niti ni ostankov po krožnikih. Dobimo makarone, zelenjavno juho, kurje meso, pomfri in vino. Prenočišče je kar moderno, notri je že kar precej romarjev, vendar manj od polovice razpoložljivih mest, veliko je Korejcev.

Četrtek, 15. 6. 2023: - (Roncesvalles - Zabaldika)
Vstanem ob 5:20 in malo pred 6h že grem na pot. Ravno se je naredil dan. Ponoči je rahlo deževalo, na nebu pa je megla, oz nizka oblačnost. Pot se spušča skozi manjše vasi počasi v dolino. V Viscarettu v trgovini nabavim hrano. Hodilo se je normalno, kakšnega omembe vrednega blata ni bilo. Opoldne pridem v dolino pri vasi Zubiri, a grem kar naprej. Tovarna asfalta je v tem času precej zrasla, predvsem deponije peska in ogromno uničene narave. Zanimivo pa je, za ni nobenega smradu, v zraku je le vonj po cipresah. Pot malo vijuga sem ter tja navzdol po dolini, v bližini reke. Popoldne se zjasni in postane kar precej vroče.
Dan sem zaključil v Zabaldiki. To je manjša vas, z le nekaj hišami na vzpetini nas dolino, kakšen kilometer izven romarske poti. Tam je manjše romarsko prenočišče v okviru župnije, za nekje do 15 ali 20 ljudi. V prenočišču sta že en romar iz Poljske in Ana iz Madžarske. Pozneje prideta še dva starejša romarja iz Nemčije. Operem cunje in si grem malo ogledat okolico. Ker smo na hribu, piha veter in ni tako vroče, vreme pa je sončno. V nasprotju z Roncesvallesom, sta tu upravnika (starejši par) zelo prijazna, pa čeprav komaj znata kakšno angleško besedo. Zelo se potrudita v vsem, da bi bilo romarjem čim lepše. Na tej romarski poti v zadnjem času težko najdejo upravitelje prenočišč, precej so jih že zaprli, ker ne najdejo skrbnikov, ker je denarja zanje malo ali delajo celo kot prostovoljci, zato znanje tujih jezikov ni več pogoj za to službo. Ponekod se upravitelji hitro menjajo, onadva tu sta šele dva tedna, jutri pa je že menjava.
Ob 6h zvečer je ogled cerkve, Sv.maše ni, ker tu nimajo župnika, potem gremo še v cerkveni stolp, od kjer je lep pogled na dolino spodaj in vsak lahko malo pozvoni na cerkveni zvon. Ob 19:30 je večerja: mešana solata, grahova juha z mesnimi cmoki, pa še sadje in rdeče vino - vsega dovolj. Ob pol 9h zvečer je še molitev v cerkvi. Do večera se nam pridruži še en romar iz Poljske, ki je na Caminu že drugič, torej nas je bilo vsega skupaj 6, čeprav je prostora za 20. Upravnika sta se maksimalno potrudila za nas, da bi se imeli čimlepše na poti, prispevki pa so prostovoljni. Tu se vidi ogromna razlika med takimi manjšimi odročnimi kraji v primerjavi z večjimi mesti in velikimi prenočišči v njih, tudi Roncesvallesom včeraj, kjer je bila prava invazija neprijetnih poševnookcev in pa upravitelji, ki v vsakem romarju vidijo le polno denarnico. Saj nimam nič proti Korejcem, ampak njihova kultura, oz. nekultura je taka, da se brez veze stalno nekaj derejo, brez obzira na druge, pa zasmradijo kuhinje v prenočiščih s peko čebule in mesa..., kot bi bili sami na svetu. Ne morejo biti niti 5 minut tiho. Je pa v Španiji kar prava invazija teh Azijcev, pogosto se zgodi, da je v gostilni zaposlen Kitajec, pa še kje drugje...

Petek, 16. 6. 2023: - (Zabaldika - Pamplona - Puente la Reina)
Ob 7h je kar obilen zajtrk, potem odhod. Ker smo nekoliko višje je jutro kar hladno in že zjutraj piha rahel veter, nebo je jasno. Najprej spust v dolino, potem pa po stezah blizu glavne ceste do Pamplone. Začne se z Villavo in Burlado, pa vse do prave Pamplone, ki leži v starodavnem obzidju. Pravzaprav se vse drži skupaj, kot eno veliko mesto. Pamplona je znana predvsem po bikoborbah, ki jih imajo tukaj vsako leto 7. julija, ko praznuje svetnik Sv.Fermin, ki se je rodil v tem mestu. Skozi Pamplono grem brez ustavljanja, ker tu ni nič zanimivega - mesto, kot mesto kjerkoli drugje. Pot gre najprej skozi staro mestno jedro, ki je obdano u obzidjem, nadaljuje se po "bikovi" ulici, kjer imajo vsako leto 7. julija tradicionalni tek z biki. Tokrat bikov ni bilo, ker ni pravi datum.
Mesto zapustim skozi park, potem pa še dve manjši vasi in začne se vzpon na hrib Alto de perdon, kjer je po celem grebenu polno električnih veternic. Ker je sončno, pritisne kar hud vročina, ozračje pa je mirno, brez najmanjšega vetra in precej soparno. Ob poti rastejo grmi pušpana, ki je tu v naravi divja rastlina. Iz njega se da skuhat odličen čaj, ki bi ga priporočal mojemu prejšnjemu šefu v službi.... Na vrhu grebena so v vrsti postavljeni kipi romarjev izrezani iz debele železne pločevine v naravni velikosti, ki hodijo v koloni peš, na oslih in na konjih. Od tu dalje se pot spusti v dolino in nadaljuje po ravnini mimo redkih manjših vasic do Puente la Reine.
Tu me dohiti Poljak in potem greva skupaj nekaj časa. On bi samo govoril in govoril, meni se ne da preveč, ker pritisne huda vročina in sopara, nad 35C, pa brez vetra. Njegov stil hoje mi ne ustreza. Najprej hiti s hojo, kolikor le more, da mu teče od glave, potem nekje v senci počiva in tako naprej, se nekako zaganja v valovih. Nekaj časa grem z njim, potem pa po svoje. V takšni vročini je zame najbolje, da enakomerno počasi hodim, ničesar ne razmišljam, ničesar ne poslušam, le prestavljam noge naprej in naprej... Torej popolnoma izključit možgane, ki porabijo precej energije, ki se seveda pretvarja v dodatno odvečno toploto... Enostavna fizika, ampak deluje. Tako se ne pregrevaš, niti ne švicaš veliko, pa še daleč prideš, kljub vročini, ker ni prepogostih vmesnih počitkov.
Ko pridem v manjše mesto Puente la Reina, grem v trgovino po hrano, potem pa še kakšen kilometer dalje izven romarske poti do prenočišča Santiago Apostol, ki stoji na hribu, na samem, sredi žitnih polj. To je kar velika stavba z velikim vrtom, upravljajo ga pa črnci. Tu operem cunje, si pripravim večerjo in uživam na vrtu na poznopopoldanskem soncu. V mesto se ne vračam več. Tu je še nekaj drugih romarjev, tam nekje 6 do 8. čeprav je prostora skoraj za 100.

Sobota, 17. 6. 2023: - (Puente la Reina - Estella - Villamayor de monjardin)
Na pot grem malo pred 6h. Zunaj je še noč, delno oblačno. Je pa kar precej toplo. Najprej spust v dolino, potem pa strm vzpon do avtoceste, skozi vas Maneru, pa po stezah med nasadi trte do mesteca v obliki gobe na hribu - Cirauqui. Tu v prehodu skozi obok pri cerkvi žigosam romarsko knjižico in takoj naprej po stezah med polji trte in žita. Na poti sem sam, v celotnem vidnem polju mi nikogar. Sledi dokaj enolična pot skozi vasi Lorca in Villatuerta do manjšega mesta Estella. Vasi so v tem delu Španije s precej strnjenimi hišami, ki se ponavadi kar držijo ena druge, potem pa približno 5 kilometrov do naslednje vasi. Posameznih hiš, kot so pri nas v Sloveniji, tukaj ni.
Estella je manjše mesto ob reki. Na začetku je cerkev 12ih apostolov, sledi stari srednjeveški del mesta, nad katerim je značilna velika skala, skozi katero je speljan tunel za cesto, nad osrednjim trgom pa je cerkev Sv.Petra. Naprej je novejši del mesta, ki pa ni nič posebnega, saj je enak vsem sodobnim evropskim mestom. Tu grem v trgovino po hrano in nadaljujem pot. Postane kar pošteno vroče s soparno meglico in ni prav nobenega vetra.
Kmalu pridem do samostana Irache, kjer je "vinski vodnjak". Zunaj sta dve pipi, ena za vodo, druga pa za vino. Nič ni treba plačat, samo natočiš kozarec in piješ..., zastojn. Ponavadi je bilo to omejeno na en deciliter, ko si enkrat odprl pipo, danes pa ta mehanizem ne deluje in enostavno lahko natočiš steklenico . Ampak, danes je treba tu kar malo več počakat, ker se ob "vodnjaku" kar gnete nekih turistov, ki so prišli sem z avtobusom, ki je parkiran nedaleč stran. Nadaljujem pot, na začetku imam  malo težav z vrtoglavico, pa noge me povsem ne ubogajo, a s časom to mine. Popoldne se rahlo pooblači, v daljavi pa se zbirajo črni oblaki.
Okoli 4h pridem v Villamayor de monjardin in grem v prenočišče na vrhu hriba, kot že večkrat na prejšnjih romanjih. Tu so sedaj novi upravitelji, ni več tista protestantska družina iz Nizozemske, kot je bila doslej. Operem cunje, potem pa pride manjša ploha, ki ji sledi še nevihta z dežjem, vetrom in grmenjem. Po kakšni uri se vreme umiri, potem pa v presledkih dežuje in grmi še skoraj celo noč. Zvečer dobimo večerjo: mešana solata, riž s papriko, puding in nekaj vina. V prenočišču je bilo nas okoli 10 romarjev in vsi iz Evrope, večinoma iz severnejših držav, Nizozemske, Anglije in Nemčije in jaz. So nekako prijetnejši, kot kakšni južnjaki in manj hrupni. Po večerji imamo še krajšo molitev v kapeli.

Nedelja, 18. 6. 2023: - (Villamayor de monjardin - Los Arcos - Logronjo)
Vstanem ob 5h ali še malo prej. Zunaj še rahlo dežuje in je še trda noč. Ob pol 6h neha deževati in takoj grem na pot. Ostali romarji še spijo. Svetim si z baterijo. Pot se najprej spusti v dolino, potem pa po stezah med polji žita, trte in oljk do mesta Los Arcos. V tem času se naredi dan. Ker je še zgodaj, je v Los Arcosu še vse zaprto, zato grem dalje. Nikjer ni nikogar. Sledi dve-urna hoja po ravnini sredi ničesar. Na poti je le tu in tam kakšen romar pešak ali kolesar. Sledita si dve strnjeni vasi: Sansol in Torres del rio, potem pa precej valovita pot z nešteto manjšimi vzponi in spusti čez gričke in doline do mesta Viana, ki je zadnje še v pokrajini Navarra. Vreme je precej soparno in večinoma sončno. Tu nameravam zaključit za danes, a je župnijska cerkev zaprta, prav tako prenočišče ob cerkvi. Vse je nekam zagrajeno in postavljeni so gradbeni odri. Ker še ni tako pozno, grem dalje do 12km oddaljenega večjega mesta Logronjo.
Na poti sem sam. Le kje so zdaj tisti ljudje, ki sem jih srečal v prenočiščih na začetku poti??? Ni jih, kot bi se udrli v zemljo. Tega odgovora očitno ne bom našel niti na tem romanju. Imel sem že razne teorije o tem, a so se izkazale za napačne. Prav tako upravitelj prenočišča v Villamayorju ni vedel odgovora na to vprašanje. Očitno jih nekaj obupa po nekaj dneh, nekaj se jih pelje čez osrednji del poti z vlaki in avtobusi, ostali pa hodijo v valovih od mesta do mesta in smo si ravno polovica dneva (6ur) narazen... Verjetno bo zadnja razlaga najverjetnejša, ker večina ljudi hoče prenočevati v mestih, predvsem večjih, da bodo "kaj videli, doživeli", vsaj razne knjige in predavatelji, aplikacije, dokumentacija, itd,.. vodijo romarje na tak način romanja. To pa večinoma vodi v razočaranje, ker vse postane nekakšen množičen turizem.
Okoli 5h pridem v Logronjo, to je večje mesto ob reki, prvo v pokrajini La Rioja (rdeča pokrajina). Pokrajina je dobila ime po rdeči zemlji in rdečem kamnu, ki tukaj prevladuje. Barvo ima zaradi velike količine železa v zemlji, zato tu in v sosednji pokrajini Navarra raste najboljše temnordeče vino. V Logronju poiščem župnijsko prenočišče ob cerkvi, ki ga je kar težko najti, predvsem zaradi skromne oznake na stavbi. Spomagat sem si moral celo z navigacijo na telefonu, da sem ga našel. Upravnica ne zna nič angleško, le špansko in malo italijansko, a se kar da sporazumeti osnovne stvari. V prenočišču nas je malo, okoli 15, čeprav je prenočišče veliko najmanj za 100 ljudi. Bili smo iz raznoraznih držav sveta. Danes sem imel spet srečo z vremenom, komaj dobro operem cunje, že pride nevihta z dežjem, ki se potem zavleče v noč. Po Sv.Maši je večerja, katero skupaj pripravimo in razporedimo na mizo. Jaz sem bil zadolžen za delitev vina. Namesto, da bi vrče natočil le do polovice, sem jih natočil polne. Rezultat tega je bilo nenavadno obnašanje romarjev pri in po večerji.... Za večerjo smo dobili paradižnikova solata, rdeči korenček v solati, čips, pasta makaroni s pekočim čilijem, krompir z gobami, zraven pa še dovolj črnega vina, jabolčni kompot in češnje. Vsak je lahko vzel od tega kar je hotel, tako da ni bilo treba jesti vsega. Cunje se zaradi vlažnega vremena niso skoraj nič posušile. Po večerji je še krajša molitev v cerkvi. Spimo pa v večji dvorani v prvem nadstropju, na tleh na telovadnih blazinah. Ker nas je bilo malo, je lahko vsak vzel po več blazin za podlogo.

Ponedeljek, 19. 6. 2023: - (Logronjo - Navarette - Najera)
Vsi vstanemo ob 6h,. Dobili smo še zajtrk, vsega dovolj. Nikamor se ne mudi, ker je celo noč deževalo, pa še ni ponehalo. Malo čez 7 dež preneha in takoj gremo na pot. Počasi se porazgubimo po poti, ker nekdo gre malo hitreje, drug počasneje. Na poti je še nekaj romarjev iz drugih prenočišč, ni pa nobene gneče. Najprej skozi center mesta, pa skozi park in po nekajkilometerski sprehajalni stezi do jezera. Tu je kar precej domačinov, ki izvajajo jutranji tek, ali hodijo na sprehod do jezera. Zunaj ni preveč toplo, na nebu pa je nizka oblačnost. Na poti so tu in tam manjše luže. Od jezera dalje se začne pot rahlo dvigat. Na vzpetini je velik črni železni bik, izrezan iz železa v velikosti hiše. Pri nas v Sloveniji imamo na hribih cerkve, v Španiji pa bike, ker jih imajo za sveto žival. To je še iz poganskih časov. Malo pred Navarretom gradijo novo avtocestno križišče. Navarette je manjše mestece, oz. večja vas na hribu v tipično španskem ali italijanskem stilu: na vrhu cerkev, okoli pa je v obliki gobe nagnetena strnjena gruča hiš, ki si pogosto delijo skupne zunanje stene . se držijo ena druge. Od Navarette dalje se romarska steza rahlo dviga v bljižini avtoceste proti Ventosi in naprej proti mestu Najera.
Pot postaja vse slabša. Vedno več je luž na poti in večjih in manjših zaplat blata, ki jih je potrebno zaobiti, kar precej upočasni hojo. Ob pol 2h popoldne pridem v Najero - precej oblegano turistično mestece ob reki, nad katerim je kamnita stena iz rdečega kamna z votlinami, kjer so včasih živeli jamski ljudje. Dostop tja je zaprt z ograjo. Vreme je oblačno in se je precej ohladilo, je le 21C. Danes s cvetočo reko, oz. podvodnimi rožami v reki ne bo nič, ker je reka vsa blatna in umazana. Grem v romarsko prenočišče, v trgovino po hrano in k Sv.Maši. Potem si še v kuhinji pripravim večerjo in grem spat. Skuham si makarone, polijem s ketchupom in narežem paradižnik in je to. Vreme doslej nekako zdrži, da ni dežja, a pod večer spet pridejo nevihte, ki se nadaljujejo v noč. Ponoči kar pošteno seka, je močan naliv in piha veter...

Torek, 20. 6. 2023: - (Najera - St. Domingo - Granjon)
Zjutraj malo čez 6, ko se zdani, grem na pot. Dežja in vetra ni več. Je pa oblačno in dokaj toplo, topleje, kot je bilo včeraj čez dan. Pot se nadaljuje po zelo slabi, razriti stezi sredi polj s polno zaplatami blata in večjimi in manjšimi bajerji umazane vode. Malo pred Azofro je ob cesti še pas ostankov od toče, ki je tu padala pred le nekaj urami.
Od Azofre dalje je še slabše Na nekaterih krajih je pot popolnoma uničena, oz je ni več, ker jo je odneslo, ali pa so na njej pol metra globoki jarki, polne vode in blata. Bil pa je en slučaj, ko polja blata ni vode ni bilo mogoče zaobiti in sem moral sneti čevlje jih privezat na nahrbtnik in bos prehodit kakšnih 100 metrov skozi blato, da sem prišel mimo. Vdiralo se je čez stopalo, a manj, kot do kolena...
Ko se začne pot dvigat proti Ciruenji je nekoliko bolje, kot v dolini. Ciruenja je ena od zgrešenih - propadlih investicij iz leta 2008. Takrat so sredi ničesar zgradili manjše popolnoma novo mesto z vso infrastrukturo in več ulicami takšnih in drugačnih vrstnih hiš, v upanju, da se bodo tu naselili ljudje. Sedaj to mesto sameva, naseljena je le peščica hiš, ostalo je še vedno vse naprodaj. Trgovino in gostilno so že zdavnaj zaprli, delovali sta le kakšno leto. Ostalo pa pa nekako še za silo vzdržujejo, nekaj pa se že zarašča.
Na poti je tu in tam kakšen romar, kakšne gneče ni. Vreme se je nekako umirilo, je delno oblačno, okoli 25C, a polno vlage in sopare v zraku. Nebo je bolj sivo, včasih celo skoraj oranžno, kot pa modro. Sledi večje mesto Santo Domingo de la calzada, ki ima kar dve cerkvi ena ob drugi, vsaka na svoji strani ceste. V eni od njih imajo v kletki živega petelina in kuro v spomin na dogodek, ki se je zgodil nekoč v srednjem veku. Na poti je bila neka romarska družina v Santiago, pa so tu njihovega sina po krivem obdolžili, da je ukradel zlat kelih. Sodnik ga je obsodil na obešanje in so ga obesili. Sin je obešanje preživel, njegova mati pa reče sodniku, da je njen sin še živ. Sodnik pa posmehljivo odgovori, "da je njen sin toliko živ, kot tale pečen petelin na mojem krožniku". Takrat pa petelin vstane in odfrči s krožnika. Sina so potem oprostili in je lahko nadaljeval pot.
Nadaljujem pot, za danes še do 7 km oddaljene vasi Granjon. Postane soparno, iz smeri juga pa se začno bližat temni oblaki. Čez kakšne 2 uri pridem v manjšo vas Granjon in grem v župnijsko prenočišče, ki je na podstrešju cerkve in v cerkvenem stolpu. Upravnika sta spet nova in to ena Francozinja in Američan. Zvečer grem k Sv.Maši, ki je bila v tej cerkvi, župnik nas iz prenočišča vodi kar po skrivnem prehodu, ki gre po nekih okroglih stopnicah, ki so v debelem votlem zidu, ki vodijo naravnost v notranjost cerkve. Po maši skupaj pripravimo večerjo in gremo v pekarno čez cesto po pecivo. Zunaj začne spet rahlo deževati, a česa hujšega ni bilo, do noči dež poneha. Večerja je bila bolj skromna, pecivo in solata, pa nekaj vina. V prenočišču nas je bilo vseh okoli 15, spali pa smo na podstrešju cerkve na blazinah.

Sreda, 21. 6. 2023: - (Granjon - Belorado - San Juan de Ortega)
Ustanemo ob 6h, potem dobimo še skromen zajtrk in na pot. Jutro je pa precej hladno, samo 15C. Na nebu so gosti nizki oblaki, a ni dežja. Pot se postopoma dviga in kmalu sem v nekakšni redki megli, oz nenavadni meglici, česar doslej v Španiji še nisem videl. Tako je bilo nekaj ur vse do manjšega mesta Belorado. Posebnost tega mesta so poslikane hiše s freskami. V centru mesta je večina hiš poslikanih, večinoma na s prizori iz te romarske poti. To niso neki grafiti, ampak prave, kvalitetne poslikve - prave umetnine. Na poti je bilo nekaj romarjev. Od Belorada dalje sem na poti sam. Najprej je Tosantos z značilno cerkvico, ki je izklesana v kamnito steno nad vasjo, v kateri je kip Marije (La Virgen de la penja - Kraljica gore), kjer imajo vsako leto dvakrat procesijo, s katero prenesejo Marijo v nov dom, kajti kip Marije pozimi prebiva v cerkvici na gori, poleti pa je v cerkvi v središču vasi. Niti domačini nimajo podatka o tem, kdaj na bi bila narejena ta cerkvica.
Do Villafrance na poti ni nič posebnega. Pot je dokaj dober makadam in le tu in tam je kakšna manjša luža, blata pa ni bilo več. Villafranca je manjša vas, ki leži ob glavni prometni cesti N-120, ki prečka Španijo od vzhoda proti zahodu in je polna kamionov in šleparjev, ki vozijo kar v kolonah eden za drugim. V Villafranci nabavim nekaj hrane, potem pa na precej dolgo pot po gozdu, sredi ničesar. Vreme je delno jasno, z nekakšno redko meglico, ki je delno zastirala sonce, ne preveč toplo, le nekaj nad 20C, kar pride kar prav, ker se pot dokaj strmo vzpenja na planoto. Potem kakšne 3 ure hodim po grebenu, poraščenem z gostim gozdom, najprej hrastovim, potem borovim, na katerem je nekaj električnih veternic, ki pa stojijo, saj ni nobenega vetra. Sredi gozda stoji kombi, zraven je miza, kjer nekdo prodaja brezalkoholne pijače in obvestilo, da je treba žigosat romarsko izkaznico - premična kontrolna točka. Na tak način poskušajo vsaj malo zajezit goljufanje z najemanjem prevoza ali vožnjo z avtobusi. Pozno popoldne pridem v vasico San Juan de Ortega, ki je na višini okoli 1100 n/m. Pravzaprav je tam le nekaj hiš: romarsko prenočišče, bife, samostan in cerkev, v kateri je pokopan Sv.Janez, učenec od Sv.Avguština. Niti trgovine ni v kraju...
V San Juanu torej grem v prenočišče, kjer sem bil že večkrat in je bilo kar v redu. Tokrat ni bilo tako. Upravitelj je danes odsoten, trenutno ga menja okoli 10 letni otrok, ki ni znal nobenega tujega jezika, le pobral je denar, pokazal ni nikomur nič... Ker sem bil tu že večkrat, sem se že hitro znašel. So pa bili tuši in wc-ji neočiščeni, polno smeti povsod, pri tuših je bilo po tleh precej vode, nič ni bilo očiščeno...
Zvečer si pripravim suho večerjo, kuhinja je zaklenjena. V prenočišču nas je vbilo malo romarjev, manj, kot 10 in ni bilo nobenih skupnih dejavnosti. Vsak je le poskrbel zase in šel spat. Tako malo ljudi se kar porazgubi po tako velikem prenočišču, ki premore okoli 150 postelj. Zvečer spet začne grmeti in deževati, kar traja še pozno v noč.

Četrtek, 22. 6. 2023: - (San Juan de Ortega - Burgos - Rabe)
Ob 6h grem že na pot, zunaj je še trda noč. Ponoči se je precej ohladilo, je le okoli 10C. V dobro uro oddaljenem Agesu srečam romarja iz Rusije. Čeprav vas premore tri romarska prenočišča, so bili tukaj ponoči v enem samo trije romarji, ostala dva prenočišča sta bila popolnoma prazna. Pove mi, da je šel na pot zato, da se je umaknil, ker se boji vpoklica v vojsko in je pač moral nekam iti, ker se ne želi bojevati. Ko bo prišel do konca, bo že kje počakal, da se razmere umirijo...
Tudi danes je nebo nekam sivo, brez sončka. Malo višje je vas Atapuerca, pred vhodom v vas pa je tabla z likom Neandertalca, ki so tukaj v jami Yacimientos živeli pred 40.000 leti. Tam je zdaj muzej, sama vas Atapuerca pa je večinoma zapuščena, ljudje se v Španiji izseljujejo iz podeželja v mesta, vasi pa počasi izumirajo.
Na koncu vasi pri ovčji staji pot zavije levo, pokonci na hrib, kjer na vrhu stoji lesen Križ. Malo pred vrhom me čaka presenečenje - končno zagledam modro nebo brez oblačka in sonček, kakršnega že dolgo nisem videl, spodaj pa je sivo morje megle. Je pa tukaj bolj toplo, kot spodaj v megli. Nekaj časa hodim po planoti, potem pa se pot rahlo spusti na neskončno, ravno planoto Meseta, po kateri bom hodil naslednjih skoraj 400km. Sledita še dve manjši vasi, potem pa pred letališčem Burgos zavijem ostro levo na pot po polju, da se izognem dolgi hoji po mestu. Kar dobre 2 uri hodim po stezah sredi polja, pa po gozdu in parku, da pridem skoraj do središča Burgosa. To pot sem sam nekako našel na enem od prejšnjih romanj, da sem se rešil dolgotrajne hoje po velikem mestu Burgos. Tako večino poti hodim po zeleni naravi, namesto po hrupni asfaltni cesti sredi mesta. Je pa ta pot seveda kar precej daljša, ker polovico mesta zaobideš v loku. Malo pred centrom pridem v parku do reke, v kateri se kopajo račke. Voda je vsa rjava od včerajšnjih neviht.
Samo še čez most in mestna vrata in sem že v centru mesta pri Katedrali, kamor grem žigosat knjižico. Od zunaj si malo ogledam mogočno Katedralo, ki je nekaj posebnega v celi Španiji in ji ni enake v celi Evropi. Ima lepo okrašene stolpe in je cela v beli barvi. Na ogled noter ne grem, ker je treba plačat vstopnino. Samo še obisk trgovine, potem pa takoj naprej. Mesto se kar dolgo vleče, za ven pa ni nobenih bljižnic, ker je park samo na eni strani mesta. Po nekaj urah hoje pridem v manjšo vasico na hribu - Rabe, kjer je samo nekaj hiš, samostan, na vrhu pa cerkev, zraven pa romarsko prenočišče. Včasih sta bila dva, zdaj pa so enega zaprli. Tu, ob cerkvi je prav lepo oblikovano vaško središče z nekaj klopmi  in rožami. Vreme je delno oblačno in precej toplo. Grem v romarsko prenočišče in bil sem sam edini romar za to noč. Upravnica je povedala, da pa včeraj ni bilo nikogar, prejšnji dan samo 2 in tako naprej. Je pa lani (2022) imela v septembru skupino sedmih romarjev iz Slovenije. Drugo prenočišče so zaprli, ker še za enega ni dovolj ljudi. Romarji raje ostajajo v 12 km oddaljenem Burgosu...
Ostanek popoldneva se še malo sprehajam po okolici in občudujem naravo. Malo naprej, na robu vasi, to je kakšnih 50m od centra je skupina hlevov/garaž s kmetijskimi stroji. Stavbe so na zunaj vse lepo poslikane z motivi te romarske poti. Cerkvena ura je tako narejena, da vsake 15 minut zaigra kakšno malodijo na zvonove, ponoči pa je tiho. Za večerjo dobim večerjo: juho od kurkume, krompirjevo-jajčna musaka, mešana solata, jogurt in vino, vsega dovolj. Predvsem juha se mi je zdela posebno dobra, le umiti se je bilo težko. "Oranžno-rumena barva" se ti kar zažre v prste in po obrazu. Večer je bil prav prijetno topel, ostalo je jasno, danes pa po dolgem času zvečer ni bilo dežja in neviht. Tu je že Meseta, ki je na nadmorski višini nekje od 800 - 1000 n/m. Slabo vreme je očitno ostalo v nižjih predelih države na vzhodu. Zvečer grem še malo na sprehod po okolici, saj ni bilo nikogar za družbo.

Petek, 23. 6. 2023: - (Rabe - Castrojeriz - Puente San Nicolas)
V prenočišču dobim še zajtrk, potem pa ob pol 7h, ko se naredi dan grem na pot, najprej mimo poslikanih hlevov in po stezi med polji žita. Zunaj je megla, na poti sem seveda sam. Pot se postopoma rahlo dviga. Kmalu pridem do zgornjega roba megle, potem je nebo jasno, na nebu pa sonček.
Čez kakšno uro pridem v manjšo vas Horniljos. Ravno takrat pripelje po cesti en kombi, ven pa izstopi skupina "romarjev", ki so se pripeljali, najverjetneje iz Burgosa in začno tukaj s hojo. Podobnega goljufanja je na poti vse polno, posebno še v zadnjem delu. Uprava te romarske poti se na nek način poskuša borit proti temu, a večinoma neuspešno. Mogoče bo nekdo rekel, "kaj mi bodo vsi ti žigi, saj ne hodim zaradi papirjev, potrdil o romanju, žigov" in podobno. To že drži, a s tem tak "romar" tudi goljufa državo, EU in ostale romarje. Kajti ta romarska pot je subvencionirana od EU. Romar, ki izpolnjuje pogoje, ima neobdavčeno prenočišče, ne plača turistične takse in hrana v prenočiščih (kjer je to omogočeno) je po znižani ceni. Pogoj pa je, da se pot hodi peš, s kolesom ali konjem, ostali načini potovanja niso dovoljeni.
Vreme je jasno, na nebu ni nobenega oblačka in postane kar precej toplo. Pot se vleče nekaj ur do vasi Hontanas, ki je v manjši kotlinici. Kakšen kilometer prej, povsem na samem, sredi žitnega polja, kakšnih 100m izven poti, je novo romarsko prenočišče in gostilna obenem. Od Hontanasa dalje se pot rahlo spušča in pride na neprometno cesto pri ruševinah cerkve Sv.Anton. Ostali so samo še zidovi nekdanje cerkve, strehe že dolgo ni več, cesta pa gre kar skozi. Od tu dalje je do Castrijeriza še samo en kilometer. To ja manjše mestece na hribu nad cesto, nad mestom pa so ruševine starega gradu. Da ne izgubljam časa, grem mimo kar po obvozni cesti. To v Španiji ni problem, kajti na cestah je občutno manj prometa, kot pri nas v Sloveniji, predvsem zato, ker je tam podeželje slabo poseljeno, ker se vasi se pospešeno praznijo. Postane kar vroče, okoli 35C. Kmalu se pot dvigne na kamnit hrib, ki ima na vrhu manjše počivališče, pokrito s streho, zraven pa je še nek spomenik, ne vem pa čemu.
Nekaj časa hodim po vrhu grebena, potem, pa se pot spusti na drugo stran: enkraten pogled: vse do konca obzorja ni nobene hiše, nobenega človeka in nobenega drevesa... Po kakšni uri hoje sredi ničesar pridem do reke, ob kateri je zapuščena cerkvica, ki nima več stolpa in je spremenjena v romarsko prenočišče, ki ga vodijo Italijani - Puente san Nicolas. Tu sem bil že večkrat in vselej je bilo dobro, zato za danes zaključim s hojo in grem v to prenočišče. Tokrat je upravitelj učitelj v srednji šoli iz Rima, ki je prišel sem za 14 dni s skupino šestih učencev iz te šole, ki mu malo pomagajo pri pripravi hrane in urejanju prenočišča. Pove mi, da se tu upravitelji hitro menjajo, večinoma na 14 dni, vedno pa so to Italijani. Povem mu, da to ravno ne drži, ker na mojem drugem romanju, je pa bil tu upravnik Nemec... Pove mi, da je bila enkrat samo ena izjema, ko je res bil tu upravnik iz Nemčije - Bruno, ki je sem prišel peš iz Rima in so se že tam zmenili za to. (to je povsem res, ker mi je takrat Nemec povedal isto zgodbo, in ime mu je res bilo Bruno).
Do večera operem cunje, se še malo sprehodim po okolici, stavbe itak ni nobene v vsem vidnem obzorju, je pa zraven reka. Do večera se nas zbere pet romarjev: jaz, Francoz, Japonec, Kitajka in Korejec in prej omenjena skupina iz Italije. Zvečer imamo večerjo ob svečah, ja tu sploh nimajo elektrike :-)) Večerjo pripravijo na štedilniku na plin. Dobimo pa: pasta makaroni, mešana solata in čokolada in pa seveda črno vino. Pred večerjo je obred umivanja nog, ko upravitelj vsakemu od romarjev simbolično opere stopala. Po večerji skupina petih italijanskih srednješolcev živahno poje in igra na kitaro dolgo v noč... Upravitelj - njihov učitelj v šoli je njim prav tako dal nekaj vina k večerji, enako, kot ostalim. Prav zamislimo si lahko, če bi pri nas v Sloveniji učitelj dal učencem piti vino, saj bi ga novinarji, starši in država obravnavali kot največjega kriminalca, ker da mladoletnikom daje alkohol, da je to že "zloraba"... Drugje po svetu je vse bolj normalno in se ne napihujejo taki "problemi". Učenci pa lepo pojejo in igrajo na kitaro pozno v noč.

Sobota, 24. 6. 2023: - (Puente San Nicolas - Fromista - Villarmentero del campos)
Zjutraj dobimo še zajtrk, ob 7 je odhod. Vreme je sončno. Najprej čez reko, na drugi strani je že provinca Palencia. Pot se nadaljuje po stezi skozi dve manjši vasi. Na vaških cerkvenih stolpih je v tem delu Španije vse polno štorkelj, a kljub temu otrok v vaseh ni več. Večinoma so ostali samo še starejši ljudje, veliko hiš pa je zapuščenih in naprodaj. Kmalu pridem do umetne reke "Canal de Kastilja" To je reka v nekakšnem kanalu, ki je speljana višje od ravnine polj, je nek centralni del namakalnega sistem v tej pokrajini. Od tu so na strani speljani manjši kanali, pa cevi in pumpe za namakanje polj. Na poti le tu in tam vidim kakšnega romarja, je pa nekaj domačinov, ki hodijo na tek ali sprehod. Vreme je jasno, na nebu ni niti oblačka, segreje pa se nekje do 35C. Sledi manjše mesto Fromista, v bližini Palencije.
V Fromisti si grem ogledat cerkev Sv.Martina, vendar je treba za to plačat vstopnino. Ker pa je bil tu ravno en avtobus s turisti na ogledu, se pomešam mednje in grem mimo kontrole kart... Cerkev ni nič posebnega, sploh pa ne znotraj, da bi bilo vredno za to še kaj plačat, dobro, če je že ravno zastojn...
Po obisku trgovine grem dalje. Kmalu pridem do razcepa. kjer se pot razdeli na tri veje. tokrat grem dalje po skrajni desni veji, skozi Vilovieco, ki je na drugi strani reke. romarsko prenočišče v Poblacionu so zaprli, ker ni bilo dovolj romarjev. Danes zaključim s hojo v prenočišču Amanecer v vasici Villarmentero del campos. Tam sem bil že večkrat in tako bo tudi danes, kajti potem kar daleč ne bo nobenega prenočišča, ki bi meni ustrezalo.
Amanecer je zanimivo prenočišče v indijanskem stilu. Zunaj je šotor, viseče mreže, veliki sodi, kanalizacijske cevi, vse prirejeno za prenočevanje, kdor želi spati v čem takem, to pa za doplačilo, za osnovno ceno pa na običajnih pogradih. V prenočišču imajo še račke, petelina, kure, ovce in dva oslička. Ostanek popoldneva izkoristim za sprehod po okolici. Do večera se nas zbere 6 romarjev: jaz, pa dva iz Nizozemske, Italijan, Nemka iz Hamburga, ki je tu že dva dni, ker težko hodi in Jud iz Tel Aviva, ki je nekoliko temnejše kože in po velikosti manjši od Evropejcev. Za večerjo dobimo juho iz zelenega zrnja, pasta makaroni, pa solata z narezanimi pomarančami, sladoled in vino. Posebno dobro sta se ujela Jud in Nemka, ki se pogovarjata pozno v noč, ko ostali gremo že spat.

Nedelja, 25. 6. 2023: - (Villarmentero del campos - Carrion - Moratinos)
Vstanem ob pol 6h, ostali še spijo, ob 6h sem že na poti. Zunaj je še trda noč, a se kmalu začne daniti. Ob 7h vzide sonček, nebo pa je jasno, brez oblačka. Sonce sveti v lepi rdeči barvi. Čez dobre dve uri pridem v večje mesto Carrion. Tam grem v glavno cerkev Santa Maria, kjer imajo nune Avguštinke v belih oblekah jutranjo molitev s pesmijo. Sv.Maša je šele ob 11h, zato grem dalje. V Carrionu je več cerkva  in vsaj dva samostana. V reki ob izhodu iz mesta je polno cvetočih vodnih rož.
Sledi 17 kilometerska ravnina sredi ničesar. To je popolnoma ravna steza, kjer ni nobenih stavb, naselij, ničesar. Na začetku je ob poti še nekaj dreves, potem so še žitna polja in nazadnje suha pesek/zemlja skoraj brez rastlin. Na poti je tu in tam kakšen zapozneli romar, ki je danes začel dan v Carrionu, večina je šla na pot že prej in so že daleč spredaj, kajti v Carrionu so tri velika romarska prenočišča, vsak za okoli 100 - 150 ljudi, ni pa nujno, da so bila polna, ne vem. Tu večinoma prenočujejo poleg pešakov še kolesarji, saj me občasno prehiti kakšna skupina kolesarjev. Postane kar vroče, okoli 35C, a ker piha veter, se prav prijetno hodi. Vreme je spet normalno, kot mora biti,  nebo pa je prave - modre barve. Zgodaj popoldne pridem do Calzadille de la Cueza. To je manjša vas v kotlinici. V kraju je trgovina in romarsko prenočišče, ki je poslikano s freskami.
Ker je še zgodaj, grem naprej, popolne ravnine je konec, pot pa postaja bolj valovita, s številnimi manjšimi grički in dolinami. Sledi še nekaj manjših vasi in enakomerne hoje, na poti sem pa sam.
Danes nameravam zaključit s hojo v vasi San Nicolas, kjer sem bil že večkrat in je bilo vselej v redu, vendar je bilo tam prenočišče zaprto. Ostaneta mi dve možnosti, ali grem naprej do 9 kilometrov oddaljenega večjega mesta Sahagun ali pa se vrnem 4 kilometre nazaj do vasi Moratinos... Odločim se za drugo možnost. Pri povratku ne srečam nikogar, pa čeprav je bila hoja dolga približno eno uro v nasprotni smeri.
V Moratinosu grem v prenočišče San Bruno, ki ga upravljajo Italijani. Romarje sprejemajo do 19h, a ker sem zamudil za eno uro, vseeno ni bilo težav. Ko povem, da sem se vrnil iz San Nicolasa, se upravnik čudi, zakaj nisem raje šel naprej v mesto. Povem mu, da se pač mest izogibam, kolikor je le mogoče... Večerjo sem zamudil, a je ostalo nekaj paste - makaronov, dobim to in še malo vina. V prenočišču smo samo štirje romarji: jaz, Italijanka, Portugalec in Angležinja. Ker je bilo že pozno, grem takoj spat.

Ponedeljek, 26. 6. 2023: - (Moratinos - Shagun - Reliegos)
Ob 7h zjutraj grem na pot, ravno, ko se je prebudil sonček. Je kar toplo in jasno, brez oblačka. Malo od San Nicolasa naprej je večje poljr cvetočih sončnic, še malo naprej je cerkvica in oznaka polovice romarske poti Camino (španski del od Roncesvallesa do Santiaga), kar pa ne velja za nas, ki smo začeli prej, v Franciji in končujemo kasneje v Finisteri in Muxiji. Sredi dopoldneva pridem v mesto Sahagun, tam grem v trgovino in slaščičarno. Mesto kot tako ni nič posebnega - mesto, kot mesto, kjerkoli.
Potem pa se začne enolična trideset-kilometerska pot po stezi zraven neprometne ceste vse do Mansille, kamor pa pridem šele jutri zjutraj. Ob stezi so na celotni dolžini leta 2008, v času mojega prvega romanja posadili sadike majhnih drevesc, ki pa so do zdaj zrasla v že kar mogočna drevesa, ki romarjem dajejo senco. Na poti tu in tam srečam kakšnega romarja. Sledita dve manjši vasi, posebno zanimiva je El Burgo raneiro, tipična španska vas z dvema vrstama stisnjenih hiš, ki se držijo ena druge na vsaki strani ceste. Središče takšne vasi običajno malo razširjeno, tam je obvezno pipa s tekočo vodo, trgovina (kjer sploh je), bife/gostilna, pa nekaj klopi za počivanje in druženje, včasih še kakšno drevo, pa seveda še cerkev, ki stoji samostojno. Takšna je španska vas. Zato ne morem več reči, da mi je kakšna neznana zadeva "španska vas", ampak ravno obratno.
Potem pa spet tri ure hoje po enolični stezi ob vrsti dreves. Ta drevesa pa v tem bolj suhem predelu precej slabše rastejo, kot na začetku poti, kjer je zemlja bolj vlažna, pa čeprav so bila posajena hkrati, so velike razlike po velikosti.
Popoldne nebo spet postane nekam čudno sive barve, občasno se mi zdi, kot bi sonce svetilo kot luna ali žarnica, greje že, nima pa tiste prave ostre bleščeče svetlobe (UV), podobno, kot se je to že dogajalo v prvem delu poti. Nekakšna čudna meglica se spet spušča nad pokrajino,. A bodo danes spet nevihte??? Ali pa je Lado že začel sadit gobe, kot je nekoč že obljubljal
Pozno popoldne pridem v vas Reliegos. Malo pred vasjo so posebne podzemne hišice, tam sedaj nihče ne živi več, jih pa imajo za shrambe, ker notri ni tako vroče. Sprednji del fasade je zunaj, ostali del pa v celoti vkopan v zemljo, zgoraj ven gledajo le dimniki.
V Reliegosu grem v trgovino, nakupim nekoliko več hrane, potem pa v municipal prenočišče. Upravitelja vprašam, kakšna je napoved za jutri in kaj se letos dogaja z vremenom v Španiji, da je tako nenavadno in kaj je s to meglo. Pove mi, da je napoved lepa, da ne jutri ne bo dežja. Je pa ta meglica dim, ki ga veter prinaša iz vzhodne Kanade, kjer gorijo veliki gozdni požari in letos to v valovih prihaja na celotno zahodno Evropo, posebej še nad Španijo, ki je najzahodneje. Ta dim pa povzroča motnje v vremenu in zato je vreme letos tu tako podivjalo... (pa verjetno prav tako pri nas v Sloveniji, oziroma celi Evropi). Drobni delci saj vežejo nase vlago in na njih se ustvarjajo kapljice dežja - več delcev, več vlage, več dežja... Motno ozračje vsrka več sončne toplote v višinah, da se tam zrak  bolj segreva in zato so nevihte močnejše.
V prenočišču se nas zbere 7 romarjev, vsak je skrbel bolj sam zase, kakšnih skupnih aktivnosti ni bilo, bili smo pa jaz, dva Poljaka, trije Nemci in en Italijan. Pripravim si večerjo, potem pa hitro spat, ker za jutri imam pa prav posebne načrte..., kajti čaka me naporna pot skozi večje mesto Leon in njegove primestne predele. Jaz pa nebi bil jaz, če se nebi domislil česa takega, da bi se temu izognil. Kot prvo, za vsak slučaj napolnim baterijo telefona in še rezervno, če jo bom potreboval.

Torek, 27. 6. 2023: - (Reliegos - Mansilla - . . . . . . - Villar de Mazarife)
Danes vstanem zelo zgodaj, ob 5h sem že na poti. Najprej ena ura in pol hoje po trdi temi do manjšega mesta Mansilla de las mulas, kjer se počasi zdani. Mansilla je manjše mesto ob prometni cesti, kakšnih 30 km je še do Leona. Leon je večje mesto, po velikosti primerljivo z Ljubljano ali malo manjše. Pot od tu dalje je naporna, ob cesti, ki je polna prometa, potem industrijska cona in samo mesto, po katerem se hoja vleče v nedogled s številnimi križišči in vročim asfaltom. Pač temu bi se rad izognil in poskusil bom, ne da bi goljufal s kakšnim prevozom.
Zato na križišču v Mansilli zavijem levo in zapustim markirano pot prozi Leonu. Prižgem telefon in navigacijo. Že včeraj sem poiskal alternativne poti, oziroma steze, kako bi se rešil mesta Leon in njegove okolice, malo težav pa sem imel pri iskanju ustreznega mostu čez večjo reko, kajti treba bo iti precej južneje od mesta, vsaj 15 kilometrov in v loku zaobiti širše območje mesta. Nekaj časa grem po neki stranski cesti v smeri proti jugu (prava romarska pot gre proti zahodu v smeri mesta Leon), potem pa po peš-kolesarski stezi, kjer je bila na voljo do vasi Villacelama in Villanuevas de manzanas, Tam zavijem desno in po kar dolgi poti po gozdu pridem do mostu čez prej omenjeno reko. Torej glavni problem je rešen. Kmalu je še vas Vega. Tam je ob cesti tabla, da je do Leona 17 kilometrov... Tu zavijem levo in če bo prav, se bom priključil pravi romarski poti daleč naprej od Leona, na eni od alternativnih vej te romarske poti pri vasi Villar de Mazarife, po kateri sem šel na prejšnjem romanju in jo že poznam. Nastopi pa ena manjša težava - na novo zgrajen del avtoceste, ki še ni bil v zemljevidih. Zato grem okoli pol kilometra kar po avtocesti ob robu, vseeno pa so avtomobili švigali mimo, kot rakete. Je pa bil zaradi tega vsaj veter, da ni bilo tako vroče. Že po dobre pol kilometra grem dol na odcep, potem pa nekaj časa po gozdu in nekaj po pokrajini, kjer ne raste skoraj nič, niti trava. V tem delu ni bilo nobene vasi ali hiše. Nekajkrat sem po malo zašel, a sem se nekako držal smeri, malo s pomočjo smeri sonca, malo pa navigacije. Pozno popoldne pridem do vasi Villar de Mazarife, kot sem načrtoval in se tam priključim romarski poti. To je kakšnih 20 kilometrov naprej od Leona, mogoče še kakšen kilometer več.
Na poti sem pogosto fotografiral pokrajino in vse stvari ob in na poti, da bi imel dokaz, če bi mi kaj komplicirali, ker ne bom imel žigov iz Leona in prehodil pot, ki ustreza dvem dnevom. Tako mi je uspelo, da sem celotno širše območje Leona zaobšel v širokem loku. Pot je bila kar nekaj daljša, a prijetnejša. Sem pa moral zalogo hrane in vode imeti s seboj za cel dan, saj ob poti ni nobene trgovine, niti vode ni mogoče dobit. Vreme je bilo jasno in kar precej vroče, nebo se je kar očistilo.
V Mazarifu grem v prenočišče, ki je v sklopu vaške gostilne. Spodaj je gostilna, zgoraj pa običajno romarsko prenočišče.  Bilo je nekaj španskih kolesarjev in jaz - edini pešak. Večina romarjev gre po glavni poti, to pa je stranska alternativna veja poti in le redki jo izberejo, ker je 10 km daljša od glavne poti. V vasi je še trgovina, tam nakupim hrano in pripravim večerjo...

Sreda, 28. 6. 2023: - (Villar de mazarife - Astorga - Santa Catalina de somoza)
Na pot grem ob pol 6h zjutraj. Zunaj je še trda noč, pot pa gre po ravni neprometni cesti. Kakšna ura hoje, potem pa se začne daniti. Malo čez 7 vzide sonček in vse nebo žari v rdeči barvi. V zraku je močan vonj po kostanju. Ob cesti so polja koruze in sončnic, ki jih v tem jutranjem času zalivajo. Zato povsod brnijo pumpe za vodo, med polji pa so speljani kanali in cevi za vodo.
Malo pred Hospitalom de Orbigo se ta stranska veja poti priključi glavni poti, ki gre vse od Leona do sem ob precej prometni cesti. Hospital de Orbigo je večja vas, katere posebnost je več kot polkilometerski srednjeveški most čez reko Orbigo in del polja zraven. V današnjem času bi temu prej rekli viadukt, a je zgrajen kot most z oboki iz kamna. Sledi središče vasi s trgovinami in gostilnami. Tu je kar nekaj romarjev, ki so prišli sem po glavni poti, ali pa so tu prenočevali. Grem dalje, na razcepu grem desno po poti čez hrib. Na vrhu je prav posebno prenočišče z več tisoč****, saj nima strehe in v jasni noči med spanjem lahko opazuješ te zvezdice... Upravitelj je na videz zapuščen možakar, ki med drugim žigosa romarske potne liste in prodaja brezalkoholne pijače in sadje. Tu dobim žig v romarsko knjižico v obliki rdečega srčka. Malo naprej je betonski Križ, na vzpetini na drugi strani doline pa je večje mesto Astorga. Po kakšni uri pridem v mesto. To je večje srednjeveško mesto z ozkimi ulicami in širokem trgu na sredini, kjer je polno ljudi. Malo naprej je večja cerkev - stolnica, ki je na zunaj na pogled precej grda. Zraven pa je Gaudijev grad, v katerem je škofija in muzej. Načrt zanj je naredil arhitekt Gaudi, tisti, ki je načrtoval več zanimivih zgradb in vsem znano Sagrado familijo v Barceloni. Zato je ta grad že na pogled nekaj posebnega, prava umetnina.
Od Astorge dalje sem na poti sam. Vsi drugi romarji, so pač ostali v Astorgi. Še kakšna ura hoje po ravnini, potem pa se začne pot dvigat proti Leonskim goram. Končno je konec neskončne ravnine Meseta, ki pokriva večji del severne in osrednje Španije. Ta ravnina leži na 800 - 1000 n/m višine in je naokoli zaprta z raznimi gorami. Po obliki kamenja (okrogli vodni kamen) sklepam, da je nekoč v zgodovini tu moralo bit velikansko jezero. Torej Meseto puščam za seboj in pot se začne dvigat. V vasi Santa Catalina de somoza za danes zaključujem s hojo. Grem v prenočišče La Boheme, ki je na novo odprto v tem kraju. To je starejša kamnita zgradba in vse je v nekem osnovnem stilu. Upravitelj je Francoz. Do večera pridejo sem še trije romarji Francozi, ena Francozinja, Anglež, Ukrajinec in ena ženska bolj azijskega videza, ki nič ne govori, vse samo kaže z rokami, ker ne zna nobenega takega jezika, ki bi ga mi razumeli, samo Japonsko... Zvečer upravitelju pomagamo pripravit večerjo, bila je neka gosta juha enolončnica z nekim zrnjem - upravitelj ji je rekel kuskus. Bila je dobra in precej začinjena s papriko. Ukrajinec je pripravil Sangrijo, ki pa je bila po mojem okusu zanič, raje pijem vodo. Ko je pripravljal pijačo je narezal kar cele pomaranče z olupki vred in to zalil z vinom in dodal še malo cukra in vse skupaj zmečkal. Meni ni bilo všeč. Spimo zgoraj v dveh sobah, vhod v sobe je po lesenem balkonu od zunaj. Na pogled srednjeveško, a zanimivo.

Četrtek, 29. 6. 2023: - (Santa catalina - Rabanal - Riego de ambros)
Na pot grem danes ob 7h, ker za danes ne načrtujem preveč dolge poti, vsekakor še ne nameravam iti v dolino. Ker smo že precej visoko, je jutro hladno, na nebu pa spet tista oranžna meglica. Na poti je že nekaj drugih romarjev. Sledita dve gorski vasici Rabanal in Foncebadon. Vreme se zjasni, vendar ostane še vedno neka redka meglica, vse, kar je malo bolj oddaljeno je megleno. Cel dan je precej hladno, ker sonce nima prave vročine. Okoli poldneva pridem do železnega križa (Cruz de ferro), kjer je ob križu kup kamenja. Obstaja neko pravilo, da vsak romar prinese sem kakšen kamenček, ki ga je prinesel od doma ali pa pobral spodaj v dolini, ali pa tu odloži kakšen kos opreme, ki ga ne potrebuje več. Ko je kup prevelik, kamenje (in smeti) občasno odpeljejo stran. Zadaj ob kapelici jem kosilo (pogosto je to paradižnikova solata). Takrat pride Ukrajinec, ki je bil to noč z nami v prenočišču in začne "svoj nastop" pri Križu. Postavi telefon na palico, da ga snema, potem pa skače okoli Križa in nekaj vpije v ruščini..., misli, da ga nihče ne vidi. Pritajim se in počakam, da gre mimo, ker nočem imet z njim nobenega opravka, - je tak precej glasen, in fizično močan človek, ki bi lahko šel branit svojo domovino, a se raje tukaj nekaj izživlja.
Po kosilu grem dalje. Kljub medlemu soncu je precej hladno, da se moram malo bolj oblečt. Se pa popoldne spet delno pooblači,
Čez kakšno uro pridem do prenočišča Manjarin. To je skupina barak, na videz v precej slabem stanju. Seveda tu ni ne elektrike, ne vode, ne sanitarij. Je pa trgovinica s spominki in brezalkoholnimi pijačami. Skoraj nihče noče tu prenočevat, ker se ni možno niti umit, zato prenočišče po pripovedovanju drugih ni preveč čisto. Posebno zdaj, v času tolikih nalezljivih bolezni to ni preveč varno. Zunaj je obešena množica malih državnih zastavic s celega sveta, letos je med njimi tudi že  slovenska.
Od tu se pot spet rahlo dvigne do vrha z opuščenim oddajnikom, potem pa se odpre lep razgled v smeri proti zahodu, ki pa ga precej moti megleno ozračje. Pot se počasi spušča po grebenu do vasice El Acebo. Pred vasjo je tabla, da se tu začne provinca Bierzo, ki leži v dolinah med leonskimi gorami, med Kastiljo in Galicijo. Čeprav je to še del Kastilje, se prebivalci bolj počutijo del Galicije. To se vidi predvsem v popackanih krajevnih tablah, ko s spreji popravljajo imena krajev v galicijska. Kajti Galicija ima nekoliko drugačno pisavo, nekatere črke imajo drug pomen in se razlikujejo od uradne španščine (npr J-X, A-La, Ñ-NH,..).
V Acebu nameravam za danes zaključit, ker je to manjša gorska vasica in nebi rad šel danes še v dolino, kajti, če bo jasno, bo zvečer lep sončni zahod in pa v župnijskem prenočišču naj bi bila še večerja... Ura je 3 popoldne in čakam pred vrati prenočišča. Tam so bili še trije drugi romarji iz Nemčije. Ker do pol 4h ni bilo upravitelja in je bilo vse zaklenjeno, grem dalje do prve naslednje vasice Riego de ambros, zadnje pred spustom v dolino. Hoje je za slabo uro. V Riegu je bilo prenočišče odprto, tam pa je bilo že nekaj romarjev, en fant iz Nove zelandije in dve punci iz Francije. Kmalu pridejo še tisti Nemci, ki prej čakali tam.
Ko operem cunje grem na sprehod po okolici. Vas je majhna in 3/4 hiš je naprodaj. Domačinov skoraj ni, le tu in tam je še kakšen starejši človek. Pa čeprav je v tako lepem kraju, je vas skoraj zapuščena. Do Ponferrade, kjer je možnost zaposlitve, ni tako daleč, le malo nad 20km, imajo dobre ceste in bi se ljudje lahko vozili v službe. V nasprotju s Slovenijo, je v Španiji na lokalnih - med-vaških cestah malo prometa, ljudje se raje preselijo v mesto, kot pa da bi se tja vozili iz bolj odročnih krajev.
Proti večeru se zjasni, piha pa močan in hladen veter.

Petek, 30. 6. 2023: - (Riego de ambros - Ponferrada - Villafranca del Bierzo)
Ob pol 6h grem na pot, ko je še trda noč. Zunaj je jasno, ni pa preveč toplo. V dolini se v daljavi se vidijo luči  mesta Ponferrada. Eno uro hodim kar po neprometni cesti, kar je nekoliko dlje, ampak v trdi temi je lažje in niti ne potrebujem luči. Cesta se spušča v ostrih zavojih v dolino. V dolini se nahaja manjše mestece Molinaseca, kjer je zanjo značilen most čez reko in cerkev nad njim. Ko pridem v dolino, se naredi dan, zrak je pa tu izredno hladen, po mojem občutku le nekaj stopinj nad 0C, je občutno bolj mrzlo, kor pa je bilo na hribu. Česa takega v Španiji še nisem doživel v tem času, ko bi moralo biti vroče, kot v peklu. Več dni takega zamračenega sonca naredi svoje.
Mestece še spi, zato grem kar dalje po stezi zraven široke ceste proti večjemu mestu Ponferrada. Na poti sem sam. Ob 7:15 vzide sonček. Dopoldne pridem v Ponferrado. To je večje mesto, ki je glavno mesto province Bierzo. Posebna znamenitost tega mesta je templarski grad, ki ga imajo templarski menihi. Gre za skupnost neposvečenih menihov, ki je včasih bil vojaški red vitezov, zdaj pa skupnost, kolikor je še ostalo od nje, pomaga pri vzdrževanju te romarske poti v Santiago in skrbi za nekatera romarska prenočišča.
Malo pred mestom se peš romarska pot odcepi levo skozi nekaj vasi, a raje grem kar naprej naravnost v center mesta po glavni cesti in do temlarskega gradu, po ogledu pa kar ob glavni cesti do Camponaraye. S tem sem pridobil kakšni dve uri, ki jih bom danes še kako potreboval, če hočem priti do Villafrance. V Ponferradi je na neki stavbi termometer kazal le 10C.
Po kakšni uri hoje po mestu pridem v Camponarayo, to je samostojno naselje, ki pa se ob cesti v bistvu kar drži glavnega mesta. Tu se romarska pot odcepi in gre naprej po gozdu in poljih trte do Cacabelosa. Cacabelos je manjše srednjeveško mestece. Posebnost tega kraja so hiše s črnimi strehami in nadzidanimi balkoni, ki so pogoste v tej provinci Bierzo. V Cacabelosu je bila muzejska cerkvica Sv.Roka zaprta. Počasi se ogreje nekje na 25C. Pot se potem nadaljuje po stezah med polji trte vse do Villafrance, ki je manjše mesto ob reki Valcarce.
Pred enim od romarskih prenočišč srečam skupino starejših španskih romarjev - turistov, ki so se sem pripeljali z avtobusom in bodo šele tukaj začeli s hojo po tej romarski poti. Te ljudi takoj prepoznaš, ker se močno razlikujejo od pravih romarjev. Imeli so mini nahrbtničke, samo za malo hrane in vode, ostalo jim vse vozijo na mesta, kjer bodo prenočevali. Že po izgledu se močno razlikujejo. Med njimi je precej debelejših ljudi in pogosto so zelo glasni na poti, pa seveda - pohodne palice, ki jih pravi romarji večinoma nimamo. Palice so pač nepotrebno breme, pot je urejena in kakšnega plezanja tu ni, zato palice niso potrebne. In vsak kilogram odvečne opreme je na poti romarju le v breme, ko moraš vso svojo opremo nosit s seboj. Ti ljudje so pravim romarjem samo v breme, ker zasedajo prosta mesta v prenočiščih in so na poti zelo hrupni, pogosto nosijo s seboj kakšne radije z glasbo. Torej se je že začelo... Zadnji del poti do Santiaga je bil letos močno obremenjen s temi ljudmi. Že tako prehodijo samo mali del poti, pa še tu goljufajo, kolikor le morejo, opremo jim vozijo iz kraja v kraj, namesto da bi hodili posedajo po gostilnah in se s taxiji in avtobusi prevažajo iz kraja v kraj - torej čisti turizem.
V Villafranci grem v prenočišče, ki je v centru mesta, ob cerkvi Sv.Jakoba. Prenočišče je veliko za 82 romarjev, v njem smo pa bili le trije; jaz, Italijan in Kitajec s Taiwana. Zvečer grem k Sv.maši, potem si pripravim še večerjo.

Sobota, 1. 7. 2023: - (Villafranca del Bierzo - dolina Valcarce - Cebreiro)
Na pot grem ob pol 6h. Zunaj je jasno in od včeraj se je kar precej ogrelo. Tokrat se odločim, da grem po levi varianti - po stezi ob cesti po dolini Valcarce. Dolina Valcarce je ozka, 30 km dolga dolina ob reki Valcarce, med strmimi pobočji leonskih gora. Ob reki sta cesta in še avtocesta, ki povezujeta najzahodnejšo špansko pokrajino Galicija z osrednjim delom države.
Na začetku je še trda noč, potem se zdani in postane kar toplo, okoli 25 - 30 C. Nebo je spet lepe modre barve in brez oblakov. Sledijo si manjše, večinoma zapuščene vasice s tipičnimi hišami za te kraje. Sredi doline je večji hotel, potem pa še dve večji vasi: Vega de valcarce in Ruitelan. Avtocesta nekajkrat prečka dolino, nazadnje pri Ruitelanu, kjer je viadukt iz gore na goro podprt z visokimi stebri.
Okoli poldneva pridem do zgornjega konca doline, potem pa sledi strm vzpon na goro proti Cebreiru, najprej po cesti, potem pa po stezah po gozdu. V višjih predelih je lep razgled na sosednje vrhove in dolino nazaj. Nebo se je danes kar dobro očistilo, tako, da je lep razgled.
Če dobri dve uri pridem do mejnika na vrhu hriba, ki označuje, da se tu začne pokrajina Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji. Galicija je od ostale Španije precej izolirana z visokimi gorami, tako, da v preteklosti ni bilo veliko povezav s tem delom. Prebivalci te pokrajine so Keltskega izvora, kajti v času Rimskega imperija so Kelti živeli na območju Alp in precej jih je takrat bilo v naših krajih. Zaradi pogostih spopadov z njimi so jih nekoč Rimljani pregnali z domov in so se zatekli na odročne kraj na skrajnem zahodu Evrope, predvsem na Škotsko, Irsko, francosko Bretanijo in špansko Galicijo. Tu, v Galiciji so zaradi visokih gora, ki obdaja to pokrajino nekako uspešno kljubovali muslimanskim Mavrom in obdržali svoje običaje. Po videzu se tu domačini precej razlikujejo od ostalih Špancev in so bolj podobni Francozom, saj imajo nekoliko svetlejšo kožo in bolj srednjeevropsko obliko obraza. Imajo svoje posebnosti v jeziku in pisavi. Prav posebna pa je njihova glasba in narodni inštrument so dude, podobno kot na Škotskem in Irskem. To je napihljiva vreča s piščalmi, na katere igrajo skoraj povsod, kjer se kaj dogaja. >>> Narodna glasba Galicije >>> (primer)
Je pa Galicija najrevnejša pokrajina v Španiji. Podnebje je tu oceansko, z ne preveč toplimi poletji, in z blagimi zimami. Pokrajina se razlikuje od ostalega dela tudi geološko, vsepovsod je polno belega granita, ki vsebuje več kot 70 % kremena in pa veliko je kamnov iz čistega kremena. Ta beli granit v nasprotju z našim sivim ni vulkanskega izvora, ampak je del starodavne zemeljske skorje in sodi med najstarejše kamnine na zemlji. Ta del Španije ni geološko aktiven. V Galiciji ni več žitnih polj, ker je za žito tu vreme prevlažno zaradi pogostega dežja. Zato se ljudje ukvarjajo predvsem z živinorejo in pridelavo koruze. Galicija je dokaj slabo razvita in industrije je tu le malo.
Še kakšen kilometer hoje po grebenu in pridem v gorsko vasico Cebreiro. Tu je poleg cerkve in nekaj hiš, gostilna, trgovina in večje romarsko prenočišče. Grem v prenočišče, operem cunje, pa v trgovino po hrano in ostanek popoldneva izkoristim za občudovanje okolice. Razgled je tu kot v sliki in to na vse strani. Vreme je prav prijetno toplo in sončno.
Zvečer grem k Sv.Maši v cerkev, kjer se nas zbere okoli 30 romarjev. Župnik je še isti, kot je bil na mojem zadnjem romanju 2019, prav tako je bila ob blagoslovu romarjev po maši ista pesem ">>> Se mi Luz >>>", kot pred 4 leti. Pri blagoslovu romarji iz vsake države, iz katere so prisotni romarji, izberejo po enega od njih, ki pred oltarjem v mikrofon bere blagoslov v svojem jeziku (župnik ima očitno napisane molitve v vseh jezikih sveta). Za Slovenijo pri izbiri ni bilo težav - sam izberem sebe, ker sem edini iz Slovenije... Molitve so bile v francoskem, španskem, nemškem, angleškem, slovenskem, hrvaškem, poljskem, portugalskem, korejskem in romunskem jeziku. Blagoslov je trajal še več kot pol ure po maši. Po maši dobili še žig v romarsko knjižico.
Po maši se srečam še s skupino treh Hrvatov, romarjev kolesarjev, ki so tukaj prenočevali. Zvečer si še pripravim večerjo v kuhinji v prenočišču. Za kuhanje so tam imeli le mikrovalovke, a mi je uspelo z njo skuhat makarone in gor dam paradižnikov ketchap, pa je večerja pripravljena. To je moja najpogostejša večerja, kjer moram večerjo pripravit sam, včasih makarone zamenjam z juho iz vrečke. K temu dodam še malo kruha, paradižnikovo solato, pa včasih še vino.

Nedelja, 2. 7. 2023: - (Cebreiro - Triacastela - Samos)
Na pot grem ob 6h. Izjemno lep pogled pokrajino spodaj, ki je zalita z gosto meglo, ven pa gledajo sosednji vrhovi, na katerih utripajo rdeče lučke od električnih veternic, na robu obzorja pa se že kaže prva zarja... Izgleda, kot morje z majhnimi otočki. Tak jutranji razgled je moj zadnji na tej poti. Odslej bo v Galiciji skoraj vsako jutro zavito v meglo ali nizko oblačnost, ki bo vztrajala nekje do zgodnjega poldneva. To je Galicija.
Pot se najprej rahlo povzpne skozi gozd in nadaljuje večinoma po ravnini do vasice Linares, kjer se pridruži neprometni cesti. Iz izkušenj vem, da je tu najbolje nadaljevati po cesti, ker z vijuganjem gor in dol po stezi samo izgubim veliko časa. Cesta se rahlo vzpenja do vrha Sv.Roka, kjer je postavljen kip Sv.Jakoba v naravni velikosti. Takrat ravno vzide sonček in okoliška pokrajina zažari v lepi oranžni barvi. Po cesti nadaljujem s hojo do vrha Alto Poiyo, kjer je gostilna. Tu se pogosto ustavijo romarji za jutranjo kavo, kakšen prigrizek ali kaj za popiti. V sklopu gostilne je še romarsko prenočišče.
Od tu dalje se začne pot rahlo spuščat proti dolini. Zunaj je ravno prav toplo za hojo. Spodaj v dolini pa je morje goste megle, oziroma nizka oblačnost, ki zaliva celotno pokrajino Galicijo. Galicija je ob Atlantskem oceanu, zato prihaja sem obilo vlažnega zraka. Od, Fonfrije dalje se začne steza strmo spuščat v dolino. Sledijo manjše vasice, ki so bile na mojih prejšnjih romanjih zelo zanemarjene, predvsem gnoj in gnojišča so bila kar ob cesti in hišah, bilo je polno muh in umazanije. Tokrat so to počistili in stvari uredili, kot je treba. Tudi v te kraje počasi prihaja napredek, ampak z zakasnitvijo.
Nekaj časa hodim na zgornjem robu megle. Zanimiva je bela mavrica, ki se tu rada pojavlja, ko sonce sveti na zgornji rob megle. A to ne traja dolgo, ker se kmalu potopim v morje megle. Na poti je tu in tam kakšen romar. V zraku pa je močan vonj po cvetočem kostanju. Po nekem času pridem pod spodnji rob megle in na nebu je to videt kot nizka oblačnost. Malo pred Triacastelo je večstoletni kostanj. Triacastela je večja, predvsem turistična vas s številnimi romarskimi prenočišči. Ta kraj si večinoma izbirajo tisti romarji - turisti, ki prehodijo le zadnjih 150 ali 200 kilometrov. Pogosto so to večje organizirane skupine domačinov - Špancev, npr celi šolski razredi in podobno. Opoldne se zjasni in popoldne je sončno in prijetno toplo, kakšne hude vročine pa ni. Za Sv.Mašo je prepozno, pa itak bom danes prenočeval v Samosu, kjer bo ta priložnost.
Za nadaljevanje izberem levo smer proti Samosu, je pa nekoliko daljša. Pot gre po makadamski stezi  ob skoraj neprometni cesti. Za razliko od Slovenije je v Španiji na manjših medkrajevnih cestah in lokalnih cestah precej manj prometa, kot pri nas, predvsem zato, ker na podeželju živi manj ljudi, kot pri nas.
Med hojo opazujem stezo pred seboj, na kateri se na sončni svetlobi kar bliskajo drobne iskrice, podobno, kot pri nas ob vožnji ponoči na poledeneli cesti - drobni kristalčki čistega kremena - kvarca v pesku, s katerim je pot posuta. Tega materiala je v Galiciji v izobilju, apnenca pa tu sploh nimajo. Je pa tak pesek bolj odporen od našega, ker ga voda ne razjeda. Iz njega izdelujejo asfalt, kateri v dežju daje boljši oprijem gumam, od našega na osnovi peska iz apnenca.
Pozno popoldne pridem v vas Samos, ki leži v kotlini na koncu doline. Tu pa je največji benediktinski samostan v Španiji, oskrbuje pa ga trenutno le 11 menihov - duhovnikov. Sestavni del samostana je še romarsko prenočišče. Za danes tu zaključim s hojo. Trgovine so danes zaprte, ker je nedelja. Zvečer grem k Sv.Maši, ki je v cerkvi, ki je sestavni del samostana, potem pa še v bližnjo gostilno nekaj pojesti - pasta makarone in nekaj vina. V prenočišču se nas zbere okoli 10 romarjev.

Ponedeljek, 3. 7. 2023: - (Samos - Sarria - Ferreiros)
Na pot grem ob pol 7h zjutraj. Na nebu so gosti oblaki. Na telefonu pogledam na webcam od Cebreira, kjer sem bil včeraj zjutraj - jasno, sonček... Pot gre večinoma po gozdu malo gor, malo dol po stezah do 11 km oddaljene Sarrije. Sarria je večje mesto, oddaljeno od Santiaga 114 km. Čeprav je že precej pozno, novopečeni romarji-turisti še odhajajo na pot. To je kraj, kjer se na tej romarski poti začenja množični turizem, to so predvsem domačini - Španci, ki prehodijo le zadnjih 100 kilometrov poti. Se precej razlikujejo od pravih romarjev, so zelo glasni, ne nosijo s seboj opreme, ampak le mini nahrbtničke za malo hrane in vodo, pa je seveda obvezno pohodne palice, brez njih ne gre, aja, pa obvezno goljufanje pri hoji z najemi taxijev, množično posedanje pred in v gostilnah, itd... Pravim romarjem so ti ljudje precej v napoto in mečejo slabo luč na to romarsko pot, ko ljudje to vidijo, vsak reče "pa saj je vse skupaj en sam turizem". Imajo pa eno dobro lastnost: prenočujejo vedno le v velikih mestih in s pravo izbiro krajev za prenočevanje se jim da v veliki meri izognit. Prehodijo pa ti ljudje malo, nekje do 20 kilometrov dnevno.
Na poti bo odslej kar precej ljudi. Malo naprej od Sarrije srečam policaje na konjih, ki občasno nadzorujejo pot. Od tu dalje se pot rahlo dviguje, večinoma po hrastovem in kostanjevem gozdu, skozi manjše revne vasice in mimo posameznih kmetij. Kakšne industrije v okolici mest v Galiciji sploh ni, ljudje živijo večinoma od kmetijstva in turizma. Popoldne se oblaki posušijo in posveti sonce. Danes zaključujem hojo v kraju Ferreiros, ki na vrhu prelaza med Sarrijo in Portomarinom. Ker je kraj precej visoko, verjetno jutri tu ne bo megle... Kraj je majhen, sredi gozda, pravzaprav je tu le romarsko prenočišče in zraven gostilna, malo nižje, kakšne pol kilometra je še kapelica....
Ko v prenočišču operem cunje, grem malo na sprehod po bližnji okolici. Vreme je jasno, in ravno prav toplo. Do večera se tu zbere 5 romarjev: jaz, Italijanka, Ukrajinec, Belgijec in Španec. Zvečer gremo v gostilno nekaj pojest in popit.

Torek, 4. 7. 2023: - (Ferreiros - Portomarin - Palas de Rei - Ponte Campanya)
Na pot grem ob 6h. zunaj je še trda noč, a je kar toplo. Nebo je jasno na nebu pa AAAuuuuuu..., polna luna! Na poti sem sam, ostali še spijo. Pot se spušča v dolino, kjer je manjše mesto Portomarin. Kmalu "prebijem" megleni pokrov, spodaj je oblačno. V dolini leži večje umetno jezero, nad njim pa mesto Portomarin. Nekoč je bilo to mesto nižje v dolini. Sredi 60-ih let v dvajsetem stoletju, to je še v prejšnjem tisočletju,  so nižje zgradili jez in elektrarno in poplavili dolino in tako je nastalo to jezero. Nekaj pomembnejših stavb v samem centru mesta so "prestavili" na novo lokacijo, to je na hribčku nad sedanjim jezerom. Stavbe so podrli in jih z istimi kamni ponovno zgradili v prvotni obliki, med drugim cerkev Janeza krstnika, ki je po videzu bolj podobna trdnjavi, kot pa cerkvi. Ostale zgradbe so zgradili na novo, prejšnje mesto pa poplavili.
Ko pridem v Portomarin, se delno zjasni. Sredi mesta je polno teh novopečenih romarjev - turistov, ki odhajajo na pot. Sem se vozijo z avtobusi, nekateri odhajajo naprej peš, drugi kar z avtobusi... Po mestu pomagajo delat red policaji in celo policaji iz Francije so jim prišli pomagat (Gendermerie).
Od tu dalje je na poti množica ljudi. Iz mesta se vleče nepretrgana kolona ljudi. Vse do Palas de Reia je na poti skoraj nepregledna množica, pred gostilnami je vse zasedeno, na parkiriščih avtobusi, taxiji vozijo eden za drugim. Na poti pa spremljajo te ljudi številne službe, redarji, policija, še posebej veliko dela imajo smetarji..., ob cesti in na prehodih teh poti čez ceste opazim italijanske Carabinjerje - pač medsosedska pomoč, podobno, kot si v turističnih konicah pomagajo slovenski in hrvaški policaji, eni na morju, drugi na smučiščih.
Malo pred Palasom se v gozdu pokaže velika sprememba. Od tu dalje v gozdovih rastejo evkaliptusi. To so visoka listnata drevesa z ozkimi in dolgimi listi. Lubje pri evkaliptusih počasi odpada, spodaj pa raste novo. Rastejo okoli oceanov, kjer je celo leto dokaj stalna temperatura, dovolj vlage in ne zmrzuje. Posebno zanimivi so mladi evkaliptusi, ki imajo debele, mesnate svetlomodre liste, ki močno dišijo. Iz njih pridobivajo dišeče olje za razne masti in dišave. Les od evkaliptusov pa se uporablja v mizarstvu in za kurjavo.
Popoldne pridem v manjše mesto Palas de Rei. Tu je polno romarski prenočišč in hotelov, kjer bo ta nepregledna množica ljudi za danes zaključila s hojo. Pred cerkvijo so celo zakurili žar in tam pekli meso. V Palasu grem v trgovino, potem pa dalje. Od tu dalje sem na poti sam. Vreme je delno oblačno in ravno prav toplo za hojo. Pot za danes zaključim v kraju Ponte Campanya, pravzaprav je to prenočišče na lepem kraju, na samem, v ozki dolinici ob mostu čez potok, drugih stavb ni v bližini. V prenočišču je že nekaj ljudi, okoli 15 romarjev iz Evropskih držav in Amerike. Pred večerjo je še tečaj joge, kdor si ga je želel udeležit. Za večerjo dobimo paeljo-riž, juho od zrnja, mešano solato in vino.

Sreda, 5. 7. 2023: - (Ponte Campanya - Melide - Arzua - Pino)
Na pot grem ob 6h, Na nebu je nizka oblačnost, na pot odhajajo tudi drugi romarji iz prenočišča. Na začetku je nekaj kilometerski strm vzpon do Leboreira, potem pa 10 km ravnine do manjšega mesta Melide. Sredi dopoldneva se na pot tam odpravljajo še zadnje skupine romarjev - turistov. Ob 10h se začne v cerkvi v centru mesta Sv.Maša. Ker je ravno prilika in bom moral počakal le 10 minut, ostanem pri maši. Po maši grem dalje. Ujel sem ravno luknjo med skupinami turistov - jutranji od tukaj so že odšli, iz Palasa pa še niso prišli sem. Tako so na poti le redki posamezniki, tiste množice so spredaj in zadaj...
V Boentah spet ob poti vidim skupino italijanskih Karabinjerjev, ki se pripravljajo na prihod množic čez kakšni dve uri.
Sledi še nekaj hoje po gozdu in kmalu sem v Arzui, ki je zadnje večje mesto pred Santiagom. Arzua je večje mesto, predvsem je tu polno romarskih prenočišč in drugih turističnih namestitev. Te množične skupine, ki so danes začele pot v Palasu, bodo dan zaključile tukaj, to je okoli 20 km hoje dnevno...
Po obisku trgovine grem dalje. Odslej sem na poti sam. Sredi popoldneva se megla posuši in posveti sonček. Hodim po stezi, večinoma po evkaliptusovih gozdovih. Za danes sem zaključil v majhni vasici Ferreiros pri kraju Pino. Tu je manjše romarsko prenočišče ob mostu v sklopu gostilne. Kot v vsakem drugem romarskem prenočišču, so seveda tu postelje v pogradih v prvem nadstropju. Zvečer smo imeli večerjo: galicijska zelenjavna juha, pomfri, ocvrta kuretina, sladoled in vino. Zbere se nas kakšnih 15 romarjev, Evropejcev in Američanov.

Četrtek, 6. 7. 2023: - (Pino - San Marcos - Monte gozo)
Na pot grem ob 6h. zunaj je še trda noč. Čez kakšno uro se zdani. Hodim večinoma po stezi skozi evkaliptusove gozdove. Pri Salcedi pridem na cesto. Ravno takrat vidim skupino romarjev, ki se pred prenočiščem nalagajo v avto, da se bodo peljali naprej proti Santiagu, pa čeprav je do Santiaga le še kakšnih 30 kilometrov in bi lahko šli peš... Na poti tu in tam srečam kakšnega posameznika, od Pedruza dalje jih je precej več. Kmalu pridem do letališča Santiago, potem pa spust v dolino do vasi Lavacola. Tu pa je že skoraj nepregledna množica romarjev-turistov, sem jih celo dovažajo z avtobusi... Od tu dalje se po poti proti Santiagu vije dolga in gosta kolona ljudi. Do Santiaga je le še kakšnih 12 kilometrov.
Od tu dlje se pot strmo dvigne na hrib Monte gozo. Med hojo se mi nekaj ne zdi v redu, ker zdaj bi se pa že moral videt vrh z mogočnim spomenikom Papežu Janezu Pavlu II, ki stoji na vrhu? Prav presenečen sem bil, ko smo prišli na vrh do kapelice. Kje je spomenik??? Na vrhu s pogledom na Santiago je bil postavljen velik betonski spomenik svetniku Papežu Janezu Pavlu II, ki je leta 1989 tu vodil svetovno srečanje mladih. Takrat so zraven zgradili velik kompleks prenočišč, restavracije in vse potrebno za oskrbo te množice. Ravno ta dogodek je takrat od mrtvih obudil to romarsko pot v Santiago. Na to romanje so že prej hodili v srednjem veku, potem pa je vse skupaj zamrlo, vse do Papeževega obiska leta 1989, po katerem je pot ponovno zaživela. V spomin na ta dogodek so takrat tu postavili velik betonski spomenik v čast Papežu, sedaj že svetniku. Na spomeniku so bile plošče s prizori s takratnega srečanja. Spomenik je bil iz betona v velikosti manjše hiše. Letos sem bil pa zelo presenečen, ko sem videl, da so spomenik podrli in vse sledove odstranili. Kot sem izvedel, je do tega prišlo zaradi političnih razmer v španski cerkvi. V nos jim je šla svetost nekdanjega svetega Papeža iz Poljske, ki je ohranjal tradicionalne vrednote vere, Papeža ob katerem smo mi  zrasli gor, odločnemu Papežu, ki je vodil Cerkev in Evropo po pravi poti luči, Papeža, ki smo ga imeli radi, ki nas je obiskal leta 1996 v Postojni...
Kot vso ostalo družbo, je tudi cerkev v zadnjem času okužil val liberalizma, ki razkraja moderno Evropo in cel svet, in se zdaj v Cerkvi pod nekakšnim medlim vodstvom množijo razni škandali, česar pod takratnim vodstvom JPII ni bilo. Ob tako gnusnem dejanju sem bil zelo razočaran in jezen hkrati. Nedaleč stran so še pred nekaj leti Poljaki imeli romarsko prenočišče, ki pa so ga po tem dejanju iz protesta zaprli. Poleg vsega je bil spomenik lep na pogled.
Za danes zaključim hojo tukaj, kakšnih 100metrov nižje v prej omenjenem nastanitvenem kompleksu, v katerem je zgornja vrsta hišic št. 29 namenjena za romarsko prenočišče. Danes sem imel še dovolj časa, da bi prišel v 6km oddaljeni Santiago, ampak tu je prenočišče občutno cenejše, kot v mestu in še za jutri mi prav pride, da začnem tukaj. Prenočišče se do večera napolni - pride večja skupina španskih srednješolcev, ki so hodili le zadnjih 100 kilometrov. Zvečer grem k Sv.Maši v bližnjo kapelico ob nekdanjem spomeniku. Tu je še vedno isti župnik - črnec, kot je bil leta 2010 in še vedno igra na kitaro pri maši. Bil pa je sam, prejšnjič sta bila 2, ko je bil zraven še duhovnik iz Poljske, ki pa je po odstranitvi spomenika odšel nazaj domov. Zvečer si še pripravim večerjo.

Petek, 7. 7. 2023: - ( Monte gozo - Santiago de compostela - Ventosa)
Na pot grem malo čez 7h, ko se naredi dan. Sledi spust v dolino, pa čez avtocesto in tu je že tabla Santiago, potem pa še ena ura hoje po mestu do starega mestnega jedra, kjer stoji Katedrala Sv.Jakoba. Na nebu je gosta nizka oblačnost, ki ponekod sega celo do tal, sredi popoldneva pa se zjasni.. Ob pol 10h sem že pri Katedrali. Ne grem notri, ampak le v romarski urad, ki je eno ulico nižje po žig in potrdilo o romanju, potem pa takoj naprej. Sledi nekaj ur hoje po evkaliptusovih gozdovih do vasi Ventosa. Tu grem v romarsko prenočišče. Tu nas je le 5 romarjev, trije Italijani in dva Španca. Upravitelji so zelo prijazni in se zelo potrudijo. Prenočišče je bilo odprto šele pred kratkim in tu težko dobijo dovolj obiska, ker večina romarjev raje ostane v Santiagu. Zunaj na vrtu raste drevo polno že zrelih pomaranč. Za večerjo dobimo: kremna juha, riba, pomfri, sladoled in vino.

Sobota, 8. 7. 2023: - (Ventosa - Negreira - Monte Aro)
Ponoči je deževalo, zjutraj pa dež preneha. Malo čez 7 grem na pot, na nebu pa so gosti nizki oblaki. Najprej je dolg in strm vzpon na Trasmonte. Na vrhu pridem ven iz megle, tu je jasno in sveti sonček. Na poti sem sam, srečam pa kar precej ljudi, ki hodijo to romarsko pot v nasprotni smeri - iz Finistere proti Santiagu - ja, tudi ta varianta poti obstaja. Pot se po cesti spušča do mostu in vasice Ponte Maceira. Tu spet pridem v meglo in pod oblake. Še kakšna ura in sem v Negreiri. To je manjše mesto. Ker je prenočišče sredi dopoldneva zaprto, grem po žig v gostilno. Saj ni pomembno, od kje, vem pa, da je žig iz Negreire obvezen, če nočem imet kasneje na poti težav. Od Negreire dalje je na poti še nekaj zapoznelih romarjev, ki so danes začeli s hojo v Negreiri. Pot gre večinoma po stezah, po evkaliptusovih in listnatih gozdovih, malo gor, pa malo dol, skozi nekaj manjših vasic. Na hribih pa je veliko električnih veternic. Na poljih tu večinoma raste koruza, žita tu nimajo, ker bi zaradi vlage vse splesnilo. Že sena tu ne sušijo, ampak gre vsa trava v silose. Namesto prijetnega vonja po suhem senu, se tu pogosto okoli kmetij širi kisel smrad po silaži. Nebo je delno oblačno in tu in tam se ponekod ulije kakšna manjša ploha, a na moji poti k sreči nič.
Danes zaključim s hojo v Monte Aru. Monte Aro je manjši hrib nad jezerom. Na hribu je manjša razgledna ploščad, nedaleč stran pa manjša vasica z istim imenom. Tu grem v romarsko prenočišče. Upravitelji so neverjetno prijazni in zelo skrbijo, da se imamo dobro. Eno redkih prenočišč na poti, ki ima v posebni aplikaciji za telefon vseh 5 zvezdic, ker ocena temelji na ocenah romarjev, ki lahko glasujejo, po obisku posameznega kraja. Tu lahko naročiš še večerjo, a tokrat sem imel še dovolj hrane s seboj... Do večera se nas zbere okoli 20 romarjev, nekateri od njih hodijo pot v nasprotni smeri.
Ostanek popoldneva izkoristim za iskanje ustreznega (dovolj ugodnega) prevoza za domov čez kakšen teden, ko zaključim pot do Finistere in Muxije, pa še kakšen dan v Santiagu, tam nekje 15 - 17, julija... Nič pametnega, cene so nekje od 200 do 350 €vrov za letalske karte iz Santiaga z enim prestopom in prtljago, vlak je pa še dražji, z zelo neugodnimi povezavami. No ja, bom mogoče v naslednjih dneh še kaj našel.

Nedelja, 9. 7. 2023: - (Monte Aro - Olveira - Cee - San Roque)
Vstanem ob 6h. Vsi ostali še spijo. Pri nekaterih romarjih vidim, kako spijo, telefon pa jim leži zraven roke blizu povštra in na telefonu se vrti film iz Youtuba še od včeraj, telefon pa je priklopljen na polnilec... - včeraj zvečer je romar gledal film in pri tem zaspal, telefon pa še kar naprej predvaja filme, vse do jutra. Kakšni trije taki primeri so bili od 15ih ljudi v prenočišču. Je pa to lahko varnostni problem - telefon priklopljen celo noč na polnilcu leži na lahko vnetljivih cunjah v prostoru, kjer je polno ljudi. Kakor vem, baterije od telefonov niso najbolj varna zadeva glede morebitnega požara ob polnjenju.
Ob pol 7h grem na pot. Ker smo nekoliko višje, zato tu danes ni megle, ampak je jasno. Pot se počasi rahlo spušča proti Olveiri. Malo pred mostom srečam skupino šestih punc, ki gredo to romarsko pot v nasprotni smeri. Letos na celi poti srečam kar precej ljudi, ki hodijo pot obratno, celo od Santiaga proti Franciji.
Okoli 9h pridem v Olveiro. Tu na pot odhajajo še zadnji zapozneli romarji, ki so tu prenočevali. V nasprotju s kraji od Sarrije do Santiaga, pa tu od Santiaga dalje ni več teh množic turistov, ampak so le še pravi romarji, pa še teh je bolj malo, ker jih večina ne gre od Santiaga dalje peš. V Olveiri grem po žig v gostilno/prenočišče, kajti v Finisteri nujno potrebujem žig od tukaj, da ne bo težav. Od tu dalje se pot povzpne na greben z električnimi veternicami, na nasprotni strani hriba pa je ozka dolina z umetnim jezerom. Vreme je jasno in toplo, na pašnikih ob poti se pasejo španski biki s posebno dolgimi in ostrimi rogovi. Na drugi strani hriba se na strmem pobočju nahaja majhna vas Logroso, ki ima romarsko prenočišče, a je hkrati še gostilna in kontrolna točka, kjer je spet treba po žig. Na tem delu poti od Santiaga do Finistere in Muxije je pa kakršnokoli goljufanje pri hoji skoraj nemogoče, povsod natančno preverjajo žige in še polno kontrolnih točk je tam, kjer ni nobenega javnega prevoza.
Kmalu pridem  na vrh prelaza, kjer je razcep za Finistero ali Muxijo. Vsak romar lahko sam izbere, kam bo šel (prej). Tokrat se odločim, da grem prej v Finistero, pa potem od tam v Muxijo. Na vrhu prelaza je cestno križišče in termoelektrarna. Od tu se steza začne počasi spuščat proti Atlantiku, ki pa ga še ne vidim, ker je za hribi. Na poti je kar nekaj romarjev, predvsem od Olveire dalje. Sledi kakšne dve uri lepe hoje po redkem borovem gozdu do manjšega prelaza, od kjer je lep pogled na Atlantik. Spodaj je še megla, a se ta kaj kmalu posuši. Od tu se pot strmo spusti vse do morja, do mesta Cee. V mestu je polno trobljenja z avtomobili in še motoristi vozijo v koloni z okrašenimi avtomobili in motorji - taka je ohcet v Španiji, polno hrupa...
Pot nadaljujem na vrh nad mestom, kjer na samem stoji romarsko prenočišče San Roque. Do večera se nas nabere 6 romarjev - jaz, dva Španca in trije Italijani.
Čas do večera porabim na telefonu za iskanje ustreznega prevoza domov in nakup vozovnic. Vsaj enkrat sem bil enak ostalim romarjem, ki pogosto cele ure visijo na telefonih, pa tako sem jih prej kritiziral zaradi tega... Izračunam dneve, ki jih potrebujem, torej nekje 15, 16 ali 17 julij. Letalo iz Santiaga je v vsakem primeru naslednji teden zelo drago, nekje 200 - 350 €vrov, treba je računat prtljago in pa dva leta (presedanje) do katerega od bližnjih letališč. Potem gledam, kakšne so cene iz kakšnega drugega bližnjega letališča in tako najdem nadvse ugoden let iz Malage v Treviso pri Benetkah, brez presedanja za naslednjo sredo 19. julij. (78€ s prtljago). Izračunam dneve in ostajajo mi štirje dnevi viška. Odločim se, da bom z vlakom malo prepotoval po Španiji in se kakšen dan ali dva kopal v sredozemskem morju. Tako moram najti še prenočišče za dva dni nekje v Malagi ali v bližini. Najdem neki hostel v vasi Maro, v hribih nekaj 10 kilometrov od Malage, ponujajo pa še ogled podzemnih jam in pa avtobusni prevoz do plaže, kajti vse, kar je v bližini morja je v tem času zelo drago in zasedeno. V redu, je blizu avtobusne postaje in avtoceste, zato rezerviram za dve noči. Ostala dva dneva viška bom pa v Santiagu in Finisteri in vse se izide. Potem še rezerviram prevoz s kombijem Goopti do Ljubljane. Z malo sreče bom lahko v enem dnevu prišel iz Španije domov za dokaj ugodno ceno in še veliko novega videl. Tri ure so minile, kot bi trenil.
Za večerjo dobimo mešana solata, juha z zrnjem, jogurt in sangrija. Meni se po okusu sangrija ne zdi prav posebna, je precej slabša od vina.

Ponedeljek, 10. 7. 2023: - (San Roque - Fisterra - Finistera)
Zjutraj dobimo še zajtrk. Na pot grem ob 8h. Pot gre večinoma po stezi ob cesti, malo po cesti, zadnji del pa ob peščeni plaži do mesta Fisterra, kamor pridem ob 11h. Dve uri se malo potikam po mestu, predvsem na trgu ob obali, na pogled nekoliko podobno Tartinijevem trgu v našem Piranu - širok trg s pristaniščem za čolne in množica gostiln ob njem.
Ob 13h odprejo prenočišče, tam dobim še drugo potrdilo o opravljenem romanju, odložim opremo, potem pa na pot na rt Finistera in raziskovanje okolice. Popoldne se zjasni (tako je povsem normalno vreme v Galiciji, dopoldne megla ali nizka oblačnost, popoldne sonce, brez hude vročine, zime so tople, pa veliko dežja in vlage). Najprej grem na 3,5 kilometra oddaljen rt Finistera. Tu je konec sveta, naprej ni več poti, saj nas s treh strani obdaja velik ocean - Atlantik. Ta rt je najzahodnejša točka Evrope (z izjemo Islandije). Včasih, v srednjem veku, ko še niso vedeli za Ameriko, so mislili, da se tu svet konča, zato tako ime. Morje se z divjimi valovi zaganja spodaj v skale, a je do njega kar daleč, saj je rt s svetilnikom skoraj 100m nad morjem. Na rtu je svetilnik, hotel in polno prodajalcev spominkov. V stavbi pod svetilnikom je bil nekoč muzej s slikami na temo pomorstva, a je že nekaj let zaprt. Žig od svetilnika imajo zdaj v gostilni v hotelu. Potem se vračam proti mestu in med potjo srečam nekoga, ki po telefonu govori slovensko. Vprašam ga, od kje je, pa pove, da iz Primorske in je šel s s kolegi na kolesarsko varianto Portugalskega Camina in so se sem v Finistero pripeljali z avtom. Potem grem še na ogled plaže Fora, nedaleč od mesta. Kopanje je tam prepovedano zaradi nevarnih valov in drobnega kremenčevega peska. Zaradi nesreč v preteklosti so tam kopanje prepovedali, je pa tam kar pogosto jadranje na valovih (surfanje), kadar piha pravi veter.
Ker mi ostaja "en dan viška" do odhoda letala, bom raje ta dan ostal tukaj v Finisteri, kot pa, da bi bil še en dan dlje v Santiagu, kjer nebi imel česa početi, saj bom tako ali tako tam že dva dni. Zato grem v bližnje privatno prenočišče rezervirat prenočišče za naslednjo noč, ker v državnem ne morem biti dve noči zaporedoma. Cena je nekoliko višja, ker je treba plačat vse dajatve, ampak je še vseeno precej ceneje, kot bi bilo v Santiagu.
Pozno popoldne grem k Sv.Maši v bližnjo cerkev. Prav neprijetno sem presenečen nad glasnostjo, navdušenostjo  in agresivnostjo tamkajšnjega župnika in njegovih ceremonij ob maši, ki so nekoliko spominjali na dogajanje v naši Prenovi v Sloveniji. Na vsak način je hotel, da bi kar vsi ljudje aktivno sodelovali pri obredih in ljudi hotel skoraj s fizično silo spravit pred oltar, da bi tam peli od navdušenja in pričevali... Župnik je bil po poreklu iz Afrike in je verjetno v njihovih krajih to normalno. Vsaj za nas, ki smo iz nekoliko severnejših dežel, tak način ni ravno najbolj običajen in sprejemljiv.
Takoj po maši grem spet do rta Finistere, kjer imamo romarji nekakšen obred opazovanja sončnega zahoda in s tem zaključek romanja. Posedemo se po kamnih okoli hotela in svetilnika. potem pa opazujemo rdeč sonček, ki se počasi spušča proti morju. Nekateri samo gledajo, nekateri pojejo. To je nekaj posebnega tudi zato, ker je ta rt skoraj sto višinskih metrov nad morjem, sonček pa je zato ob zahodu na ravnini obzorja in nekako sveti od spodaj navzgor. Po zahodu se razidemo, na svetilniku pa se prižge luč. Sonce tu zaide kakšnih 15 minut čez 10 zvečer. Počasi gremo v koloni do mesta, kamor pridemo malo pred polnočjo, a se še ni povsem stemnilo.

Torek, 11. 7. 2023: - (Fisterra - Finistera - Fisterra)
Zjutraj ob 8h grem na pot, dolgo le kakšnih 100 metrov, da oddam opremo v sosednjem prenočišču, ki sem ga rezerviral včeraj. Potem pa takoj raziskovat okolico. Tokrat grem na večji hrib, ki je med mestom Fisterra in rtom Finistera. Okoli poldneva se megla posuši in posveti sonce. Z vrha hriba je lep razgled v daljavo, predvsem na rt s svetilnikom in na morje vse naokoli. Potem grem še do svetilnika, pa na plažo Fora in nazaj v prenočišče. Pozno popoldne se pooblači, zato danes ne bo "sončnega zahoda". Proti večeru začne celo rahlo deževati.

Sreda, 12. 7. 2023: - (Fisterra - Lires - Muxia)
Na pot grem ob 6h. Nekaj časa je še trda tema, ob pol 7h pa se začenja daniti. Do Sv.Martina grem po glavni cesti, potem nekaj časa po stranski, kmalu pa zavije romarska pot na stezo po evkaliptusovem gozdu, skozi nekaj manjših vasic in mimo posameznih kmetij. Na poti sem sam in vse je približno enako do vasi Lires, ki je nekako na sredi med Finistero in Muxijo. Tu grem v gostilno AS Eiras po žig, kajti brez tega žiga bi me v prenočišču v Muxiji zavrnili, in še potrdila nebi dobil... Od tu dalje je na poti nekaj ljudi, ki so danes prenočevali v Liresu, predvsem pa je precej ljudi, ki potujejo v obratni smeri. Kmalu pridem na most čez večji potok. Ta most so zgradili okoli leta 2010, kajti na mojem prvem romanju sem moral iti še čez stari "most" (sezuti čevlje in bos čez vodo, nekje do kolen). Od Liresa do Muxije ni več naselij, ampak le evkaliptusov gozd. Nekajkrat pot prečka manjše hribe, na katerih je polno električnih veternic. Tako, kot skoraj vsak dan je tu jutro oblačno, zgodaj popoldne pa se megla posuši in na nebu sveti sonček. Zaradi tega ponavadi v Galiciji ni tiste prave španske vročine.
Zgodaj popoldne pridem v Muxijo. To je manjše mesto na ozkem rtu, na nekakšnem polotoku na skrajnem severozahodu Španije. Tu je bilo nekoč rimsko pristanišče, katerega ostanki so vidni še danes, če se povzpnemo na manjši hrib nad mestom. Ko je bil leta 40 tukaj apostol Jakob, ga je takrat v tem kraju obiskala Jezusov mati Marija, ki je pripotovala sem z neko trgovsko ladjo. V spomin na ta dogodek so ob obali na skrajnem koncu rta ob atlantski obali postavili Marijino cerkvico "La nostra seniora de la barca" ali "La Virgen de la barca" (kraljica ladje). Leta 2013 je zaradi napake na električni napeljavi prišlo tu do požara in je del cerkvice pogorel, predvsem oltar in streha, a so jo do zdaj že skoraj povsem obnovili. Vsak večer je tu romarska Sv.Maša z blagoslovom romarjev, ob sobotah čez dan je po več ohceti, drugače pa je turistična znamenitost, saj je tam vedno polno ljudi. Zraven je še spomenik v obliki razklanega kamna v spomin na ekološko katastrofo leta 2002, ko je v bližini nasedel tanker in je prišlo do večjega razlitja nafte. Prostovoljci s cele Evrope so hodil sem to čištit, med drugim tudi iz Slovenije. Še danes so ponekod kamni ob obali črne barve zaradi ostankov nafte. Zgodovina se rada ponavlja in letos (januar 2024) je ravno tu spet prišlo do ladijske nesreče in v morje se je prevrnilo nekaj kontejnerjev z zrni plastike in spet je potrebno čiščenje, ki pa bo v primerjavi z nafto lažje.
V Muxiji grem v državno prenočišče, ki je na vzpetini, nekoliko nad mestom. V prenočiščem je nas okoli 10 romarjev, veliko je Italijanov, nekaj pa jih je upravitelj zavrnil zaradi manjkajočih žigov. Tu dobimo še zadnje potrdilo o opravljenem romanju. Potem grem še na ogled okolice, na hrib Monte Corpinjo nad mestom in zvečer k Sv.Maši v prej omenjeno cerkev ob obali. Tu imajo pod stropom nameščene makete ladjic.
Tu sem zaključil s peš hojo. Zvečer na terasi še opazujemo sončni zahod.

Četrtek, 13. 7. 2023: - (prevoz: Muxia - Santiago)
Zjutraj je lep sončni vzhod, še prej pa lepa zarja. Jutranji direktni avtobus za Santiago sem zamudil, zato grem dopoldne na naslednjega, ki gre do Finistere, tam počakam nekaj ur, potem pa naprej do Santiaga po obalni cesti preko Murosa in Noie, kjer zavijemo v notranjost do Santiaga, kamor pridem pozno popoldne. V Santiagu je popolnoma prenovljena avtobusna postaja in je zdaj na drugem koncu mesta, zraven železniške postaje. Takoj grem v prenočišče Seminario, ki je kakšnih 20 minut hoje oddaljeno od Katedrale in si pripravim večerjo. To je veliko prenočišče v okviru starega samostana. Prenočišče ima lastno trgovino s hrano in kuhinjo, ki je na razpolago romarjem.

Petek, Sobota, 14., 15. 7. 2023: - (Santiago de compostela)
Cel dan sem v Santiagu. Vreme je oblačno. V petek dopoldne grem na voden ogled strehe Katedrale in v cerkvene stolpe, opoldne k romarski Sv.Maši. Tokrat velike kadilnice niso uporabljali. Romarjev pri maši je bolj malo, ni take gneče, kot je bila še v časih pred Covid-om.
Popoldne grem obiskat grob Apostola Jakoba in se vse do večera zadržujem v bližini Katedrale. Sem prihajajo nove in nove skupine romarjev in turistov, vendar ne prepoznam nikogar več. Tisti, s katerimi sem se srečeval na poti, so že šli domov. V podhodu pred cerkvijo vedno nekdo igra na dude.
Sobota je podobna petku, cel dan sem nekje v centru blizu Katedrale, opoldne grem k romarski Sv.Maši. Vreme se je danes popoldne izboljšalo in popoldne je jasno. Nakupim še spominke in se pripravim za jutrišnji odhod.

Nedelja, 16. 7. 2023: - (Santiago de compostela - Querense - Zamora - Madrid)
Dopoldne sem še malo pred Katedralo, malo pred poldnevom pa grem na železniško postajo in kupim karto za lokalni vlak do večjega mesta v Galiciji - Querense. Peljemo se po dolinah Galicije. Vožnja ni nič posebnega, vreme je megleno do oblačno, odvisno od višine. Od tu dalje pa z vlakom do Zamore. Vožnja poteka po ozkih dolinah, skozi nekaj tunelov in čez prelaz med Galicijo in osrednjim delom države. Na drugi strani prelaza pa velika sprememba - popolnoma jasno nebo... Dobro uro sem na železniški postaji v Zamori, mesto ni nič posebnega, stolpnice, trgovine, hrup, polno ljudi, kakor povsod drugod, le da je tu precej vroče... Pozno popoldne se odpeljem z vlakom do Madrida. Vožnja poteka večinoma po ravnini. Zgodaj zvečer pridemo na Madridsko postajo Sveti Martin (Chamartin). Vse skupaj je eno veliko gradbišče. Težko se je bilo znajti, ker oznak ni bilo veliko, vse je bilo zagrajeno in prekrito zaradi večje prenove. Postaja je ogromna, ljudi pa toliko, kot v mravljišču. Končno mi uspe najti prodajalno vozovnic. Povedo mi, da vlak za Malago ne gre s te postaje, ampak moram s podzemno železnico na postajo Atocha, ki je na drugem koncu mesta in če grem direktno s te postaje, je vožnja tja zastonj, ker je ta linija povezovalna med temi postajami, podzemni vlak pa vozi na vsake pol ure. Vožnja traja kakšnih 20 minut brez ustavljanja na drugih postajah. Na postajo Atocha pridem okoli 11h zvečer. Prvi vlak za Malago gre jutri ob 6h zjutraj in to hitri vlak. Na postaji prespim na klopi. Na postaji je polno ljudi, ki potujejo v razne smeri, predvsem evropskih turistov, ki gredo na morje ali se vračajo...

Ponedeljek, 17. 7. 2023: - (Madrid - Malaga - Maro)
Zjutraj se odpeljem s hitrim vlakom proti Malagi. Najprej je sama ravnina, potem pa precej valovita pokrajina z nižjimi hribi in dolinami. Vse povsod so zasajene oljke, po ravnini, po hribih, povsod so veliki nasadi oljk. Na ravnem delu vlak vozi okoli 290 km/h, le na zadnjem delu, ko pridemo do hribov upočasni. Na koncu pridemo do večjih gora, skozi katere so tuneli in proga se na drugi strani spušča proti morju. Na drugi strani je večje mesto Malaga. Vožnja traja dobri dve uri. Ko stopim z vlaka, me čaka nenavadno presenečenje "Dobrodošli v peklu"... Že zjutraj ob pol 9h je bilo 39C. Takrat je bil tukaj ravno vročinski val, je pa to skrajni jug Španije, nedaleč od Afrike. Grem dobrih 100 metrov do avtobusne postaje in od tu z lokalnim busom do vasi Maro, ki je v smeri proti Granadi. Vozimo se po avtocesti, se vmes dvakrat ustavimo še v dveh mestih ob obali in nazadnje izstopim na postaji ob avtocesti za vas Maro. To je manjša vas, nekoliko višje, precej daleč od morja, ampak zraven je podzemna jama, ki je velika turistična znamenitost tega dela Španije. Grem do hostla, kjer sem imel rezervirano za dve noči, potem pa raziskovat okolico.
V hostlu mi povedo, da se do morja lahko peljem z avtobusom, ki gre tja vsake 2 uri, lahko pa grem tja peš. Če pa hočem imeti bolj mir, pa lahko grem na eno bolj  nedostopno plaž Caleto del mar, a bo tja treba peš. Odločim se za slednjo. Vroče je kot v peklu, pa še vetra je bolj malo, ker pa se pot proti morju spušča, hoja ni kakšen problem. Po slabi uri hoje po"labirintu" stez med velikimi rastlinjaki pridem do stopnic, ki se spuščajo na to plažo. To je edini dostop do sem. Če nebi točno vedel, kam moram, nebi sem nikoli prišel. To je lepa peščena plaža s popolnoma čistim morjem. Na plaži je drobna mivka, voda pa popolnoma prozorna, tu ni nobene gneče, tu se kopa le nekaj posameznikov. Ni pa tu, razen morja in plaže ničesar. So pa na tej plaži nekoč snemali filme, ker je do sem samo en težaven dostop in so jo takrat zlahka zaprli, da ni bilo zraven radovednežev, ki bi motili snemanje. Plaža je z vseh strani zaprta s prepadnimi kamnitimi stenami. Po nekaj urah kopanja in sončenja se vrnem nazaj v hostel, med potjo še malo raziščem okolico. Na obrobju vasi stojijo ruševine starega gradu, na strmih pobočjih pa stojijo večji obrambni stolpi, ki so jih arabski Mavri imeli nekoč za varovanje obale.

Torek, 18. 7. 2023: - (Maro - podzemne jame - Nerja)
Včeraj sem bil malo predolgo na soncu, zato sem bil že zvečer povsod ves rdeč, torej danes ne smem več na plažo. Dopoldne grem na ogled podzemne jame, ki je le pol kilometra stran. Po nakupu vstopnice počakam na določeno uro, ko gre noter vodena skupina. Po jami se hodi peš. Jama je polna kapnikov, predvsem pa so lepe kapniške zavese iz apnenca,  in kapniški stebri. Jama ni ravno taka, kot postojnska, primerljiva pa je nekako s škocjansko jamo pri nas. Razsvetljava v jami pa je bolj šibka, so rekli, da so imeli težave zaradi alg in so morali luči malo zmanjšat. Ogled traja kakšno uro, potem grem še na predstavitev v posebni dvorani, vse je všteto v ceno karte. Obiskovalci si na glavo nataknemo posebna očala in slušalke, potem pa se začne predstava. Na teh 3D očalih se predvaja film o zgodovini Zemlje, ko se je zemlja ohlajala, ko so bruhali vulkani, se ustvarjajo celine in gorovja, ko voda razjeda kamen in rastejo kapniki. Vse to je tako prepričljivo, kot bi bil v središču dogajanja (navidezna resničnost). Če se obrneš okoli, če pogledaš gor, dol, levo - vse je kot bi bil res tam, sredi dogajanja, tudi zvok. Predstava traja kakšne pol ure.
Popoldne se z avtobusom  odpeljem v bližnje mesto Nerja, kakšnih 15 minut vožnje. To je večje mesto ob Sredozemski obali. Mesto ima starejši del z ozkimi ulicami in novejši turistični del. Sredi tega dela je skoraj kilometer dolga plaža in je nabita s kopalci, ki so tu pod senčniki kar v petih vrstah, ljudi pa vse povsod polno. Tu se pa res nebi želel kopat... Ogledat si grem še razgledno ploščad nad morjem in pa filmski muzej na prostem, ko so nekoč tukaj (in še na drugih krajih v širšem območju Malage) snemali film o starejšem mornarju, ki je s skupino mladih živel na nasedli ladji na vrhu gore (Verano azul - Modro poletje). V parku je pomanjšana maketa te ladje, zraven pa nekaj prizorov iz filma in opisi. Tu sta med drugim dva (lesena) topa (kanona), ki so jih takrat imeli za snemanje, zdaj pa sta na razgledni ploščadi. Seveda je še cev lesena, ker so to bile le makete, ne pa pravi topovi...
Zvečer grem še k Sv.maši, ki je bila v cerkvi zraven. Po maši je bila še krajša procesija z Marijinim kipom. Pred cerkvijo raste ogromna cedra (po videzu je bolj podobna macesnu), ki po višini skoraj dvakrat presega višino cerkvenega stolpa, ki pa ni prav majhen.
Zvečer grem z zadnjim avtobusom nazaj.

Sreda, 19. 7. 2023: - (Maro - Malaga - Treviso - Ljubljana)
Zjutraj se z avtobusom odpeljem do Malage in letališča. Letališče je tu manjše in do letala je treba peš po letališki stezi. Na pregretem asfaltu letališke steze je izjemno vroče, gotovo čez 50C. Ob 1h popoldne se letalo dvigne. Nekje na višini 8 km se ozračje povsem spremeni, spodaj je rjavkasta meglica pregretega zraka pomešanega z drobnim puščavskim prahom iz bližnje Afrike in dimom iz Kanade, nad to višino pa čisto temnomodro nebo. Vreme je jasno. Letimo nad Sredozemskim morjem, čez Balearske otoke in Sardinijo do Trevisa pri Benetkah. Let je miren, brez posebnosti, letalo skoraj polno turistov, ki se vračajo iz Španije. Vidljivost je slaba zaradi motnega ozračja spodaj, da se je dol komaj kaj videlo. Po slabih treh urah sem že v Trevisu. Tu pojem kos pice, potem pa na parkirišče čakat kombi, ki pride malo čez 6 popoldne. V kombiju nas je bilo 6 potnikov, dva sedeža sta bila še prazna. Kar naenkrat med vožnjo na avtocesti močno poči... nič ni bilo videt, normalno se peljemo naprej, kmalu pa še enkrat in še večkrat. Padati je začela toča, a je kmalu ponehala. Ob 9h zvečer smo že v Ljubljani na avtobusni postaji. Še slabe pol ure in ujamem zadnji avtobus za domov, kamor pridem ob 11h zvečer.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Še eno romanje po isti poti, a je vsako različno od prejšnjih:
Če primerjam letošnje in prejšnja romanja v Santiago:
Letos je bilo na poti precej slabše vreme, kot na prejšnjih romanjih, predvsem v prvem delu poti, ko so bile pogoste poznopopoldanske nevihte, ki so se nadaljevale v nočno deževje. Dopoldanski del dneva je bil suh. Ni pa bilo tiste prave španske vročine, kot ponavadi. Včasih je bilo zjutraj kar hladno in se je bilo treba malo bolj oblečti. V osrednjem delu poti dežja ni bilo več, kakšne vročine pa tudi ne. Podnebje je bilo bolj podobno za severno Evropo, ne pa za južno sredozemlje, kjer je Španija.
Kot sem izvedel, naj bi bili vzrok za to veliki gozdni požari v Kanadi in veter je nosil občasno ta dim preko Atlantika vse do Zahodne Evrope, kar je vplivalo na vreme po celi Evropi, tudi pri nas, ko smo imeli avgustovske nalive, ki niso običajni za ta čas. >>> novice junij 2023 >>>
Sem pa imel glede na vreme na poti veliko srečo, marele in dežnega plašča mi ni bilo treba nikoli odpret, vedno je deževalo takrat, ko sem že zaključil s hojo.
Pri izbiri prenočišč sem gledal predvsem na to, da sem se izogibal večjim mestom in če je le bilo mogoče sem prenočeval kje na podeželju, tako, da sem se s tem izognil temu množičnemu turizmu.
Letos je bilo na poti precej manj ljudi, kot v časih pred Covidom. Predvsem je bilo manj ljudi iz severnejših delov, kot je Skandinavija, Nemčija in Amerika. Na poti so prevladovali večinoma Italijani in Španci, bilo je še nekaj Poljakov, Ukrajincev, Rusov, Korejcev, Francozov, Nemcev, pa kakšen Kitajec, Japonec in nekaj Američanov, pa skupina Hrvatov. Slovencev na sami poti nisem srečal, če ne štejem tistega, ki sem ga srečal po zaključku poti na Finisteri.
Prenočišča sem tokrat izbiral načrtno, na podlagi prejšnjih izkušenj, priporočil drugih, glede na strukturo in število romarjev, kjer je bilo več mladih, skupne aktivnosti in predvsem ponudba hrane. Torej večinoma župnijska prenočišča izven mest in municipalna (državna) v manjših krajih. Pomembna mi je bila skupna večerja, ki smo jo skupaj pomagali pripravit romarji - prvič zaradi hrane in zaradi sodelovanja vseh (da nisi v prenočišču prepuščen sam sebi), ker ravno pri skupnih opravilih najhitreje najdeš družbo. Izogibal sem se mestom, največkrat sem šel skozi mesta po najkrajši možni poti.
Kjer ni bilo organizirane skupne večerje, sem si hrano večinoma pripravljal sam: zjutraj: kruh, marmelada, sir, mleko;  dopoldne v kakšni gostilni ob poti: kava in kaj "ostrega" za popit;  ob kakšni trgovini ob poti: sadje, pecivo, sladica, paradižnik, sladoled;  večerja (kjer ni bilo organizirane): paradižnikova solata, paprika, juha, ribe, makaroni, riž, vino ali mleko v tetrapaku.
Letos kakšne omembe vredne družbe na poti nisem imel, niti ne v prenočiščih, ker je bila udeležba glede na prejšnja leta precej bolj skromna, pogosto se je zgodilo, da sem bil v prenočišču sam ali pa nas je bilo le nekaj, pa še to večinoma romarji iz latinskih držav, ki se družijo le bolj v svoji zaprti skupini. Še večja težava so pa mobilni telefoni. Kot skoraj vsepovsod po svetu, ljudje tudi na tej poti, pa v prenočiščih, in če so le nekaj minut prosti, vzamejo v roke mobilni telefon. To ni kakšno iskanje informacij, ampak brezvezno praskanje po ekranih, kot so razni fejzbuki, inštagrami, jutub in podobno sranje, samo, da nekaj miglje na ekranu in stalno piskanje "blib", "bjub", "pju" telefonov... To se dogaja vsepovsod, tako v službi, celo med hojo, med jedjo, vožnjo... Ljudje so od tega postali zasvojeni, podobno kot pijanci ali narkomani. Taki ljudje so na poti (pa tudi drugje) neuporabni za družbo, samo buljijo v tisti ekranček in se ne zmenijo za nikogar v bližini. Nič nimam proti modernim telefonom, ga tudi sam uporabljam, je zelo uporabna zadeva, ampak taka uporaba, kot jo opažam, bi bila zame preveč dolgočasna in brez veze. Če že nimam kaj početi, raje opazujem okolico. Zdi se mi nesmiselno iti nekam tako daleč in zapravljat ta dragoceni čas, ko sem na poti, za tako nepomembne stvari.
Na poti sem skrbel tudi za duhovno hrano: vsak dan dopoldne med hojo rožni venec (vsi štirje deli), popoldne med hojo rožni venec Božjega usmiljenja. Kolikor je bilo možno, sem šel zvečer k Sv.maši, letos je bilo teh priložnosti manj, ker sem prenočeval večinoma v manjših krajih, tam pa ni več župnikov, ponekod ni niti cerkve.
Precej več, kot običajno je bilo letos goljufanja med romarji, da so se vmes kakšen del poti peljali z avtobusom, vmes najemali taxije, oddajali v prevoz nahrbtnike,.... V osrednjem delu poti so jim to spregledali, v zadnjem delu, od Santiaga do Finistere in Muxije pa ne. Sam sem prehodil vso pot od Saint Jean p.p. do Muxije 100% peš in vso opremo nosil s seboj. Državo, Cerkev in prijatelje že lahko prineseš okoli, vendar po taki poti, če je nisi opravil pošteno, vseeno ostane slaba vest. Če pač nebi zmogel, bi hodil kakšen dan ali teden ali dva več, vmes počival nekaj dni, itd,... Ravno zato sem karto za nazaj kupil šele na koncu poti, malo pred Finistero, pa čeprav je bila zato nekoliko dražja (karta + dva dni hostla + vlak) in odhod domov precej bolj kompliciran, sem pa zato videl še nekaj novega.

   Upam, da to ni moj zadnji Camino  
 

(morebitna vprašanja za tega romarja)

Skupaj - ogledi vseh strani: