Camino po Jakobovi poti - Os. M.
(potopis:  Saint Jean p.p. – Santiago – peš 25. 5. - 26. 6. 2022)

Že pred časom me je zamikalo, da bi se podal na opevano pot El Camino, pa je vedno nekaj prevladalo, da ni prišlo do realizacije. Posedal sem za računalnikom, iskal možnosti in družbe na poti (sam ne bi šel) in naletel na možnost organiziranega kolesarskega potovanja na tej znameniti poti. Ja, pa naj bo, sem si rekel, se prijavil, se udeležil spoznavnega sestanka kjer smo se dogovorili o poteku potovanja, določili datum in zgodilo se je. Družba je bila prijetna, organizacija brezhibna in tako smo »prebincali« v devetih dneh to pot vse do Finistere. Vendar se mi je na veličastnem trgu Plaza del Obradorio pred katedralo utrnila misel (to je bilo maja leta 2019), da bi to pot moral še prehoditi. Ta misel, ta želja me je potem spremljala ves čas vse do maja 2022.
Preko spleta sem iskal sopotnika ali sopotnico in tako spoznal dve osebi nežnejšega spola, simpatično prijazno mladenko in starejšo gospo mojih let. Kar hitro (mogoče prehitro) smo se dogovorili za datum odhoda, kupili letalske vozovnice in kmalu se je že približal datum odhoda.

23. 5. 2022 – odhod od doma – London
V Ljubljano me je peljal sin. Po poti sprejmeva še gospo, tako je bilo dogovorjeno in nadaljujemo do Dolgega mostu v Ljubljani, kjer se dobimo še z prijetno mladenko. S sinom se poslovim z obljubo, da bomo na zvezi in da včasih pošljem domačim še kakšno fotko. Od tu do letališča Benetke imamo prevoz z Goopti prevoznikom. Večerni let je imel zamudo, tako da v Londonu na letališču Stansted gremo v najbližji hotel.

24. 5. 2022 – London – Biaritz – Saint Jean Pied de Port
Presenečen sem bil nad neprijaznostjo uslužbencev na letališču ob kontroli pred vkrcanjem. Uradnik mi je premetal ves nahrbtnik, odvzel droben žepni nožič, ki je v Benetkah brez problemov prestal kontrolo in na mojo pritožbo, češ da rezilo ni daljše od 8 cm, samo skomignil z rameni in ga vrgel v koš za smeti. Ni se mi dalo prepirati z tem neprijaznim uradnikom, sicer pa jaz tudi bolj kot ne, slabo obvladam angleščino. V ihti in jezen na neljubi dogodek pospravim nahrbtnik in že hitim proti železnemu ptiču.
Na letališču v Bearitzu pohitimo na avtobus za Bayonne, na železniški postaji kupimo vozovnice in po polurni vožnji moramo izstopiti ter prestopiti zopet na avtobus, ker popravljajo železniško progo. Tako popoldan prispemo v Saint Jean p.p. in po meni že znani ulici navzgor do romarskega urada, kjer že na veliko uradujejo in pred uradom je tudi že lepo število romarjev. Po končani proceduri dobimo romarsko knjižico - credencial in spisek prenočišč. Odpravimo se proti vrhu ulice, da bi si uredili prenočišče in glej ga zlomka, ne sprejemajo več, vse je že zasedeno. Napotimo se navzdol po strmi ulici in si najdemo prenočišče, ki ponuja tudi večerjo in zajtrk za kar sprejemljivo ceno. Namestimo se v prenočišču in se odpravimo v mesto. Vreme je oblačno in tudi hladno. Kupim si pohodne palice in žepni nožič.
Pri večerji se nas je zbralo lepo število romarjev, vsi dobro razpoloženi, jutri bo že vse drugače.

25. 5. 2022 – Saint Jean p.p. – Orisson – 1. dan
V prenočišču je bilo že zgodaj zjutraj v trdi temi slišati kako že vstajajo, se pripravljajo na pot in tudi mi se pridružimo. Po zajtrku se napotimo navzdol po strmi ulici preko mostu, pod njim leno teče reka Nive in skozi mestna vrata. Jutro je megleno in dokaj hladno. Takoj na izhodu pa nebodigatreba, dež. Nič ne pomaga, treba se je opremiti za to nadlogo. Sledi strm vzpon po asfaltni cesti in dež kar ne pojenja. Čutiti je kako je vse mokro, pod pelerino zaradi znoja, nebo pa nam itak ne prizanaša. Čez nekaj časa strmina malce popusti. Slišati je krave na travnikih, vendar videti jih ni, zaradi megle. Dež je malce pojenjal in še samo prši, vendar ne gre brez pelerine. Na mestu kjer potka zavije čez travnik, kjer seka dolg cestni ovinek, prehitimo skupino pohodnikov ki jim izgleda ne gre najbolje. Na vrhu vzpetine zopet stopimo na asfalt in kmalu pridemo do Orissona, zadnji alberg v Franciji.
Pošteno premočeni (od dežja in lastnega potu, ki je pod pelerino še intenzivnejši) se zbašemo v kot pri veliki mizi, se preoblačimo in bentimo nad deževno nadlogo. Nabralo se je kar veliko pohodnikov, ki so prišli pod streho in se takoj začeli pogovarjati o prenočišču. Rojak, ki smo ga včeraj srečali na vlaku do Saint Jeana, mladi Nemec in dva Francoza, so se odločili, da nadaljujejo. Mi trije se odločimo ostati. Dež je zopet pokazal svojo moč, razgledov ni bilo in tako nam je bilo nekako lažje spoznanje, da pač danes ne bomo prišli čez Pireneje. Pri večerji je sledila kratka predstavitev vsakega prisotnega in ker nas je bilo veliko, je kar trajalo. Še dobro da so vključili gretje in tako smo si lahko posušili premočena oblačila. Je pa to vedrenje v Orissonu za romarja kar drago, namreč ne moreš samo prenočiti, ampak moraš naročiti in seveda tudi plačati večerjo. Tako, da ne priporočam spanja v tem albergu, razen, če res nisi primoran.
Po večerji še malo klepeta in hajd v prijetno tople sobe (zunaj precej hladno) na počitek.

.....

26. 5. 2022 – Orisson – Roncesvalles – Burguete - Espinal – 2. dan
Zjutraj je bilo hladno, tako da smo se kar dobro oblekli in krenili v megleno jutro. Razgledov ni bilo. Sledi ozka asfaltna cesta s številnimi zavoji in zaradi kar neprijaznega vremena in meglic, ki so se podile čez področje, nismo opazili kipca Marije in šele pri Thibaultovem križu to ugotovim. Tukaj krenemo desno na strmo stezo in pridemo do žice, ki označuje mejo med Francijo in Španijo. Kmalu pridemo do vodnjaka, dotočimo vodo in skozi mala lesena vratca in že smo na »oni« strani v Španiji in še malo do kamnitega znaka, ki oznanja da vstopamo v pokrajino Navarra.
Pot navzdol nadaljujemo po kar strmi gozdni poti (ki so jo nam v SJPP odsvetovali zaradi deževja) do samostana Roncesvalles. Pot je bila res strma, vendar povsem lepo prehodna. Tukaj gremo do urada po štampiljko za naš credencial in nazaj po stopnicah na cesto, kjer je oznaka, ki na tej poti označuje, da je do Santiaga še samo 790 km. To je verjetno oznaka, ki je največkrat ovekovečena na fotkah romarjev. Je pa vzpodbuda, da ni več na prvem mestu oznake 8, ki bi označevala, da je še več kot osemsto, hi, hi.
Počasi nadaljujemo pot po gozdni poti proti vasi Burguete, ko nas dohiti duhovnik, ki gre iskati neke konje. Meni pade na misel in ga zaprosim, če nam podeli blagoslov v namen dobrega in uspešnega nadaljevanja poti. Takoj je bil za in že smo se pokrižali, pomolili, prejeli blagoslov, ni hotel sprejeti ponujenega denarja v dober namen in že odhitel naprej iskat svoje konje.
Nadaljujemo do vasi Espinal in tukaj zaključimo današnjo hojo, ker je do naslednjih albergov kar daleč. Prenočišče je v sklopu gostilne, ki ponuja po solidni ceni tudi večerjo, tako zvani pelegrino menu. Župnijska cerkev sv.Jerneja je bila zaklenjena.

