Španska romarska pot v Santiago de compostela
(Camino 2015     -      potopis 20. junij - 18. julij 2015)

Za ponovno romanje k Sv.Jakobu v Sanjtiago de compostela v Španiji sem se odločil nekaj mesecev pred odhodom. Pred tem sem že trikrat prehodil to romarsko pot in sicer leta 2008, 2010 in 2012. Torej, to bo že moj četrti Camino (tako se imenuje ta romarska pot).

Tudi tokrat sem nameraval iti tudi do konca sveta - Finistere in Muxije. Z romanjem sem začel v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port, nedaleč od Lurda. Pot gre čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledita ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki bil je brat apostola Janeza in Jezusov bratranec, sin Marijine sestre Salome in Zebedeja, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk tudi v Španiji. Cela pot, (s Finistero in Muxijo) je dolga ~940 kilometrov. (Saint Jean - Santiago - Finistera - Muxia ). Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.

S pripravami sem začel pomladi. Popravit sem dal nahrbtnik, ki je dal skozi že marsikaj in je začel razpadat. Kakšnih posebnih fizičnih priprav nisem imel, saj vedno veliko hodim.

Dober mesec pred odhodom sem začel poizvedovat o možnostih ugodnega prevoza do starta in za povratek. Na izbiro sem imel železnega konja (vlak) ali železnega ptiča (letalo). Brez dvoma je ptič cenejši in ugodnejši od konja, pa še težav na meji v italijanski Ventimigliji ne bo, ker so ravno v tem času to postajo in tamkajšnjo francosko mejo preplavili begunci. Da ne govorim o hitrosti in ugodnih povezavah.    torej:  železni ptič.
No netu kupim karto za ptiča, cene so precej različne iz dneva v dan in najdem najugodnejšo povezavo z odhodom v četrtek 18, junija iz Benetk do San Sebastijana. Od tam pa z vlakom do Saint Jean p.p. Povezave so ugodne: do Benetk z vlakom, potem z letalom do San Sebastijana, pa malo peš do francoskega Hendaya in spet vlak do Sain Jean p.p. Pred odhodom pripravim nahrbtnik z opremo, kot običajno.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Četrtek, petek, 18., 19. 6. 2015: - (Odhod od doma, vožnja in prihod v Saint Jean p.p.)
Ob 7h zjutraj se z avtobusom odpeljem do Ljubljane. Od tam pa naprej z vlakom mimo Škofje loke, Kranja in Brezij do Jesenic. Tu prestopim na drug vlak za Novo Gorico. Na vlaku je malo potnikov, zadnji trenutek so prišli neki nemški turisti, ki so prišli z vlakom iz Avstrije. Vlak je že precej star in počasen, saj med vožnjo vse nekaj ropota, na vlaku so slabi sedeži in še na nafto je, ker tu ni elektrike. Kmalu se zapeljemo v dolg tunel. Na vlaku nastane popolna tema, saj luči ne delujejo. Ob blejskem jezeru Nemci izstopijo. Sledi vožnja po bohinjski dolini, še en dolg tunel, Baška grapa in dolina Soče. Pri cementarni Anhovo se potniki presedemo v avtobus, ker vlak ne vozi dalje, ker popravljajo progo.
Končno Nova Gorica. Ura je malo čez poldne in grem peš čez mejni prehod v italijansko Gorico in po ulicah do železniške postaje. Dobre pol ure hoje brez posebnosti, razen vročine. Tam na avtomatu kupim karto do Benetk. Cena 12 €vrov za 150 km v primerjavi s ceno 10 €vrov za 100 km pri nas mi pove, da so italijanski vlaki po prevoženi poti cenejši od naših, pa še udobnejši in hitrejši. Če pol ure odpelje vlak do Monfalcona, kjer se je bilo treba presesti na drug vlak, ki je prišel iz Trsta. Po eni uri vožnje sem v Mestrah in grem na avtobusno postajo, ki je zraven železniške. Še pol ure vožnje z lokalnim busom do letališča. Karto za letalo sem že imel, tako sem lahko tu čakal še kakšnih 5 ur...
Dobro uro pred odhodom oddam nahrbtnik. Letalo se napolni do zadnjega prostega mesta in odpeljemo se s kakšne pol ure zamude. Ker je bila že trda noč, se zunaj ne vidi veliko. Spodaj je le mreža oddaljenih luči, kar naj bi bila osvetljena mesta in ceste. Končno pridemo do Barcelone, kjer pa letalo kar noče pristati. Približa se mestu, pa spet naredi krog, pa še enega, pa še enega. Končno le pristanemo z dobro uro zamude - malo čez 1. uro ponoči. Na letališču je vse polno potnikov, letala pa še prihajajo in prihajajo. To traja še kakšno uro, potem pa se umiri. Letal ni več, večina potnikov je zapustila letališče, le tu in tam kakšen sedi v klopi ali leži na tleh. Mimo se občasno pripelje mlada policajka z nekim posebnim vozilom, ki je kot nekakšen leteči predpražnik na dveh kolesih z drogom za upravljanje. Samo stopiš gor, pa gre, kot raketa... Vozilo je na električno pogon, drvi pa to kot motor, pa še okretno je. Ne vem pa kako to drži ravnotežje. Ker so široki prehodi prazni, si privošči dirke in dela razne akrobacije in osmice pri hitrosti vsaj 50km/h. Samo ena majhna napaka in vse skupaj z njo vred bi se razletelo na sestavne dele... Do petih zjutraj letališče miruje, novih letal in potnikov ni več. Vmes malo zaspim za nekaj trenutkov.

Ob petih zjutraj pa se letališče znova zbudi. Prihajat začno potniki in odpro se lokali. Ob 6h grem na drugo, precej manjše letalo. Ker je letališče veliko, nas do letala odpeljejo kar z avtobusom kakšnih 500m stran. Letalo je napol prazno, sedim pa pri oknu. Nekateri potniki so tako navajeni letenja, da jih pogled skozi okno ne zanima več. Zaprejo okno in berejo reklame, ki so na sedežih ali na telefonu igrajo igrice. Vzletimo ravno ob sončnem vzhodu. Spodaj mesto Barcelona, naprej gorovje Montserrat, desno Pireneji, ki so na Francoski strani zaviti v meglo, levo pa pokrajina Navarra s številnimi veternicami, pa jezero pri Logronju, - pokrajina, kjer bom hodil v naslednjih dnevih...
Po slabi uri vožnje se spustimo v gosto meglo in letalo pristane v San Sebastijanu. Zunaj močno dežuje. Na letališču dvignem nahrbtnik in se pripravim za pot, oblečem dežni plašč, ampak ravno takrat neha deževati, zato vse skupaj pospravim. Grem peš do mesta Irun, potem pa do mosta čez morski zaliv v Francijo, ki je na drugi strani, v mesto Hendaye do železniške postaje. Pot je res dolga, ker za vse skupaj porabim celo uro, pravzaprav naredim samo velik polkrog. Tu grem na lokalni vlak za Dax, po dobre pol ure vožnje pa izstopim v Bayonu. Ta vlak je kar v precej slabem stanju, kar pa v Franciji ni najbolj običajno. V Bayonu počakam še kakšne pol ure in z avtobusom de odpeljem do Saint Jean pied de porta, ker trenutno vlak ne vozi, ker popravljajo progo.

Okoli pol enih popoldne pridem v Saint Jean p.p. Z avtobusom pride kar lepo število romarjev od vse povsod. Nekateri gledajo zemljevide mesta, jaz pa s tem nimam težav... Najprej v stari del mesta do Romskega urada, kjer dobim Credencial (romarski potni list), kjer bom nabiral žige na poti in pa zemljevid poti in spisek prenočišč (za katerega pa se na poti izkaže, da je že močno zastarel, ker v njem še ni novih prenočišč, ki jih v Španiji množično odpirajo). Sledi pot do prenočišča, kjer odložim prtljago in grem na ogled mesta, nakupit hrano za danes in jutri. Na nebu je nizka oblačnost, a je suho in ni vroče. Grem v cerkev, a danes tukaj ni Sv.maše, ker ima župnik tukaj več župnij in je danes maša drugje.
Do večera se naše prenočišče popolnoma napolni, nekaj romarjev je bilo iz Kanade, Nemčije, Italije, Zda, Koreje, Češkoslovaške, Slovencev pa ni bilo. Posebnost je bil Korejec, ki tokrat gre že peti Camino. Zvečer si pripravim suho večerjo in grem spat.

Sobota, 20. 6. 2015: - (Saint Jean p.p. - Pireneji - Roncesvalles)
Romarji vstanemo ob 6h, sledi zajtrk v jedilnici in ob 7h odhod. Najprej spust v center mesta, skozi mestna "španska vrata" in za začetek strm vzpon proti Pirenejem. Ob asfaltni poti so posamezne kmetije in na pašnikih se pasejo krave in posamezni konji in oslički. Na poti se vleče dolga kolona romarjev, po moji oceni vsaj 300 ali več, do sedaj še nikoli toliko. Nekateri so v kar dobri kondiciji in me prehitevajo. Nebo je oblačno, dokaj hladno in piha rahel veter. Pireneji so na francoski strani večinoma goli, pokrivajo jih pašniki. V nižjih predelih se pasejo krave, višje pa ovce. V Orrisonu grem v gostilno po žig in popit nekaj "močnega". Še kar nekaj ovinkov in pridem so Marijinega kipa v Pirenejih, kjer nekaj zmolim. Od tu dalje se začne pas megle, oz. oblaki, na pašnikih pa so namesto krav ovce. Tisti romarji, ki so že na začetku pretiravali, so zdaj precej upočasnili in jih kar nekaj prehitim. Pri križu zavijem s ceste desno na stezo, ki gre mimo velikih kamnov. Nebo se tukaj zjasni, spodaj v dolini pa je morje megle, oz. oblaki. Tu je na poti še nekaj manjših zaplat blata, na desni strani pa se začne vleči ograja iz bodeče žice. To je še ostanek iz časov, ko je bila med državami še prava meja - torej na drugi strani ograje je že Španija. Sledi vodnjak s pitno vodo, kjer si romarji lahko natočimo vodo. Nekaj metrov dalje je francosko - španska meja. Sledi manjši hrastov gozd, potem pa še vzpon na vrh. Na vrhu je lep razgled na vrhove Pirenejev, predvsem pa na špansko stran, na francoski strani pa je megla. Vzamem si nekaj časa za ogled lepot.

Ker je lepo vreme, grem po krajši poti skozi gozd do Roncesvallesa, kamor pridem ob 15:30. To je velik samostan v Pirenejih, dve gostilni in velik hlev, ki je včasih služil, kot prenočišče za romarje, zdaj pa je prenočišče v samostanu. Lahko bi še šel naprej, ampak danes je sobota in zvečer moram k Sv.maši, ker jutri te možnosti ne bo. Vpišem se v prenočišče in operem cunje. Cunje romarji na tej poti peremo ročno in damo sušit na vrvico nekje zunaj. Prenočišče je polno romarjev, nekaj jih je svojo pot začelo šele tukaj. V in okoli samostana je poleg romarjev polno turistov, predvsem veliko otrok, ki so se sem pripeljali z avtobusi, kajti danes je tukaj posebni dogodek... Zvečer grem k Sv.maši. Že pol ure pred mašo je cerkev nabito polna, veliko jih ne more več noter. Danes je tukaj Birma. Prišel je škof iz Pamplone, ki je birmal otroke. Otroci očitno niso od tukaj, ampak so se pripeljali od drugod. Poleg blagoslova so prejeli od škofa še nekakšno potrdilo v obliki diplome.
Zvečer grem v gostilno na večerjo (romarski menu), kajti tukaj ni trgovine. Za večerjo je "pašta" (makaroni), ribe in dobro rdeče špansko vino . Tukaj je bila romarska večerja v dveh izmenah. Spoznam nekaj italijanskih romarjev, s katerimi sem se potem na poti srečeval tu in tam vse do Santiaga. Ti so se do sem pripeljali in bodo začeli pešačit jutri.

Nedelja, 21. 6. 2015: - (Roncesvalles - Zubiri - Zuriain)
Vstanem ob pol 6h, odhod ob pol 7h. Takoj na izhodu iz vasi je tabla, kjer piše, da je do Santiaga samo še 790km... Pot se spušča skozi gozdove, pašnike in vasi v dolino. Tokrat imajo vasi namesto dvojezičnih samo še baskovska imena: Viscarette je postal Bizkareta, itd. Pogosto pa ta imena vsebujejo kombinacije črk T,Z,X,K, kar si je težko zapomnit in še težje izgovorit. Na nebu je sonček, brez oblačka. Kljub temu, da je nedelja, je trgovina v Burgetu in Bizkareti odprta. Na poti se vleče dolga kolona romarjev. Nekateri so se pridružili še v Espinalu, saj so tukaj pred kratkim odprli dva nova prenočišča, ki pa jih še ni v seznamu, ki smo ga prejeli v Franciji. V gozdu je poleg hrasta polno pušpana, ki tukaj raste, kot divji grm. Gozdovi so listnati, smrek tukaj ni.

Končno pridem v dolino, v manjše mesto Zubiri. Tudi tukaj je trgovina odprta, kljub nedelji. Kupim hrano in grem dalje. Kolona romarjev se precej razredči, nekateri ostanejo tukaj, drugi gredo dalje. Malo naprej je velika tovarna asfalta. Čeprav je nedelja, v njej veselo ropotajo stroji. Opažam, da Španija ni več tako "zaostala" država in se prilagaja "sodobnemu času". Pot se nadaljuje ob travnikih in po gozdu do Larrasoanje, vendar grem tu samo mimo. Od tu dalje na poti skoraj ni več romarjev, le še tu in tam kakšen. Pritisne huda vročina, poleg tega pa je še vlažno, saj pot poteka večinoma v gozdu po dolini ob reki.

Ustavim se v kraju Zuriain, manjši vasi ob mostu čez reko, kjer so lani, oz. letos odprli novo prenočišče skoraj na samem. Če nebi ostal tukaj, bi moral do Pamplone, ki pa je veliko mesto in od prejšnjega romanja imam slabe izkušnje s tamkajšnjim prenočiščem, še sploh pa kaj bi bilo letos, ko je takšna gneča. V prenočišču sva samo dva romarja, jaz in še eden iz Španije, iz Barcelone, mogoče pa še kdo pride. Pozno popoldne pride ena manjša, pomanjkljivo oblečena ženska z rumenimi lasmi in se ustavi ob našem prenočišču, ker je zraven tudi gostilna. No ja, imela je oblečene le dvodelne kopalke, čevlje in nahrbtnik in na njem vse mogoče stvari privezane kar s špago, od lonca, cunj, manjšega šotora... Bilo je res vroče in soparno. Ženska se obnaša nenavadno, je precej glasna. Španski romar, ki je bil tukaj, jo vpraša, če je žejna in ji natoči malo vina. Ona pije vino, kot bi bila voda... Že zdaj je kar precej pijana, kaj bo šele potem... Dobro, saj je tudi tu prenočišče, če ne bo mogla dalje. Ženska nama pove, da je iz Londona, da ji je pred dvemi leti umrl mož, zdaj pa tako hodi sama naokoli po svetu. Na Caminu pravi, da bo spala zunaj, ne v prenočiščih. Rekla je, da so jo včeraj ponoči okradli, da ji je nekdo ukradel nekaj stvari, ko je spala. Potem si naloži nahrbtnik in gre dalje, pravi, da mora še danes do Pamplone, kjer bo spala nekje zunaj. Po kakšnih 10 metrih hoje ji z nahrbtnika odpade armaflex, ona pa tega seveda ne opazi. Španski romar jo pokliče nazaj in ji ga pritrdi na nahrbtnik. Domnevam pa, da ji stvari na poti niso ukradli, ampak jih je preprosto izgubila, saj je delovala zelo raztreseno. Zanimivo pa, da kljub opitosti tako hitro hodi.
Za večerjo si pripravim paradižnikovo solato, konzervo rib in liter mleka, potem pa spat. Vstat bo treba zgodaj in del poti prehodit še v temi, ker popoldne je preveč vroče za hojo.

Ponedeljek, 22. 6. 2015: - (Zuriain - Pamplona - Puente la Reina)
Zjutraj malo čez 4:00 me zbudi hrup - španski romar je že vse spakiral in odhaja na pot. Malo pred 5h sem že na poti. Ker je zunaj trda noč, hodim raje vsaj prvi del poti po cesti, dokler se ne naredi dan, potem pa po stezah. Prometa ob tej uri skoraj ni. Čez čas se zdani, ob 7h vzide sonček. Ob podhodu pod cesto je nekaj rumenih rož, ki lepo dišijo. V dolini, v smeri Pamplone je še megla. Kmalu pridem v Arre, pa Villavo, ker še vse spi. Nadaljujem do Pamplone. Stari del Pamplone je obzidan z velikim obzidjem in vstop je skozi mestna vrata. Mehanizem vrat je še ohranjen. Pamplona je svetovno znano mesto po bikoborbah, predvsem pa po množičnem teku pred podivjanimi biki, ki ga imajo vsako leto na praznik Sv.Fermina - 7.julija po ulicah Pamplone. Vsako leto je pri tem nekaj poškodovanih, včasih celo mrtvih. Sv.Fermin je svetnik, ki je bil rojen v Pamploni, predvidoma v 3.stoletju. Malo pred mestom srečam skupino italijanskih romarjev, katere sem srečal pred dvema dnevoma v Roncesvallesu. Pravijo, da so bili to noč v prenočišču Zabaldika, ki je na hribu, malo pred Pamplono, da je to prenočišče župnijsko in na novo odprto in zelo dobro, imeli so tudi večerjo.

Sledi sprehod skozi Pamplono, pot poteka med drugim tudi skozi "bikovo ulico". Italijani so še malo ostali v mestu, jez pa kakor hitro je mogoče zapustim mesto. Najprej skozi park. potem pa po ravnini do Cizur Menjorja, kjer stoji manjši grad od Malteških menihov. Od tu dalje se začne vzpon po stezi med med žitnimi polji. Na nebu sveti sonček in pritisne huda vročina. Po poti se vije dolga kolona romarjev. Na hribu zadaj je polno električnih veternic, ki v rahlem vetru proizvajajo kar precej hrupa. V Zariquiegui-ju grem v trgovino in si ogledam odprto cerkev. Celo tukaj, v tej majhni vasici so pred kratkim odprli prenočišče za romarje in trgovino. V zadnjem času so na celem Caminu odprli večje število novih romarskih prenočišč in trgovin, nekaj malega pa jih tudi zaprli...

Pot se nadaljuje po ozki stezi do železnih romarjev - Alto de perdon. Tam so na vrhu hriba iz železa izrezljani romarji na konjih, oslih in peš v naravni velikosti, okoli po grebenu pa polno veternic. Z vrha je lep razgled na dolino - v ozadju Pamplona, naprej pa neskončna žitna polja. Zaradi vročine se v dolini razteza bleščeča modra meglica, ki precej omejuje razgled. Pot se nadaljuje med žitnimi polji, skozi manjše vasi do Puente la Reine. To je večje mesto ob reki, ki jo prečka dolg obokan most. V mestu si kupim zalogo hrane potem pa še kak kilometer dalje do prenočišča "Santiago apostol", ki je na manjšem hribu izven mesta, sredi žitnih polj. Tam sem bil že dvakrat in je prav lep mir: ni tiste mestne gneče in hrupa. Puente la Reino si običajno izberejo poleg pešakov še romarji kolesarji za prvo prenočišče, za to je bilo verjetno v ostalih mestnih prenočiščih precej gneče. Tu pa je malo romarjev, prenočišče je bilo zasedeno komaj za 1/3.

Zvečer je bila v tem prenočišču večerja (za doplačilo), po večerji sem nameraval iti še v mesto k Sv.maši, a se je v daljavi pripravljala nevihta, zato ne grem nikamor. Kmalu se res razdivja v smeri Pamplone in Pirenejev nevihta z močnim dežjem in številnimi bliski in strelami, a po kakšni uri preneha. Dež do sem ni prišel, je pa še tukaj precej pihalo. Zrak se je močno ohladil - iz 38C na 25C, kar je bilo ugodno za spanje.

Torek, 23. 6. 2015: - (Puente la Reina - Estella - Villamayor de Monjardin)
Vstanem zgodaj in ob 5h grem na pot. Pri nas ob 5h ne pomeni "zgodaj", ampak tu je čas zamaknjen za 1,5 ure nazaj, na zahodu Španije pa kar za 2 uri. To je isto, kot bi pri nas šel na pot ob 3:30. Zunaj je trda noč, na nebu pa polno zvezdic, lune pa ni bilo. Zato si svetim z baterijo. (s seboj sem imel manjšo baterijo in polnilec, da sem lahko hodil zgodaj zjutraj na pot, ko še ni vročine). Spustim se s hriba do ceste in po stezi po dolini do borovega gozdiča, kjer lepo diši po iglavcih. Počasi se začne daniti, sledi strm vzpon do avtoceste in skozi vas Maneru po stezi do tipične španske vasi v obliki strnjene gobe na hribu - Ciraqui, kamor pridem ob 7h. ravno zdaj se zbudil tudi sonček. Vse v vasi še spi, nikjer nikogar, trgovina je še zaprta. Danes sem na poti sam, ostali romarji so vstali kasneje in še čez dan so se začele vrste romarjev redčiti.

Grem naprej po poti med polji trte, žita in oljk. Na poti le tu in tam kakšen romar, na poljih pa je precej kmetov, ki v jutranjem hladu obdelujejo nasade. Čez dolino je napeljan vodni viadukt - to je kanal z vodo za namakanje polj. V tem delu Španije je namakanje polj z vodo dobro urejeno, povsod so neki kanali, cevi, umetne reke, zato jim kljub suši in vročini vse dobro raste. V vasi Lorca je še zaprta trgovina, zato grem dalje do Estelle. Estella je mesto ob reki in nad mestom je značilna velika skala. Pred mestom srečam skupino osmih "lepo oblečenih" ljudi (zastarela srednjeveška moda - na rob zlikane črne hlače in črn "pruštaf", bele srajce, velika temna sončna očala, nizki črni spolirani čevlji). Malo sem se jih ustrašil, ker so izgledali, kot kakšni mafijci v filmih. Ustavijo me in mi ponujajo papirje v raznih jezikih. Pravijo, da oznanjajo Božjo besedo, da so Jehove priče. Vzamem nekaj in s tistim nahranim prvi smetnjak , ki ga srečam :)  Ob vhodu v mesto je cerkev 12-ih apostolov, sredi mesta se na vzpetini dviga mogočna cerkev Sv.Petra, kjer je poleg cerkve še samostan. Prvi del mesta je srednjeveški, zadnji pa novejši. V mestu grem v trgovino in nadaljujem pot.

Sledi vzpon čez Ayegui do samostana Irache. Tu je nekaj prav posebnega: vinski vodnjak. Na zidu samostana sta dve pipi, ena za vodo, druga za vino. Vino le natočiš in piješ, nič ni treba plačat - vino je zastonj, vendar z neko omejitvijo - vina priteče le 0,5 dl... Toda, ker sem zvit in za skoraj vsako stvar najdem neko rešitev, jo tudi za ta problem: pipo vrtim sem in tja in vino teče brez presledka . Popijem okoli 0,5l vina, še enkrat toliko natočim v steklenico in naprej :) Čeprav je vroče in klanec, skoraj tečem naprej... Na poti sem sam, ostali romarji, kar jih je bilo, so ostali v Estelli. Ko hodim po stezi, prileti policijski helikopter in leti počasi nad romarsko stezo, izgleda, kot, da nekaj iščejo, pa še drugje na tej poti sem letos srečal precej policajev, največ z avtomobili, nekaj pa na konjih. Šele čez čas sem izvedel, da je pred dvema mesecema na poti izginila ena romarka in je še niso našli. Pri vodnjaku z dvojnim obokom kakšne pol ure počivam, ker je še zgodaj, ura je komaj 14. Če nebi ostal tukaj, bi imel do naslednje vasi - Torres del Ria kar 25 km, v Los Arcosu, ki pa je oddaljen samo 10 km, pa nebi hotel ostati, ker je to veliko mesto.

Čez kakšne pol ure pridem v manjšo vas na hribu Villamayor de Monjardin. Tu so zdaj na novo odprli še eno prenočišče, jaz pa grem v zgornjega, kjer sem že dvakrat bil. To prenočišče upravlja družina iz Nizozemske. Prenočišče je manjše, za okoli 16 ljudi, prav tako tisto, ki je spodaj. Do večera se oba prenočišča povsem napolnita, zato na novo prispele romarje usmerijo v privatne namestitve ali pa prespijo zunaj. Naprej ni mogoče iti, ker je do naslednjega kraja 10km. Operem cunje, ki se prej, kot v eni uri posušijo. Kraj je precej visoko in piha rahel veter, pa še preveč vroče ni. Do večera občudujem lep razgled od tukaj in se malo pogovarjam z upraviteljem, pravzaprav on vsakega romarja nagovarja razne stvari o veri in jim razlaga Sv.pismo... Vpraša me, če verujem? Povem mu, da sem Katolik. On mi začne razlagat o Jezusu in Mariji. Vpraša me, če vem, da je Jezus imel še 4 brate in 2 sestri. Od Jezusa je bil oče Bog, od ostalih pa Sv.Jožef in pove mi še nekaj drugih stvari... Povem mu, da to ni res... On pravi, da so me narobe učili, naj berem Sv.pismo, ker je v njem vse napisano. Zase pravi, da je Evangeličan in zanje je Sv.pismo temelj vere. Priporoča mi zadnji katoliški prevod, saj si vsi kristjani delimo isto Sv.pismo. Povem mu, da sem tradicionalni Katolik, da mi je več kot dovolj tisto, kar mi pove župnik in me ne zanima še dodatno premišljevanje in razpravljanje o veri - pač spolnjujem to, kar predpisuje Cerkev, več me ne zanima, še najmanj, kako je z morebitni Jezusovimi brati, ker to niti ni pomembno... Povem mu, da imam z "zelo vernimi" - fanatičnimi verniki in prenovitelji le slabe izkušnje... Jezus je le učil, naj pošteno živimo, naj molimo in delamo, vse v mejah normale in to je to.

V našem prenočišču smo zvečer imeli večerjo, kamor nas povabijo z zvoncem. Za večerjo nam pripravijo mešano solato, velik krožnik makaronov, puding, kruh in vino... dovolj in dobro. Pred večerjo molimo Očenaš. Po večerji pride k meni hčerka od upravitelja in mi reče, da se me spomni izpred treh let, ko sem bil tukaj. Pove mi, da sem imel zeleno srajco in mi pokaže na katerem stolu sem sedel... (vse je bilo res tako, kot je rekla). Pravi mi, da si ona vse izredno dobro zapomni. Vprašam jo, kdo pa je sedel poleg mene? Pa je pogrnila na izpitu... Povem ji, da trije - družina iz Madžarske. Pa je dobila ostro konkurenco v tem, kdo si bolje zapomni... Pravzaprav si jaz prav tako stvari dobro zapomnim v slikah. Ko že četrtič hodim po tem Caminu, kar nekako že vnaprej "vidim čez ovinek" - vem, kaj je na drugi strani, zato se mi zdijo vse razdalje krajše. Ima pa ta moj spomin kar nekaj lukenj - če me kdo kaj krega ali uči glede obnašanja, neverjetno hitro to pozabim. Še huje je pri pridigah pri Sv.maši. Razen redkih izjem, že takoj, ko je konec pridige, ne vem več, o čem je župnik govoril
Potem še upravitelja vprašam, če se me on kaj spomni? Prave, da ne, pa kako naj bi, ko pa vsako leto pride sem okoli 4000 ljudi... Spomnili so se me potem še v nekaterih drugih krajih, a vedno samo osebe ženskega spola, moški pa nikoli. Ali imajo ženske boljši spomin???
V našem prenočišču je bilo 16 romarjev: iz Španije, Nizozemske, Nemčije, Italije, Zda, Koreje, Kitajec in jaz. Eno Španko iz Madrida vprašam, kako je s to dvojezičnostjo v tej pokrajini - Navarri, španski jezik na oznakah vasi počasi izginja in se pojavlja baskovski. Pa sem ji pošteno stopil na žulj. Kar razburila se je in rekla, da je vse skupaj enotna Španija, tukaj in pa Katalonci si kar nekaj domišljajo, ker so sami extremisti...

Po večerji nam upravitelj razdeli majhne duhovne knjižice, vsakemu romarju v svojem jeziku. Jaz dobim Evangelije po Marku v slovenskem jeziku. Potem gremo, kdor je pač hotel v eno sobo na "duhovni program" - pač evangeličansko molitev... molitev je vodila hčerka od upravitelja. Šli smo v sobo, obloženo z blazinami, se posedli po tleh, na stropu so svetile šibke luči v obliki krogel, po ozvočenju pa je bila tiha, umirjena, duhovna instrumentalna glasba. Bilo pa je tukaj precej vroče. Najprej se je vsak romar predstavil - kako mu je ime in od kod je. Potem smo zmolili Očenaš vsak v svojem jeziku in nekaj prebrali iz knjižic, ki smo jih prej dobili. Vse skupaj se mi je zdelo ena polomija...

Sreda, 24. 6. 2015: - (Villamayor de Monjardin - Los Arcos - Viana)
Vstanem med prvimi, na pot grem še ponoči. Najprej spust v dolino, potem hoja po stezah med polji žita in trte do mesta Los Arcos. Kmalu dohitim Kitajca in nekaj časa greva skupaj. Pravi, da tukaj že nekaj let študira in ko bo končal, se bo vrnil domov. Je prvi Kitajec, ki sem ga srečal na Caminu na vseh štirih romanjih. Pravi, da jih je zato tako malo, ker nimajo denarja za tako dolgo pot, drugače pa z vizumi nimajo težav. Na poti danes skoraj ni romarjev. Od Los Arcosa dalje grem sam po poti med samimi žitnimi polji, po pokrajini brez dreves. Začenja se najlepši del poti, hoja po pokrajini sredi ničesar, nikjer v vidnem polju nekaj kilometrov nobenega človeka, nobenega drevesa, nobene ceste, nobenega avtomobila, nobene hiše..., na nebu pa sonček in ptički - to je prava svoboda .

Po dveh urah take hoje pridem do skupka dveh vasi: Sansol - Torres del Rio. V trgovini kupim hrano, natočim vodo, žigosam romarsko knjižico in kakšne štiri ure hoje po "prijetno topli" valoviti pokrajini med nasadi oljk, trte in žita do mesta Viana. Bilo je vroče, predvsem naporni so bili manjši vzponi, in neprevetrene doline, ki jih je kar precej, tam sem napredoval bolj meter za metrom. Na poti nisem videl nikogar. Malo pred mestom, desno je novo nedograjeno naselje serijskih blokov in hiš, ki so jih gradili leta 2008, ko sem šel prvič na to pot, potem pa jih še nedokončane zapustili. vse te zgradbe so še napol zgrajene, brez streh in propadajo...

V Viani grem v župnijsko prenočišče ob cerkvi, v tisto, kjer sem bil doslej že trikrat. Tokrat je upraviteljica Španka, ki ne zna nič angleščine. Za silo se je vseeno dalo zmenit - nekaj njihovih besed sem se že naučil. Do večera si malo ogledam mesto. Še pozno popoldne kaže termometer 40C, prej je bilo še kakšno stopinjo ali dve več... v teh dneh je tukaj tisti vročinski val, s katerim so po TV še bolj strašili ljudi, kot je bilo res... To je suha vročina in če je še malo vetra, potem še nekako gre. Drugače pa je mesto Viana srednjeveško mesto na manjši vzpetini, ki kakšnega novejšega dela sploh nima, razen tistega, prej omenjenega.

Zvečer gremo k Sv.maši, po maši pa se zberemo romarji v jedilnici pri skupni večerji. Bilo nas je 5 romarjev: jaz, dve punci iz Brazilije, ena punca iz Španije, ena ženska iz Južne Afrike. Pridružita se nam, kot vedno, še župnik in kuharica - upraviteljica prenočišča. Povem jim, da sem tukaj že četrtič, a se me župnik nič ne spomni, čeprav je še isti župnik in smo vedno bili skupaj pri večerji. Za večerjo dobimo mešano solato, meso v paprikini omaki. Le vina je bilo premalooo - za vseh 7 samo en liter . Po večerji nam župnik še razkaže cerkev. V tem prenočišču spimo na tleh na blazinah.

Četrtek, 25. 6. 2015: - (Viana - Logronjo - Navarette - Najera)
Zjutraj dobimo v prenočišču še skromen zajtrk. Pravzaprav so ga nam pripravili že včeraj zvečer. Na pot grem še v trdi noči, ker bo danes dolga pot in je poleg tega napovedana še huda vročina do 40C in čez. Svetim z baterijo. Ko pridem do mesta Logronjo, se naredi dan. Tu zapustim pokrajino Navarra in začne se La Rioja - "ta rdeča" Zemlja in kamenje tukaj vsebujejo veliko železa, zato je vse nekam rdeče barve - je pa ta zemlja dobra za trte, vino. Kakor hitro je mogoče grem skozi mesto in nadaljujem pot po sprehajalni stezi proti jezeru. Mesto Logronjo je veliko, novo moderno mesto, podobno vsem sodobnim mestom, drugače pa nič posebnega, kar bi si bilo vredno ogledat. Ker je še zgodaj, še ni vročine, zato je na sprehajalni poti do jezera polno ljudi: eni hodijo, drugi tečejo, celo gasilci imajo neke fizične vaje. Tu in tam vidim kakšno manjšo skupinico romarjev ali posameznega romarja. Kar naenkrat pa v nasprotni smeri - od jezera proti Logronju v športni opremi priteče ena od romark iz Zda, ki je bila z nami skupaj v prenočišču pred dvema dnevoma. Vprašam jo, kje ima nahrbtnik...? Pravi mi, da danes ne bo hodila, ker je prevroče, ampak si bo privoščila malo rekreacije.

Ob jezeru je polno ljudi. Grem dalje, dokler še ni prevroče. Danes je na poti kar nekaj romarjev, ki so začeli z romanjem tukaj, v Logronju. Kmalu zagledam na vrhu manjšega hriba nekaj črnega - BIK!. Ampak ta bik je iz železa in ni nevaren. Za Špance je bik "sveta žival" in po Španiji je kar nekaj takih spomenikov. Malo pred Navarettem je ruševina stare romarske cerkve in malo naprej prečkam avtocesto, po kateri sem se peljal pred dvema mesecema, ko sem bil na romanju v Fatimi. V mestu Navarette pri gostilni vidim romarko iz Španije, ki je bila to noč z nami v prenočišču v Viani. Ko sem jaz odhajal, je ona še veselo spala. Kako se je znašla zdaj tukaj, mi ni jasno. Danes je na poti do tukaj bilo kar precej romarjev, vendar se jih je večina odločila, da bodo ostali tukaj, saj so tu pred kratkim poleg obstoječega, odprli kar dva dodatna sodobna prenočišča.

Oskrbim se s hrano in nadaljujem pot po stezah sredi polj trte mimo Ventose proti Najeri. Večino poti sem sam, na poti sem videl le tu in tam kakšnega romarja. Spet pritisne tropska vročina. Zemlja je tu rdeče barve, zaradi tega, ker vsebuje železo in je zato tako primerna za trte in vino.

Pozno popoldne pridem v mesto Najera, ki leži ob reki, v kateri je polno cvetočih vodnih rož, vendar jih je letos manj, ker je tudi vode v strugi malo. Nad mestom so v kamniti steni izkopane votline, kjer so nekoč živeli jamski ljudje. Dostop do votlin je zaprt, ker je to neke vrste zgodovinski spomenik.
Naselim se v municipalno prenočišče. To prenočišče je veliko in eno najslabših na poti. Pogradi so strnjeni, prostora malo in slabo prezračeni prostori. K sreči ni prav veliko romarjev, zato je več kot polovica prenočišča praznega.
Pozno popoldne grem v mesto, kupim hrano in tam spet srečam tisto ameriško romarko, ki s svojo materjo hodi naokrog... Grem stavit, da nista prišli sem peš. Letos je na poti polno goljufanja in sem prepričan, da vsaj 50% ali še več romarjev goljufa, nadzora pa nobenega pravega, kajti v prenočiščih vsem lepo požigosajo credenciale, brez preverjanja kilometrov, dnevov hoje, itd... S takimi dejanji se razvrednoti sama romarska pot in potrdilo, ki ga je mogoče na tak način na lahek način dobit. Povsem nekaj drugega je pešačit 30 ali 40 km pri 40C, ali pa se peljat z avtobusom in se iti turizem... Sicer pa je mesto Najera polno turistov vseh vrst in še cene so tu višje, kot drugod. V mestu imajo še posebno parado ob zaključku letošnjega šolskega leta.
Zvečer grem k Sv.maši. V Španiji imajo zdaj v cerkvah tako navado, da se kljub klopem in stolom v cerkvi skoraj celo mašo stoji. Sedi se le med branjem beril, pridigo in obhajilom (seveda če takrat ne greš v vrsto). Ljudje stojijo ves čas od prihoda župnika do branja prvega berila in ves čas od konca pridige do obhajila in ves čas od konca obhajila do odhoda župnika, tudi med tem, ko župnik bere manj pomembna besedila iz knjige, ne poklekne se niti med povzdigovanjem.
Saj je še pri nas veliko stanja med mašo, to kar se pa počne v Španiji, je pa že norost. Klopi v cerkvah praktično niso več potrebne.
Po maši pripravim suho večerjo, potem pa spat, kolikor se je dalo. V spalnici je bilo vroče, zatohlo, kar krepko čez 30C. Odprta so bila tista majhna okna pod stropom, vrata pa so zvečer zaprli. Ko bi vsaj na široko odprli vrata, pa bi bilo bolje, ampak ne, ker so pravila, da je treba ob 10h zapreti... Torej z mestom Najera sem vselej doslej imel slabe izkušnje, vendar sem moral priti sem, če sem hotel priti naslednji dan do Granjona...

Petek, 26. 6. 2015: - (Najera - St.Domingo de calzada - Granjon)
Spalo se je slabo zaradi vročine, vstanem ob pol 4h, med prvimi in grem na pot. Zunaj je še trda tema, svetim z baterijo. Se je pa kar precej shladilo in se lepo hodi. Najprej dvig skozi borov gozd, potem med polji trte in pšenice. Na nebu sveti polno zvezdic. S časom se začne daniti in počasi vstane sonček, ki je nenavadno lepe rdeče barve. To je v Španiji redkost, tokrat pa piha jugovzhodni veter iz Sahare, ki je tu dokaj blizu in prinaša sem puščavski prah in vročino, zato je kar vse obzorje zjutraj rdeče-oranžne barve. Sledi vas Azofra in Ciruenja. Novi del "vasi" Ciruenja je zgradila država povsem na novo v letu 2008 (in še precej drugih podobnih naselij v Španiji) in to je kar spodobno veliko mesto, a je popolnoma nenaseljeno. Vse hiše so še vedno naprodaj, gostilna več ne deluje. Čeprav v kraju ni ljudi, država vse zelenice redno kosi in vzdržuje, da ne propade. Na počivališču pri Ciruenji so odstranili znak "ne seri". ki je bil prej tam, torej je dovoljeno na tem počivališču tudi srati. Je pa ob celi romarski poti ob grmovju in poljih polno wc papirja, praznih plastičnih steklenic in drugih smeti, prav nenavadno je, da kmetje to prenašajo.

Grem naprej po stezah med neskončnimi žitnimi polji do mesta Santo Domingo de la calzada. Cerkev je tokrat zaklenjena in vstop je mogoč le, če prej plačaš vstopnino Tukaj imajo v cerkvi živega petelina v spomin na sodnika, ki je nekoč po krivem obsodil romarja na obešanje zaradi kraje. Romar je obešanje preživel, sodniku pa je na krožniku vzletel pečen petelin. V spomin na ta čudež imajo v cerkvi v kletki pod stropom živega petelina, ki ga občasno zamenjajo z novim.

Grem naprej, reka ob koncu mesta je popolnoma presušila. Spet je vroče, vendar ne tako, kot včeraj. Zadnje dni je na poti malo romarjev, je le tu in tam kakšen. Le kje so vsi tisti romarji, s katerimi smo skupaj začeli to pot v Saint Jeanu, ko se nas je proti Pirenejem vlekla dolga kolona? Pa vsi tisti, ki so začeli hodit v Roncesvallesu, Logronju in Pamploni? To pa je zame pretežka uganka, ki je doslej še nisem rešil...

Popoldne pridem v Granjon. To je večja vas, v kateri je cerkev Janeza Krstnika, prenočišče je v njenem stolpu, spi pa se na blazinah na tleh na podstrešju. Ko pridem v prenočišče, me upraviteljica Anita takoj prepozna pozdravi v hrvaščini in se spomni, kako sem ji pripovedoval o moji poti v Međugorje. To je tista s Korčule in pravi, da letos zaključuje s svojim delom tukaj in odhaja domov. Ima že pomočnika, ki ga uvaja v delo. To je novi upravitelj - Luka, visok 2 metra in nekoliko temnejše kože - na pogled verjetno baskovskega porekla.
Zvečer gremo k Sv.maši, potem pa je skupna večerja: romarji pripravimo dve dolgi mizi in stole, pa posode pribor in kozarce in se posedemo za mizi. bilo nas je 27 romarjev iz 17 držav, večina mladih. Upravitelja nam pripravita: mešano solato s tunino, čebulno omako z nekim zelenim zrnjem, riž, sladico in vino - dobro in vsega dovolj. Po večerji skupaj pospravimo in operemo posodo. Nekateri romarji kar naravnost vprašajo upravitelja prenočišča, kdaj jutri zjutraj pelje kakšen avtobus proti Beloradu.
Potem pa sledi presenečenje:  skupina ameriških romarjev v parku pod cerkvijo igra kitaro, ostali romarji se posedemo v krogu in klopeh, novopečeni upravitelj Luka pa prinese ven zaboje steklenic črnega vina... Pojemo in pijemo do trde noči, steklenice podajamo kar v krogu. Kako sem prišel nazaj v spalnico, se ne spomnim - ne vem. Zbudim se naslednje jutro na ležišču v spalni vreči.

Sobota, 27. 6. 2015: - (Granjon - Belorado - San Juan de Ortega)
Zbudim se okoli šestih, nekaj romarjev se ravno prebuja, večina pa še trdno spi... Vstanem in pogledam dol v jedilnico. Vse - stopnice, stoli in mize se nekam čudno zibljejo - levo gor, pa, kot v nekakšnih trzljajih desno, kot bi bil potres, le kaj je zdaj to?
Spustim se po stopnicah v jedilnico. Pripravljen je že bil zajtrk, nekaj romarjev je že bilo pri mizi. Kljub rahlim težavam z zaznavanjem okolice sem lahko jedel, nisem imel nobenih težav z želodcem. Po obilnem zajtrku, kavi in soku so še preostale težave hitro izginile. Zanimivo: nobenega glavobola, nobenih slabosti, lahko sem hodil - to je kvaliteta španskega vina, ki je rahlo sladko, močno, a nič kislo-grenko, kot so naša vina. Če bi popil toliko našega vina, še cel dan nebi mogel nikamor.

Po zajtrku spakiram in grem na pot, večina ostalih romarjev še spi. Zunaj je že dan. Pot se vije med žitnimi polji in kmalu pridem do table, ki označuje, da se tukaj začne Kastilja - največja pokrajina v Španiji. Ravno takrat vzide sonček v lepi rdeči barvi.
Pot se polagoma dviga med polji pšenice in delno maka in krompirja skozi nekaj vasi do manjšega mesta Belorado. Tam pred gostilno srečam ameriške romarje, rekli so, da so se do sem pripeljali z busom, naprej pa gredo peš - mogoče do Villafrance.
Nad mestom je manjša razvalina starodavnega gradu, na primitivnem cerkvenem stolpu pa gnezdijo štorklje. Značilnost španskih vasi in manjših mest je, da imajo polno štorkelj. Njihova gnezda so na cerkvenih in daljnovodnih stolpih. Res nenavadno - toliko štorkelj, pa tako malo otrok, predvsem v vaseh jih skoraj ni. V Beloradu so na zidovih hiš narisane freske, neki vojaki in Sv.Jakob s turbanom. V tem mestu je več romarskih prenočišč.

Pot se nadaljuje po široki dolini med polji in grmičevjem skozi manjše vasi, posebej je treba omenit Tosantos, kjer je nad vasjo v skalah manjša cerkvica, v kateri domuje "Kraljica gore" (la Virgen de la penja) - kip Marije, ki ga vsako leto pomladi s procesijo prinesejo v vaško cerkev, jeseni pa nazaj v to cerkvico v steni. Na prejšnjem romanju sem bil tam, tokrat grem naprej.
Zgodaj popoldne pridem v Villafranco. Vas je precej prometna, predvsem so to večji kamioni. V trgovini kupim hrano, natočim vodo in grem dalje. Pot se najprej močno vzpne skozi hrastov gozd na planoto, posejano z električnimi veternicami, potem pa borovem in hrastovem gozdu kakšne dve uri dolgočasne hoje do manjše vasi San Juan de Ortega. Tu je v cerkvi pokopan Sv.Janez, učenec od Sv.Avguština. Danes ni preveč vroče, seveda pa je nekaj stopinj nad 30C. To je zaradi večje nadmorske višine, ki je okoli 1.200m. Naselim se v prenočišče, ki je v samostanu ob cerkvi. Najprej grem k Sv.Maši, potem pa operem cunje. Po zaključku maše prejmemo romarji blagoslov in pa vsak dobi križec Sv.Janeza, ki ga nosim okoli vratu vse do konca romanja. Sledi skupna večerja: najprej česnova juha, makaroni s paradižnikom in papriko, mešana solata, sladica in vino. Po večerji še nekaj časa sedimo zunaj, potem gremo spat. V prenočišču je bilo malo romarjev, mogoče 15, nekaj jih je bilo iz Nemčije, Švedske, Koreje in Italije.

Nedelja, 28. 6. 2015: - (San Juan de Ortega - Atapuerca - Burgos)
Danes vstanem nekoliko prej in ob 6h grem na pot. Komaj se je začel delat dan. Najprej skozi gozd in po travniku spust v dolino do vasi Ages, nato pa dvig do Atapuerce. Malo pred vasjo stoji tabla v spomin na odkritje najstarejših 40.000 let starih ostankov človeka v Evropi v jami Yacimientos pri Atapuerci, kjer je tudi muzej. Ravno, ko zapuščam vas, iz ograde spustijo na pašo čredo ovc.

Pot se dvigne po kamniti poti do lesenega križa. Na levi strani je ograjen vojaški poligon. Na drugi strani pa spust v dolino proti mestu Burgos, ki se že vidi v daljavi. Do mesta grem po daljši poti skozi vasi, ker imam dovolj časa. Na poti ne srečam nobenega romarja. Do Burgosa grem po "bljižnici", ki sem si jo sam zamislil s pomočjo GPS-a. Pot je sicer daljša, a se izognem dolgi hoji po mestu. Pri letališču grem levo in po levi strani reke skozi park skoraj do centra Burgosa   Šele slab kilometer pred Katedralo vstopim v mesto. Ko pridem do Katedrale, grem najprej k Sv.maši - danes je nedelja, potem pa v municipalno prenočišče, ki je dokaj blizu Katedrale. Prenočišče je veliko, novo in moderno, v več nadstropjih, danes pa je tu bolj malo romarjev. Popoldne kupim hrano v bližnji trgovini 24/7, zvečer grem še enkrat k romarski Sv.maši, potem si pripravim večerjo - paradižnikova solata s papriko in tunino, pa namesto vina liter mleka... V prenočišču tokrat srečam tiste Italijane, ki sem jih srečal v Roncesvallesu drugi dan romanja, pa nekaj romarjev od včeraj.
Noč v mestu je bila hrupna, stalno vpitje ljudi, pokanje petard, da se je slabo spalo, pa še vroče je danes precej bolj, kot včeraj. Verjetno je bila spet kakšna nogometna tekma. Španci ob takih dogodkih čisto podivjajo. Burgos je večje mesto v severnem delu Španije, pribljižno tako veliko, kot Ljubljana in ima 300.000 prebivalcev.

Ponedeljek, 29. 6. 2015: - (Burgos - San Anton)
Vstanem ob pol 6h, ob 6h grem na pot. Večina romarjev se ob 6h šele prebuja. Na ulicah v centru mesta je še kar nekaj precej pijanih ljudi od včerajšnje nočne zabave, ki tavajo sem in tja, na tleh pa je polno smeti. Delovci to čistijo z lopatami in vodnimi topovi, pomagajo pa jim številni golobi. Ko zapuščam mesto me prehiti kolona kolesarjev, ki trenira.

Do vasi Tardajos so romarsko pot nekoliko preusmerili, ker gradijo novo cesto. Sledita še vasi Rabe in Hornillos. Tu grem v trgovino po hrano, kajti danes nameravam do Sv.Antona, kjer ni trgovine. Ko se najem, pride za menoj že včeraj omenjena skupina Italijanov in ena romarka iz Švedske, ki hodi skupaj z njimi. Na trgovini je tabla, kjer piše, da je do Santiaga samo še 469km.
Ker je že zdaj precej vroče, grem hitro naprej, Italijani se ustavijo pri trgovini. Pot se polagoma dviga na planoto in pred menoj je daljša pot po samoti - napol puščavi. Po nekaj sto metrih priteče za menoj romarka iz Švedske in pravi, da Italijani danes ne bodo šli dalje, ampak ostali tam, ker je prevroče. Ona pa bi šla naprej in se sama ne upa hodit v teh krajih, ker je nevarno. Pravi, da je pred dvema mesecema na tej poti, nekje v bližini Astorge izginila neka ženska, enostavno izginila je, so jo iskali, a je še do danes niso našli, Mogoče je samo kam odšla, mogoče pa se ji je kaj zgodilo, da so jo ugrabili...
(September 2015: to romarko so našli - ugrabil jo je neki kmet ob poti, jo oropal, ubil in zakopal - >> Slovenske novice >> )

Danes se je spet vrnila huda vročina. S švedsko romarko hodiva po stezi sredi žitnih polj. Pravi, da je doma iz hribov v okolici Gotteberga. Romarka mi še pove, da ji je mati rekla, da so danes na švedski TV pri poročilih rekli, da je v Španiji hud vročinski val, naj ljudje ne hodijo tja in če so že tam, naj ne hodijo ven na sonce... Skoraj vsake 15 minut ji zvoni telefon. Pravi, da jo mati stalno kliče, ker se boji zanjo, da se ji nebi kaj zgodilo. Danes namerava iti do Castrojeriza, jutri dalje. Večinoma pot prehodi, ponekod se pelje z avtobusom. Z romanjem je začela v Pamploni in namerava iti do Santiaga. Pravi, da jo vročina močno utruja, skoraj ves čas pije vodo. Po dolgem času sredi ničesar v daljavi zagledam obrise nekih tabel: (po spominu od prejšnjih romanj ji povem), da vidim tablo, kjer piše, da je do Hontanasa in El Puntida še pol kilometra. Pravim, da vidim tako daleč, kaj piše. "Pa še malo naprej poglej - a vidiš cerkvico in vas v kotlinici?" Ona misli, da imam privide, toda po nekaj minutah prideva do table s točno tistimi napisi in ji ni nič jasno... Še nekaj sto metrov in res prideva v kotlinico, kjer leži vas Hontanas. Ona reče, da je prevroče, da ne more dalje in bo tukaj počakala nekaj časa, mogoče pa še kdo kasneje pride in gre dalje, če ne, pa bo ostala tu v prenočišču. Termometer pri gostilni kaže 38C. Sam grem dalje.

Steza se spušča v dolino in po nekaj kilometrih pridem na asfalt. Pritisne huda vročina, verjetno čez 40C. Do Sv.Antona je le še kakšen kilometer. To je ruševina stare cerkve, skozi katero je zdaj napeljana cesta, v ostanku zgradbe pa je romarsko prenočišče. Danes sem nameraval ostati tu. Sprejme me mlajši upravitelj, pravi, da je iz Nemčije. Zvečer bo preprosta večerja, elektrike tu nimajo, prav tako je zmanjkalo vode in se ni možno ne umivat, ne tuširat, ne prat cunj, wc pa je v naravi. Ko to izvem nameravam iti dalje - toda kam? Naprej 3 kilometre je večje mesto Castrojeriz (kar ne pride v poštev, ker sem zasovražil mesta, da je le kaj), torej prvi uporabni naslednji kraj je Ponte san Nicolas, oddaljen 20 kilometrov in prečkanje večjega hriba pri temperaturah nad 40C + pripekajoče sonce, pa že dokaj pozno je - nemogoče. Da bi šel nazaj v Hontanas? - spet 5 kilometrov vzpona - nemogoče v teh pogojih. In ostal sem tam - pri Sv.Antonu. Poleg vsega naštetega tukaj tudi ni telefonskega signala...

Do večerje ni bilo treba dolgo čakat. Upravitelj pripravi makarone s čebulo. Čebula je bila napol kuhana - še trdi kosi. Pravi, da boljše ne more, ker nima dovolj vode... Zraven je bila še mešana solata, a krepko preveč soljena. Vseeno pojem, saj nenazadnje sol učinkovito preprečuje morebitno dehidracijo v tej vročini.
Mislim, pa, da bi se marsikaj dalo uredit s tem prenočiščem, ker dobrih dvesto metrov stran je večja kmetija z velikim hlevom, kjer je voda in elektrika. Nekaj kabla in cevi, pa bi bil problem rešen. Glede na to, da je upravitelj, Nemec, ki so precej sposoben in iznajdljiv narod, se mi zdi prav nenavadno, da nič ne ukrene. V tem prenočišču sem bil sam - edini romar. Po večerji vidim, ko upravitelj sedi zunaj, sam zvija cigarete in nekam nenavadno, odsotno strmi v daljavo... (verjetno kadi kakšna zelišča :)
Danes po dolgem času nisem bil pri Sv.maši. Pač ni bilo možnosti. Ker je spalnica v pritličju masivne stavbe, noter niti ni bilo tako vroče in se je dobro spalo, predvsem pa zaradi tišine, ki je bila tukaj.

Torek, 30. 6. 2015: - (San Anton - Fromista - Villamentero de campos)
Vstanem ob pol 4h, ob 4h sem že na poti. Takoj, ko stopim ven, je bilo podobno, kot bi stopil pred kalorifer. Že (ali še) ob tej uri je zunaj skoraj 30C. Piha močan in  topel južni veter. Na nebu sveti polno zvezdic.
Najprej hoja po ravni cesti do mesta Castrojeriz. Pred mestom je na desni strani na samem cerkev, nad mestom pa je razvalina starega gradu. Ne grem skozi center, ampak kar po glavni cesti mimo. Na koncu mesta se romarska pot spet združi s cesto in gre proti vzpetini. V Castrojerizu je večje število romarskih prenočišč. Najbolj zgodnji romarji so že vstali in v manjših skupinah so že na poti, čeprav je še noč. Ravno, ko se začne daniti, pridem do manjšega hriba, ki ga bo treba prečkati, sledi pa strm vzpon. Ko pridem na vrh do počivališča se daleč na obzorju pokaže temnordeča, skoraj vijolična žareča krogla - sonček. Danes je v zraku toliko puščavskega prahu, da je sonce res nenavadne barve. Sicer pa skoraj celo nebo še nekaj časa žari v bledi rdeči barvi. Na počivališču je nekaj romarjev. Grem dalje, sledi spust in po stezi med žitnimi polju do reke Pisuerga, ki je meja med pokrajino Burgos in Palencia. Pred staro cerkvico pri mostu, kjer je prenočišče, je skupina italijanskih romarjev, ki ravno odhajajo na pot. Še malo hoje med žitnimi polji, potem pa ob široki strugi namakalnega kanala - umetne reke (ki je nekaj metrov nad površino pokrajine) do mesta Fromista, ki je najjužnejša točka te romarske poti. Ta kanal je opremljen s številnimi zapornicami, črpalkami in ventili za namakanje polj.

Mesto Fromista je manjše mesto, mogoče tako veliko, kot Žiri ali nekaj podobnega. S tem krajem ima še eno skupno lastnost - cerkev Sv.Martina. Nameraval sem iti pogledat v cerkev, a me je na vratih presenetila ženska. ki je pobirala vstopnino po 2€, zato se obrnem in grem nazaj. Celo v Burgosu letos za vstop v katedralo ni bilo treba plačat vstopnine, tukaj v tej zakotni vaški cerkvi pa toliko, ker poleg kamenja in nekaj zlatnine nimajo kaj za pokazat... Nakupim nekaj hrane in grem dalje. Pritisne huda vročina 40C ali kakšna stopinja več, k sreči pa vsaj piha veter.

Popoldne pridem do prenočišča Villamentero de campos, kjer bom ostal to noč. To prenočišče je nekaj prav posebnega: velik vrt s kampom, na katerem so v indijanskem slogu šotori namenjeni prenočevanju romarjem, spalne vreče v drevesih in pa standardni pogradi. Jaz izberem šotor, čeprav je nekoliko dražji, a je ponoči bolj hladen. Že ko pridem noter, me upravitelj prijazno sprejme in pove, da sem prišel na en poseben kraj. Tu je bilo že 9 romarjev, kasneje do večera prideta še dva. Po vrtu se prosto sprehajajo domače živali: 2 osla, nekaj kur, petelin, race, trije psi (ki kar naprej lajajo na osla), piščanci (eden je tako udomačen, da se kar sprehaja po mizah in po romarjih).
Operem cunje, ki se skoraj v nekaj minutah posušijo. Sedim na stolu v senci, a mi kljub vetru pošteno teče od glave. Upravitelj pravi, da termometer kaže 43C v senci... Ostali romarji skoraj vsi sedijo na klopi, v rokah mobilni telefon, priklopljen na polnilec in Wifi, pa razni "fejzbuki in podobno sranje". To sem pogosto opazil tudi drugje v ostalih prenočiščih na poti, ki imajo že skoraj povsod Wifi. Ljudje se več ne družijo, vsak nekaj brklja po telefonu ali tablici in to kar cele ure... Saj pri nas v Sloveniji ni veliko bolje.
Pozno popoldne pride še ena precej drobna punca s tako velim in težkim nahrbtnikom, da ga je marsikateri fant komaj vzdignil. Kako ga je ona nosila in to kljub tej vročini, mi ni jasno.
Zvečer se romarji posedemo ob dogi mizi k večerji, vseh nas je bilo 12 - skupina iz Zda, romarji Švedske, Nizozemske, Španije in Italije.
Za večerjo dobimo fižol, podoben pasulju, pomfri, pečena paprika, mešana solata, kuhano zeleno zrnje, vino in vodo. Hrana je bila odličnega okusa in jo je bilo toliko, da nismo mogli vsega pojesti...
Po večerji se posedemo v travi v krogu, upravitelj pa nam razlaga podrobnosti o nadaljni poti, predvsem o kvaliteti prenočišč, možnih bližnjicah,... Marsikaj sem že vedel, veliko pa izvedel novega. Upravitelj pravi, da je to romarsko pot že kar dostikrat prehodil, zato ve, kaj je dobro za romarje glede hrane in vsega ostalega. Ker smo bili romarji iz različnih držav, je govoril v angleščini.
Pred večer se pride na vrt igrat z žogo skupina petih vaških otrok. To je prvi primer, da sem v kakšni španski vasi videl kakšnega otroka.
To prenočišče je eno redkih na poti, v katerem je možno ostati po želji več dni zaporedoma, zato so se nekateri odločili, da zaradi vročine ostanejo tukaj še en dan in potem nadaljujejo.

Sreda, 1. 7. 2015: - (Villamentero de campos - Carrion - Terradilos de los Templarios)
Vstanem še ponoči, da bom čimdlje prišel do najhujše vročine. Večina ostalih romarjev še spi, le trije gremo tako zgodaj na pot. Pot mi osvetljuje polna luna. Ponoči se je kar lepo shladilo, piha pa "hladen" zahodni veter. Hladen zato, ker ima morda samo okoli 25C. Malo pred večjim mestom Carrion se naredi dan in prebudi sonček v lepi rdeči barvi, luna pa gre spat. Pri vhodu v mesto je na steni freska romarja, ki prestrašeno gleda v daljavo. Mesto še spi, dostavni kombiji in kamioni pa že polnijo trgovine, ki so še zaprte. Presenetljivo, cerkev je že odpta, pred cerkvijo pa je steber in na njej kip Marije.. Nekaj posameznih romarjev se  ravno odpravlja na pot.

Sledi dolga 18 kilometerska makadamska pot po samoti, napol puščavi do naslednjega kraja. To je najdaljša razdalja med kraji na celi poti, če izvzamem Pireneje. Najprej so še drevesa, potem žitna polja in nazadnje precej puste, neobdelane zemlje.
Blizu poldneva se na obzorju prikaže mala cerkvica, ki naznanja spremembo. Pot se spusti v kotlinico, kjer leži vas Calzadilla de la Cueza. Torej - prišel sem na polovico poti do Santiaga Na začetku vasi je romarsko prenočišče z znamenito fresko romarja na steni. Hiše so od tu dalje zgrajene iz opeke, namesto iz kamna in neometane, kar daje krajem rdečo barvo. Pred kratkim so tu odprli še novo trgovino, kjer nakupim nekaj hrane. So se pa letos trgovci v nečem prav potrudili in prilagodili romarjem: v nekaterih trgovinah je mogoče kupit male zavitke soli, kisa in olivnega olja za enkratno uporabo, da si lahko pripraviš normalno solato.

Ker je še zgodaj, nadaljujem pot. Danes se je precej shladilo, predvsem zaradi posameznih oblakov, ki poskrbijo za občasno senco. Na poti ni veliko romarjev, le še tu in tam hodi kakšen trdovraten Korejec. Ti ljudje so neverjetno odporni na vročino in vzdržljivi, a tudi precej čudaški in neverjetno "odvisni" od sodobne elektronike. Vsak prosti trenutek izkoristijo za igranje s telefonom in tablicami, kar nekaj pa jih nosi s seboj celo manjši prenosni računalnik. Se je ta razvada precej razširila tudi med ostalimi, a Korejci so pri tem res izjema.

Današnji dan zaključim v prenočišču Los Templarios, na samoti, sredi žitnega polja, kakšen kilometer pred vasjo Terradilos los Templarios. Na oglasni tabli je obvestilo, da je vsak dan ob 17:30 v vaški cerkvi angleška Sv.maša.
Operem cunje, potem pa k Sv.maši v kakšen kilometer oddaljeno vaško cerkev. Pred vhodom sedi župnik in vsakega romarja vpraša, od kje je, kako se ima in ostale podrobnosti. Prišlo nas je pet romarjev, štirje iz prenočišča v centru vasi in jaz iz zunanjega. Vsi pa smo bili neke vrste posebneži: dva romarja sta že na drugem romanju Camino, dva pa sva že na četrtem, eden pa je pot začel že nekje visoko v Franciji in hodi že tretji mesec. Mislim, da to, da smo se srečali tukaj ni povsem naključje, ampak izkušeni romarji izbiramo dobre in posebne kraje, ki jih prepoznamo na poti iz izkušenj iz prejšnjih romanj. V romarskih vodičih so ti posebni kraji povsem prezrti, tam propagirajo skoraj izključno mesta in "kraje z veliko izbire" (to je mišljena predvsem gostinska ponudba in namestitve). Zato romar, ki gre prvič na pot, misli, da je pot, ki jo zjutraj začneš v mestu, čez dan hodiš po podeželju in jo zvečer zaključiš v mestu edini normalni način romanja. Sicer pa je sama pot že tako naravnana, da te v to kar prisili - ponavadi pred mesti in za njimi v večji razdalji ni prenočišč, zato se moraš kar potrudit, če se vedno hočeš izognit prenočevanja v mestih, hodit je treba nekakšen "cik-cak", izmenično en dan veliko kilometrov, naslednji dan malo. Ko se kdaj doma pogovarjam s kom, ki je že šel po tej romarski poti, mi skoraj vedno pove, kako je hodil od mesta do mesta. Mogoče se v tem dejstvu skriva del odgovora na mojo nerešeno uganko, kam so izginili vsi romarji, ki smo skupaj začeli pot v Franciji in ostali, ki so se pridružili  kasneje v Španiji - mogoče so še na poti, a smo si za pol dneva po času zamaknjeni na poti, da se zato ne srečamo. Vendar to ni vse, kajti tudi v Burgosu, ki je veliko mesto, ni bilo nobene gneče romarjev.
Župnik ima mašo v angleščini. Po maši prejmemo še blagoslov. Župnik nam pove, da je doma iz Irske, bil je tudi misijonar, nekajkrat prehodil Camino v obe smeri in videl, kako so prazne župnije ob poti, je vprašal škofa, če bi lahko bil tukaj in duhovno skrbel za romarje. Ker ker bila župnija prazna so mu dovolili in že nekaj let je tukaj.
Zvečer v prenočišču dobimo večerjo. Romarjev je tu malo, različnih starosti in pa vsi so nekam odtujeni, ni nobenih skupnih dejavnosti.

Četrtek, 2. 7. 2015: - (Terradilos de los Templarios - Sahagun - Bercianos)
Vstanem nekoliko kasneje, ker se hočem izognit prenočevanja v mestu, pa še predprejšnji dan so mi priporočili bivanje v Bercianosu, do kamor pa ni prav posebno daleč. Na pot grem, ko se je že naredil dan. Na nebu še sveti polna luna, ki je danes popolnoma okrogla. Za začetek pozdrav luni: - auuuu, auuuu, auuuu,...... Na pomoč mi takoj pristopi pes, ki ga je imel  seboj eden od romarjev
Če bo šlo vse po načrtu, se nameravam izognit prenočevanju v večjih mestih, kot so Sahagun, Mansilla, Leon, Astorga, Ponferrada, Cacabelos, Villafranca, Sarria, Portomarin, Palas, Melide, Arzua, in podobnemu sranju...

Na poti sem sam, steza pa se vije med velikimi polji žita in sončnic skozi male vasi. V teh krajih imajo ponekod v vaseh posebne podzemne hišice, ki imajo sprednjo stran z vrati proti cesti, ostalo pa je povsem vkopano v zemljo. Opremljene so celo z dimniki.
Ker imam danes dovolj časa, grem do Sahaguna po daljši poti čez hrib, namesto tiste ob cesti. Posebno lepi so nasadi sončnic. ki so vse usmerjene v isto smer - proti jugovzhodu. Proti opoldnevu postane kar vroče, vendar ni več tiste hude vročine, kot pred dnevi, še vedno pa se na asfaltni cesti marsikje v daljavi prikaže "poplava vode" - privid zaradi odboja svetlobe na vročem zraku in asfaltu in pa migotanje in izkrivljene podobe predmetov na cesti. Pojav je mogoče tudi fotografirat.

Malo pred mestom Sahagun je mala cerkvica, ob njej pa spomenik, ki označuje točno polovico španskega dela te romarske poti od Roncesvallesa do Santiaga. Za tiste, ki smo začeli v Franciji, to ne velja. Skozi Sahagun grem po najkrajši poti in naprej po stezi v senci dreves, ki so jih posadili ravno ob mojem prvem romanju leta 2008, zdaj pa so zrasla v že kar spodobna drevesa, ki dajejo romarjem na poti kar lepo senco. Sicer pa so danes na nebu posamezni manjši oblaki. Nedaleč od poti je neka stranska, skoraj opuščena cesta brez prometa in pa železniški tir, po katerem včasih pelje vlak. Ob poti se najde tu in tam kakšen spomenik romarjem, ki so umrli na tej poti.

Popoldne pridem spet v eno tipično špansko vas - Bercianos, ki je moj današnji cilj. Hiše se držijo ena druge in obmetane z ometom na osnovi gline, kot je tukaj običaj. Vas sestavlja nekaj takih ulic. Prav na drugem koncu te vasi je moje današnje prenočišče. Prenočišče je župnijsko in lahko sprejme do 16 romarjev, nekaj ji pa lahko spi še na blazinah na tleh, ampak ni bilo polno zasedeno.

Zvečer skupaj pripravimo večerjo: enolončnica z zelenim zrnjem, papriko in narezano klobaso, pomfri, mešana solata, vino, voda, kruh in kosi lubenice. V takih prenočiščih hrano pripravljajo romarji in vsi vedo, kaj romar potrebuje za dolgo hojo. Ponavadi v romarskih prenočiščih, kjer je večerja, dobimo enolončnice, v gostilnah v Španiji jih ne dobiš nikjer. Hrana je bila dobra in vsega je bilo dovolj. Bilo nas je okoli 10 romarjev različnih starosti, večina iz Italije. Med nami je bil en Korejec, ki je znal samo francosko, nihče od nas pa ne francoščine in smo se z njim sporazumevali samo z rokami.
Po večerji imamo še skupno molitev v kapeli, kajti prenočišče je župnijsko, vendar župnija nima svoje župnika, zato Sv.maše ni bilo.

Petek, 3. 7. 2015: - (Bercianos - Mansilla - Arcahuea)
Vstanemo dokaj pozno, ob pol šestih, sledi skromen zajtrk - nekaj piškotov in kava. Potem pa neskončna hoja po stezi, ob kateri je dolga vrsta dreves. Najprej zanimiva španska vas El Burgo raneiro z značilno dolgo ulico skupaj povezanih hiš, na koncu pa mala cerkvica. Sledi pot do kraja Reliegos in naprej do Mansille. Nedaleč stran sta železniška proga in avtocesta, po kateri sem se peljal pred tremi meseci, ko sem bi la romanju v Fatimi. Takrat sem skozi okno avtobusa gledal romarje na poti, zdaj pa sem sam eden izmed njih. Kmalu vzide sonček, spet v lepi temnordeči barvi. Luna je vsak dan bolj lena in še kar nekaj časa noče iti spat. Ob poti je polno klopc za počitek, a so jih vandali skoraj vse prešpricali s spreji z raznimi političnimi parolami in zahtevami.
Na poti je nekaj italijanskih romarjev, ki so bili v našem prenočišču, v Reliegosu pa se pridruži še skupina angleško govorečih romarjev. Že med potjo se pogovarjajo, da bodo šli v Mansilli na avtobus do velemesta Leon...

Pred mestom Mansilla je treba iti čez dolg nadvoz nad avtocesto, s katerega je lep razgled na mesto V mestu grem v trgovino in takoj dalje. Na poti sem sam,. ostali romarji so ostali v Mansilli ali pa so se odpeljali naprej z busom. Se je pa pokrajina tu močno spremenila. Prej hoja v samoti, od tu dalje pa gre romarska steza neposredno ob močno prometni cesti. Sledi večja vas ob cesti - Puente Villarente, potem pa gre romarska pot desno, stran od ceste. Danes je spet bolj vroče. V manjši vasi Arcahueja grem v prenočišče. Tam so že trije romarji - starejši angleški par in pa tisti Korejec, ki je bil včeraj v našem prenočišču. Angleža sta si najela sobo, midva s Korejcem pa sva bila v oddelku za romarje, ki je bistveno cenejši. Ker je Korejec znal samo francosko, se nisva mogla pogovarjat.
Za večerjo si pripravim paradižnik s papriko in ribe.

Sobota, 4. 7. 2015: - (Arcahuea - Leon - San Martin)
Na pot grem še ponoči in ko pridem do industrijskega predmestja Leona, se začne delat dan. Pri vhodu v mesto prečkam modri železni most, ki je cik-cak napeljan čez avtocesto. Že zgodaj zjutraj skupina policajev ob vhodu v mesto z radarjem lovi prehitre voznike. Kot sem videl, jim je kar dobro šlo - cesta je ravna, in skoraj prazna, a že v naselju :)

Ko pridem v Leon, vzide sonček in le najvišje stavbe so obsijane z njegovo rdečo barvo, med njimi katedrala. Mesto še spi, ulice so prazne. Pri Katedrali srečam skupino treh romarjev, ki so se izgubili - ne vedo, kam iti dalje. Pravijo, da so prenočevali nedaleč stran. Pokažem jim pot in tudi sam grem dalje, saj je še vse zaprto. Tu in tam srečam kakšnega romarja, kakšnih večjih skupin pa ni.

Pot se še dolgo vleče po mestu, potem pa vzpne mimo podzemnih hišic v vas La Virgen in po stezah ob cesti dalje skozi manjše vasi. Skoraj na vseh cerkvenih stolpih imajo štorklje svoja gnezda. Žitnih polj tu ni več, ob poti je večinoma neobdelana zemlja, manjše njive koruze in posamezna drevesa in grmi.  V daljavi zagledam dolgo gorsko verigo zavito v oblake. Torej - še kakšen dan hoje in te dolge ravnine bo konec, potem pa vzpon v gore. Danes se je precej shladilo, je le še dobrih 30C, kar je ravno primerno za hojo.

Kmalu pridem do vasi San Martin. Posebnost te vasi je vodni stolp sredi vasi v obliki črke V. Grem v municipalno prenočišče, a tam ni nikogar, ki bi me sprejel - upravnik je odsoten. Počakam še kakšne pol ure, potem pa, ker je že kar pozno, se vrnem kakšen kilometer nazaj do drugega prenočišča, kjer ni bilo teh težav. Tukaj je že manjša skupina romarjev. Operem cunje in si pripravim večerjo.

Nedelja, 5. 7. 2015: - (San Martin - Astorga - Santa Catalina)
Na pot grem še ponoči, pot gre še nekaj časa ob cesti, mimo tovarne Seat, kjer delajo avtomobile. Ko se naredi dan, ko pridem v Hospital de Orbigo. To je manjše mestece ob reki, čez katero je speljan dolg most. Tu srečam skupinico romarjev, ki se jim še nikamor ne mudi. Danes je nedelja, zato bi bilo prav, da bi šel k Sv.maši, a maša je šele ob 11h, tako, da čakanje ne pride v poštev, prav tako so ob tej uri zaprte trgovine. Zato grem dalje proti Astorgi po daljši poti čez hrib. Tu je možna izbira - krajša pot po ravnini ob cesti ali nekoliko daljša, a lepša čez hrib. Vzpona ni prav posebnega, je pa tu steza v samoti, delno med redkimi borovimi in hrastovimi gozdovi in neobdelano pusto zemljo. Na poti srečam samo dva romarja. Na vrhu pridem do ruševin manjše zgradbe, kjer je počivališče za romarje, možen je nakup pijače, pa še prenočišče kategorije več tisoč zvezdic***. Tu žigosam credencial - žig je v obliki rdečega srčka. Še kakšen kilometer ali dva in pridem do betonskega križa pred mestom Astorga. Sledi spust v dolino, nekaj hoje po ravnini v predmestju Astorge in dvig v mesto. Mesto je dokaj prazno, na ulicah je malo ljudi, vidim pa kar nekaj romarjev, ki so se tu ustavili pred lokali. Značilnost tega mesta je prav poseben grad, ki ga je narisal isti arhitekt, kot Sagrado familijo v Barceloni - Gaudi. V tem gradu je zdaj škofijska palača, zraven gradu pa je še stolnica - večja cerkev, ki pa na zunaj ni videti nič posebnega. Sv.mašo sem že zamudil - te so bile dopoldne, prav tako so zaprte trgovine s hrano, zato grem dalje.

Na poti sta še dva romarja, ki pa danes zaključita v naslednji vasi - Murrias. Od tu grem dalje sam. Spet je precej vroče, blizu 40C, pa še vetra ni. Začne se naporen vzpon po stezi, ki je k sreči precej položna, a v tej vročini... Ob pol petih pridem v vas Santa Catalina in grem v prenočišče San Blas. Tu sem bil že na mojem prvem romanju in vem, da je dobro. Za doplačilo je mogoče naročit še večerjo. Operem cunje, kot ponavadi, potem pa malo na ogled vasi, zvečer pa večerja. V prenočišču je poleg mene še ena starejša romarka iz Nemčije. Večerjo dobim pri mizi zunaj ob ulici. Velik krožnik goveje juhe - ko sem vse pojedel, mi je še dvakrat (brez dodatnega doplačila) prinesel juho (juho imam rad in jo povsod pojem, kolikor mi je le dajo), potem še ocvrta jajca, mešana solata in vino. Cesta je tukaj prazna, prometa praktično ni. Je pa ta vas še naseljena, mimo pride celo ženska z otroškim vozičkom, kar je v španskih vaseh skoraj nemogoče videt. Potem pa se mimo v dolino peljeta še dva terenska policijska avtomobila, v enem so bili tudi psi. Upravnik, ki je sedel zunaj pri nama, pravi, da policaji še vedno iščejo v teh gorah romarko, ki je nekje prav v tem delu poti izginila pred dvema mesecema, a je doslej še niso našli. Letos sem opazil na celi romarski poti kar veliko policijskih patrulj z avtomobili in na konjih. Romarka iz Nemčije me vpraša, kdaj grem jutri naprej? Pravim, da ponoči, ko še ni vroče. Pravi, da je zanjo to prezgodaj, bo pa počakala tu do dopoldneva, ko bodo prišli romarji iz Astorge in bo z njimi nadaljevala pot. Sama si ne upa iti, da se ji nebi kaj zgodilo, ker je že prej slišala  govorice, da je nekaj ljudi v teh gorah nenavadno izginilo brez vsake sledi...
(September 2015: izginulo romarko so našli - le nekaj kilometrov od tukaj jo je ugrabil neki kmet ob poti, jo oropal, ubil in zakopal, mogoče poleg nje še več ljudi - >> Slovenske novice >> )

Ponedeljek, 6. 7. 2015: - (Santa Catalina - Cruz de ferro - El Acebo)
Na pot grem še v temi, na poti sem sam. Ko pridem do vasi El Ganso, se naredi dan in vzide sonček. Znamenita gostilna "Kavboj" je še zaprta, je pa bila odprta nova trgovina na drugem koncu vasi. Razen gostilne, trgovine in romarskega prenočišča so tu druge hiše prazne. Vas je nenaseljena in počasi propada. V trgovini sta bila že dva romarja, ki sta pila kavo. Ta dva sta prenočevala tukaj. Naprej gremo bolj ali manj skupaj do Rabanala, naprej grem sam. Rabanal je večja hribovska vas z več romarskimi prenočišči, gostilnami in trgovinami. Malo pred vasjo je žičnata ograja, kamor romarji zatikajo križe, ki jih naredijo iz vej in vejic. Od Rabanala do Foncebadona gre pot večinoma po gozdu, malo pred Foncebadonom, pa se odpre lep razgled na hribe in doline. Foncebadon je gorska vasica z nekaj hišami (romarska prenočišča, trgovina, gostilna), na višini okoli 1.400 n/m.

Že se veselim lepe poti med dišečimi rumenimi rožami, ki jih je v tem delu poti polno... Toda, pogled naprej mi pove, da je namesto rumene barve prisotna rjava. Letos v teh hribih ni niti ene rože. vse je ožgano od suše, celo grmi ob poti imajo rjave liste. le največja drevesa ob poti še kljubujejo. Ko pogledaš hribe v okolici, se prav lepo vidi, kje je jug: na južni strani so vrhovi rjavi, na severni zaenkrat še zeleni.

Opoldne pridem do železnega križa, ki ga obkroža kup kamenja in nepotrebne romarske opreme, ki so jo tu pustili nekateri romarji. Od tu dalje se pot rahlo spusti do Manjarina, kjer je eno prav posebno romarsko prenočišče v leseni baraki brez vode in elektrike. To prenočišče upravljajo menihi Templarji iz Ponferrade. Poleg prenočišča je še trgovina s spominki, pod stropom je cela vrsta raznih zastav - slovenske ni med njimi, je pa hrvaška. Tu kupim nekaj razglednic, na kateri je presenetljivo - moja slika - osliček , ki jih kasneje pošljem nekaterim.

Pot se nadaljuje po gorskem grebenu z lepim razgledom na sosednje gore, vendar so letos vse nekam rjave barve. Naprej, daleč v dolini je mesto Ponferrada, nedaleč stran pa jedrska elektrarna z velikimi hladilnimi stolpi. Danes ni posebne vročine - le okoli 30C, to pa zaradi precejšnje višine - okoli 1500m, le kaj pa je v dolini... Popoldne pridem do gorske vasi El Acebo. To je vas s kamnitimi, neometanimi hišami s črnimi strehami. Naselim se v župnijsko prenočišče, v katerem sem bil doslej že dvakrat. Tokrat je bila v tem prenočišču ena večja skupina starejših italijanskih romarjev. Letos v teh gorah ni veliko romarjev, izjeme pa so kolesarji, ki jih je kar nekaj, a tudi manj, kot druga leta. V Acebu so odprli še eno večje novo prenočišče. Zvečer dobimo večerjo: pasto in mešano solato - tipična italijanska hrana (ki pa je kar dobra za hojo). Zraven pa še sladica in vino.
Malo po 22 uri gremo h križu na zahodnem koncu vasi gledat sončni zahod. Križ je postavljen tako, da, ko sonce zahaja, je le ta ravno v centru Križa. Sončni zahod je v lepi rdeče-oranžni barvi.

Torek, 7. 7. 2015: - (El Acebo - Ponferrada - Cacabelos - Pieros)
Zjutraj dobimo v prenočišču zajtrk, potem pa gremo na pot. Ko se začne prebujat sonček, se začne lepa predstava na nebu: množica drobnih oblakov, ki jih sonce obsveti s spodnje strani s svojo živordeče-oranžno svetlobo na temnomodrem nebu in pa vrhovi gora, ki žarijo v rdeči barvi. Sledi spust po zavitih stezah in cesti v dolino do mesta ob reki Molinaseca. Značilnost tega mesta je stari obokani most čez reko in cerkvica nad njim. Od tu dalje gre steza ob cesti do večjega mesta Ponferrada. Skozi mesto grem po najkrajši možni poti s pomočjo GPS-a. Ostali romarji, kolikor jih je sploh bilo, so ostali v mestu, naprej grem sam.

Nekaj časa hoja po ravni cesti skozi manjše vasi do Companaraye, potem po stezi med polji trte do Cacabelosa. Cacabelos je manjše mestece. Posebnost teh krajev je, da imajo vse hiše črne strehe. V starem delu mesta, kot v celotni dolini Bierzo, kamor spadajo ti kraji, je navada, da imajo hiše nekakšne nadzidane balkone.
Ko pridem v center, grem v cerkvico Sv.Roka, kjer je zdaj muzej, predvsem kipov svetnikov, ki jih ne uporabljajo več in so jih shranili tukaj. Nadvse pohvalno tukaj je to, da ni vstopnine, ampak le prostovoljni prispevek. Za mizo sedi župnik in pove, da dela tukaj prostovoljno in mi pokaže dragocenosti. Posebno lep je Jezus na osličku v naravni velikosti, in pa Sv.Peter s ključi na prestolu, nad njim pa petelin, tu dobim tudi žig.

Kljub hudi vročini, nadaljujem še kakšna 2 kilometra do vasi Pieros, kamor grem v prenočišče. Najprej sem v prenočišču sam, čez kakšno uro pa prideta še dva romarja - kolesarja iz Španije. Prenočišče je v mirnem in tihem kraju. Operem cunje in sedim zunaj na klopi. V gozdu v daljavi opazim manjši požar, ki pa so ga kmalu pogasili. Zvečer romarji dobimo večerjo. Kuhar pove, da je iz Bolgarije. Pravi, da je lani šel na to romanje in videl, da tu iščejo oskrbnika prenočišča in je za eno leto ostal tukaj, letos pa se vrne domov in nadaljuje šolanje. Znal je tudi srbohrvaščino in sva se lahko pogovarjala v domačem jeziku. Za večerjo dobimo enolončnico s papriko in krompirjem, vino in solato - zame odlično, za Španca verjetno malo manj, ker je bilo precej začinjeno (ostra paprika)...

Sreda, 8. 7. 2015: - (Pieros - Villafranca - Las Herreiras)
Zajtrk je ob 6h, potem pa na pot. Od tu dalje gre pot po valoviti gričevnati pokrajini med polji trte skozi manjše vasi. V eni izmed teh vasic stoji ob cesti zarjaveli prometni znak, ki označuje bljižino šole - otroci na cesti. To je še ostanek iz preteklih časov, zdaj v teh vaseh ni več mladih ljudi, kaj šele otroci ali kakšna šola... V Španiji so v vaseh ostali le še starejši ljudje, mnogo vasi je že zapuščenih. Mladi ljudje se odselijo v mesta. Na srečo pri nas, v Sloveniji nam prevoz v službo in v šolo (zaenkrat) še plačuje država, v kapitalističnih državah pa si morajo ljudje to sami plačevat, zato se ljudje pač selijo tja, kjer imajo službo, ker bi bil prevoz predrag, s tem pa se uničuje podeželje...

Sonček je vsak dan bolj len in se zdaj prebudi šele okoli 7:20, na začetku mojega romanja se je okoli 7h, kajti pot poteka proti zahodu. Sledi spust v dolino do Villafrance, kjer srečam nekaj romarjev - kolesarjev. Villafranca je manjše mesto ob reki Valcarce z več srednjeveškimi zgradbami, kot so grad in cerkev Sv.Jakoba. Od tu dalje pa se pot razcepi na dva dela, ena možnost je ob reki po dolini Valcarce ali čez hribe. Ker imam dovolj časa, se odločim za lepšo, daljšo in napornejšo pot čez hribe. Najprej strm vzpon, potem nekaj ur hoje po grebenu z lepim razgledom na sosednje vrhove in v dolino Valcarce, po kateri se poleg reke vije še avtocesta. Zaradi višine tukaj vsaj ni vroče in vedno vsaj malo piha. Iz bližnjega daljnovoda se sliši sikanje in šumenje elektrike. Sledi spust skozi kostanjeve gozdove do hotela Valcarce in naprej dalje po cesti. Pritisne vročina, sicer pa sem se nanjo že kar navadil.
Sledijo si manjše in večje vasi ob cesti. Za danes zaključim v vasi Las Herreiras, to je zadnja vas pred vzponom na Cebreiro. Ta, večji vzpon je dobro prihranit za jutri zjutraj, ko še ni vroče, pa še v Villamenteru so nam priporočili to prenočišče. Grem v prenočišče, tam sta upraviteljici dve mladi punci iz Nemčije. Operem cunje, srajca je že tako razpadla, da se ne da več šivat, saj je že dala skozi vsa romanja, od prvega međugorskega naprej, zato bo treba čimprej kupit novo. Potem grem v trgovino, ki so jo na novo odprli v tem kraju. Do večera prideta sem še dve mlajši romarki, prav tako iz Nemčije, tako da sem bil tukaj edini od fantov. Večerja je tu vegetarijanska: fižolova juha s krompirjem in mešana solata, kruh, sadje in voda, a nič vina

Četrtek, 9. 7. 2015: - (Las Herreiras - O Cebreiro - Triacastella)
Na pot grem zgodaj, ko je še noč. Pot se vzpenja po cesti, namesto po pešpoti skozi La Fabo, grem raje po kolesarski poti naravnost do Lagune. To je zadnja vas v pokrajini Kastilja. Od tu dalje se pot vzpenja po stezi do prelaza. Ob poti so odslej na vsake pol kilometra oznake, koliko je še do Santiaga, prva oznaka je na 152,5 kilometra. Odpre se lep razgled v dolino in sosednje vrhove, vendar letos tu ni prav nobene rumene rože, ki jih je bilo prejšnja leta vse polno. Večina manjših grmov na južni strani ima namesto zelenih rjave liste - letos je huda vročina in suša. Na vrhu pridem do večjega konfina, ki označuje, da sem prišel v najzahodnejšo špansko pokrajino Galicija, v kateri leži tudi Santiago.

Po enem kilometru hoje po ravnini pridem v vas Cebreiro, kjer grem v cerkev. Tu se je nekoč zgodil evharistični čudež, podobno, kot v Lancianu v Italiji. Ob vhodu v cerkev je manjši romarski urad, v katerem menih žigosa in tudi izdaja nove credenciale za romarje, ki tukaj začno z romanjem. Po krajši molitvi grem še v trgovino, potem pa dalje. Vreme je sončno in toplo z lepim razgledom. Od tu dalje je na poti nekaj več romarjev, ki gremo v redki koloni dalje skozi manjši gozd do ceste v kraju Linares. Od tu dalje grem kar po cesti (tako nam je svetoval upravnik v Villamenteru) do vrha Sv.Roka, kjer stoji kip Sv.Jakoba. Drugi romarji so ostali daleč zadaj, ker so šli po romarski stezi, kise najprej rahlo spušča, nazadnje pa strmo povzpne na vrh. Še nekaj kilometrov ceste in pridem do Vrha Alto Poiyo, kjer je gostilna z romarskim prenočiščem, od tam pa sledi bolj ali manj spust skozi manjše in bolj zanemarjene vasi v dolino. Domačini tukaj ne vedo, kaj je čistoča. Po poti skozi vasi je polno gnoja, gnojnica teče iz hlevov po kanalih, ki si jih sama izbere, pogosto tudi po poti,...

Pozno popoldne pridem v Triacastelo, to je večja vas v dolini z več romarskimi prenočišči, upam, da bo kje še kaj prostora, ker ponavadi je tu velika gneča romarjev. Pred vhodom v vas je "tisočletni kostanj". Grem pogledat v municipalno prenočišče na začetku vasi. Presenetljivo - prostora je še dovolj. Ostanem tukaj, potem pa grem še v trgovino po hrano in kupit novo srajco, za katero sem dal slabih 10€. Kaj posebnega ne more biti za to ceno, upam, da bo zdržala do konca romanja, a je še zdaj kot nova :)

Tukaj je danes zelo vroče, spet eden tistih dni, ko je nad 40C. Tricastela leži v manjši kotlinici, kjer skoraj ni vetra in se zato tako segreje. Zvečer grem k Sv.maši, kajti po daljšem času imam spet to možnost. Potem si v vrtu pod prenočiščem še pripravim večerjo. To prenočišče ima namesto ene ali nekaj večjih spalnic, večje število prostorov s pogradi za 4 romarje. Prezračevanje je dokaj slabo in v prostorih je taka vročina, da podnevi nisi zdržal notri več kot 5 minut - takoj ti je teklo od glave. Zato smo romarji sedeli zunaj, spodaj v vrtu v travi do noči. Prenočišče je veliko za 60 romarjev, a nas je bilo samo 21, pa tudi drugje v kraju ni bilo veliko romarjev.

Petek, 10. 7. 2015: - (Triacastella - Sarria - Ferreiros)
Na pot grem še v trdi noči. Ko pridem na drugi konec vasi, je razcep: levo po dolini preko Samosa do Sarrie, desno pa čez hribe. Grem rajši čez hribe, ker je lepše. Že zjutraj je vroče, skoraj 30 C. Najprej vzpon po cesti do San Xila, kjer se naredi dan, potem delno po cesti, delno po stezah do Calvorja. Sledi počasen spust do mesta Sarria. Spomnim se prejšnjega romanje, ko sem v tem delu poti spremljal procesijo Indijancev, ki so romali v Sarrijo k Mariji od Guadalupe. Celo pot in še potem zvečer v mestu so peli in plesali.... Verjetno jih ne bom nikoli več videl, ampak sem se motil... Tokrat pa je pot pusta, še nobenega romarja ne srečam cel dan.

Sarria je večje moderno mesto z belimi hišami, od Santiaga oddaljeno 114km. Tu običajno začno z romanjem večje skupine domačinov, ki potem prehodijo dobrih 100 km do cilja. Značilnost Sarrije so še daljše stopnice iz spodnjega dela mesta do zgornjega, kjer je cerkev, nekoliko so podobne trsatskim, a krajše in pa freske romarjev ob njih. V mestu je poleg naštetega še množica romarskih prenočišč, zato verjetno naprej ne bom šel več sam, a sem se motil, nikjer nobenega romarja. Jutranji so že šli naprej, novih pa ni. V trgovini kupim nekoliko več hrane, kajti danes je to prva in zadnja trgovina ob poti.

Pot se nadaljuje ob železnici, potem pa se dvigne v hribe do Barbadela  in po stezah skozi gozdove in manjše vasi do Ferreirosa, ki je najvišja točka današnje poti. Zaradi višine in vpliva bližnjega Atlantika, tu ni več vroče, mislim pa, da sem s tisto najhujšo vročino na romanju zaključil. Na poti srečam tu in tam kakšnega romarja, nekaj več je bilo kolesarjev. Malo pred Ferreirosom je "lepo okrašen" konfin, ki označuje, da je do Santiaga samo še 100km. Malo naprej srečam štiri angleško govoreče, izrazito svetlopolte romarje, ki so šli v nasprotno smer in me spraševali, če sem kje videl kakšno blond punco, ki je bila del njihove skupine in se je nekje izgubila. Povem jim, da na poti ni nikogar. Čez nekaj časa srečam še policaja z avtom in kasneje še župnika z avtom, vsi z istimi vprašanji. Bili so precej vznemirjeni (razumljivo zaradi dogodkov izpred dveh mesecev).

V Ferreirosu grem v municipalno prenočišče. Upraviteljica mi pove, da so (današnjo) izgubljeno romarko našli in sicer jo je našel župnik v eni gostilni ob poti, bili pa so to romarji iz Kanade. Prenočišče v Ferreirosu je novo, moderno in že na zunaj lepo z modrimi obrobami. V njem je lahko do 50 ljudi, a a nas je bilo samo 6 - jaz in ena družina z dvema otrokoma in njihov pes. Ne vem, kaj ljudi toliko vleče v mesta, ko pa je tu nepredstavljivo lepše - nobenega hrupa, ni vročine, možnost sprehoda v naravi... Letos sem imel na poti kar srečo, oz. sem se kar dobro izogibal mestom, upam, da bo tako še teh nekaj dni do konca romanja.
Zvečer si spet sam pripravim večerjo - juha, paradižnikova solata s papriko in tuno, tetrapak vina, kruh. Po večerji se še malo sprehajam okoli in sedim zunaj, pijem vino in opazujem okolico. Prenočišče je na samem, vrhu hriba ob gozdu, nedaleč stran je gostilna, drugih hiš ni v bljižini.

Sobota, 11. 7. 2015: - (Ferreiros - Portomarin - Palas de Rei - Mato Cassanova)
Na pot grem ob 6h, ko se zdani. Zunaj je kar toplo, na nebu pa sveti ozek lunin srp. Nekaj časa hoja po ravnini, potem pa spust v dolino skozi manjše vasi, a rajši, kot bi šel skozi te vasice, grem mimo po "obvozni" cesti, saj je tako pot kakšen meter krajša, pa še vsega gnoja ne pobereš po cesti v vasi, ker so te vasi revne in precej zanemarjene, nihče nič ne počisti. Malo pred dolino vstopim v "megleno morje", temperatura pa se občutno zniža, da je že kar hladno. Tu je pri Portomarinu večje akumulacijsko jezero za elektrarno, po katerem plavajo manjše ladjice. Čeprav je ura že 9, mesto še spi, na poti je tu in tam kakšen romar in nekaj več "romarjev-turistov". To so tisti romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100km poti od Sarrije do Santiaga. Vendar še teh letos ni veliko, na prejšnjih romanjih so se ob tem času vlekle dolge kolone teh "romarjev", letos pa le tu in tam manjša skupina po nekaj ljudi. Te "romarje" prepoznaš in ločiš od pravih romarjev po tem, da imajo s seboj mini nahrbtnike samo za hrano in pa pohodne palice, s katerimi živahno mahajo in ropotajo z njimi. Pravi romarji imamo večje nahrbtnike z vso opremo in smo praviloma brez pohodnih palic. Na Caminu pohodnih palic ne potrebujemo, saj ni nikjer takega terena, da bi bil nevaren za zdrs. Poleg tega pa mahanje z rokami, ki ga zahtevajo te palice, porablja dodatno energijo, s katero je treba varčevati v pogojih z omejenim dostopom do hrane (zato si pri hoji s palicami prej utrujen, kot brez njih).

Od Portomarina dalje se pot vzpne in kmalu pridem ven iz meglenega morja na sonček. Pot se dviga med polji koruze in skozi borove in mešane gozdove. Ta del poti je letos najbolj prizadet od vročine in predvsem suše, kajti, tu v Galiciji, kjer praviloma vsak drugi dan dežuje, že dva meseca ni bilo dežja. Zato in pa zaradi revščine v tem delu države, tukaj ni urejenega namakanja. Poleg tega pa zemlja v teh krajih vsebuje veliko kremenčevega peska, ki zato ne zadrži vode. Iz te zemlje je skoraj nemogoče naredit blato, če pa že, sploh ni lepljivo. Spomnim se polj koruze izpred nekaj dni v prejšnji pokrajini, ko je bila koruza velika skoraj toliko, kot jaz, tukaj pa je na njivi polovica niti ni vzklila, ostala pa je velika od 5 do 15 cm, pa se že suši... Tu je ob poti ponekod še trava vsa rjava, niti ruša ni več zelena. Suša se pozna še na nekaterih drevesih: rjavijo in odpadajo listi, ponekod celo pri borovih drevesih rjavijo in odpadajo iglice... Le največja drevesa še nimajo težav.

Pot se vzpenja do prelaza pri vasi Eirexe, potem pa spust na drugo stran. Tu se v gozdovih začne večja sprememba - množično se pojavijo evkaliptusi. To so visoka drevesa z ozkimi in dolgimi listi. Lubje pri teh drevesih se odvija in počasi odpada, spodaj pa raste novo. Če liste zmečkaš, imajo močan vonj po mentolu in po nekaterih kremah za mazanje. Mladi evkaliptusi imajo široke in modre liste, ki so še bolj aromatični, velika drevesa pa zelene, dolge in ozke liste. Na poti srečam tu in tam kakšnega romarja in nekaj manjših skupin "romarjev", bilo pa je nekaj več kolesarjev. Popoldne pridem v mesto Palas de Rei, kjer je več romarskih prenočišč. Ker se letos izogibam mestom, moram iti naprej, čeprav je že kar pozno. Če hočem priti čez dva dni v Santiago in se izognit večjemu mestu Arzua, moram danes priti do Cassanove. V trgovini kupim hrano in naprej. Danes je spet nekoliko bolj vroče, 34C. To je za pokrajino Galicija nekje 10C več od običajnega za te kraje. Ponavadi tu piha zahodni veter, ki prinaša iz Atlantika vlago in hladen zrak. Letos pa se je veter obrnil na jugovzhodnik, ki prihaja iz od tukaj ne preveč oddaljene Sahare.

Sledi še kakšne dve uri hoje po mešanem gozdu do prenočišča Mato Cassanova. To je prenočišče na samem, sredi gozda, v katerem je prostora za 16 romarjev, a nas je bilo tokrat le 7, pa še ti so bili večinoma kolesarji. Danes je bila pot nekoliko daljša, okoli 44km, a se da hodit, saj ni več hude vročine. Operem cunje, ki se bodo sušile ponoči. Zrak je suh, tako, da s sušenjem ne bo težav. Pripravim si še večerjo in grem spat, kajti jutri bo spet naporen dan.

Nedelja, 12. 7. 2015: - (Mato Cassanova - Melide - Arzua - Santa Irene)
Danes je nedelja, če bom imel srečo, bom lahko v Melidah ali Arzui pri Sv.maši. Na pot grem zgodaj, v temi. Na poti si svetim z baterijo, ozek lunin srp ne daje več omembe vredne svetlobe, predvsem pa ne v gozdu. Pot se dvigne do vasi Larbodelo, kjer se začne provinca A Corunja, v kateri leži tudi Santiago. Oznaka "Provinca" pomeni nekaj več kot občina in nekaj manj kot pokrajina, lahko bi jo primerjal z našimi velikimi občinami v preteklosti ali županijami v Hrvaški. Od tu do Melid, ki so oddaljene okoli 10km, grem raje po cesti, ker je še noč in v gozdu so oznake slabo vidne in bi se lahko izgubil, pa še strah me je: če bi  le nekaj zašumelo v temnem in črnem gozdu, bi že "videl" velikega rjavega medveda z odprtim gobcem... Vendar, kakor vem, medvedov v Španiji ni, ampak... Ker je nedelja in zgodaj, na cesti skoraj ni prometa, le tu in tam kakšen avto. Med potjo se naredi dan in ko pridem v mesto Melide, vzide še sonček. Grem do cerkve, a je zaprta, kmalu pa zaslišim, kako na bližnjem hribčku nad mestom zvoni 3/4 pred mašo. Grem na hrib, kjer je že polno ljudi. Mala cerkvica je nabito polna in še zunaj je polno ljudi. Začne se Sv.maša, po maši grem še pogledat v cerkev. Glavni svetnik v oltarju je tu Marija z Jezusom, ki ima pri nogah 3 angele. Ko se ljudje razkropijo, srečam na stopnicah mlado romarsko "družino" iz Francije: mož, žena in njihov pes, ki jih spremlja. V mestu nisem videl nobenega romarja, srečal sem le eno nekoliko večjo skupino španskih "turistov" (peš romarjev Sarria - Santiago). Svojo opremo so naložili v kombi, sami pa šli peš naprej.

Pot nadaljujem skozi evkaliptusove gozdove in manjše vasi do večjega mesta Arzua. Letos ni nikjer nobenih množic, le tu in tam nekaj romarjev. V Arzui kupim hrano in takoj naprej, kajti danes me čaka še dolga pot - če hočem jutri priti do poldneva v Santiago, moram danes do Sv.Irene. Pot se vleče po samotnih gozdovih do Santa Irene, kjer je ob cesti romarsko prenočišče. Tudi tukaj, kot v ostalih prenočiščih v Galiciji so strogi in dosledni pri vpisovanju in žigosanju romarskih knjižic. Poleg knjižice je tu treba povsod dati še potni list (ali osebno). Samo ena napaka in že ne dobiš več žiga ali te celo odslovijo iz prenočišča. Tu je goljufanje pri hoji (prevoz) precej težje, oz skoraj nemogoče. Prenočišče tukaj so pred kratkim obnovili, zdaj je tu topla voda za tuširanje, česar prej niso imeli. V prenočišču nas je bilo 12 romarjev. Malo pred večerom sem se razveselil, da sem tu srečal prvega Slovenca na poti: pride v prenočišče nekdo, ki se mi je po videzu zdel znan. Vprašam, od kje je, pa pravi, da iz Nemčije :(  Mislil sem, da me zafrkava in sprva nisem verjel, kajti podobnost se mi je zdela neverjetna, zato grem pogledat v vpisno knjigo romarjev in ugotovim, da sem se zmotil, a del dvoma je še vedno ostal...
Na poti sem opazoval različne pasme Evropejcev in ugotovil, da smo si ljudje iz različnih držav iz ožjega območja Alp po videzu precej podobni, verjetno so se ti ljudje v preteklosti pogosto križali med seboj, ali pa je to vpliv okolja (podobna hrana, temperatura, sonce). Ljudi od drugod (Italijani, Španci, Severnjaki, Srbi) takoj ločiš, da niso iz naših krajev.
Zvečer si pripravim še večerjo. V Galiciji (skoraj) ni prenočišč, kjer bi dobil večerjo, so pa skoraj povsod kuhinje.
Danes je bilo na poti precej toplo, nekje okoli 30C, ob poti precej rož, predvsem španskega bezga z drobnimi, dišečimi vijoličnimi cvetovi.

Ponedeljek, 13. 7. 2015: - (Santa Irene - Santiago de compostela)
Na pot grem še ponoči, najprej spust do Arce, potem pa večinoma po gozdovih, skozi manjše vasi po valoviti pokrajini, mimo letališča do vasi San Marcos, od tam pa vzpon na Monte Gozo, kjer je kapelica Sv.Marka in Fatimske Marije in velik spomenik papežu Janezu Pavlu II. Na poti ni prav veliko romarjev, bolj so to posamezniki in manjše skupine, ni pa tiste dolge kolone, kot pred leti. Mislim, da je to rezultat precejšnje "protipropagande" na RTV po celi Evropi, ki traja že skoraj cel mesec v smislu - "v Španiji je izredna vročina" in celo v španskih poročilih je cela država označena z rdečo barvo. V resnici sploh ni tako hudo, le malo se je treba prilagodit, iti na pot bolj zgodaj. Izredno vročih dni s temperaturo nad 40C je bilo v celem mesecu le nekaj, morda le štirje ali pet, pa še to samo v nekaterih krajih. Poleg tega, pa je to suha vročina z vetrom, ki se jo lažje prenaša, kot kakšno soparo v zaprti kotlini...

Končno pridem na Monte gozo, kjer je spomenik  papežu JPII, ki je nekoč bil tukaj in se je tu odvijalo svetovno srečanje mladih. Sledi še spust v mesto Santiago in slaba ura hoje do katedrale Sv.Jakoba. Čez kakšno uro, opoldne se začne romarska Sv.maša, ob zaključku še kadijo z veliko kadilnico, ki je na vrvi privezana pod strop cerkve. Kadilnico poganja skupina osmih menihov, ki skupaj vlečejo za vrvi in kadilnica niha sem in tja po celotni dolžine prečne ladje cerkve >> film >>  Po maši obiščem še grob apostola Sv.Jakoba, ki je v kripti, v srebrni krsti pod oltarjem.

Po zaključenih obredih grem v prenočišče Saminario menjor, ki je oddaljeno kakšnih 15 minut hoje. To je udobno, večje romarsko prenočišče v okviru nekega samostana. Popoldne preko računalnika v kleti kupim letalsko karto za odhod domov. Primerjam cene in najugodneje je bilo do Benetk naslednji teden v torek (v torek in četrtek so ponavadi nižje cene). Karto mi pošljejo po mailu in na recepciji natisnejo, poleg rega pa tu še rezerviram prenočišče iz nedelje na ponedeljek in iz ponedeljka na torek naslednji teden. Ravno prav časa za romanje v Finistero in Muxijo... Zvečer grem še malo pred cerkev in ogled okolice. Danes je bil lep sončen dan, v Santiagu je bilo 30C, kar v teh krajih (Galicija - poleti hladno in vlažno atlantsko podnebje) ni ravno običajno.

Torek, 14. 7. 2015: - (Santiago de compostela - Negreira)
Na pot grem ob pol sedmih, ko se začne daniti. Pot gre mimo Katedrale, potem pa iz mesta, ter po stezi skozi evkaliptusove gozdove in manjše vasi. V tem delu poti so ob cestah na prometnih znakih za naselja zraven dodani napisi, v katero župnijo spada vas - nekaj podobnega, kot so pri nas označene meje občin, so tu označene meje župnij. Sledi še večji vzpon in v Negreiro pridem zgodaj popoldne. Grem v municipalno prenočišče, ki je na drugem koncu mesta. Upraviteljica se me takoj spomni še od prejšnjih romanj. Potem se vrnem nazaj v mesto, kjer v trgovini kupim hrano za danes in jutri. Ko pridem do blagajne, sem se spraševal, če bo dovolj 10€vrov, ki jih imam v roki, ampak sem na presenečenje dobil nazaj 5€ in nekaj drobnih rdečih centov. V Španiji so letos v trgovinah cene nižje, kot so bile v preteklih letih, gostilne pa so še vedno drage. Pozno popoldne pride v prenočišče skupina šestih Portugalcev, ki so prišli peš iz Lizbone do Santiaga in bodo nadaljevali do Finisterre. Ko sem slišal njihovo govorico, sem najprej mislil, da so Poljaki, ker tudi ti bolj poudarjajo črko "š"...
Zvečer v kuhinji pripravim večerjo: makaroni s paradižnikom in solato, vino. Portugalci so pripravili nekaj podobnega. Drugih romarjev danes ni bilo tukaj, je pa v centru mesta še nekaj drugih prenočišč. Portugalci povedo, da so slišali, da se je v naslednjem kraju v Olveira dobro izognit municipalnem prenočišču, ker se je tam pojavila neka okužba (neki mrčes, neke bolhe ali garje), podobno, kot v okolici Logronja, da so ljudje imeli neke srbeče izpuščaje, nekdo je moral celo k zdravniku...

Sreda, 15. 7. 2015: - (Negreira - Olveira)
Zjutraj gremo na pot skupaj, še v temi. Imeli smo baterije. Pot gre najprej po gozdu in se dvigne v vas, nad katero so veternice, pa spet po gozdu in zeleni pokrajini s posameznimi kmetijami. V vasi Villaserio gremo v gostilno, oni zajtrkujejo, jaz spijem samo kavo in enega "takratkega" in grem sam dalje. Prenočišče na koncu te vasi so zaprli. Čez nekaj časa se v dolini prikaže nekaj modrega, ampak to še ni morje, temveč jezero. Ljudje tukaj so revni, živijo na manjših kmetijah, kjer pasejo krave, ki so še vedno črnobele, pri nas v Sloveniji imamo že dolgo barvne (rjave). Sušenja sena tu ne poznajo, ampak vso travo shranijo v obliki silaže. Zato se v okolici teh kmetij širi kiselkast smrad namesto prijetnega vonja po suhem senu. V tem delu poti se na posameznih hribovskih delih še opazijo manjši sledovi suše, v dolinah pa je vse zeleno in lepo raste. Danes je sončno in toplo, okoli 30C, ravno prijetno z hojo. Na poti je malo romarjev, poleg Portugalcev le tu in tam kakšen.

Pot se nadaljuje po cesti v dolino do Ponte Olveira in še nekaj kilometrov do vasi Olveira. Tu grem v prenočišče Horreo, ki je na začetku vasi, kajti z municipalnim prenočiščem imam od prejšnjih romanj slabe izkušnje (muhe, neurejene sanitarije, odsotnost upravitelja), pa še pripovedovanje Portugalcev včeraj. Kmalu za menoj pridejo sem še Portugalci in še nekaj manjših skupin španskih romarjev, ki hodijo v nasprotni smeri - od Finisterre do Santiaga, ker je tudi za to pot mogoče dobit potrdilo, podobno, kot, če bi šli od Sarrije do Santiaga, le da na tem delu poti ni tako vroče, po dolžini sta si pa podobni.
Zvečer si še pripravim večerjo.

Četrtek, 16. 7. 2015: - (Olveira - Cee - San Roque)
Vstanem nekoliko kasneje. kajti danes bo nekoliko krajša pot: nameravam le do Sv.Roka, to je zadnje prenočišče 10km pred Finistero. Če bi že hotel, bi lahko šel do konca, ampak tja bi prišel pozno popoldne in bi moral iti naslednji dan zjutraj naprej - v tem primeru nebi imel od Finistere nič, nebi bilo časa za oglede, itd. Dva dni pa tam nebi mogel ostati, ker si v romarskem prenočišču lahko le en dan, razen če bi šel v neko privatno namestitev, kar pa bi bilo precej dražje. Še najbolje, da grem do Sv.Roka, ki je edino župnijsko prenočišče v Galiciji, tam je skupna večerja in seveda nam je to prenočišče priporočal upravnik v Villamenteru,... Na pot grem zadnji, ostali romarji so že vsi odšli, nekateri proti Finisteri, drugi proti Muxiji, tretji proti Santiagu.

V Olveiri je nizka oblačnost. Pot se dviga v gosto meglo, na hrib z veternicami, levo spodaj, v ozki dolini je manjše jezero. Po nekaj urah pridem v manjšo vas na vrhu prelaza: Hospital. Še pred vstopom v vas je na novo odprt romarski urad, na njem pa obvestilo, da moramo romarji tu iti po žig. Ustavim se še v gostilni na običajni dopoldanski "malici", malo naprej je termoelektrarna in križišče, kjer se romarska pot razcepi na dva dela: levo za Finistero, desno za Muxijo. Delovci urejajo zelenico z rožami v križišču.

Ker je pot v Finistero nekoliko daljša in predvsem lepša, grem levo za Finistero. Sledi položen spust po stezi skozi borove, evkaliptusove gozdove in grmičevje. Na poti je tu in tam kakšen romar, kar precej pa jih srečam, ki gredo v nasprotni smeri proti Santiagu. Megla se posuši, na nebu sveti sonček. V daljavi se iz smeri Atlantika vlečejo veliki kosi megle in postane kar precej toplo. Malo preden pridem do sedla z razgledom na Atlantik, pridem v gosto meglo, da se ne vidi prav daleč - torej z razgledom danes ne bo nič. Sledi strm spust po megleni in kamniti stezi do mesta Cee ob Atlantiku. Letos se šele tu, le nekaj kilometrov pred morjem začne pravo oceansko podnebje, ki je običajno značilno za celo Galicijo. Postane precej hladno, obleči je bilo treba jakno, iz megle rahlo prši, a ne toliko, da bi bilo treba odpret marelo. Vseskozi na poti, do tega zadnjega prelaza pa je pihal topel in suh jugovzhodni veter.

Pridem v mesto Cee, ki leži ob Atlantiku. Hladno je, na nebu je nizka oblačnost. V mestu srečam skupino Portugalcev, ko sedijo na klopi v centru mesta. Grem do morja - Atlantika. Tokrat je morje nenavadno nizko, več, kot meter nižje, kot običajno. Verjetno pa to ni zaradi suše, ampak gre za vpliv Lune. Iz morja se vleče megla v pasovih, na videz podobno, kot bi bila para. Na obali je polno razpadajočih morskih alg in širi se neprijeten smrad. Torej z namakanjem nog v Atlantiku ne bo nič, zato grem še v trgovino, potem pa dalje. Pot se dviga po dokaj strmi stezi in po gozdu nad mestom Corcubion, kjer danes pripravljajo neko zabavo. Sliši se pokanje petard in streljajo rakete - verjetno bo spet kakšen nogomet... Tu se za krajši čas celo malo zjasni.

 Popoldne okoli treh pridem na sedlo, kjer je na samem prenočišče San Roque. Od tu v daljavi že vidim Finistero, končni polotok s svetilnikom. Počakat moram še eno uro, ker prenočišče odpro šele ob štirih. Kmalu za menoj pridejo sem še Portugalci. Sprejme nas starejši par, ki oskrbuje to prenočišče. Malo težko se je bilo zmenit, ker sta znala samo špansko. Za pomoč so mi Portugalci, ki mi kakšno stvar prevedejo, če je treba. Potem še malo ogledam okolico in se grejem na sončku, ker je precej hladno. Kmalu pa se iz Atlantika privleče megla, ki potem vztraja celo noč in še dopoldne naslednji dan. Cunje se zunaj prav nič ne sušijo, zato nam upravitelj svetuje, naj stojala s cunjami damo noter v večji prostor, če hočemo, da se bo kaj posušilo. Malo pred večerjo pride še en starejši romar iz Španije, ki pa se drži bolj sam zase. V prenočišču imajo za krajšanje časa za romarje veliko slikovno sestavljanko in vsak malo poskusi in slika se počasi iz dneva v dan nadgrajuje.

Zvečer se posedemo pri mizi k večerji. Dobimo gosto juho z rižem in zelenim zrnjem, mešano solato s paradižnikom in olivami, kruh in sadje, vina in mesa pa ni bilo. Po večerji skupaj operemo posodo in gremo spat.

Petek, 17. 7. 2015: - (San Roque - Fisterra - Finistera)
Vstanemo ob 7:30, zajtrk je ob 8h. Cunje se zaradi vlage niso čez noč skoraj nič posušile, čeprav so bile noter v sobi. Po zajtrku gremo na pot. Najprej nekaj časa po cesti, pa malo skozi gozd in nazadnje po stezi ob peščeni plaži ob Atlantiku. Morje tukaj nima visokih valov, ker je to nekakšen zaliv za finistero. Zrak je hladen, vidi se ne skoraj nikamor, ker je gosta megla. Portugalci pripovedujejo, kako so šli peš iz Lizbone. Do Porta ni romarskih prenočišč, spali so v privatnih namestitvah, ponekod v gasilskem domu, od Porta dalje do Santiaga pa so romarska prenočišča, podobno, kot tukaj. Malo pred poldnevom pridemo v mesto Fisterra, vendar je prenočišče še zaprto. Ker je še dovolj časa, grem naprej še okoli 3 km "na konec sveta" - rt finistere, kjer je svetilnik. Zaradi goste megle se morje komaj vidi. Tu je polno turistov, ki so prišli sem z avtobusi in avtomobili. Na enem od avtomobilov je celo Slo registracija. Po slabi uri grem nazaj v mesto, v municipalno prenočišče pri avtobusni postaji. Tam dobim prvo potrdilo o zaključenem romanju: "Fisterano" in se še vpišem v to prenočišče. Ker so prenočišče ravno odprli, je sem prišlo še nekaj drugih romarjev, a so jih kar nekaj odslovili v privatna namestitve, ker so jim manjkali žigi iz Liresa ali Hospitala... V Galiciji pa s tem ni šale
Vrata tega prenočišča so tudi podnevi zaklenjena in se odprejo šele s kodo, ki jo dobi vsak romar in jo je vsakič treba vtipkat, ko greš noter. Spalnica je v prvem nadstropju. Tokrat mi ni treba prati cunj, ampak le dam sušit tiste, ki se mi še od včeraj niso posušile. Popoldne se je megla umaknila in se zjasni.

Potem grem še enkrat na konec sveta (do svetilnika). Ogledat si grem muzej v svetilnik in tam žigosam še romarsko knjižico. V muzeju so razstavljene neke ročno narisane slike, ki pa so bile za moje pojme kar lepo narisane. Vstopnine tukaj ni, pobirajo le prostovoljne prispevke. Malo še plezam po skalah, skoraj do morja, ogledujem ocean in njegove divje valove, ki se zaganjajo v skale. Tu in tam so še ostanki ogorkov, ker so v preteklosti romarji na tem kraju skurili kakšen del opreme, ki so jo uporabljali na poti, ponavadi cunje ali čevlje. Zdaj je to prepovedano.
Obala oceana je kamnita. Celotna Galicija leži na podlagi iz svetlega granita z velikimi kristali kremena, ponekod so tudi velike skale čistega kremena.

Prišel sem na najbolj oddaljeno točko na mojem romanju, naprej ni nobene poti več, na tri strani me obkroža morje, edina pot je le - nazaj... To je najzahodnejša točka Evrope in ljudje so včasih mislili, da se tu svet konča. Po kakšnih dveh urah se vrnem v mesto, kjer pripravim večerjo in opremo za jutri. V prenočišče so prišli še Portugalci, ena manjša skupina nemških romarjev in še nekaj drugih. Vseh nas je bilo 12, nekaj postelj je bilo še praznih. Sicer je prišlo sem še nekaj romarjev, a so jih nekaj odslovili. Portugalci pravijo, da so danes zaključili z romanjem in jutri gredo z avtobusom domov.

Zvečer, malo čez 9 grem nazaj do rta ob svetilniku gledat sončni zahod. Na kamnih okoli antene sedi že kar lepa skupina romarjev. Sonček se spušča proti obzorju in postaja zmeraj bolj oranžne barve in okoli pol enajstih se skrije za morje. Zrak se začne kar hitro ohlajat, ljudje pa se počasi porazgubijo. Kmalu se prižge svetilnik s svojo vrtečo kupolo. Do noči pridem v mesto in prenočišče. Noč je bila mirna, tokrat ni bilo nobenih nogometnih tekem.

Sobota, 18. 7. 2015: - (Fisterra - Lires - Muxia)
Vstanem zgodaj, na pot grem še ponoči. Zunaj je delno oblačno in brez megle. Po cesti grem do Sv.Martina, potem pa po stezi in cesti v hribe. Prebudi se sonček, ki pa še pred svojim vzhodom osvetljuje oblake s spodnje strani s svojo živordečo barvo - prava predstava. Nekje v daljavi, nad morjem se pokaže mavrica, torej tam dežuje...

Pot se dviga do manjše vasi, potem pa delno po cesti, delno po stezah, skozi evkaliptusove gozdove in manjše vasice. Kmalu se iz Atlantika dvigne megla in nizki oblaki zagrnejo celo nebo. Hodim sam, drugih romarjev ni na poti. Nekaj časa hodim po stezah, nekaj po cesti, malo po svoje, kakor ocenim, da bo bolje, ker imam s seboj mali GPS s topografskim zemljevidom.

Malo pred vasjo Lires srečam večjo skupino romarjev, kasneje še nekaj posameznikov, ki gredo v nasprotni smeri: od Muxije do Finistere. V vas pridem po stezi ob cerkvici. Tam je na tabli obvestilo, da se na dvorišču nahaja žig. Žigosam romarsko knjižico in dalje do gostilne As Eiras, kjer grem prav tako po žig: bolje, da imam dva, za vsak slučaj. Je pa ta gostilna po novem med drugim tudi romarsko prenočišče (Alberg). Kmalu za menoj pride v gostilno še skupina štirih nemških romarjev, ki jih do Finistere na poti še nekajkrat srečam.

Sledi prečkanje reke čez novi most. Spomnim se še mojega prvega romanja, ko sem moral tu sezuti čevlje in peš čez reko, ko še ni bilo mosta... Od tu dalje se pot vzpne mimo posameznih hiš skozi evkaliptusove gozdove na hrib v gosto meglo. Piha močan in hladen zahodni veter, da kar zebe (le nekaj deset kilometrov stran pa je tropska vročina :). Na drugi strani hriba sledi spust po cesti do mesta Muxia, ki leži na severnem polotoku. Meglo pustim na hribu, tu pa so nizki oblaki.

Po prihodu v Muxijo grem najprej do Marijine cerkvice ob Atlantiku - "La Nostra Seniora de la barca". Cerkvico so po požaru pred dvemi leti že za silo obnovili. Na Božič, leta 2013 je zaradi napake na električni napeljavi zagorel oltar v cerkvi, požar pa se je naglo razširil, uničil oltar, makete ladjic pod stropom, pogorela je streha cerkve. >> Požar leta 2013 >>  Streha cerkve je nova, oltarja pa še ni, namesto njega je le majhna Marijina slika, ohranili sta se dve ladjici pod stropom in pa stranski oltar. Pogosto so tu razne prireditve, največkrat pa poroke ljudi, ki prihajajo sem s tem namenom. Od cerkvice pa do morja so velike črne granitne skale, v katere se zaganja podivjani Atlantik z velikimi in penastimi valovi. Skale so, kot tudi celotna pokrajina Galicije iz trdega granita. Tukaj in v okolici so ob morju skale črne zaradi nesreče tankerja, ki se je tu zgodila leta 2002, ko se je v morje izlila nafta. Ta del obale so očistili številni prostovoljci iz cele Evrope, med drugimi se je čistilne akcije udeležilo še nekaj Slovencev.
Cerkev je zaprta, zato grem nazaj v mesto, v municipalno prenočišče. Kot običajno, operem cunje, potem pa v mesto v trgovino in v Turistični urad po drugo potrdilo o opravljenem romanju "Muxijo". Potem grem k Sv.maši, ki je bila tokrat v prej omenjeni Marijini cerkvici ob Atlantiku. Tam dobim v romarsko knjižico žig od te cerkvice :) Med Sv.mašo se delno zjasni in posveti sonček, vendar morje nima značilne modre barve, temveč ostane sivo. Po maši grem v prenočišče, v kuhinji si še pripravim večerjo, potem pa na teraso opazovat sončni zahod. Do večera je v prenočišče prišlo kar precej romarjev in se skoraj povsem napolni. To so različni romarji: nekateri so prišli sem iz Santiaga, drugi iz Finistere, ostali gredo jutri tja, nekateri začenjajo romanje v obratni smeri, nekateri ga pa končujemo
Okoli pol enajstih damo sonček spat, potem gremo še mi, kajti vstati bo treba zgodaj, ker je jutri nedelja in do Santiaga gre zjutraj samo en avtobus, naslednji pa šele zvečer. Če bo zjutraj lepo vreme, bom še ta dan tukaj in se vrnil zvečer v Santiago, če pa bo slabo, se vračam zjutraj.

Nedelja, 19. 7. 2015: - (Povratek: Santiago)
Vstanem zgodaj, zunaj je megla in piha hladen veter - torej bo treba takoj na pot. Grem na avtobusno postajo na avtobus, ki ob pol 8h odpelje proti Santiagu. Poleg mene je na busu še nekaj romarjev, ki zaključujejo romanje. Vožnja traja pribljižno dve uri in pol. Nekajkrat se peljemo ob in čez romarsko pot, po kateri sem hodil prejšnje dni, predvsem v okolici Negreire.

Dopoldne se pripeljemo na avtobusno postajo, potem pa na Romarski urad po zadnji žig na romanju in dobim še tretje potrdilo o romanju - "Kompostelo". Takoj zatem pa v Katedralo na romarsko Sv.mašo opoldne. Pri vstopu v Katedralo so ostri varnostni ukrepi: nahrbtnika ni dovoljeno nesti v cerkev, vsakega, ki vstopi, pregleda varnostnik in še v cerkvi je nekaj varnostnikov. Pred in za cerkvijo pa stojita dva policaja z avtomatskimi puškami in neprebojnim jopičem. Le čemu taka "skrb za varnost". Še v Međugorju, ki leži v precej bolj tveganem okolju ni tega, kaj pa jim bo to tukaj, na tem odročnem in mirnem kraju na koncu sveta...

Pred opoldansko mašo vsak dan naštevajo število romarjev iz posameznih držav in kraje kjer so začeli z romanjem. Slovenije danes niso imenovali (sem bil na uradu le nekaj minut pred tem). Ko so naštevali romarje, jih je dokaj malo bilo tistih, ki so začeli v Saint Jean p.p. Le kje so potem vsi tisti, ki tam začno z romanjem (vsak dan okoli 200, mogoče še več)???  Imam preslabo znanje matematike, da bi lahko rešil ta račun, očitno ga na tem romanju ŠE ne bom... Ali ne pridejo vsi do cilja, ali ne gredo vsi po potrdilo, ne vem.
Ko se začne maša, pridejo v cerkev nenavadni ljudje s kapami z velikimi peresi - skupina Idijancev, ki se usedejo v prvo vrsto. Kljub temu, da je nedelja in opoldanska, romarska Sv.maša, v cerkvi ni posebne gneče. Po maši je še kajenje z veliko kadilnico >> film >>. To počno v tem času okoli praznika Sv.Jakoba pri opoldanski maši vsak dan. Po maši začno Indijanci spredaj (v resnici so to Mehičani, pravih Indijancev je v skupini le nekaj, ostali pa so belci in križanci) igrati na svoje inštrumente in se vzvratno med glasbo in plesom umikajo iz cerkve na stransko dvorišče, kjer s krajšimi presledki igrajo in plešejo še dobršen del popoldneva. >> film Indijanci plešejo 1 >> in >> film Indijanci plešejo 2 >>. Ravno ti Indijanci so na mojem prejšnjem romanju šli v pojoči procesiji iz Calvorja v Sarrijo in tam igrali zvečer pred cerkvijo. Verjetno imajo to romanje vsako leto. Večina od njih je istih, kot zadnjič, nekaj pa je novih.
Vmes v enem od odmorov obiščem grob apostola Sv.Jakoba, ki je v srebrni kripti pod oltarjem.

Potem grem v prenočišče, operem cunje in se takoj vračam proti cerkvi. Vmes grem pogledat v cerkev od Jezuitov, ki je ravno ob poti. Tu se je ravno začelo češčenje posebne vrste: na tleh sedi skupina mladih v krogu, na oltarju Jezus (moštranca), pod oltarjem polno prižganih sveč in Jezusova slika. Duhovnik in še eden od mladih igrata na kitaro in/ali sintesajzer, ostali pojejo. Češčenje se mi zdi precej podobno, kot smo ga mi včasih imeli pri Jezusovi straži, ko je še delovala, vendar z nekaterimi razlikami, predvsem pesmi niso tako "udarne", kot smo jih imeli mi, pa še plesa okoli oltarja ni. Po zaključku župnik nas romarje povabi na češčenje še za naslednje dni, če bomo še tukaj in sicer vsak dan ob petih popoldne in traja slabo uro. To je Ignacijansko češčenje, ki ga imajo Jezuiti. V cerkvi je v sredini oltarja kip Jezusa v naravni velikosti.

Zvečer ob 19:30 grem še v Katedralo k Sv.maši, ki jo vodi tukajšnji škof. Maša se mi zdi dolga in precej dolgočasna. Po maši še malo ogledam okolico. Za cerkvijo na manjšem odru igra glasbena skupina, ki se imenujejo "Cigani" in to dobesedno. Potem grem v prenočišče, kjer si v kuhinji v kleti pripravim večerjo. V prenočišču je kar precej romarjev, precej brezobrazno se obnašajo Korejci, skupina okoli šestih romarjev, ki so v trgovini kupili čebulo in meso, potem pa kar v kuhinji to pečejo na štedilniku v ponvah, da pečejo oči in smrdi po čebuli cela klet...
Danes je v Santiagu nizka oblačnost in je dokaj hladno za ta čas, nekje okoli 25C.

Ponedeljek, 20. 7. 2015: - (Santiago)
Vstanem precej pozno, kajti do 9h se tu nič ne dogaja. Okoli pol devetih pridem do cerkve, vsa vrata so odprta, nikjer nobenega policaja ali varnostnika. V cerkvi je nekaj romarjev, na trg zunaj pa prihajajo novi romarji. Italijani so imeli svojo Italijansko Sv.mašo. V manjšem tunelu ob cerkvi skoraj cel dan, dan za dnem igra glasbenik na dude, ki so b tem delu Španije narodni inštrument, podobno kot na Irskem in Škotskem. Prebivalci v tej pokrajini Galicija so keltskega izvora, torej v sorodstvu s Škoti in Irci.

Eden od cerkvenih stolpov je v odrih, na njih pa delovci odstranjujejo mah  s stolpov. Delo jim gre počasi, kajti z delom so že začeli, ko sem bil še na prejšnjem romanju, a še do danes niso končali.
Ob 10h pa se, kot vsak dan pripelje skupina štirih do zob oboroženih policajev v oklopljenem vozilu pred cerkev in se razporedijo na svoja mesta in cel dan preganjajo dolgčas... Policijska postaja je ravno za prvim ovinkom spodaj in bi hitreje prišli peš. Poleg tega pa do 10h ni prav nobene kontrole in lahko bi takrat nesel v cerkev ali iz nje skoraj karkoli... Torej ta "pretirana varnost" ima kar nekaj lukenj. Verjetno pa je to le neko mašilo, da se zmanjša brezposelnost v državi.

Kot vsak dan, ko sem tu, tudi danes grem na grob Apostola Jakoba. Dobesedno se je za zgražat nad pohlepom španske Cerkve: samo v najožjem delu kripte je pet skrinjic z režami za pobiranje denarja: ena pred vhodom h kipu apostola v oltarju, naslednja ob kipu zadaj, kjer ponavadi sedi en menih nižje klase (ki nikoli ne mašuje, ampak opravlja v cerkvi le pomožna dela, kot je priprava oltarja, pobiranje denarja,...) in mimoidoče romarje prosi "za darove za Apostola", naslednja skrinjica je pri vhodu v podzemno kripto, naslednja ob kripti na klečalniku, naslednja ob izhodu iz kripte, poleg tega pa še elektronske "sveče" v kripti, ki svetijo nekaj minut za 1€. Namesto, da bi častili svetnika, ga tako le izrabljajo za pobiranje denarja...
Povsem dovolj bi bilo, če bi dali na vidno mesto, npr. ob vhodu v cerkev ENO skrinjico z dovolj čitljivim napisom, pa bi vsak lahko dal, kolikor bi hotel, to vsiljevanje pa ljudi prej odvrača od darovanja. Poleg tega pa je na romarski poti kar nekaj cerkva, kjer pobirajo VSTOPNINO (Burgos, Leon, Fromista, Villalcazar, S.Domingo in verjetno še kje)

Opoldne grem k romarski Sv.maši. Tokrat pri naštevanju romarjev omenijo enega romarja iz Slovenije, ki je začel pot v S.J.p.p. Torej sem danes tukaj sam od Slovencev. Po maši je še kajenje z veliko kadilnico.

Popoldne med sprehodom v mestu srečam upraviteljico Anito (Hrvatica) iz prenočišča Granjon, ki letos zaključuje s svojim delom. Takoj me prepozna. Pokažem ji poln Credencial (romarsko knjižico) žigov. Pove mi, da je zaključila z delom tukaj in danes odhaja domov. Še zadnjič se je pripeljala v Santiago, danes zvečer pa leti domov preko Švice.

Ob petih popoldne grem na češčenje k Jezuitom, potem pa malo na koncert, ki je bil ob Katedrali. Vse se že pripravlja na veliko slavje in prireditve, ki bodo ob godu Sv.Jakoba čez nekaj dni. Pred cerkvijo postavljajo velike zvočnike, napeljujejo posebno razsvetljavo, zadaj je koncertni oder,... Na trgu pred Katedralo večja skupina španskih romarjev z zastavami poje in pleše v krogu. >> Ples pred cerkvijo >>
Sicer pa skoraj cel dan prihajajo sem številni romarji in turisti, nekateri od njih plešejo in pojejo in se drugače zabavajo na trgu.

Zvečer si v prenočišču še pripravim večerjo. Danes je bilo dopoldne še oblačno, popoldne se pa zjasni, kakšne vročine pa tu ni bilo.

Torek, Sreda, 21., 22. 7. 2015: - (Santiago - Odhod domov)
Dopoldne grem pred cerkev opazovat dogajanje. Sem prihajajo novi romarji. Danes je jasno, na nebu sonček in segreje se do 30C. Ob 12h grem spet k romarski Sv.maši, danes spet nobenega Slovenca, potem pa še enkrat k Sv.Jakobu. Ob 5h popoldne grem na češčenje k Jezuitom, potem pa v Wc-ju pod cerkvijo zamenjam romarsko uniformo za civilno - kratke hlače in majico v nahrbtnik in oblečem cunje z dolgimi rokavi, potem pa peš na avtobusno postajo. Od tam pa z lokalnim busom na 10km oddaljeno letališče. Tam oddam nahrbtnik in čakam na odhod.

Zvečer ob 10:30 se letalo dvigne pod nebo, obrne nad Santiagom in v smer proti vzhodu. Sedim pri oknu. Na začetku se še nekaj vidi, a se kmalu znoči. Ko gre letalo nad gorami, čez katere sem hodil (Cebreiro, Cruz de ferro), se začne rahlo tresti, kot bi šlo po makadamu, potem pa sledi dolga ravnina do Barcelone. Okoli polnoči sem že na letališču v Barceloni, kjer je vse polno ljudi, ki hodijo sem in tja. Šele ob pot treh se umiri, ko odleti zadnje letalo. Do petih je dokaj mirno, le tu in tam je na sedežih kakšen potnik, ki je ostal tu ponoči. Ob petih pa se ljudje spet začno zbirat.

Ob 6:45 odletim z drugim letalom do Benetk. Med letom nobenih posebnosti. Na letališču v Benetkah dvignem nahrbtnik in se peljem z lokalnim busom čez dolg most po morju do mesta. Kakšno uro si malo ogledujem Benetke, hodim po mostovih čez kanale, a postane preveč vroče... Grem na železniško postajo in z vlakom do Gorice. Vlak je moderen, hiter in klimatiziran. Tako sem bil navajen vročine, da me je na klimatiziranem vlaku kar zeblo in oblečem jakno. V Gorici je na železniški postaji manjša skupina beguncev.

Do Nove gorice grem peš, približno ena ura hoje po vročem soncu do meje in še nekajsto metrov do železniške postaje. Grem gledat, kdaj odpelje vlak za Ljubljano. Če bo kmalu, bi bil lahko doma še pozno popoldne, v nasprotnem primeru je bolje, da tu počakam do pol osmih zvečer in se peljem z busom preko Tolmina in Cerkna. Železniški vozni red je napisan na nekem listu A4 in tako nerazumljiv, da se nisem mogel nič znajti. Grem k okencu in uslužbenka pravi, da gre vlak za LJ čez pol ure... Bilo je vroče, termometer kaže 38C, zame je to precej bolj vroče, kot 40C v Španiji, ker sem tu precej bolj oblečen, kot pa na poti.

Med čakanjem na vlak pride na postajo skupina osmih mladih nemških turistov in iščejo vozni red. Oni se prav tako nič ne znajdejo in gredo vprašat na blagajno. Na dvorišču postaje, na tirih stoji starejši vlak sestavljen iz dveh vagonov, rdeče barve in ves prešprican s spreji in porisan z raznimi grafiti. Nemci mislijo, da je to muzejski primer vlaka na razstavi za okras in ga fotografirajo z vseh strani.
Ko pride čas odhoda, voznik vlaka odpre vrata. Nemci sprva niso vedeli, da bo ta vlak sploh kam peljal, potem pa le gredo gor. Ker je vlak stal na soncu, je v njem zelo vroče - mogoče 50C. Kolikor sem razumel Nemce, so govorili o neki klimi..., toda kaj kmalu so ugotovili, da je edina klima ta, da odpro okna. K sreči so se okna dala odpreti. Vlak ni na elektriko, ampak na nafto, ker je električna napeljava nad progo še poškodovana od predlanskega žleda in jo država še ni popravila. Odpeljemo se z bolj polžjo hitrostjo do okoli 5km oddaljene prve postaje in še malo naprej, kjer ustavi. Nekaj časa čakamo, potem pa pride gor precej nestrpen šofer vlaka in reče, da moramo takoj dol, da vlak ne peljal dalje, ker popravljajo progo, naj gremo tja na cesto, kje nas čaka avtobus. Nemci sprva niso razumeli, kaj se dogaja, a na prigovarjanje so le odšli. Ko gremo do avtobusa, ki nas je čakal nedaleč stran, jim rečem, da smo pač na Balkanu... Česa takega verjetno nebi doživeli niti v Romuniji ali Albaniji... A je bilo sploh potrebno, da smo se teh nekaj kilometrov cijazili s tem vlakom, ko pa bi lahko šel avtobus direktno iz Nove gorice  po avtocesti do Ljubljane??? Mogoče pa je to nova vrsta turistične ponudbe: "nič nas ne sme presenetiti"

Z avtobusom se odpeljemo dalje po neki stranski in ovinkasti cesti skozi manjše vasi do Sežane. Vmes pride gor na neki vmesni postaji en vaški pijanček in nas s svojim obnašanjem lepo zabava. V Sežani nam šofer pravi, da se moramo presesti na drug avtobus, ki bo kmalu prišel, ker mora ta peljat ljudi nazaj v Novo Gorico. Nekaj časa čakamo v Sežani, potem pa Nemci gredo peš proti Italiji. Eden, ki je govoril angleško in mi je povedal, da so bili na počitnicah v dolini Soče in v gorah, nameravali so se peljat z vlakom domov preko Ljubljane in Munchna, zdaj pa so se premislili in gredo peš v Trst in potem z od tam vlakom domov.
Čez pol ure pride avtobus in jaz in še nekaj drugih potnikov se odpeljemo proti Ljubljani. V Pivki spet nekaj časa čakamo bus iz Kopra, potem pa po stranskih cestah poleg večjih krajev oberemo še vse mogoče in nemogoče vasi (Rakek, Unec. Borovnica,....). V Ljubljano se pripeljemo zgodaj zvečer - torej je vožnja iz Nove Gorice trajala celo popoldne.

Malo se še zadržim v mestu, grem pogledat še do tromostovja in počakam do odhoda zadnjega avtobusa, s katerim se vrnem domov.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Še eno romanje po isti poti, a je vsako različno od prejšnjih:

Če primerjam letošnje in prejšnja romanja v Santiago: Letos sem imel posebno srečo z vremenom - dve stvari, ki sem jih nesel s seboj, bi lahko pustil kar doma: dežni plašč in dežnik. Niti enkrat na poti ni deževalo. Je pa bil ravno v tem času v Španiji vročinski val, temperature so bile večinoma med 35C in 40C, zato sem vstajal zgodaj, hodil kakšno uro ali dve še ponoči z baterijo in zaključil v zgodnjih popoldanskih urah, ko je bilo najbolj vroče. Španija je precej zahodneje od nas, čas po soncu je tam zamaknjen za 1,5 do 2 ure in najhujša vročina pritisne šele ob 15h. Drugače pa: 35 ali 40C se sliši zelo veliko, vendar je to suha vročina in z vetrom, kar je po občutku nekje za 5 stopinj manj.

Prenočišča sem tokrat izbiral načrtno, na podlagi prejšnjih izkušenj, priporočil drugih, glede na strukturo in število romarjev, kjer je bilo več mladih, skupne aktivnosti in predvsem ponudbo hrane. Torej večinoma župnijska prenočišča izven mest in municipalna (državna) v manjših krajih. Pomembna mi je bila skupna večerja, ki smo jo skupaj pomagali pripravit tudi romarji - prvič zaradi hrane in zaradi sodelovanja vseh (da nisi v prenočišču prepuščen sam sebi), ker ravno pri skupnih opravilih najhitreje najdeš družbo. Izogibal sem se mestom, največkrat sem šel skozi mesta po najkrajši možni poti.

Kjer ni bilo organizirane skupne večerje, sem si hrano večinoma pripravljal sam: zjutraj: kruh, marmelada, sir, mleko;  dopoldne v kakšni gostilni ob poti: kava in kaj "ostrega" za popit;  ob kakšni trgovini ob poti: sadje, pecivo, sladica, paradižnik, sladoled;  večerja (kjer ni bilo organizirane): paradižnikova solata, paprika, juha, ribe, makaroni, vino ali mleko v tetrapaku. Nekateri romarji so pravili, da težko prenašajo mleko, vendar jaz s tem nisem imel težav, sem ga včasih popil cel liter naenkrat, pa še lahko sem hodil potem.
Letos so v trgovinah prodajali male zavitke začimb za solate (kis, olje, sol), zato je bila priprava hrane lažja, kot na prejšnjih romanjih. V gostilno sem šel na romarski meni samo enkrat. Zaradi boljše hrane sem letos izgubil manj kilogramov, kot na prejšnjih romanjih, pa še hodil sem lažje. V zadnjem času so ob poti odprli večje število novih prenočišč in trgovin, nekaj jih tudi zaprli.

Na poti sem skrbel tudi za duhovno hrano: vsak dan dopoldne med hojo rožni venec (vsi štirje deli), popoldne med hojo rožni venec Božjega usmiljenja in še kjer je bila kakšna skupna molitev v prenočiščih. Kolikor je bilo možno, sem šel zvečer k Sv.maši, vsaj na začetku romarske poti je bilo to pogosto, v osrednjem delu pa manj, ker sem prenočeval večinoma v manjših krajih, ker tam ni duhovnikov, ponekod niti cerkve. Ko cel dan hodiš, je prava muka skoraj celo uro stati pri miru v cerkvi pri maši, kot so se to po novem tu zamislili, pa čeprav so klopi namenjene za to, da se v njih sedi, a ne?

Na poti sem srečeval romarje od vsepovsod, največ jih je bilo iz Italije, Španije, Amerike, Nemčije, Švedske, Koreje,... Slovenca nisem srečal nobenega. Precej več, kot običajno je bilo letos goljufanja med romarji, da so se vmes kakšen del poti peljali z avtobusom, v popoldanskem času na poti skoraj ni bilo nikogar. V osrednjem delu poti so jim to spregledali, v zadnjem delu, v Galiciji pa ne. Kljub temu pa je na nek način pohvalno za te vmesne vozače, da so se posluževali javnega prevoza, predvsem avtobus in delno vlak, niso pa počenjali nevarnih bedarij, kot je štopanje, itd... Sam sem prehodil vso pot od Saint Jean p.p. do Muxije 100% peš. Državo, Cerkev in prijatelje že lahko prineseš okoli, vendar po taki poti, če je nisi opravil pošteno, vseeno ostane slaba vest. Če pač nebi zmogel, bi hodil kakšen dan ali teden ali dva več, vmes počival nekaj dni, itd,... Ravno zato sem karto za nazaj kupil šele na koncu v Santiagu, pa čeprav je bila zato nekoliko dražja.
Bilo je letos na poti precej manj romarjev, kot običajno, še najbolj se je to poznalo na zadnjem delu poti, ko ni bilo tistih dolgih kolon španskih "romarjev", ki prehodijo le zadnjih 100km. Verjetno je k temu pripomogla letošnja nadpovprečna vročina.

Na poti sem precej pridobil na kondiciji: ko sem pozneje čez leto šel na kakšno krajše romanje se je to najbolj pokazalo pri vzponih, ko ne potrebujem toliko zraka, kot drugi (se ne zadiham). Pridobil sem pa še na kondiciji pri alkoholu: za enak učinek je treba popiti precej več, tudi to sem spoznal kasneje na naših romanjih

   Upam, da to ni moj zadnji Camino  

Klikni sliko za povečavo:
   

(morebitna vprašanja za tega romarja)