.....

27. 5. 2022 – Espinal – Zubiri – Trinidad de Arre – 3. dan
Zjutraj vstanemo ob 6h in se napotimo proti vasi Zubiri. Pot se spušča in je prijetna, poteka večinoma po gozdu, je valovita, romarjev skoraj ni opaziti, tu in tam kakšen. Namen, dogovor je bil, da gremo danes do Zabaldike.
Pot se spušča proti Zubiriju, mimo asfaltne baze, in most čez reko Argo (Puente de la Rabia) te pripelje v Zubiri. Po legendi naj bi žival, okužena s steklino, ozdravela, če trikrat obkroži nosilni steber mosta.
Nadaljujemo mimo Larrasoanje, Zuriaina do Zabaldike. Pokrajina je blago hribovita, prijetnejši del poti pa se vije ob reki Argo. Se že opazi da Pirenejsko gorovje prehaja v valovit gričevnat svet in v daljavi je že moč zaznati ravnico.
Ko prispemo do Zabaldike, ugotovimo, da so vsa prenočišča zasedena in nam ne preostane drugega, kot da nadaljujemo še 5 km do naslednje vasi Trinidad de Arre in po več kot 30 km se prileže počitek v albergu. Sledi že ustaljen vrstni red: formalnosti za nastanitev, razpakiranje, pranje preznojenega perila (ponekod možnost strojnega pranja) in potešitev oglašujočega trebuščka, ter spanje. To se ponavlja v enakem vrstnem redu vsak dan. Nekateri imajo s tem težave. Priporočam, da si vsak pred odhodom na to pot poskusi »pospraviti svoje podstrešje«.

28. 5. 2022 – Trinidad de Arre – Pamplona – Uterga – 4. dan
Vstanemo zgodaj. Pot se venomer spušča po dolini proti Pamploni, ki jo dosežemo ko je sonce že visoko, vendar v tem letnem času tukaj ni vroče. Skozi Pamplono vodi označena pot skozi park in na izhodu iz parka je že bolj »romarsko«. Pot se dviguje med žitnimi polji, ki nas potem spremljajo mnogo dni in tudi sončnicami, do vasice Zariquiegui. Od tu dalje se pot kar strmo vzpne do grebena Alto del Perdon (Vrh odpuščanja). Na tem grebenu je mnogo veternic, ki pa ne motijo španskih ptic.
Na vrhu so iz jeklene konstrukcije upodobljeni romarji v koloni, peš, na oslih in konjih, v naravni velikosti. Seveda fotografiranja ni ne konca in kraja.
Naša simpatična mladenka je prvič potarnala, da ima žulje. Z vrha grebena se pot strmo spušča zopet med žitna polja vse do vasice Uterga, kjer smo si priskrbeli prenočišče.
Mladenka si je »prislužila« na konicah nožnih prstov kar nekaj žuljev in v upanju sanacije le teh, je preboden mehurček z nitko in razkužitev z jodom. Se mi je kar zasmilila.

..... .....

29. 5. 2022 – Uterga – Puente la Reina – Villamayor de Monjardin – 5. dan
Zjutraj kot običajno pospravljanje svoje prtljage, nahrbtnik na ramena in hajd v nove dogodivščine. Pot se spušča skozi vasi Muruzabal, do Obanosa in sledi manjše mestece Puente la Reina. Mestece leži ob reki Argo. Čez reko je zgrajen kamniti most, imenovan Kraljičin most, iz 11. stoletja, ki ga je dala zgraditi navarska kraljica Dona Mayor. V mestece se vstopi skozi podhod, ki povezuje cerkev in nekdanji hospic. Na tem kraju se vse poti, ki vodijo iz Evrope, združijo v eno.
Pot proti Estelli se nadaljuje z manjšimi vzponi in spusti, nezahtevno, vendar sedaj se je vreme ustalilo in je na momente kar vroče. Majhne vasice so posejane na vrhovih gričev. Nadaljujemo mimo mesteca Estella, izmenjujejo se gričevnata polja, žitna polja in vinogradi. Sledi vzpon do vasice Ayegui in dalje do samostana Santa Maria la Real vIrache, do znamenitega Vinskega vodnjaka (Fuente del Vino). Ta vodnjak je darilo romarjem, ki so ga darovale okoliške vinske kleti. Popotnik si lahko natoči vode in pokuša vino iz te vinorodne pokrajine La Rioje. Od tod krenemo po desni poti proti naselju Villamayor de Monjardin. Kljub temu, da smo na višini okoli 600m je vroče.
Tukaj se je izkazalo, da mladenka, ki je že nekaj časa trpela bolečine zaradi vse več žuljev, potrebuje počitek in odločila se je, da ostane kakšen dan. Naša družabnica mojih let, je oklevala in izgledalo je, da bom zjutraj nadaljeval sam. To se ni zgodilo, pa kot se je nekolikokrat pozneje izkazalo, bi bilo bolje, da sem res nadaljeval sam.

..... ..... .....

30. 5. 2022 – Villamayor de Monjardin – Torres del Rio – Viana – 6. dan
Zjutraj sva se, kot smo se dogovorili, poslovila od mladenke in sama nadaljevala pot, z dogovorom, da bomo dnevno na zvezi. Sam se ob tem nisem počutil najbolje, nekako mi je manjkala družba te mladenke in to me je spremljalo še kar lep čas, ker z gospo nisva našla nekega soglasja na poti. Vedno je bilo v zraku med nama neko nelagodje, neka napetost in v druženju sem vztrajal še sam ne vem zakaj.
Po dolini med oljkami, vinogradi in žitnimi polji, ki jih je tod okoli res v nedogled, prispeva v mesto Los Arcos. Pot je dokaj lahka, več ali manj po ravnici. Dobro je imeti pokrivalo, da te sonce ne opeče in zadostno količino tekočine. Pot se nadaljuje po ravnini do vasi Sansol, sledi Torres del Rio in kmalu nato Virgen del Poyo. Kmalu se pot malce dvigne, prideva do ceste in da se izogneva nenehnemu dvigu in spustu, nadaljujeva do Viane kar po cesti, ki je bila v srednjem veku kraj počitka za romarje. Obdana je z močnim obzidjem in poiščeva prenočišče. Viana je zadnje mesto v pokrajini Navarra.

.....

31. 5. 2022 – Viana – Logronjo – Ventosa – 7. dan
Zjutraj še v temi začneva in rahel vetrič prijetno pihlja, čez nekaj ur bo že čisto drugače. Tik pred mestom Logronjo je velika tabla z napisom Comunidad de La Rioja, kar pomeni rdeča. To ime je dobila po barvi zemlje in kamenja, ki je rdeče, kar pomeni, da vsebuje veliko železa in tukaj se pridela veliko črnega, dobrega vina, ki sem ga v nadaljevanju poti ob prehrani tudi jaz kar lepo pokušal. Pri postrežbi so kar radodarni s to žlahtno kapljico. Pot naju pelje skozi park proti Logronjskemu jezeru, ki ga obideva in čez rahlo vzpetino navzgor, kjer na drugi vzpetini vidiva veliko železno silhueto bika.
Nadaljujeva mimo avtoceste in se povzpneva do mesteca Navarette, kjer si malo odpočijeva, »priveževa dušo«in nadaljujeva. Pot se rahlo vzpenja, sami vinogradi in tako prispeva v vasico Ventosa, posediva v senci za cerkvico in si zopet malce oddahneva. Temperatura je preko 30*C in je na momente kar moteče. Odločiva se, da si poiščeva prenočišče in si ga urediva v San Saturmino – privatno vendar dokaj ugodno.

1. 6. 2022 – Ventosa – Najera – Ciruenja – 8. dan
Pot se spušča med vinogradi in žitnimi polji do manjšega mesta Najera, ki leži ob reki Najerilla. Nad mestom je strma pečina polna lukenj, kjer so v davnini živeli takratni ljudje. Dostop do votlin ni mogoč. Sva utrujena, poiščeva občinsko prenočišče blizu samostana. Sledi običajno opravilo: prijava, namestitev in priprava ležišča, pranje perila in seveda sebe, večerja (v bližnji gostilni meni peregrino z 1/2litra vina po osebi), kratek sprehod po mestecu in nazaj v alberg na spanje. Malo še pobrskat po telefonu, poslati domačim kakšno fotko (wifi je skoraj v vseh albergih) in veke se zaprejo.

2. 6. 2022 – Ciruenja – Santo Domingo de la Calzada – Granon – 8. dan
Večji del poti vodi ob zelo prometni cesti in je pot malce duhamorna. Levo in desno polja žitnega klasja, ki valovi v vetriču, ki zmanjšuje občutek vročine, ki je nekje okoli 35*C. Kljub temu,da se nahajamo na nadmorski višini nekje od cca 500m do 700m, je temperatura v teh dneh konstantno visoka in temu primerna potreba po »grande serveza« (veliko pivo) toliko večja. Tod je rahlo valovita pokrajina brez zavetja in zaloga tekočine je več kot zaželjena.
Od vasice Ciruenja (če hočete novo ustvarjenega mesteca, ki ga je država l. 2008 zgradila z vso potrebno infrastrukturo, sedaj pa iz kdo ve kakšnega razloga bolj ali manj sameva), se pot rahlo vzpenja med polji.
Razvoj in slavo kraju je prinesel puščavnik Dominik, Domingo de Villoria, rojen leta 1019, ki se je v tem kraju umaknil v samotarsko življenje in pomagal romarjem. Zanimivost v cerkvi v Santo Domingu je, da imajo v cerkvi kletko v kateri sta petelin in kokoš, ki se med mašo pridno oglašata, v spomin na legendo o zavrnjeni ljubezni in oživljeni kokoši.
Pot poteka ob zelo prometni cesti in potrebno je biti pozoren na oznake.
Se nama je zazdelo, da je dovolj za danes ob takšni temperaturi in v župnijskem zavetišču najdeva in si urediva prenočišče. Sledi že ustaljen postopek vse od prijave, preko postiljanja, prehrane in pranja oblačil, do zasluženega počitka.

.....

3. 6. 2022 – Granon – Belorado – 9. dan
Začne se pokrajina Kastilja in Leon, ki je največja v Španiji, ki pa je razdeljena tudi v več provinc. Pot se rahlo vzpenja, vmes naletimo na nekaj manjših vasi s spuščenimi psi, ki včasih tudi pokažejo, da so na tem območju oni »ta glavni«, vendar nekih posebnih nevšečnosti ni opaziti.
Danes se odločiva, da prenočiva v Beloradu v župnijskem albergu, ima majhno kuhinjo in si sama pripraviva obrok. Tudi vino tinto ne manjka. Nič posebnega, testenine s polivko in solata. Trebušček je poln in gremo spat, še prej pa sprehod po naselju.

4. 6. 2022 – Belorado – Villafranca Montes de Oca – San Juan de Ortega – 10. dan
Še v temi začneva in ob svitu opaziva koliko gnezd štorkelj je na vseh možnih stolpih, strehah in električnih drogovih. Bog ve, če je tudi toliko rojstev v teh krajih.
Provinca Burgos sodi zaradi naravne in kulturne raznolikosti med pomembnejše dele Camina. Pot se nenehno dviga, sledijo manjša naselja do malo večjega VillafrancaMontes de Oca, kjer je verjetno nek praznik. Namreč, veliko je ljudi, procesija, stojnice z jedačo in pijačo, ki jo tudi midva absorbirava. Jaz grem v cerkev, pomolim, nadaljujem še v kapelici in imam namero nadaljevati. Partnerica pa se upira, pride do manjšega nesoglasja , ki ga jaz zaključim z odhodom proti San Juanu z mislijo, da sem končno po vseh nesoglasjih le ostal sam na poti proti cilju. To bi moral tudi uresničiti, pa vendar… Vendar se mi po slabe pol urice priključi z izgovorom, da si je prav tako ogledala vse kar jo zanima. Kot da se ni nič zgodilo, halo, neverjetno!
Pot poteka v senci hrastov in borovcev. Tako skoraj molče nadaljujeva do kraja San Juan de Ortega, resnično mi ni bilo do kakršnega pogovora, si urediva prenočišče in si privoščim peregrino meni z vinom tinto. Po večerji še obhodim vasico, se sprem z vaškim psom in po sklenitvi miru s tem čuvajem, grem v prenočišče na zaslužen počitek. Še malo pobrskam po internetu in veke se kar same zapro. Lahko noč.

5. 6. 2022 – San Juan de Ortega – Burgos – 11. dan
Vstaneva zgodaj in ob 5.30h sva že na poti ob soju čelnih svetilk. Pot se malce dvigne skozi gozd, nato pa spusti po travniku do vasi Ages, kjer se pot priključi cesti, na kateri je oznaka, da je do Santiaga še samo 518 km. Po cesti nadaljujeva do vasi Atapuerca, kjer je pred vasjo tabla, ki označuje, da so v jami Yacimentos v bližini našli najstarejša okostja neandertalcev v Evropi, starih 40.000 let.
Na koncu te bolj ali manj zapuščene vasi pot zavije levo v hrib po kamniti potki, na vrhu je velik lesen križ, levo od poti pa ograjen vojaški poligon. Moji žulji in počrnela nohta na nožnih palcih se oglasijo in se sezujem in odstranim vložke v čevljih, tako imajo moje otečene noge več prostora, podplati pa opozarjajo na tanjšo plast. Ampak se je ta metoda obnesla. Bravo jaz.
Pot se spušča v dolino na neskončno ravnino Meseto, V daljavi je že moč opaziti mesto Burgos, še prej pa sledi nekaj vasi. Prideva do Villafrie, ki je nekako že predmestje Burgosa, vendar ločnice ni opaziti, ker je kar nekako združeno. Ob visoki temperaturi (na nekem kazalu na stavbi je kazalo 36*C), se ti kilometri do centra, do katedrale, neskončno vlečejo in seveda ob takšni žeji ne moreš mirno mimo lokala in kar avtomatično usta izgovorijo: cerveza grande (veliko pivo).
Popoldan prispeva v mesto, si urediva prenočišče, opraviva vse potrebno kot vsak dan in odideva v mesto. Po daljšem razgovoru obvelja partneričin predlog, da naslednji dan počivava. Jaz tega nisem nameraval in tega tudi nisem bil potreben, pa vendar…

6. 6. 2022 – Burgos – pohajkovanje po mestu – 12. dan
Lahko poleživa, nikamor se nama ne mudi in opazujeva tiste ki se odpravljajo dalje na pot. Tu drugi si oskrbujejo pridelane žulje, si masirajo noge in mažejo z vsemi mogočimi mažami. Neki Italijan si je mazal cele noge skoraj do kolkov z nekim smrdečim mazilom in zasmradil cel prostor.
Kasneje se dogovoriva na recepciji, da ostaneva ta dan v albergu in sva kljub temu morala umakniti svojo prtljago v nek prostor poleg recepcije in v popoldanskih urah zopet ponoviti postopek prijave. Kot jaz razumem, nepotrebna birokracija, pa vendar, oni že vedo.
Pohajkujeva po mestu, poiščeva turistični urad, da bi si sprintala avionsko vozovnico, vendar nimajo printerja. V roke nama potisnejo prospekt mesta in naju napotijo v mestno knjižnico. Malo sva se lovila preden sva jo našla. Tam nama prijazna uslužbenka uredi vse potrebno in ko sem ji ponudil nekaj denarja za opravljeno uslugo, ni hotela sprejeti ponujenega. Res prijazno.
Ker je ogled katedrale plačljiv, jaz nisem šel v notranjost, partnerka pač in ni mi preostalo drugega kot cerveza grande, hi, hi! Počasi sem srkal to pivo in pogledoval romarje, ki so prihajali vsi prepoteni, namreč, zelo vroče je, 37*C. Potem sem si v bližnji trgovini s športno opremo kupil sandale Tevice in kot se je izkazalo kasneje, zelo koristen nakup.
Sicer ima mesto dvanajst mestnih vrat, vendar so vsekakor najlepša mestna vrata Arco de Santa Maria. Kljub počitku, sem ta dan po mestu prehodil, kot mi je pokazala aplikacija na telefonu: 18 km, tako da sem zvečer bil kar zadovoljen, ko sem se zleknil v posteljo.

7. 6. 2022 – Burgos – Hornillos del Camino – Hontanas – 13. dan
Začela sva v trdi temi in na izhodu iz mesta nekaj zgrešila, se malce vrnila in videla pravo pot. No, pa se je začela ta opevana ravnica Mesetas, približno 800 m nad morjem, brez nekega rastlinja in dreves, ki bi nudila senco. Vendar nenehno pihlja vetrič in je vročino malce znosnejše prenašati. Prevladujejo žitna polja, krajev je malo in so med seboj kar oddaljeni .
Vas Tardajos je staro rimsko naselje in od tu dalje se pot dviguje, vendar pa nas spremljajo neskončna žitna polja, pa se pot zopet spusti in to se ponavlja. Sledijo si vasice, vseskozi pa smo nekako na okoli 850 m nadmorske višine.
Iz San Bola se zopet vzpnemo na planoto in zopet rahel spust v kotlinico v kateri se nahaja današnji cilj, vasica Hontanas. Prenočišče, pranje perila, itd., že ustaljena praksa. Vroč dan je za nami.

.....

8. 6. 2022 – Hontanas – Castrojeriz – Boadilla del Camino – 14. dan
Še v temi se zapustiva vas, pot se rahlo spušča, prideva na cesto in nato do interesantne izpeljave ceste, ki vodi skozi ruševino samostana sv.Antona in nekdanjega hospica za romarje iz 12. stoletja. Nadaljujeva po cesti in dokaj hitro sva v Castrojerizu, manjše mestece in nato še malce ravnine. Dohitiva nemški par, sledi kak kilometer strmega vzpona in midva z Nemcem greva v nekem svojem tempu naprej, prehitevava ostale, ko zazvoni telefon in se oglasi partnerka vsa razburjena, češ kaj si mislim, da tako hitim in če mislim tako…, itd. Na vrhu z Nemcem počakava, on svojo ženo, jaz pa razburjeno partnerko, ki si je zopet dala duška glede na moje »hitenje«. Zopet me je spreletela misel, da nadaljujem sam in zopet sem požrl cmok v grlu in sva skupaj po počitku nadaljevala pot, ki se spušča do reke Pisuerga. Reka je naravna meja med pokrajino Burgus in Palencio. Reko prečka most in na oni strani sva že v pokrajini Palencia. Pot vodi po ravnini med polji pese in žita. Sledi vas Itero de la Vega in nato kmalu še Boadilla del Camino. Poiščeva nastanitev in v albergu je tudi majhen bazen. Ena punca in starejši pohodnik se kopata, mene mika, vendar se raje odpovem užitku, ker imam žulje in nočem da pride do kakšne infekcije. Zanimiv je sodni steber iz 15.stol. izrezljan iz kamna. Služil je kot simbol oblasti, saj so ob njem izrekali sodbe.

.....

9. 6. 2022 – Boadilla – Fromista – Villalcazar – Carrion de los Condes – 15. dan
Pot vodi po nasipu ob širokem kanalu, iz katerega so speljani manjši vodotoki za namakanje polj. Cel sistem kanalov z ventili, zapornicami in črpalkami. Od Fromiste, v nadaljevanju je večji del poti ena sama črta ob cesti, ki pa ne moti pohodnika. Vročina kar ne popusti, sence nikjer in pot mineva v dolgočasju in nezanimivi okolici. Sledijo vasi Poblacion de Campos, Revenga, Villacazar de Sirga in končno današnji cilj Carrion de los Condes. Treba se je bilo potruditi za prenočišče. Šele v tretjem albergu sva ga dobila.

10. 6. 2022 – Carrion – Calzadilla – Terradillos de los Templarios – 16. dan
Pot je ravna, široka, makadamska. Vse naokoli so žitna polja in tudi sončnična. Pot, ki vodi od Carriona de los Condesa je skoraj ravno začrtana. Prvih dvanajst kilometrov je nekdanja rimska cesta Via Aquitana. Po njej so Rimljani vozili zlato iz rudnikov hribovja Las Medulas. Ta del poti je najdaljši, kjer ni ničesar in dolg cca 17 km. Naletiš samo na nekaj enostavnih počivališč za romarje. Po več urah hoje po vročini, prispeva v manjšo vas Calzadilla de la Cueza. Kilometri le počasi puhtijo. Pot se malce spusti v manjšo kotlinico in prideva v vas Ledigos. Hiše so sezidane iz rdeče opeke in so neometane. To je značilnost za to okolje.
Iz Ledigosa se pot zopet dvigne nazaj na planoto in nadaljuje se enolična pokrajina, kar duhamorna. Popoldan prispeva v vas Terradillos de los Templarios in zaključiva za danes. Kraj je na pol poti med Saint Jeanom in Santiagom. Vzpozbudno, kilometri le puhtijo. Na dvorišču alberga sem opazil par plastičnih posod. Izberem eno večjo, nalijem vode in noge so mi zelo hvaležne.

11. 6. 2022 – Terradillos de los Templarios – Sahagun – Bercianos – 17. dan
Zopet samotna pot, predvsem pa dolgočasna. Sama ravnina. Naletiva na tablo, ki označuje da vstopava v pokrajino Leon, ki je še del pokrajine Kastilja. V Sahagun prideva dopoldan in si v gostilni na vogalu ulic privoščiva cafe con leche, zraven pa še rogljiček. Nadaljujeva, dobršen del poti spremlja drevored dreves, ki so jih pred leti posadili in se najde prepotrebna senca ob tej vročini. Popoldan – zaropota toča. Kakor hitro je nevihta prišla, tako hitro je tudi minila. Urediva vse potrebno in se napotiva čez cesto v trgovino, kjer nakupiva vse potrebno in si v kuhinji alberga sama pripraviva večerjo.

12. 6. 2022 – Bercianos – Mansilla de las Mulas – 18. dan
Pot je dolgočasna, po stezi ob neki zapuščeni cesti, z drevoredom posajenih dreves. Ta drevesa so posajena vse do Mansille de las Mulas, to je cca 30 km. Vmes so še majhne vasice, nekaj večji sta El Burgo Ranero in Reliegos. Vročina kar ne popusti in misel, da se z današnjo etapo zaključuje izkušnja planote Mesetas, vliva nove želje po novih izkušnjah in krepi vzdušje, ki je zaradi zadnjih vročih dni malce načeto. Potem bo, upam, vse drugače.
Mansilla de las Mulas leži ob reki Esla, obdano z obzidjem. Poiščeva prenočišče in seveda se ponovi vsa procedura pohodnika pred spanjem.

13. 6. 2022 – Mansilla de las Mulas – Arcahueja – Leon – 19. dan
Kot običajno, zgodaj zjutraj na pot, ker je vremenska napoved zopet neugodna, vročina. Ta del poti poteka ob prometni cesti in ni več miru. Čutiti je, da se približuješ večjemu mestu. V vasi Puente Villarente je dolg most in označena romarska pot pelje na drugo stran ceste.
Doseževa Valdelafuente, ki je že predmestje Leona, se malce loviva da »vdeneva« pravi prehod čez modri železni most čez avtocesto, ker so v okolici nekaj delali in so nas oznake »vodile« malce naokoli. Temperatura na steni neke zgradbe kaže 35*C, vendar malce pihlja in je kar znosno.
Tukaj pa se začne duhamorna etapa do centra mesta Leon, 8 km hoje skozi mesto. Ob 14.30h prideva do alberga, se namestiva, opereva sebe in oblačila in se odpraviva na ogled mesta.
V katedralo nisem šel, ker je treba plačati ogled, prav tako v muzeju. Partnerka je šla, jaz pa sem krožil po mestu, posedel in si omočil grlo, našel stojnico in se sorazmerno poceni tudi dobro najedel, še v trgovini kupil nekaj malenkosti za naslednji dan in se pozno zvečer vrnil v prenočišče. Še dobro, da je dan tukaj toliko daljši kot pri nas. Še poskrbim za žulje (že od Burgosa hodim v Tevicah) in moj dan je izpolnjen.

..... .....

14. 6. 2022 – Leon – San Miguel del Camino – San Martin – 20. dan
Zjutraj sva imela nekaj težav za nemoten izhod iz mesta, ki ga kar ni bilo konca. Mislim, da je pot iz Leona najslabše označena na celi poti. Kar dolgo časa porabiš za hojo skozi industrijski predel mesta. Nato se pot malce vzpne do vasi Virgen del Camino in na koncu vasi se pot razcepi in sicer desno je standardna pot kamina do Hospital de Orbigo, leva je alternativna, ki je daljša. Midva greva po desni in kar nekaj pohodnikov nama sledi, ki pa potem zaostajajo. Pokrajina se je spremenila. Ni več žitnih polj, zamenjajo ga polja krompirja in koruze.
Hospital de Orbigo je večja vas, malo pred vasjo je tovarna avtomobilov Seat. Znamenitost pa je 700 metrov dolg kamnit most čez reko Orbigo. Vzameva si čas za krajši počitek in v gostilni pod mostom potešiva žejo in nekaj prigrizneva. Po vročini kreneva naprej. Sledijo si naselja La Virgen del Camino, Valverdede la Virgen, San Miguel, Villadangos. Šla sva po krajši poti (dve različici – alternativa) ob opuščeni cesti. Pot se rahlo dviga pa zopet spusti in to se ponovi.
V San Martinu končava za danes, se dogovoriva, nisem bil navdušen nad tem, da jutri, ko prispeva v Astorgo, zopet ostaneva en dan, kot v Burgosu. Že mora biti tako.

.....

15. 6. 2022 – San Martin – Astorga – 21. dan
Zopet bo vroče. Pot se vzpenja in prilezeva na manjšo planoto, daleč spredaj opazim velik betonski križ od koder je lep pogled na mesto Astorga pod njim. Po nekem izročilu je križ bil v tolažbo škofu, ki so ga v petem stoletju pregnali iz Astorge. Ob križu si je simbolično sezul sandale, nato pa potrt in razžaljen zapustil svojo škofijo.
V senci nedaleč od križa si oddahneva, odžejava in nekaj prigrizneva. Sledi spust do vasice San Justo, ki je že praktično predmestje Astorge. Nato prečkava most čez železniško progo in strmo navzgor v mesto Astorga. Pri bronastem kipu peregrina v neposredni bližini vhoda v park najdeva alberg in se namestiva.

16. 6. 2022 – Astorga – počitek in ogled mesta – 22. dan
Zanimivosti je precej, kot dva arhitektonsko popolnoma različna sloga pa izstopata katedrala sv.Marije, začetek gradnje 1471 leta in v neposredni bližini Palacio Episcopal – škofijska palača, ki jo je leta 1899 začel graditi Gaudi, dokončal pa jo je R.Guereta leta 1913, zunanjost je neogotska.
Zanimivost je tudi muzej čokolade, pa rimski muzej, lep je tudi park in še veliko zanimivega je videti.
Astorga je stičišče dveh pomembnih romarskih poti, ki vodita v Santiago: Camino Frances in Via de la Plata, ki pride iz Sevilje.
Je pa moja romarska partnerka ugotovila, da lahko svoj nahrbtnik odda na prevoz in je to možnost tudi uporabila. Nisem hotel komentirati, še manj nasprotovati.

17. 6. 2022 – Astorga – Rabanal del Camino – 23. dan
Pot iz mesta se mi kar vleče, mogoče zato, ker sva zgodnja in je še trda tema. Po dobri uri sva v vasici Murrias de Rechivaldo. Od tu dalje pa se pot venomer vzpenja, saj stopimo v hribovje Leonskih gora. Vzpon se vedno bolj postavlja pokonci in v vasici Santa Catalina de Somoza smo že na 975m nadmorske višine. Izgleda, da se bo vreme spreobrnilo, nek čuden vetrič pihlja, ki sicer na momente prija, vendar je čutiti da ni običajen vetrič. Še malo naprej je manjša vasica El Ganso, napol zapuščena, ima pa trgovinico, romarsko prenočišče in manjšo gostilno. Ostale zgradbe pa so že v razpadajočem stanju, tudi cerkvica. Po legendi naj bi sveti Jakob v tukajšnji kapeli molil z verniki.
V nadaljevanju se pot postavi še bolj pokonci in po kar dolgem vzponu, kakšni dobri dve uri, prispeva v gorsko vas Rabanal de Camino na višino 1150m nad morjem. Vas je naseljena, ima trgovino, gostilno, romarsko prenočišče, cerkev, kapelo in benediktinski samostan.
Namestiva se v albergu, opraviva vse potrebno in se napotiva po vasici. V trgovini kupim nekaj za jutrišnjo etapo, nekaj pa seveda tudi danes zdrsne v trebušček, ki ga je vedno manj. Namreč na pasu sem moral v Astorgi napraviti že tretjo luknjo.

18. 6. 2022 – Rabanal del Camino – Ponferrada – 24. dan
Zjutraj v temi in z naglavnimi svetilkami zagrizeva v hrib, pot je strma. Naslednja vas je Foncebadon in je že dovolj svetlo, da se lahko ozreva na konec dolge ravnice Mesetas, ki je dokončno za nama. Kratek odmor in nadaljujeva do Cruz de Ferro (železni križ). To je na visokem lesenem drogu železni križ, okoli pa velik kup kamenja oziroma kamenčkov, namreč, navada je, da vsak romar od doma prinese kamenček, ga tukaj odloži in s tem simbolično odloži svoje nadloge ki ga pestijo. Tudi jaz sem ga prinesel, tako kot tudi leta 2019 ko sem Camino prevozil s kolesom, na njem je moje ime in ime moje deželice Slovenije.
Smo na najvišjem vrhu, visokem 1504m.
V nadaljevanju se pot rahlo spušča do Manjarina. Hodimo po nekakšni planoti in na vrhu hriba pri oddajniku so lepi razgledi na sosednje hribe in na nižje ležečo vasico El Acebo, kamor bomo prišli po strmem spustu. Vse strehe so črne, ker niso krite z opeko, temveč z kamnitimi ploščami.
Ko se spustiva do vasice, sledi počitek ob kavi z mlekom in rogljičkom. Nato pa zopet strm dolg spust do mesteca Molinaseca. Zgoraj nas je zeblo, tukaj pa je že občutno topleje, saj smo se spustili za celih 1000 metrov. Vendar izgleda, da se bo z vremenom nekaj zgodilo. Nadaljujeva proti malo večjemu mestu Ponferradi. Glavna značilnost mesta je mogočna trdnjava, ki so vitezi templjarji zgradili med leti 1218 – 1282.
Najdeva prenočišče, opraviva vse potrebno, pogledava na hitro mestno jedro in se odpraviva k počitku. Danes je bil kar naporen dan.

.....

19. 6. 2022 – Ponferrada – Villafranca del Bierzo – Trabadelo – 25. dan
Po enolični hoji skozi naselja Columbrianos, FuentesNuevas, prispeva v vas Cacabelos. Kraj je bil v času rimskega imperija upravno stredišče rudnikov zlata v bližini. V trgovini kupim neke malenkosti in si privoščim mrzel kornet. Nadaljujeva in se dvigneva na planoto, kjer je polno nekih električnih vodov in slišati je brnenje. Pot se še rahlo dviguje po stezi med vinogradi in po osmih kilometrih ob rahlem deževju, doseževa Villafranca del Bierzo.
Pokrajina Bierzo je znana po dobrem vinu. V bližnjem baru si »priveževa dušo«, se malce spočijeva in nadaljujeva. Kmalu se pot razcepi in sicer ena vodi čez hrib, večina pa nas gre po dolini Valcarce. Vreme se je dodobra spremenilo, je hladno, občasno dežuje in je kar tečno pelerino oblačiti pa zopet sneti ko preneha. Nazadnje se sploh ne zmenim več na to ali dežuje ali ne, ampak imam pelerino kar na sebi. Pot se počasi vzpenja po dolini ob cesti in se kar razveselim odcepa za vasico Pereje, kjer nameravava prenočiti. Vendar sledi presenečenje. Ko greva skozi omenjeno vas, opaziva na treh hišah reklamo za romarsko prenočišče – alberg, vendar ni niti eno odprto. Lastniki so to vrsto dejavnosti opustili, nama razloži priletna gospa, ker baje ni bilo rentabilno. Ne preostane nama drugega kot da nadaljujeva do 5 km oddaljene vasi Trabadello. Približujemo se Galicijskim hribom.
Poiščeva prenočišče, upravitelj le tega je nekaj sitnaril z hišnim redom kot da smo včeraj začeli pot. Bilo nas je kar nekaj in smo se nekako sporazumeli, da smo že »stari peregrini« in da nam je več ali manj vse jasno kako in kaj. Na peregrino menu sva šla nekaj sto metrov navzdol po cesti v gostilni. Ko sva se vrnila v prenočišče, sva bila prijetno presenečena, ker je bilo zakurjeno in prijetno toplo. Vse cunje so se do jutra lepo posušile.

.....

20. 6. 2022 – Trabadello – O Cebreiro – Alto do Poio – 26. dan
Ob kar hladnem jutru začneva pot, ki se nenehno vzpenja proti Galiciji. Sledijo vasi Vega de Valcarce, kjer so ruševine mavrske utrdbe, Ruitelan, majhna vas v grapi in pot se strmo dvigne. Opaziti je nad nami dva viadukta avtoceste in ta strma pot kar dolgo traja. Doseževa odcep, kjer pot zavije v vasico La Faba in nato prideva kar upehana v zadnjo vas v pokrajini Kastilja La Laguna. Malo višje te vasice je kamen, kjer je oznaka, da je do Santiaga še samo 152 km in v nadaljevanju se te oznake pojavljajo vse do cilja na vsakih 500m. Še kar se vzpenjava in na vrhu je mejni kamen, ki označuje, da sva prispela v pokrajino Galicija. Po dobre pol ure prispeva v O Cebreiro, odlično ohranjena srednjeveška postavitev vasi.
Cerkev svete Marije iz 9. stoletja je najstarejša ohranjena cerkev na Jakobovi poti in ko vstopiš te nekako spreleti nek občutek, ki ga je težko opisati. Preden sem štempljal svoj credencial, sem ravno zaradi tega občutka samodejno pristopil k oltarju in pomolil, se zahvalil za doživeto do sedaj in se priporočil za nadaljevanje.
Zanimivost tega kraja je Palozzas, iz kamna zidane hiške ovalnega tlorisa s slamnato streho.
Ogledava si vasico in čakava na prihod kombija z prtljago, ki so jo pohodniki oddali na prevoz. Dogovorjeno je bilo pred nekim hotelom, ki pa ni deloval, bil zaprt in preden je dobila svoj nahrbtnik je trajalo 2 uri. Sem bil kar nervozen. Končno je le pripeljal kombi in sva nadaljevala z zamudo. Do Linaresa se pot spušča, potem pa malo navzdol in zopet navzgor, nakar se spusti kar globoko do Hospital de la Condesa in nato strmo v hrib do Alto do Poio, kjer je bar, trgovina in prenočišče. Tukaj prenočiva.

..... .....

21. 6. 2022 – Alto do Poio – Triacastela – Furela – Sarria – 27. dan
Na vrhu sv.Roka stoji kip svetega Jakoba, ki je obrnjen proti Santiagu. Pot se spušča v dolino skozi majhne vasi. Na poti je tukaj nekaj več romarjev, se le pozna, da veliko njih začne v Ponferradi ali celo pozneje iz Villafrance in nosijo majhne nahrbtnike, ker svoj pravi nahrbtnik dajo na prevoz. Je kar skomercializirano. Pot do Triacastele se v drugem delu strmo spušča. Spustimo se od Alto do Poio 1337m do Triacastele na 665m. Občutna razlika v temperaturi. Na koncu vasi se pot razdeli v dva dela in sicer na severno, čez hrib, ki je nekoliko krajša, ki vodi v smeri Fureia in južna, mimo Samosa, obe pa se združita v Sarriji. Midva greva po krajši čez hrib. Pot vodi delno po cesti, delno po stezi skozi manjše vasi. Prevladujejo številni pašniki, na njih se pasejo krave.
Zgodaj popoldan prispeva v Sarrio. Nastanek mesta sega v čase Keltov, ohranjeno je srednjeveško jedro mesta. Namestiva se v albergu in se še sprehodiva po mestu.

22. 6. 2022 – Sarria – Ferreiros – Portomarin – 28. dan
Pot je samotna, gričevnata in vodi skozi gozd in travnike. Je odmaknjena od glavnih poti, in je speljana skozi podeželske vasice. Gostinska ponudba je bolj pikra ali pa je sploh ni. Prijetno je hoditi po takšni pokrajini brez prometnih cest. Je pa na tej trasi občutno več popotnikov, tistih »ta pravih«, ki smo oprtani z vso potrebno kramo, pa je bolj malo videti. Značilnost za to področje so Horreos. To so granitne shrambe za koruzo in druge poljščine. Stojijo na kamnitih podstavkih in tako zaščitene pred vlago in divjadjo.
Najvišja točka današnje etape je vas Ferreiros, kjer si oddahneva ob pivu. Nato se pot spušča proti dolini skozi manjše vasi. Čez čas naletiva na kamen ki označuje da je do Santiaga le še 100 km. To je verjetno najbolj slikan kamen na celi poti. Kmalu je v daljavi moč videti mesto Portomarin, še prej pa je potrebno se spustiti po kamniti potki do ceste in nato preko mostu čez umetno jezero, ki je nastalo v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je prekrilo srednjeveški Portomarin. Romarski most je ostal pod vodo. Nekatere pomembne spomenike, vključno z cerkvijo so prenesli in ponovno sestavili na hribčku kjer je danes novi Portomarin.
Ko prideš čez most, vstopiš v mesto po kar dolgih stopnicah in navzgor po cesti v center mesta. Prenočišče si urediva v O Mirador, kar visoko v mestu.
Pri večerji je pogovor nanesel, da bi bilo dobro, da sva na cilju čez štiri dni, da v miru odideva v Finistero in bolje spoznava Santiago.

..... .....

23.06.2022 – Portomarin – Castromaior – Palas de Rei – 29. dan
Ni več dolgih samotnih poti. Iz mesta se spustimo do mosta in preko njega navzgor po gozdni poti. Vreme hladno in rahlo dežuje. Na poti je kar veliko pohodnikov. Hodi se skozi manjše kraje in vasi, ki ima skoraj vsaka manjšo cerkev ali vsaj kapelo. Tukaj so gozdovi iz evkaliptusov, ki oddajajo kar prijeten vonj. Na žalost pa je pot zaradi dežja mokra in blatna.
Posebnost tukaj v Galiciji so pokopališča, kjer mrtve ne pokopavajo ampak krste vstavljajo v debele zidove (dolžina krste), spredaj pa plošča z imenom pokojnika, in to v nadstropjih. Pot vodi poleg par takšnih pokopališč.
Nekaj pred Palas de Rei-om je veliko turistično naselje namenjeno velikim skupinam romarjev, vendar je delovalo prazno.
V mesto se pot spusti ob cerkvici in poiščeva prenočišče. Ostaneva tukaj, ker se nama res ne mudi, namreč povratni let iz Santiaga imava šele 1. julija.

24. 6. 2022 – Palas de Rei – Melide – Ribadiso da Baixo – 30. dan
Pot se spušča v smeri reke Pambre večinoma po gozdu. Nato sledi strm vzpon mimo Casanova do Leboreira. Malo pred Leboreirom se začenja provinca Corunja. Prečkamo reko Seco preko srednjeveškega mostu. Nadaljujeva delno po gozdu, delno po travnikih. Zopet dežuje, v vasi Furelo prečkava reko Furelo preko starega mostu s štirimi loki in se razveseliva prihoda v mesto Melide. Takoj se zavlečeva v neko gostilno, kjer se razkomotiva in sušiva mokro opremo. Vreme se malce umiri in nadaljujeva. Izhod iz mesta naju pripelje v evkaliptusov gozd, potka je blatna in nič kaj prijetna. Ni pa nobene gneče. Ne vem kam so se skrili ostali popotniki, verjetno bodo ostali v Meride-ju ali pa čakajo na še boljše vreme.
Pot vodi večinoma po evkaliptusovem gozdu, ki se rahlo dviga in spušča. Tako v slabem vremenu doseževa vas Ribadiso da Baixo. Prečkala sva nič manj in nič več kot šest dolin in šest rek. Urediva nastanitev in vse ostalo.

25. 6. 2022 – Ribadiso da Baixo – Arca do Pino – Monte do Gozo – 31. dan
Tokrat prvič kreneva malce kasneje kot običajno, vreme je oblačno in dokaj hladno, 8*C, meni dokaj nenavadno za ta letni čas. Če pa se spomnim leta 2019, nas je tudi zeblo. Čudna je ta Galicija. Dobre pol urce in že sva v zadnjem mestu do Santiaga, v Arzua-ji. Tukaj je kar nekaj pohodnikov, verjetno so to tisti ki so pred kratkim začeli z romanjem, saj imajo na hrbtih neke male torbice, ki niso niti podobne nahrbtniku, ki ga nosimo »ta pravi«.
Čutiti je, da je Santiago vse bliže in bliže. Pot se vije po zaradi deževja, blatnem kolovozu skozi evkaliptusov gozd, pa čez travnike in seveda skozi vasi.
Zopet je pričelo deževati in v vasi Salceda zopet vedriva. Nekaj kasneje se vreme umiri in nadaljujeva do Santa Irene in po kratkem spustu prideva do Arca do Pino. Pri žigosanju credenciala je uradnik zelo natančen. Vse rubrike imam že zapolnjene z žigi in potrebno se je bilo dogovoriti, da mi njihov žig odtisne enostavno čez prejšnjega, vendar tako, da se prejšnji vsaj malo vidi. Kimal je z glavo, nazadnje pa vendar napravil tako. To bom moral ponoviti na današnjem cilju in prav tako v Santiagu. Upam, da se bo vse dobro izšlo.
Blizu San Paia prečkava cesto in tukaj je velik kamen z izrezljano školjko, znamenje, da smo prispeli na območje Santiaga.
Pot naju nadalje vodi mimo letališča do vasi San Marcos in nato navkreber do Monte do Gozo (Gora radosti), od koder se lepo vidi naš romarski cilj, mesto Santiago de Comostela z katedralo. Na vrhu Monte do Gozo je spomenik papežu Janezu Pavlu II. Tukaj je ogromna kapaciteta prenočišč, kar celo naselje, pod njim pa velik turistični kompleks. Po nastanitvi in pač vsem kar sodi zraven, se odpraviva v ta turistični kompleks. Bila je sobota in dogajala se je neka prireditev, bilo je ogromno domačinov iz Santiaga in oklice. Videl sem reklamo za pizzo in sline so se mi pocedile in seveda sem jo naročil. Ko pa mi jo je mična mladenka prinesla, nisem mogel verjeti, da lahko kaj takega ponudijo gostu. Skratka, to je bila najslabša pizza, ki sem jo kadarkoli v svojem že kar dolgem življenju (preko 70 let) pojedel. Pika!!!

26. 6. 2022 – Monte do Gozo – Santiago de Compostela – 32. dan
Zjutraj še poleživa v ogrevani sobi, ko nemški romarji že motovilijo po sobi, svetijo s svetilkami in se že kar glasno pogovarjajo. Kar malce neobzirno. Malo pred sedmo se le odpravijo, midva pa še poleživa. Okrog 7.30h pa tudi midva zapustiva prenočišče in se pričneva spuščati proti mestu. Ko prečkava avtocesto prideva do oznake Santiago, vendar do centra mesta, do katedrale je še kar daleč.
Naposled sva le pri stopnicah, navzdol pod podhod, skozi njega in mimo pouličnega glasbenika, ki neutrudno igra na dude in že sva na veličastnem trgu Plaza del Obradorio pred katedralo. Ker sva kar zgodnja, na trgu ni veliko ljudi. Čestitava si, vendar ni občutiti tistega iskrenega navdušenja nad doseženim, kot npr. leta 2019, ko sem s kolesom in perfektno družbo prispel na to mesto. Sledi fotografiranje, malce posediva in se nato odpraviva do romarskega urada, kjer predloživa z žigi izpolnjen Credencial – romarsko izkaznico, uradnik natančno pregleda to izkaznico in nato izda Compostelo – potrdilo o opravljenem romanju. Sem pa bil tokrat presenečen nad izdajo, namreč, dobil sem dva potrdila in sicer enega v obliki kot l.2019, drugega pa nekoliko večji format, na katerem mi je uradnik spremenil – prevedel ime v latinščino, priimek pa je ostal normalen. Zanimivo!
Vrneva se na trg, oddava prtljago in se napotiva v katedralo. Pozlačeni kip sv.Jakoba iz 13. stoletja je na glavnem oltarju, na hrbtu bogato okrašenega plašča je školjka, ki bi jo naj romar poljubil in objel podobo. Leta 2019 so v katedrali opravljali obsežna dela in med gradbenimi odri je bila speljana potka za oltarjem do kipa sv.Jakoba in si se lahko dotaknil školjke, za razliko, sedaj pa do kipa nisi mogel. Spustiva se do kripte, kjer počivajo zemeljski ostanki apostola Jakoba. Zadnje dejanje pred sarkofagom je romarjeva molitev in zahvala za opravljeno pot. Pomolim in se napotiva zopet na trg pred katedralo. Še prej nekega duhovnika povprašava, pri kateri maši bo možno videti znano veliko nihajoče kadilo. Skomignil je z rameni, pogledal v nebo in rekel, da to ve samo On.
Dogovoriva se, da danes ne greva k maši, ampak šele jutri, ker pri maši ob 12h povedo koliko romarjev je prejšnji dan prispelo v Kompostelo in iz katerih držav so.
Po kar dolgem iskanju prenočišča, srečava Nemca, ki sva ga vsake toliko dni srečevala tudi na poti in pove kje je nastanjen, da je solidno in cenovno sprejemljivo. Tudi midva se napotiva v to prenočišče in brez težav urediva bivanje za vse dni do odhoda. Prenočišče je zelo solidno, z lepo kuhinjo, ki sva jo redno uporabila in si sama pripravljala zvečer glavni obrok in tudi sicer.

..... ..... .....

27. 6. 2022 – Santiago de Compostela – 33. dan
Kakšno razkošje. V kuhinji si spečeva jajca, se dobro najeva in odideva v mesto. Hladno je, ljudje hodijo v bundah. Jutri nameravava (ker ji ni bilo peš, samemu, sam ne vem zakaj, pa tudi ne) z avtobusom do Finistere.
Ob 12h greva v katedralo k maši in pred začetkom maše ima neka Italijanka v imenu italijanskih romarjev kar dolg govor. Skoraj nič nisem razumel, samo to, da donirajo neka sredstva, nisem razumel komu.
Pri maši nestrpno čakam na poročilo o prispelih romarjih prejšnjega dne, vendar tega ni bilo. Je pa sledilo veliko presenečenje, glede na to, da prejšnji dan redovnik ni znal odgovoriti na najino vprašanje kdaj bo kadilnica zanihala, namreč ob zaključku maše je osem menihov »zagnalo« veliko kadilnico, ki niha vzdolž cele prečne ladje. Menihi, osem njih, vlečejo kadilnico visoko pod strop, jo spustijo in s tem kontrolirano nadzorujejo nihanje.
Po maši je na trgu pred katedralo kot v mravljišču. Zanimivo je opazovati prispele romarje. Nekateri se objemajo, drugi juckajo, tretji samo sedijo in nemo opazujejo okolico, ležijo na tleh, skratka, vsak si da duška na svoj način. Ostanek dneva hodiva po mestu, kupiva jestvine, ki si jih bova v albergu pripravila in se vrneva v prenočišče. Vreme je oblačno in hladno.

.....

28. 6. 2022 – Santiago de Compostela – Finisterre (z avtobusom) – 34. dan
Z avtobusom se zjutraj odpraviva v Finisterre – Konec sveta in po dobrih dveh in pol urah prispeva do Atlantika. Do rta je še nekako tri kilometre in tokrat ob lepem vremenu prehodiva to kratko pot. Na rtu polotoka stoji velik svetilnik, ki so ga postavili leta 1853, cerkvica Iglesia de Santa Maria das Areas iz 12. stoletja, v kateri je poleg Marijinega kipa tudi leseni kip Jezusa iz 14. stoletja, ki naj bi ga, kot pravi izročilo, naplavilo na obalo pod cerkvijo.
Zanimiva je tudi in obvezno fotografirana, kamnita oznaka z nulto oznako kilometrov. Z vremenom sva imela srečo, bilo je sončno, vendar temperatura ni presegala 15*C.
Popoldan se vrneva v mesto, vkrcava na avtobus in se vrneva v Santiago.

29. 6. in 30. 6. 2022 – Raziskovanje mesta Santiago z okolico – 35. in 36. dan
Pohajkovala po mestu in bližnji okolici, opazujeva prihajajoče romarje in postalo je že dolgočasno ter komaj čakam, da se vrnem v Deželico.

1. 7. 2022 – Vrnitev domov – 37. dan
Z avtobusom odhod na letališče. Na pregledu osebne prtljage nama odvzamejo pohodne palice, meni še razmeče uslužbenka nahrbtnik, ker je rentgen pokazal nekaj »sumljivega«, izkazalo pa se je, da so to kovinski spominki iz Kompostele.
Poletimo proti Bergamu in se spustimo v vročino, ki smo jo v Galiciji že kar pogrešali.
Iz Bergama imava prevoz do Ljubljane z Goopti-jem. Prevoz je zaradi gostega prometa in zaradi zamude letala v Milanu, kjer je moral pobrati dva potnika, zamujal, se je pa moja soromarka neprimerno sprla z voznikom, ko je prispel do naju na letališče v Bergamu. Voznik je to profesionalno prenašal in po krajšem času se je umirila in nato pogovarjala kot da se ni zgodilo nič. Pozno zvečer prispemo v razgreto Ljubljano, od koder se del poti peljem s soromarko. Na dogovorjenem mestu izstopim, se poslovim in počakam da pride pome sin in še pred polnočjo sem že doma.

––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––––

Če strnem svoje misli na Pot: do Saint Jeana je kar dolga pot, priporočljivo bi bilo en dan pred odhodom čez Pireneje počiti v mestu. Prve dni, predvsem čez Pireneje, smo imeli deževje, kasneje pa kar oblačno in hladno. Nato je pritisnila vročina, tudi do 38*C in čez Mesetas je bilo kar vroče.
Zadnjih 10 – 12 dni pa se je naenkrat vreme spreobrnilo in ob deževnih dneh nas je zeblo. Pa še nekaj; na to pot se ne odpraviti v družbi z nekom, ki ga ne poznaš dobro.
Kar se hrane tiče, sem najbolj pogrešal kakšno enolončnico, nekaj na žlico, kot radi rečemo in turško kavo.
V Galiciji priporočam, da poskusite njihovo nacionalno jed pulpo (hobotnica na njihov način).
Prenočišč si nisva v naprej rezervirala in samo parkrat se nama je zgodilo, da sva morala pač poiskati naslednjega, ampak to se je dogodilo vedno (razen v Pereji) v istem kraju. Če bi hodil sam, bi verjetno teden dni pridobil. Počivanja v Burgosu in Astorgi nisem bil potreben, pa tudi sam bi dnevno etapo zaključil pozneje kot sva jo sicer.
Nikoli prej na svojih pohodih v gorah in drugod nisem imel niti enega žulja, pa že celo življenje kar dosti hodim. Tokrat, na tej poti pa ni bilo tako. Mogoče bi moral na tistih kratkih počitkih, ko je bila vročina, čevlje sezuti, da se noge malce »nadihajo«.
Razen prvi dan, na poti nisem srečal niti enega Slovenca, na povratku pa na letališču v Santiagu pa naletiva na slovenski zakonski par, ki se tudi vrača, ona na invalidskem vozičku, ker si je zlomila nogo.
Ne vem zakaj, ampak upam, da to kljub mojim letom ne bo moj zadnji kamino!!!

Os. M.

(morebitna vprašanja za tega romarja,  e-mail je v uredništvu)

Skupaj - ogledi vseh strani: