Španska romarska pot v Santiago de compostela
(Camino 2019     -      potopis 27. junij - 22. julij 2019)

Za ponovno romanje k Sv.Jakobu v Santiago de compostela v Španiji sem se odločil letos pomladi. Pred tem sem že štirikrat prehodil to romarsko pot in sicer leta 2008, 2010, 2012 in 2015. Torej, to bo že moj peti Camino (tako se imenuje ta romarska pot).
Tudi tokrat sem nameraval iti tudi do konca sveta - Finistere in Muxije. Z romanjem sem začel v južni Franciji v vasi Saint Jean pied de port, nedaleč od Lurda. Pot gre čez Pireneje v Špansko pokrajino Navarro, Sledita ji Castilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji, ob Atlantiku. Cilj romanja je Santiago de compostela, kjer je pokopan apostol Sv.Jakob veliki, bil je brat apostola Janeza in Jezusov bratranec, sin Marijine sestre Salome in Zebedeja, eden od dvanajsterice apostolov, ki je oznanjal Jezusov nauk tudi v Španiji in Portugalskem. Cela pot, (s Finistero in Muxijo) je dolga ~940 kilometrov. (Saint Jean - Santiago - Finistera - Muxia ). Večina poti poteka po ravnini, trikrat pa prečka gorske vrhove.
Kakšnih posebnih fizičnih priprav nisem imel, saj vedno veliko hodim.
Zaradi težav pri urejanju prostih dni v službi, sem letos šel na pot dva tedna kasneje, kot običajno, torej konec junija. Kot že prej na zadnji dveh romanjih, se tudi letos odločim za železnega ptiča, s katerim se bom peljal na štart in potem nazaj. Železni konj ne pride več v poštev, ker je predrag, prezamuden in nima dobrih povezav.
No netu kupim karto za ptiča, cene so precej različne iz dneva v dan in najdem najugodnejšo povezavo z odhodom v torek 25.junija, na državni praznik. Nekaj težav bo s prevozom do Ljubljane, ker takrat v našem koncu ne vozijo avtobusi, toda to se bo že nekako uredilo...
Iz Ljubljane naprej pa z avtobusom do Benetk in naprej z letalom do San Sebastijana. Od tam peš do francoskega Hendaya, naprej pa z vlakom do Saint Jean p.p. Pred odhodom pripravim nahrbtnik z opremo, kot običajno.
V zadnjem času je ta romarska pot postala precej turistična, vendar se da temu dokaj enostavno izognit. Te množice ljudi in pa vsi novopečeni romarji, ki gredo na pot prvič, hodijo po poti v nekakšnih valovih - zjutraj v koloni iz večjega mesta preko podeželja pa spet do večjega kraja, kjer potem prenočujejo. Taka so navodila v vseh knjigah za to romanje in tudi romarska prenočišča na poti so postavljena na takšen način... Če pa prenočuješ na podeželju in greš skozi mesta sredi dneva, potem teh ljudi ne srečuješ, ker si pred/za njimi ravno pol dneva hoje. Zato si pogosto na poti sam in srečuješ le tu in tam posamezne romarje, tiste množice "se pa kar vderejo v zemljo". Vsak, ki gre na to pot večkrat, to kmalu ugotovi in zato pogosto srečujem na poti posameznike, ki so že večkrat šli na to pot.
Letos prihajam v Santiago nekje okoli praznika Sv.Jakoba, ko je na celi poti največja gneča, ne vem kako bo kaj s prostimi mesti v prenočišči, a se je potem izkazalo, da ni skoraj nič drugače, kot kdaj v drugem času, predvsem ne na podeželju, kjer je bilo prostora še več kot dovolj.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Torek, 25. 6. 2019: - (Odhod od doma, vožnja - Barcelona)
Danes je državni praznik, zato iz našega konca proti Ljubljani ne pelje noben avtobus. Opoldne grem v Gorenjo vas k Renato-tu, ta me najprej nafutra in od tam z avtom odpelje v Škofjo loko, od kjer vozijo avtobusi v Ljubljano vsako uro. Na parkirišču me še fotografira s telefonom, po naključju srečamo še eno od sodelavk, potem pa takoj na avtobusno postajo. Nadaljujem z avtobusom do Ljubljane. Tam grem popoldne na direktni avtobus za Benetke. Pred večerom sem že na letališču. Tu je, kot bi bil nekje v Sloveniji, vsepovsod je polno Slovencev, ki kam potujejo ali se vračajo domov.
Oddam prtljago in počakam do odhoda letala Za Barcelono. Četrt čez 10 zvečer se dvignemo pod nebo. Letalo je veliko, po moji oceni okoli 300 ljudi, vsi sedeži so zasedeni. Zunaj je že skoraj noč, le v daljavi je bilo še malo zarje zahajajočega sonca. Nekje do Nice je ta zarja postajala še malo svetlejša, potem, ko zavijemo proti jugu, pa hitro ugasne. Letimo v nekakšnem loku čez Nico, Marsej in potem proti jugu v smeri Barcelone. V nasprotju z mobilnim signalom pa Gps na letalu deluje in na telefonu spremljam pot. Letimo 11300m visoko in 940km/h. Sedim pri oknu in ogledujem okolico, predvsem mreže luči spodaj, kjer so mesta ob Ligurski in Azurni obali. Pred pristankom letalo naredi še krog nad Barcelono in pristane z južne strani. Ura je malo čez polnoč. Na letališču je polno ljudi, letala še vedno vzletajo in pristajajo. Po 2.uri se promet malo umiri, veliko potnikov pa tu čaka na jutranje lete.

Sreda, 26. 6. 2019: - (Barcelona - prihod v Saint Jean p.p.)
Malo zadremam, a nas zgodaj zjutraj, ob 5h zbudijo varnostniki, da nebi zamudili letal. Ob 6h grem na drugo letalo za San Sebastijan. Ker je letališče veliko, nas do letala odpeljejo kar z avtobusom. Letalo je manjše od včerajšnjega, na njem je okoli 150 ljudi. Vzletimo ravno ob sončnem vzhodu. Zanimiv je bil pogled na vzhajajoče sonce, ki je svetilo iz morja od spodaj navzgor. Peljemo se nad Montserratom in Pamplono ter nad Pireneji. Tu zgoraj je popolnoma jasno in sončno, Pireneji pa so bili v megli, ven so gledali le zeleni vrhovi. Po 3/4 ure vožnje pridemo do San Sebastijana. Letalo se najprej potopi v gosto meglo, potem pa pristane na letališču. Tudi tokrat, enako, kot pred štirimi leti je tu pristanek bolj trd, kajti steza je tu kratka in letalo mora na hitro zavreti.
Zunaj je nizka oblačnost in okoli 20C. Poiščem nahrbtnik in grem v bližnje mesto Irun, kjer srečam nekaj romarjev, ki odhajajo na Camino po severni poti (Norte). Pot nadaljujem čez most preko široke reke Rio Bidassoa, ki je državna meja med Španijo in Francijo. Nikjer ni bilo kakšnega policaja, ki bi nadzoroval mejo. Pridem v mesto Hendaye in tam grem na železniško postajo in na vlak za Bayonne. S polurno zamudo vlak odpelje in komaj pridem še pravočasno v Bayon in tam po kratkem čakanju na vlak za Saint Jean p.p, kamor pridem po slabi uri vožnje. Na vlaku je kar nekaj romarjev, ki se podajajo na to pot, večinoma mladih.
Ko pride vlak na postajo, vsi gledajo na zemljevide, navigacije, telefone in table ob cesti, kam iti... Jaz teh težav nimam - hitro po ulici navzgor in po stopnicah do starega dela mesta in po ulici navzgor do romskega urada. Po kar dolgem čakanju se mi pridružijo še ostali. Romarski urad je še zaprt, uradniki se preveč ne držijo reda in ga odprejo šele ob 14h. Nebo je povsem jasno, sveti sonček in je vroče, okoli 35C.
Malo pred 14h pridejo uradniki, mi vstopimo in sledi že znan postopek - za dolgo mizo sedijo uradniki, nekateri govorijo angleško, nemško, drugi špansko, nekateri le francosko... Počakam, da pridem na vrsto v drugem krogu. Izpolnim obrazec, plačam dajatev 2€ in dobim papirje - spisek krajev in prenočišč, zemljevid Pirenejev in romarsko knjižico - credencial. Uradnik mi pove, da bo po napovedi jutri še bolj vroče in naj grem na pot čimbolj zgodaj in pa, da je strmi del poti  (bližnjica) od vrha Pirenejev do Roncesvallesa zaprt, ker se je tam zgodilo preveč nesreč, zato moramo iti preko prelaza Ibanjeta...
Ko končam formalnosti, grem v prenočišče na vrhu ulice. Zunaj je že kar lepa vrsta čakajočih in nahrbtnikov pred vrati. Kmalu odprejo vrata in sprejemajo enega po enega.
Romarska prenočišča so posebni hostli, namenjeni izključno romarjem na tej poti v Santiago de compostelo. Vstop je mogoč le s pravilno žigosano romarsko knjižico. V takem prenočišču si lahko le eno noč, potem moraš dalje, vsaj do naslednjega kraja, ponekod tudi dalj. Vstop (vpis) je najkasneje do 19h zvečer, do 10h zvečer je treba iti spat, ker zaklenejo vrata in ugasnejo luči, naslednje jutro pa moraš oditi najkasneje do 8h zjutraj. Spi se na pogradih (ponekod tudi na telovadnih blazinah na tleh), s seboj moraš imeti spalno vrečo. Romarjem je na razpolago tuš s toplo vodo za tuširanje, voda in korito za ročno pranje cunj (ponekod pralni stroji za doplačilo nekaj €), ponekod še hrana (za doplačilo ali brez), Wifi,...
Ko razpakiram opremo, grem v mesto v trgovino, vendar je tista v centru popoldne zaprta zaradi popoldanskega počitka. Zato grem do trgovine pri železniški postaji in nabavim hrano za večerjo in za jutri. Vrnem se v center, malo ogledam okoli in se zaradi hude vročine kmalu vrnem do prenočišča. V tem času se prenočišče že napolni in ne sprejemajo več novih romarjev. Sicer je v mestu še več drugih romarskih prenočišč, a so ta privatna, zato tudi precej dražja. Po moji oceni je bilo vseh romarjev, ki bodo začeli jutri s hojo v mestu okoli 200 in po moji oceni jih bo od teh prišlo na cilj manj kot 100.
Zvečer ob 7h grem v cerkev k Sv.maši, a je udeležba slaba, cerkev je bila skoraj prazna. Po maši je bil blagoslov romarjev, bilo nas je le 14: dve Američanki, en Španec, ena Romunka, jaz in 9 Francozov. Po maši grem v prenočišče, kjer si pripravim večerjo: paradižnikova solata, nekaj salame, sir, breskve, mleko in kruh. Potem pa hitro spat, kajti jutri bo treba zgodaj ustati...

Četrtek, 27. 6. 2019: - (Saint Jean p.p. - Pireneji - Espinal)
Zaradi hrupa se zbudim že kmalu po pol 5h zjutraj. Ljudje že pakirajo in se pripravljajo za pot. Grem v jedilnico, kjer imamo pripravljen zajtrk: marmelada, kruh, kakav, kava, mleko. Po zajtrku, malo čez pol 6h pa na pot, to je kar uro in pol prej, kot ponavadi, kajti napovedana je huda vročina, vendar Pireneji so visoki in zato le naj nebi tam bilo tako vroče.
Zunaj se že malo dani, od včeraj se je precej shladilo na okoli 20C, na nebu je rahla meglica - nekakšna prosojna nizka oblačnost in mirno ozračje brez vetra. Najprej spust v center mesta do "Španskih vrat", potem pa sledi strm vzpon, ki se po kakšnih 2km vzpona rahlo sprosti. Po poti gre redka kolona romarjev. Opazujem druge romarje in vidim, da je kar precej ljudi slabo pripravljenih za to pot ali nimajo primerne opreme - težki gojzarji za v gore, preveliki nahrbtniki, itd... Vidim debelejšo mlado punco, ki je po 2km vsa zadihana in komaj še hodi, pa starejše možakarje z obilnimi trebuhi. Taki romarji običajno že po nekaj dneh odnehajo...
Drugače pa danes, glede na prejšnja leta ni na poti kakšne posebne gneče. Nenavadno veliko je Korejcev. Enega vprašam, zakaj jih je toliko, pa pravi, da so del večje organizirane skupine, ki je iz Koreje prišla včeraj sem na to pot. Korejcev je pa zato na tej poti tako veliko, ker so v Koreji pred kakšnim desetletjem na TV prikazovali neko serijo o tej poti in s tem tako navdušili ljudi, da gredo. Sicer ljudje tam nimajo veliko prostega časa in večina Korejcev gre na to pot, ko konča študij in si vzame nekaj prostega časa, preden se zaposlijo. Ob pol 7h vzide sonček. Pot se vzpenja in pri vasi Hunto pridem ven iz te redke meglice. Nebo zgoraj je jasno, spodaj v dolini pa je morje megle. Tu začne pihat močan in topel vzhodni veter (burja) s sunki skoraj 100km/h, da me kar malo prestavlja sem in tja po cesti. Včasih se bilo treba kar malo ustavit in počakat, da gre sunek mimo, da te kam ne pahne. V tem pa so imeli debelejši romarji prednost, ker so težji in zato bolj stabilni :(  Kljub temu, da je veter topel, zaradi velike moči lepo hladi med vzponom.
Na pašnikih se pasejo krave, nekaj pa so jih ravno danes pripeljali sem gor. Kmalu pridem do Orrisona, kjer grem spit eno kavo in nekaj "pekočega" za lažjo hojo. Nadaljujem vzpon po ozki cesti s številnimi zavoji do kipa Marije, kjer malo molim in naprej. Višje so na pašnikih namesto krav ovce. Nebo je jasno, sončno, veter pa se je malo umiril, v dolini pa je morje megle.
Pri Križu zapustim cesto in grem desno na strmo stezo in kmalu pridem do bodeče žice na desni strani ob poti, ki označuje francosko-špansko mejo. Na drugi strani te žice se pasejo mogočni varuhi meje - španski biki z nenavadno velikimi in zavitimi rogovi. Pridem do vodnjaka, natočim malo vode in skozi mala lesena vrata na drugo stran ograje, ki gre preko poti levo v hrib. In že sem v Španiji. V omarici ob vratih je nekaj elektronike - wifi, telefon za klic v sili in kamera za nadzor meje. Malo naprej je kamniti znak, ki obvešča, da je tu pokrajina Navarra. To je ena od večjih pokrajin v Španiji, kjer je večina prebivalcev Baskov. Baski so del starodavnih evropskih prebivalcev, ki so še pred prihodom Rimljanov živeli v Španiji. V sorodu so z Albanci in Ilirji. Španija je razdeljena na nekaj pokrajin, le te pa še naprej na province. Navarra nima provinc. Večja mesta v tej pokrajini so Pamplona, San Sebastijan, Irun,...
Pot nadaljujem skozi manjši gozd in naprej po makadamski poti do vrha. Ura je pol 12h. Še na tej višini je nenavadno vroče. Malo pod vrhom se pase manjša čreda konjev. Sledi spust do samostana Roncesvalles. Blližnjica sicer ni zaprta, kot so nam včeraj rekli na uradu, a ker je pot suha, grem kar po tej strmi poti, ker je po gozdu in je senca, zato tu ni hujšega vetra in vročine. Malo pred Roncesvallesom skupina Jehovcev preži na romarje in nam vsiljujejo njihove knjige in revije. V Roncesvalles pridem ob pol 2h. Po krajšem počitku nadaljujem, ker je še prezgodaj, da bi za danes zaključil. Ob cesti je tabla, ki obvešča, da je do Santiaga samo še 790km. No ja, včeraj jih je bilo še 27 več... Nadaljujem skozi gozd do vasi Burgete, kjer grem v trgovino in naprej do vasi Espinal, kjer bom danes zaključil s hojo, kajti naslednja prenočišča so šele v dolini in oddaljena več ur hoje. Domačini ob poti v teh vaseh ponujajo privatne namestitve romarjem in včasih so kar vsiljivi. Letos je nekoliko manj romarjev, zato je ponudba večja. V Espinalu grem najprej malo v cerkev, potem pa v manjše romarsko prenočišče, ki je v sklopu gostilne, ki romarjem ponuja tudi hrano (romarsko večerjo). Kljub temu, da sem visoko v Pirenejih, je popoldne kar pošteno vroče, nekje 35C. Do večera se tu zbere manjša skupina romarjev: dva fanta iz Južne Koreje, en fant iz Floride in policaj iz Berlina, ki ga na poti spremlja hčerka. Zvečer se zberemo pri skupni večerji, zraven dobimo tudi kar dosti dobrega črnega španskega vina...

Petek, 28. 6. 2019: - (Espinal - Pamplona)
Vstanem zgodaj, ob 6h grem že na pot. Ponoči se je kar dobro shladilo. Pot se večinoma spušča po hrastovem gozdu, skozi dve manjše vasi v dolino do večje vasi Zubiri, kjer je več trgovin in prenočišč. Romarjev na poti je malo in počasi se razgubijo. Tu v dolini postane kar pošteno vroče. Čimprej nadaljujem po valoviti stezi, ki gre večinoma po gozdu, nekaj je tudi rahlih vzponov, mimo asfaltne tovarne, Larrasoanje, Zuriaina in Zabaldike in se spušča po dolini proti Pamploni. Na poti sem sam, včasih srečam kakšnega posameznega romarja, ali pa še to ne. Popoldne pritisne huda vročina.
Kmalu pridem v Villavo, ki je nekakšno predmestje Pamplone, po nekaj kilometrih ji sledi prava Pamplona. Pamplona je znana predvsem po bikoborbah. V tretjem stoletju se je tu rodil svetnik Sv.Fermin, ki praznuje 7.julija. Takrat imajo tu znan tek pred biki po bikovi ulici. Vstop v mesto je skozi stara mestna vrata skozi obzidje v stari del mesta. Na termometru na neki stavbi na trgu kaže 44C... Kar najhitreje grem v prenočišče, se umijem, operem cunje, grem v trgovino po hrano in hočem iti pogledat v Katedralo, a tam zaračunavajo vstopnino. Premislim se in grem nazaj. Zvečer ob pol 8h, ko so molitve, je vstop prost. Sicer ni prava Sv.maša, so le nekakšne molitve s pesmijo, ljudje pa v Cerkvi v nekakšni procesiji s svečami hodimo v krogu. V Katedrali je polno zlata in srebra, zato ni nenavadno, da malo omejujejo obisk. Po zaključku molitev grem v prenočišče in pripravim večerjo, potem pa še malo v mesto. Še vedno je vroče, kot v peklu. Sredi trga je nekakšna vsesplošna mestna zabava z glasbo in povsod je polno ljudi, ki pijejo, vpijejo in plešejo..., pravzaprav je zunaj boljše, kot v pregretih stavbah. V mestu srečam nemškega policaja s hčerko, pravi, da je v nekem drugem privatnem prenočišču, kjer ni tako vroče. Si je pa tudi mislil iti ogledat cerkev, a niti najmanj ni pripravljen za to plačat vstopnine. Povem mu, da meni pa je uspelo, a je priložnost že zamudil. Potem grem spat. Tokrat v prenočišču ni prav veliko romarjev, večinoma so Korejci. Vse je razgreto in pregreti zidovi, notri je nad 30C. Ne da se zaspati, močno zašvicaš že, če samo ležiš. Ponoči vstanem in grem ven pred vrata sedet, zunaj je vsaj malo manj vroče. Sicer pa je za jutri (oprostite - za danes, ker je ura že čez polnoč) napovedana še hujša vročina, do 45C. Zunaj nisem sam, bilo nas je več takih... Nekako bolj prebedimo, kot prespimo in zjutraj gremo zgodaj na pot. Vsaj vrat prenočišča zvečer niso zaklenili.

Sobota, 29. 6. 2019: - (Pamplona - Puente la Reina - Ciraqui)
Po slabo prespani noči grem na pot še pred pol šesto. Še zjutraj je vroče, blizu 30C. Na ulicah mesta je še polno smeti od včerajšnje zabave. Grem po "bikovi ulici" in naprej skozi park proti izhodu iz mesta in po stezi proti Cizur Menjorju. Počasi se začne daniti. Ko pridem iz mesta na podeželje, se občutno ohladi - kamenje in stavbe v mestu čez dan vpijejo vase veliko vročine, zato je v mestu bolj vroče...
Malo pred Cizur Menjorjem vzide sonček. Na poti je tu in tam kakšen romar, kakšne hude gneče ni. Pot se začne dvigat med žitnimi polji in sončnicami do vasice Zariquiegui, kjer je tudi trgovina, tam je zunaj ena manjša skupina romarjev. Od tu dalje je vzpon bolj strm do grebena, posejanega z električnimi veternicami Alto de perdon. Na vrhu je iz železa izrezljana kolona romarjev - peš, na konjih in na oslih v naravni velikosti. Še zadnji pogled na Pamplono in na drugo stran na neskončno ravnino pred seboj. Sicer pa tu zgoraj vedno piha veter, zato tu ni tako vroče. Dokaj hiter spust v dolino in po stezi med žitnimi polji skozi vasice Uterga, Muruzabal in Obanos do manjšega mesta Puente la Reina. Vasi v tem delu Španije so zgrajene tako, da je na vsaki strani ceste strnjena vrsta hiš, ki se držijo ena druge, na sredi vasi je manjši trg s klopmi in vodnjakom s pipo s tekočo vodo, tako, da vode je ob poti dovolj. Posameznih hiš skoraj ni.
Mesto Puente la Reina leži ob veliki reki, čeznjo pa je speljan velik obokan most. Po obisku trgovine in kosilu nadaljujem pot, saj je ura komaj 13. Postane zelo vroče. Na poti sem sam, drugi romarji so ostali po raznih lokalih, ali kje počivajo. Pot nadaljujem po dolini, temu pa sledi strm vzpon skozi redek borov gozdiček do avtoceste, kjer je vasica Maneru. Kljub temu, da sem navajen hoje, sem za ta dokaj kratek vzpon potreboval več kot pol ure. Zaradi izredne vročine in močnega sonca sem lezel navzgor kot polž, bolj korak za korakom s številnimi počitki v kakšni senci pod drevesom...
V vasi Maneru grem v gostilno na veliko pivo (1liter), zraven pa še 1,5l vode... V gostilni je polno nekih turistov, ki so se sem pripeljali z avtobusom, v kraju pa za zvečer pripravljajo tudi neko zabavo. Nadaljujem dokaj položno pot do nekaj kilometrov oddaljenega mesteca v obliki gobe na vzpetini - Ciraqui (Ziraki). Povzpnem se na vrh mesta do cerkve in prenočišča, ki je zraven. Tu srečam prvega Slovenca na poti - eno punco iz Celja, ki pa ni bila preveč zgovorna, kajti cel ostanek popoldneva se je samo igrala z mobilnim telefonom.
Na prejšnjem Caminu pred 4 leti sem se čudil Korejcem, ker so tako obsedeni s temi telefoni, a je ta razvada prišla čez dve leti tudi k nam v še hujši obliki. Še pri nas v službi večina ljudi vsak prost trenutek izkoristi za igro s telefonom. To je postala precej huda ovira za druženje in medsebojne pogovore. Ljudje sedijo skupaj pri mizi, ne govorijo, vsak se igra s svojim telefonom :-(  so kot živi mrliči. Pa saj imam tudi sam tak telefon, a mi je bi zanimiv le kakšna 2 dneva od nakupa, dokler nisem v nulo spoznal vseh funkcij, potem sem se naveličal...
Poleg te punce sta bila tu še dva Šveda in par iz Danske, ki pa so bili nekoliko bolj za družbo. Zaradi hude vročine ni bilo mogoče iti ven na sprehod, si takoj močno zašvical, če si le pomolil nos ven skozi vrata. Je pa za naslednje dni napovedana ohladitev. Zvečer gremo v restavracijo (manjšo sobo), ki je v sklopu prenočišča na večerjo. Tam smo vsi drugi, razen Slovenke. Za večerjo nam pripravijo  makarone z morskimi sadeži, mešano solato, jogurt, vodo in vino. Po večerji gremo še na teraso v prvem nadstropju, kjer sušimo cunje in se še malo pogovarjamo, da najhujša vročina mine. Tu zgoraj vsaj malo piha veter. Potem gremo spat. Znotraj pa vseeno ni preveč vroče.

Nedelja, 30. 6. 2019: - (Ciraqui - Estella - Los Arcos - Torres del Rio)
Ob petih zjutraj ostali romarji vstanemo in še pred 6h gremo na pot. Slovenka še trdno spi. Na vseh teh romanjih opažam, da so ljudje iz severnejših dežel bolj zanesljivi, bolj se držijo reda, manj goljufajo pri hoji in bolj resno jemljejo pravila od ljudi južnejših krajev, pa še boljši za družbo so. Najslabši v teh zadevah pa so ljudje latinskih dežel, ti se običajno družijo le sami s svojimi.
Zunaj je še trdna noč. V obokanem prehodu je žig, s katerim žigosam knjižico, potem pa spust s hriba v dolino, čez avtocesto in po široki makadamski cesti med nasadi trt in žita. Na začetku poti si svetim z baterijo, na nebu pa je ozek lunin srp. Počasi se zdani in ob 6:45 vzide sonček. Pot gre po valoviti pokrajini skozi manjše vasi do mesta Estella. Ker je danes nedelja, bom lahko šel tu k Sv.maši... V Estelo pridem ob 9h. Estela je manjše mesto ob veliki reki. Pri vhodu je cerkev 12-ih apostolov, nad mestom pa je značilna skala. Sredi mesta je na vzpetini še cerkev Sv.Petra s samostanom. Grem pogledat, a je Sv.maša šele ob 12h. Zato po obisku trgovine grem naprej.
V mestu prehitim manjšo skupino romarjev - turistov, to je tistih romarjev, ki te poti ne jemljejo resno. Začeli so šele tukaj, na hrbtu pa nimajo pravih nahrbtnikov, ampak le mini nahrbtnike z malo vode in hrane in obvezno pohodne palice. Svojo opremo so seveda oddali raznim servisom za prevoz opreme, ki jo potem dostavijo na določen kraj. Letos sem opazil močno povečanje vseh mogočih goljufij med hojo na poti - od servisov za prevoz nahrbtnikov, pa raznih taxi služb, ki prežijo na romarje in ponujajo prevoze na krajše razdalje, pa nekateri domačini na črno ponujajo prevoze, celo v prenočiščih so reklame za te usluge, itd... To meče slabo luč na to romarsko pot, vse bolj postaja podobno turizmu. Uprava te romarske poti poskuša vsaj malo zatreti tako početje - dvojno preverjanje dokumentov v prenočiščih, več kontrolnih točk za žigosanje ob poti, a nima prevelikega uspeha, goljufi so vedno korak pred njimi.
Po obisku trgovine sledi novejši del mesta in vzpon v Ayegui in do samostana Irache, kjer je zunaj pipa, kjer je zastojn vino, samo natočiš kozarec in piješ. Popijem nekaj vina, vendar se okoli te pipe širi ogaben smrad po pokvarjenem vinu - vsak malo polije in na vročini to počasi razpada. to ti pa kar vzame voljo do pitja. Pot se dvigne do razcepa. Tokrat grem po levi poti, ki je kilometer daljša in gre po gozdu čez hrib naravnost do Los Arcosa. Na dosedanjih romanjih sem šel vedno po desni poti preko Villamayor de Monjardina, ta, leva pot pa gre večinoma po gozdu in tu ne bo tako vroče...
Pot se dvigne na hrib, večina poti pa je po gostem borovem - hrastovem gozdu, zato tu sploh ni vroče, pa tudi sicer se je danes malo ohladilo, je le okoli 35C. V daljavi, na drugi strani doline je hrib Monjardin z razvalino gradu na vrhu, malo nižje je prej omenjena vas Villamyor.  Ob 12h se spustim v dolino v vasico Luquin in ravno takrat se je v cerkvi začela Sv.maša. Za kar nisem poskrbel sam, je poskrbel Bog... Po končani maši grem naprej po dolini med polji trte, žita in oljk do večjega mesta Los Arcos. Tu nekaj pojem in popijem, potem pa dve uri ravne hoje po polpuščavi do vasi Sansol. Malo pred vasjo so zgradili novo romarsko prenočišče, vendar grem naprej. Danes ni tako vroče, kot včeraj in se lažje hodi. Sledi vas Sansol in čez suho grapo en kilometer dalje je vas Torres del rio, kamor grem v prenočišče, ki je v sklopu trgovine - gostilne. Tu nas je le nekaj romarjev, večina se raje ustavlja v mestih. Kakšne družbe ni, je le nekaj starejših Italijanov in ena družina z otroki. Zvečer gremo na večerjo v bližnjo restavracijo. Med večerjo pride nevihta. Je le nekaj vetra in ravno toliko dežja, da zmoči cunje, ki sem jih dal sušit, se je pa kar precej ohladilo. Danes na poti nisem srečal veliko romarjev, le nekaj v Esteli, drugače pa sem bil na poti sam, prehodil pa sem kar 42km.

Ponedeljek, 1. 7. 2019: - (Torres del Rio - Viana - Logronjo - Ventosa)
Na pot grem ob pol 6h, prvi od vseh. Ker bo vroče, je dobro izkoristit jutranji hlad in takrat prehodit čimveč kilometrov. Na začetku si svetim z baterijo, ki je sicer majhna, a močno sveti, polni pa se jo z istim polnilcem, kot fotoaparat in telefon.
Najprej je krajši dvig iz vasi, potem pa hoja po stezi po kar precej valoviti pokrajini. Piha dokaj hladen zahodni veter. Danes, po včerajšnji nevihti je veter obrnil smer iz vzhodnega na zahodnega. Tu, v Španiji je ravno obratno, kot pri nas. Pri nas zahodni veter prinaša vročino, vzhodni pa mraz iz Rusije, v Španiji pa piha topel vzhodni veter iz Afrike, hladen pa iz zahoda iz dokaj mrzlega oceana. Torej je vročinskega vala zaenkrat konec.
Kmalu pridem do ceste in ker je zgodaj in še ni nobenega prometa, grem naprej kar po cesti, da se tako izognem stalnim dvigom in spustom in tako lahko naredim nekaj kilometrov več. Ob 6:50 vzide sonček. Do Viane grem kar po cesti. Viana je srednjeveliko srednjeveško mesto, zadnje v pokrajini Navarra. Na zahodu se zbirajo temni oblaki, a dežja ni bilo. Skozi mesto grem, kolikor hitro je mogoče, saj so bile še vse trgovine zaprte. Nadaljujem s hojo do večjega mesta Logronjo. Malo pred mestom je tabla, ki oznanja, da se tu začenja pokrajina La Rioja, kar pomeni - "ta rdeča". Svoje ime je dobila po barvi kamenja in zemlje, ki je tu rdeče barve zaradi velike vsebnosti železa. Zato tukaj pridelajo veliko dobrega črnega vina. Pokrajina La Rioja je ena najmanjših pokrajin v Španiji, zaradi majhnosti ni razdeljena na province, edino večje mesto pa je Logronjo, ki pa ni niče posebnega, je povsem enako, kot druga večja sodobna evropska mesta. Po obisku trgovine grem takoj naprej. Meni mesto ne pomeni nič zanimivega, prej mi je v breme - promet, hrup, gneča, samo hitenje,.... Zato nikakor nebi hotel živeti v kakršnemkoli mestu...
Logronjo zapustim skozi park in po široki stezi proti Logronjskemu jezeru. Na poti je kar precej ljudi, nekateri hodijo na sprehod, drugi tečejo, itd. Dohitim večjo skupino osnovnošolcev z manjšimi nahrbtniki, spremlja pa jih en možakar. Vprašam ga, če gredo na Camino? Pove mi, da je on župnik iz San Sebastijana iz Baskije in gredo na kamp ob jezeru, kjer bodo imeli duhovne vaje. Pravi, da je on bil že 2X na Caminu, enkrat je šel iz Roncesvallesa, drugič pa iz Astorge. Do jezera grem z njimi, potem pa oni zavijejo desno v gozd, jaz pa naprej. Ob jezeru je kar precej ljudi, v njem pa plavajo račke vseh barv.
Pot se rahlo dvigne preko položnega hriba. Na drugi strani je na vzpetini mogočen črni bik  - spomenik izrezljan iz železa v velikosti manjše hiše. Pri nas, v Sloveniji imamo po hribih Cerkve, v Španiji pa bike. Bik velja v Španiji za sveto žival - to je še ostanek iz poganskih časov. Še vedno so tam razne bikoborbe, tek z biki, itd,...
Pot se nadaljuje mimo avtoceste in razvaline neke manjše cerkvice do manjšega mesta na hribčku - Navarette. Tu spet grem takoj naprej. Danes sploh ni več vroče, je le kakšnih 30C. Nadaljujem po rahlo vzpenjajoči se makadamski cesti sredi polj trte do vasi Ventosa. Na poti ni nič posebnega, niti ne srečam nikogar. Nekje na sredi te poti srečam policijski avto (civilna garda = zvezna policija v zelenih uniformah), ki pelje v nasprotni smeri. Malo nadzorujejo pot, ustavijo in vprašajo če je vse v redu, če potrebujem kaj vode in gredo naprej. Nobenega preverjanja dokumentov. Odkar so pred nekaj leti na Caminu ubili eno romarko in pa zaradi navala migrantov, je na tej poti malo več nadzora, včasih z avtomobili, včasih na konju.
Ventosa je majhna vas, ki leži na hribu, na vrhu pa je cerkvica. Spodaj v ulici je romarsko prenočišče. Tu sem prenočeval že na mojem drugem Caminu, leta 2010. Prenočišče upravlja neki starejši par iz Nemčije. Upraviteljica se me spomni, da sem bil nekoč že tu, ne ve pa točno kdaj. Povem ji, da je bilo to leta 2010. V nekaterih romarskih prenočiščih se upravitelji pogosto menjajo, ponekod pa vztrajajo leta in leta. Tu je še vse tako, kot takrat: kuhinja, notranji vrt, trgovinica, celo geslo za wifi je še isto. Ja, takrat (2010) je bilo to eno redkih prenočišč, ki je že imelo wifi, zdaj imajo to že skoraj v vseh. Operem cunje, nakupim hrano, grem na krajši sprehod do cerkvice, kjer je lep razgled na širšo okolico. V daljavi se vidi tudi bik pri Navaretu. Vreme je sončno, a ni vroče. Zvečer si v kuhinji pripravim večerjo: riž in paradižnikovo solato, pa črno vino. Danes zvečer začne rahlo deževati, a k sreči do jutra dež poneha.

Torek, 2. 7. 2019: - (Ventosa - Najera - St. Domingo - Granjon)
Ustanem zgodaj in ob pol 6h grem že na pot. Zunaj je še trda noč, megla, piha pa hladen zahodni veter. Da me ne zebe, moram oblečti jakno. Ventosa je na hribu, pot pa se položno spušča po stezah med nasadi trte, oljk in žita do manjšega mesta Najera, ki leži ob reki. Na poti sem sam, drugi so ustali kasneje. Med potjo se zdani, vreme pa je oblačno, oziroma se tista megla po spustu v dolino spremeni v nizko oblačnost. Ob 8h pridem v Najero, mesto še spi, trgovine so zaprte. V reki sredi mesta cveti na milijone drobnih belih rožic. Kljub mestu je reka tu izjemno čista. Nad mestom je strma rdeča kamnita stena, v njej pa so votline, v katerih so nekoč živeli jamski ljudje. Dostop do votlin je zaprt.
Pot se dvigne iz mesta skozi borov gozdiček in po stezi med polji proti vasi Azofra. Po slabih dveh urah ugotovim, da Azofre že predolgo ni. Pogledam na navigacijo in ugotovim, da sem kar precej nazaj na nekem razcepu zašel preveč levo. Nazaj ne bom hodil, ampak sem poiskal neko drugo alternativno pot po stezah skozi neko dolino do kraja Ciruenja, kjer bi se pridružil pravi poti. Načrt mi uspe, pot je seveda nekaj daljša, a lepša, saj se izogne naseljem. Celo dopoldne hodim sam po neki dolini med polji trte in žita.
Ob 11:30 pridem v neko na novo zgrajeno mestece Ciruenja. Mesto je leta 2008 zgradila država povsem na novo na manjši vzpetini, z več različnimi vrstami hiš, od enostavnih, pa do blokov, vse so opremili cestami, zgradili otroška igrišča, zgradili manjši plavalni bazen na prostem, odprli trgovino in gostilno,... Zdaj pa to mesto bolj ali manj sameva. Prodanih in naseljenih je le nekaj od teh hiš, skoraj vse je še vedno naprodaj, kupcev pa ni, okolica hiš pa se počasi zarašča, trgovino in gostilno so že zdavnaj zaprli. Sicer vse zgledno vzdržujejo, a narava je vseeno malo hitrejša. Ne razumem tega naroda, zakaj vsi tako silijo v mesta, predvsem mladi, ko pa bi bilo tukaj na samem precej lepše. Zaposlitev v mestu nebi smela biti problem, saj ima Španija odlične ceste in bi se lahko tja vozili v službo... Tako zgrajenih mest v Španiji je več, vsa pa si delijo pribljižno podobno usodo. To se je gradilo malo pred nastopom gospodarske krize leta 2008 in naj bi bila taka gradnja na osnovi posojil eden od vzrokov za takratne težave.
Pot nadaljujem med polji čez rahlo vzpetino proti Santo Domingo de la calzadi. Tu je na poti nekaj več romarjev, kajti dohiteli so me tisti, ki so zjutraj šli kasneje na pot, ker sem kar precej časa izgubil s hojo po tisti dolini, a sem videl nekaj novega... Malo pred mestom je na novo zgrajeno počivališče za romarje z železnim izrezljanim kipom Sv.Jakoba. Na poljih je tu in tam kakšen kmet s traktorjem. V Santo Domingo pridem ob pol dveh popoldne. Najprej grem v trgovino. To je večja samopostežna, kjer sem kupoval hrano tudi na prejšnjih romanjih. Tokrat pa v trgovini najprej vzamem v roko telefon in na navigaciji preverim, kje sem, če se nisem slučajno po nekem čudežu znašel v Demokratični-Ljudski republiki Koreji (severni Koreji). Notranjost trgovine je enaka, kot bil tam. Skoraj vse police so prazne, le tu in tam je kje še kakšna stvar, ki je niso uspeli prodati. Kruha ni, vina nimajo, sadja in salame ni, le kakšna vreča testenin in kakšna konzerva je bila tu in tam. V trgovini sem bil edini kupec, prodajalka pa je sedela pri blagajni brez dela... Ničesar ne kupim, grem ven in poiščem drugo trgovino na ulici višje. Tam imajo vse, kot je treba. Kupim hrano in naprej.
V cerkev nisem šel, ker je treba plačat vstopnino. Tu imajo v cerkvi v kletki živega petelina v spomin na nek dogodek iz preteklosti, ko so nekega romarja po krivem obdolžili kraje in sodnik ga je obsodil na smrt z obešanjem. Romar je obešanje preživel, to so sporočili sodniku, ki je bil ravno pri kosilu, ta pa temu ni verjel in je rekel, "da je ta romar toliko živ, kot ta pečen petelin na mojem krožniku". Takrat je njegov pečeni petelin oživel in odletel s krožnika. Sodnik je fanta oprostil in je lahko nadaljeval romanje, v spomin na to pa imajo zato v cerkvi živega petelina. Petelin se s časom obrabi, zato ga vsake toliko časa zamenjajo z novim. Mesto se zaključi z dolgim mostom čez skoraj suho strugo široke reke, ker večino vode iz rek tu porabijo za namakanje polj.
Pot se od tu rahlo dviga in po dveh urah pridem do vasi Granjon. Na poti je le tu in tam kakšen romar. Vreme je večinoma sončno, a ni vroče, le nekje okoli 30C. V Granjonu grem v župnijsko prenočišče, ki je po moji oceni eno najboljših na poti. Spi se na tleh na telovadnih blazinah v prirejenih prostorih v stolpu in na podstrešju cerkve. Upravnik prenočišča je nov in je prišel iz Italije. Vprašam ga, kje je Lukas (prejšnji upravnik), a noče govorit o njem, ker naj bi bile z njim neke težave... (po moji oceni mogoče to, ker nam je tako radodarno dajal vino). Upravnice Anite iz Dalmacije pa že dalj časa ni več tu. Popoldne operem cunje, grem v trgovino, v gostilni "The Way" čez cesto popijem pivo in žigosam romarsko knjižico, ker v tem prenočišču nimajo žiga. Zvečer pa k Sv.maši. To je bila spet ena redkih priložnosti za obisk Sv.maše na poti, kajti v manjših krajih večinoma ni več župnikov. Po maši je blagoslov romarjev in vsi se predstavimo, od kje smo. Pet je bilo Italijanov, štirje Američani, dve Nemki, en Nemec, ena iz južne Afrike in Švedske, en Španec in jaz. Temu sledi skupna večerja, ki jo pred mašo skupaj pomagamo pripravit upravniku. Dobimo pasta makarone, mešano solato, vino, vodo in jogurt. Po  večerji skupaj operemo posodo, gremo še na krajšo molitev na kor cerkve, potem pa spat.

Sreda, 3. 7. 2019: - (Granjon - Belorado - San Juan de Ortega)
Ustanemo ob 6h, v prenočišču pa dobimo skromen zajtrk. Na pot grem okoli 6:45. Zunaj se je začelo dobro daniti. Je kar precej hladno. Na nebu je nizka oblačnost. Pot se najprej rahlo spusti v dolino in nato dvigne na vzpetino, kjer je tabla, da se tu začne pokrajina Kastilja, ki je največja v Španiji. Ta pokrajina je razdeljena na več provinc, tukaj pa je provinca Burgos. Pokrajina Kastilja (Castilla) se nahaja v osrednjem delu Španije in poleg Madrida obsega večje število velikih mest, kot so Leon, Palencia, Salamanca, Ponferrada, Valladolid,... in pa seveda planoto Meseta.
Pot se vseskozi rahlo dviga skozi žitna polja do manjšega mesta Belorado. Vmes je nekaj manjših vasi. Na poti je kar nekaj romarjev, ni pa kakšne kolone. Nad mestom je razvalina starega gradu. Tukaj, in v tem delu države imajo manjše cerkve odprte cerkvene stolpe, pravzaprav je le en stena, zvonovi pa so kar zunaj v izdolbenih votlinah. Na teh stolpih imajo ponavadi štorklje svoja gnezda. Na celi poti, razen v Pirenejih je polno štorkelj, so vsepovsod, na cerkvenih stolpih, na električnih drogovih, na strehah stavb. Ampak nenavadno: kljub takemu številu štorkelj, pa v vaseh skoraj ni otrok... V centru mesta so nekatere stavbe poslikane z lepimi umetniškimi grafiti. Po obisku trgovine grem takoj naprej. Nebo se zjasni in kar segreje, kakšne hujše vročine pa ni.
Sledi vasica Tosantos, posebnost te vasi pa je, da je nad vasjo v kamniti steni izklesana mala cerkvica, za katero niti domačini ne vedo, kdaj je narejena. V oltarju je kip Marije - Kraljica gore. Vsako pomlad v procesiji prinesejo kip v večjo cerkev, ki je sredi vasi, jeseni pa ga spet nesejo v to cerkvico v steni. Sledita še dve manjši vasi, potem pa pridem v večji kraj Villafranca montes de oca. To je vas, ki leži ob močno prometni cesti, po kateri skoraj v kolonah vozijo tovornjaki, šleparji in ostali promet, da je včasih kar težko že iti čez cesto, da pa o hrupu niti ne govorim. Včasih je bilo tu ob cesti tudi prenočišče za romarje, a so ga pred kratkim zaprli. Ostaja še eno drugo, malo višje. Po obisku trgovine grem dalje, saj je ura šele 14, kar pa v Španiji, ki leži precej zahodneje od nas še ni pozno. Pot se začne strmo dvigat na planoto, kjer je polno električnih veternic in se vleče kakšne tri ure hoje po samotnem in redkem hrastovem in borovem gozdu do kraja San Juan de Ortega. Na poti sem sam, drugi romarji, kar jih je bilo, so večinoma ostali v Beloradu, nekaj tudi v Villafranci. Pot se vleče, v zraku pa je polno nadležnih španskih muh. Prišel sem na idejo, da bi jih prišel lovit, posušil, zmlel in pri nas prodajal...
V San Juan de ortega pridem ob 17h. To je manjša vas (pravzaprav je le cerkev, prenočišče, samostan in dve gostilni) na nadmorski višini okoli 1.100m. Pot se zadnje dneve vseskozi precej dviga, kajti priti je treba na planoto Meseta. Najprej grem v prenočišče, operem cunje in zvečer k Sv.maši. V tej cerkvi je pokopan svetnik Sv.Janez (Juan), učenec od Sv.Dominika. Po maši grem še na skupno večerjo, ki je bila v prenočišču. V prenočišču je kar nekaj romarjev, kakšne gneče pa ni. Ker je bilo lepo vreme in ne prevroče, sem danes spet lahko prehodil malo daljšo pot, nad 40km.

Četrtek, 4. 7. 2019: - (San Juan de Ortega - Burgos - Tardajos)
Ljudje danes v prenočišču ustajajo nenavadno zgodaj, že ob pol 5h. Po našem času to niti ni tako zgodaj, vendar je treba računat 1,5 ure razlike, to je, kot bi pri nas bilo to ob 3h zjutraj. La kam se jim tako mudi, saj vročine ni več, da bi bilo treba izkoristit jutranji hlad? Ja seveda - Burgos. Danes bo večina romarjev prišla tja in si bodo vzeli malo več časa za oglede tega mogočnega in tako opevanega mesta, zato je dobro čimprej priti tja.
Meni se ne mudi, počakam, da večina ljudi odide, potem pa se uredim in grem na pot. Ura je 6, zunaj je še tema in megla, oz nizka oblačnost. Pot se še vedno rahlo dviga po gozdu, potem pa spusti v dolino, kjer je vas Ages, malo naprej po cesti pa Atapuerca. Malo pred vasjo je večja tabla s podobo jamskega človeka - Neandertalca. Kakšen kilometer desno je jama Yacimientos, kjer so arheologi našli ostanke jamskih ljudi izpred 40.000 let, tam pa je zdaj muzej. Kot je znano, so Neandertalci včasih živeli na območju Evrope, potem pa so počasi izumrli, nekaj tudi premešali z našimi predniki. Vsak Evropejec naj bi imel nekje do 5% njihovih genov, ravno njihovim genom naj bi se mi imeli zahvalit za belo kožo. Drugače pa je Atapuerca večinoma že zapuščena vas in večina hiš je praznih. Tu je še bife, trgovina in romarsko prenočišče. Na koncu te vasi zapustim cesto in strmo levo v hrib mimo ovčje staje, levo pa je vojaški poligon. Med vzponom prehitim enega Korejca brez nahrbtnika ki hodi neverjetno hitro po tej kamniti stezi. Če on nebi toliko fotografiral vsake malenkosti, ga nebi niti dohitel. Vprašam ga, kje ima pa nahrbtnik? Pravi mi, da ga je oddal v prevoz, ker ga sam ne more nosit, ker ga tako bolijo noge. Ne verjamem mu, ker sem prej videl, kako lahko hodi, ampak mislim, da se le špila turista (tega mu ne povem)... Vprašam ga, zakaj ni na poti nobenega Severnega Korejca. Pravi mi, da oni se pa imajo doma prelepo, da bi kam šli tudi če bi smeli in zmogli, ker so tako prepričani da je doma najboljše, so precej čudni ljudje. Seveda pa nimajo niti denarja za to, pa še smejo ne nikamor.
Na vrhu vzpetine stoji lesen Križ. Malo pred vrhom pridem ven iz megle. Nebo je tu popolnoma jasno, na nebu pa sije sonček. Nekaj ravnine, potem pa rahel spust na neskončno ravnino - špansko Meseto, na nadmorski višini dobrih 800m in je dolga okoli 400 km. V daljavi se vidi že mesto Burgos. Do mesta je še nekaj manjših vasi. Po prehodu čez avtocesto grem malo po svoje: zavijem ostro levo na traktorsko pot sredi polja, mimo letališča levo in naprej po polju, nekaj po gozdu vse do mestnega parka pri Burgosu. To pot sem po navigaciji pred 4-imi leti pogruntal zato, da bi se rešil mučne hoje po velikem mestu do njegovega centra. Tako sem prihranil vsaj dve uri hoje po cestah in pločnikih po tem velikem mestu, čakanjem pred semaforji, umikanjem prometu, hrupu, stalnemu čuvanju opreme, itd... Namesto tega sem enako dolgo pot ali pa še malenkost daljšo prehodil po polju, v gozdu in v parku. Odlično, ni kaj... V mesto Burgos pridem iz parka šele 100 metrov pred centrom, kjer je Katedrala. To je edina zanimiva zadeva tukaj, vse ostalo je enako, kot v vseh drugih večjih modernih mestih in ni vredno, da bi s tem izgubljal čas. Ker je za vstop v Katedralo treba plačat vstopnino, sem si jo ogledal le od zunaj, noter sem šel le žigosat romarsko knjižico. Sledi še obisk bankomata in trgovine, potem pa takoj naprej. Med potjo mi po telefonu sodelavec sporoči, da je eden od naših sodelavcev zapustil firmo in naj se usedem na prvi avijon in grem domov, da me bodo verjetno poklicali. Upoštevam njegovo priporočilo in na ekranu telefona pritisnem tisto ikono, na kateri je narisan avijon, in ga tako pustim nekaj dni. Telefon je tako postal nenavadno tih in razen budilke se ni več oglašal.
Po dveh urah hoje po ravnini pridem v manjšo vas Tardajos. Tu grem v državno prenočišče, operem cunje in si pripravim večerjo. V prenočišču smo samo trije: jez in dva precej nemarna Italijana, ki nič ne počistita za seboj, ne v spalnici, ne v kopalnici, ne zunaj... Vsi ostali romarji so ostali v Burgosu. Na steni pri vhodu je obešena večja slika nekega drevesa "Millenium tree", ne vem pa, kaj to predstavlja, verjetno gre za neko znanstveno ali duhovno vsebino. Po večerji pride manjša nevihta, je le nekaj vetra, a brez dežja, le malo ohladilo se je. Danes je bilo na poti spet malo bolj vroče, a tiste hude vročine ni več.

Petek, 5. 7. 2019: - (Tardajos - Castrojeriz)
Na pot grem zjutraj ob 6h. Kmalu po odhodu pride manjša nevihta z vetrom in nekaj kapelj dežja, a je po dveh minutah že mimo. Pot se rahlo povzpne do vasi Rabe in naprej. Na koncu vasi je nekaj prav umetniško pobarvanih hiš in hlevov. Kmalu vzide sonček, spremlja ga lepa jutranja zarja. Sledi celodnevna hoja večinoma po samotni ravnini med žitnimi polji, mimo električnih veternic, skozi nekaj manjših vasi. Sicer ni to popolna ravnina, ponekod je malo razgibano, večinoma pa ne. Od vasi Hontanas se pot rahlo spušča do ceste. Cesta gre skozi ruševino cerkve Sv.Antona, po dveh kilometrih dalje pa je manjše mesto, oz večja vas Castrojeriz. Pred mestom je na desni cerkev, nad vasjo pa na hribu razvaline starega gradu.
V Castrojerizu grem v državno prenočišče, ki je povsem na vrhu vasi. V prenočišču je že kar precej romarjev, ni pa še polno. Med drugimi je kar precej Korejcev. Med pogovorom slišim neko žensko v rdeči majici, kako v angleščini razlaga Korejcem, kje je Slovenija, "da je to država med Avstrijo in Hrvaško". Pridem zraven in (pravtako v angleščini) rečem, "da jaz pa vem kje je to: leta 1991 ste se osamosvojili izpod Sovjetske zveze, zdaj pa imate dobrega predsednika, najboljšega na svetu: gospoda Putina..." Ženska se precej vznemiri in reče, "da to pa že ne, da Slovenija ni del Rusije". Pravim ji: "da govorite pa enak jezik..." Odgovori mi, da ona že ni iz Rusije, "pa, če slučajno ne vem, da je prva dama Amerike iz Slovenije..." Potem sva s tem zaključila. Korejci se malo hihitajo in gredo po svoje. Res nenavadno: če bi meni kdo rekel, da sem Rus, bi to sprejel kot veliko čast. Pa če bi komu moral razlagat od kje sem, in on nebi vedel, kje je Slovenija, bi mu rekel, da je del Jugoslavije in če še to nebi vedel, bi rekel, da je Jugoslavija del Rusije, oz Rusija del Kitajske... Po mojem razmišljanju vedno greš od manjšega naprej na večje.
Potem grem še v trgovino, ki je kar daleč - spodaj ob cesti. Operem cunje, zvečer pa si še pripravim večerjo. Danes je bilo spet kar pošteno vroče, nekaj nad 35C. Na poti ni bilo veliko romarjev, pot je bila ravna in dolga, zato se ljudje kar porazgubijo v daljavi.

Sobota, 6. 7. 2019: - (Castrojeriz - Fromista - Villarmentero del campos)
Korejci ustajajo že ob pol 5h in zbudijo tudi ostale. Danes se mi preveč ne mudi, saj načrtujem le do Villarmentera, to je kakšnih 30km, zato grem na pot šele malo pred 6h. Zunaj je še trda noč. Nekaj časa hodim po stezi po ravnini, potem pa dober kilometer strmega vzpona na hrib. Vmes se zdani. Večina ostalih romarjev je že šla naprej. Na vrhu hriba je počivališče, tabla za plakate in nek spomenik. Od tu je lep razgled v dolino in na sosednje hribe, kjer se vrtijo električne veternice, na njih pa še utripajo rdeče lučke. Od tu bo enkraten razgled na sončni vzhod, ker sem precej višje od okolice, nebo pa je čisto, brez najmanjše meglice. Zato počakam skoraj pol ure. V tem času gre mimo še nekaj romarjev, jaz sem zadnji od teh, ki smo bili skupaj to noč.
Ob 7:10 se začne predstava. Najprej se na obzorju pojavi temnordeča zarja, potem pa temnordeči, skoraj vijolični zgornji rob sončka. Počasi prileze ven celo sonce v temnordeči sijoči barvi. Ko se sonce dviga, počasi spreminja barve iz temnordeče prek oranžne do rumene. Pojav fotografiram, a kaj, ko fotoaparati ne zmorejo tako dobro razlikovati barv, kot oko in na sliki vse skupaj izgleda bolj bledo, ni teh žarečih in kontrastnih barv.
Kmalu se pot spet spusti v dolino in naprej po neskončni ravnini med polji žita. Pridem do reke Pisuerga, čez katero je most in je mejna reka med provincama Burgos in Palencia. Pred mostom je cerkvica, kjer je zdaj romarsko prenočišče Puente San Nicolas. Tu ni več nobenega romarja, vsi so že šli na pot. Prečkam most, na drugi strani je že provinca Palencia. Grem naprej po ravnini, med polji pese in žita do vasi Itero in Bocadilja. Vsa ta polja izdatno namakajo, na poljih brnijo črpalke, voda pa šprica iz namakalnih cevi. Zato se je na širšem območju kar naredila megla, ki sicer sega le nekaj deset metrov višino. V vasi Bocadilja je na cerkvenem stolpu polno štorkelj, gnezdo pri gnezdu. Od tu dalje gre pot ob umetni reki (kanal de kastilja) do mesta Fromista. Ta umetna reka je speljana višje od okolice, od nje pa vodijo med polja ozki kanali z zapornicami, ob njih so ventili in pumpe za vodo. Malo pred mestom Fromista je na tej reki še poseben sistem pump, jezov in zapornic.
Fromista je manjše mesto v bližini Palencije s cerkvijo Sv.Martina v centru. Grem v trgovino, nekaj pojem in naprej. Pri izhodu iz mesta je v železni tabli izrezljana podoba romarja s popotno palico. Pot gre naprej po stezi zraven ceste. Postalo je kar vroče, nekje okoli 35C. Še dve manjši vasi in pridem v malo vasico Villarmentero de campos in grem v prenočišče Amancer, ki je eno od najboljših na poti, če že ne najboljše. Ura je komaj 15, a dalj nima smisla hodit, ker je naslednje kolikor toliko dobro prenočišče oddaljeno šele 30km. Tudi na zadnjem romanju, leta 2015 sem bil tukaj. Nekaj je sprememb: udomačenega piščanca nimajo več, prav tako ni več šotora, so pa novi bungalovi in nekaj drugih alternativnih možnosti prenočevanja, kot je spanje v kanalizacijski cevi, viseči mreži, kontejnerju in malih bungalovih. Za vse te alternativne variante je seveda treba še doplačat k osnovni ceni. Imajo seveda tudi standardno romarsko namestitev v sobah s pogradi.
Po prenočišču se prosto sprehajajo domače živali: dva oslička, ovce, kure, pes in račke.
Do večera se nas zbere 8 romarjev: jaz, en par iz španske Galicije, ena punca iz Južne Koreje, ena punca iz Nemčije, romar iz Francije in dva kolesarja iz Bolgarije. Vsi ostali spimo skupaj v sobah, le Nemka najame zase cel bungalov in se sploh ne druži z ostalimi. Zvečer nam upraviteljica - Španka pripravi odlično večerjo: pasulj, krompirjeva juha, juha iz leče, pasta makaroni, mešana solata z jajci, kurje meso, kruh, lubenica, voda in črno vino. Vsega toliko, da nismo mogli pojesti. Česa takega nisem še doživel nikjer na poti. Skoraj polovica hrane je ostalo, kajti Nemka in Bolgara nista prišla na večerjo, čeprav je bila vračunana v ceno. Kot sem pozneje izvedel, sta Bolgara v tistem času šla s kolesi na izlet v bližnje mesto Fromista, Nemka pa je sedela pred svojim bungalovom in brala neko knjigo. Med večerjo je prišla ena od kur v jedilnico, a jo fant iz Galicije spodi ven. Po vsem tem lahko rečem, da je to prenočišče najboljše na tej poti, zdaj prekaša celo Granjon.

Nedelja, 7. 7. 2019: - (Villarmentero del campos - Carrion - San Nicolas)
Romarji ustanemo ob pol 6h. Pripravili so nam dober zajtrk, vsega je v izobilju. Ob 6h pa na pot. Zunaj je še noč, a se kmalu naredi dan. Pot gre po makadamski stezi ob cesti. Malo po 7 uri vzide sonček. Čez kakšno uro me s kolesom prehitita Bolgara, ki sta šla malo kasneje na pot. Po kakšnih dveh urah pridem v večje mesto Carrion. Pri vhodu v mesto je na cerkvici zunaj čez celo steno narisana freska prestrašenega romarja - romar ima nenavadno velike oči.
Ker je danes nedelja, grem v centru pogledat v glavno cerkev, kdaj je Sv.maša, a je šele ob 10h. V cerkvi so ravno takrat imele sestre Avguštinke v belih redovnih uniformah neko jutranjo molitev, zraven pa je bilo še nekaj romarjev. Ostanem tukaj do konca molitev, to je kakšnih 15 minut, potem pa grem dalje. Pred  cerkvijo je na manjšem trgu kip Marije na stebru, na nebu nad mestom pa je vse polno majhnih ptičkov. Tu, v Carrionu se ponavadi zbira večje število romarjev, predvsem kolesarjev, saj imajo tukaj tri večja prenočišča.
Zdaj me čaka najdaljši del poti brez naselij in hiš na tej poti (razen francoskih Pirenejev), naslednjih 18 kilometrov ni ničesar. Najprej je malo asfaltne ceste, potem makadam. Ob poti je zmeraj manj dreves, na koncu jih ni več, so le še žitna polja. Po nekem času še teh ni več in ob poti je nekaj kilometrov ne raste skoraj nič. Tu ni v bližini nobene reke, zato nimajo namakanja. Ob poti sta še dva počivališča s klopmi. Na poti je kar precej romarjev, predvsem tistih. ki so bili ponoči v Carrionu.
Po več urah hoje po samoti se v daljavi prikaže mala cerkvica, ki oznanja spremembo. Pot se kmalu spusti v kotlinico, kjer ja vas Calzadilla de la cueza. To je manjša vas z dvema romarskima prenočiščema, gostilno, trgovino in nekaj hišami. Na enem od prenočišč je zunaj narisana modra freska romarja, ki počiva. notri imajo celo manjši plavalni bazen.
Sem ravno na polovici poti med Saint Jean p.p. in Santiagom. Ker je še zgodaj, grem dalje. Vreme je sončno in se je kar segrelo, tiste hude vročine pa ni več. Do Ledigosa poteka pot pa precej valoviti stezi med polji žita in pese, precej pa je tudi neobdelane puste in suhe zemlje. Ob poti je veliko rumenih rož, ki prijetno dišijo. Ledigos je manjša vas, stavbe so zgrajene iz temnordeče opeke in neometane. V gostilni sredi vasi je polno nekih turistov, ki so na kosilu.
Pot se iz te kotlinice počasi dviga nazaj na planoto. Malo pred Terradillos-em je sredi polja na samem romarsko prenočišče, sledijo še tri manjše vasi, potem pa mesto Sahagun. Ob poti je manjša sončna elektrarna, po moji oceni ima moč nekje 150kw (glede na površino panelov). Malo pred vasjo Moratinos so v zemljo vkopane nekakšne podzemne hišice, le fasado imajo na sprednji strani zunaj, skozi zemljo po molijo dimniki. Za danes bom s hojo zaključil v zadnji od teh vasic - San Nicolas, da mi ne bo treba v mesto... Sicer nisem prvič tukaj, v tem kraju sem prenočeval že leta 2012, na tretjem Caminu. Do Sahaguna je še 10 km.
V prenočišču se nas zbere 7 romarjev. Jaz, en Nemec, ena Nemka ki je poročena na Japonskem, ena punca iz Nizozemske, en fant iz Južne Koreje, ena punca iz Madžarske in en fant iz Moldavije, ki je danes prehodil že 50 kilometrov. Pravi, da vsak dan prehodi zelo dolge razdalje in je zato tako utrujen, da cel ostanek popoldneva prespi. Zvečer po večerji se družimo pred gostilno, Med drugim Nemka pripoveduje, kakšno je življenje na Japonskem, predvsem o delovnih navadah. Pravi, da ni tako grozno, kot kdo misli, da je res, da si pogosto cel dan v službi, dela se pa tam manj intenzivno kot v Evropi, bolj je pomembno, "da si tam". Prenočišče tukaj je eno izmed redkih na poti, ki ima sobe za romarje ločene po spolu. Kot sem ugotovil, je vas San Nicolas skoraj zapuščena, večina hiš je praznih.

Ponedeljek, 8. 7. 2019: - (San Nicolas - Shagun - Reliegos)
Zjutraj ob 5h pride nevihta z močnim vetrom, dežjem in bliskanjem. Drugi romarji povedo, da je Moldavec odšel na pot že ob 4h. Počakamo, da nevihta mine in ob pol sedmih gremo na pot. Nekaj časa po stezah sredi polj, potem pa na cesto. Tu je tabla, da se začenja provinca Leon, ki je še del pokrajine Kastilja. Malo naprej je mala cerkvica in dva spomenika, ki označujeta polovico poti med Roncesvallesom in Santiagom.
Temu sledi manjše srednjeveško mesto Sahagun. Tu je več romarskih prenočišč, trgovin in vsega ostalega. Grem v trgovino in v slaščičarno, kjer na TV predvajajo posnetek včerajšnjih bikoborb v Pamploni. Včeraj je godoval Sv.Fermin, svetnik iz Pamplone, zato imajo ta dan v Pamploni večje praznovanje z bikoborbami in s teki z biki po ulicah. Praznovanja naj bi trajala cel teden.
Pot nadaljujem po stezi ob zapuščeni cesti, ob stezi pa je posajena vrsta dreves, ki lepo skrbijo za senco na poti, naokoli pa so polja žita. Ko sem šel na to pot prvič, leta 2008, so bila drevesca ravno vsajena, zdaj so pa že kar spodobna drevesa z lepimi krošnjami. Taka pot se vleče celih 30km, vse do Mansille. Vmes je nekaj manjših vasi. Posebej velja omeniti El Burgo Raneiro, ki je zgrajena iz dveh vrst strnjenih hiš na vsaki strani ceste in malo rdečo cerkvico na koncu s prav posebnim stolpom. Zadnje od teh vasi je Reliegos, kamor pridem ob 16h. Malo pred vasjo je večje število podzemnih hišic. Znana modra gostilna s smeječo fasado ne obratuje več, so jo zaprli. Grem v državno prenočišče, tam čakam pol ure, a upravnika ni nikjer. V prenočišču je večje število starejših romajev - Italijanov. Naveličam se čakat in grem v eno drugo, manjše prenočišče zraven modre gostilne. Tu je prostora le za 9 romarjev, a nas je bilo le 7, vsi fantje: jaz, trije Italijani (kolesarji) in dva Španca in en Korejec. Zvečer pripravim večerjo. Kmalu pridivja močna nevihta z vetrom, nalivom, grmenjem in drobnejšo točo. Hitimo pospravljat cunje, ki jih sušimo potem kar obešene na pograde. Nevihta se poleže, dežuje pa še skoraj vso noč. Danes na poti ni bilo preveč vroče, skoraj celo pot nisem srečal nikogar.

Torek, 9. 7. 2019: - (Reliegos - Leon - Oncina)
Do jutra dež poneha, začne se jasniti in ob 6:30 grem na pot. Najprej še 6km hoje po stezi do Mansille. Med potjo prehitim punco iz Madžarske, ki je šla skupaj s kolegico iz Španije, ki jo je spoznala tukaj. Pravi, da je bila prav tako v Reliegosu, ampak v drugem prenočišču. Ker so tu kar tri romarska prenočišča, je na poti nekaj več romarjev. Po dobri uri pridem v Mansillo. To je manjše mesto ob zelo prometni cesti. Naprej grem po stezi ob tej cesti. Na poti je tu kar precej romarjev. Ker je pot zraven ceste ni več tistega miru, kot je bil zadnje dni, ko se je hodilo po samotnih poteh. Po nekaj urah pridem v vas Puente villarente, ki je dobila ime po dolgem mostu. Tam gre romarska pot na drugo, desno stran ceste. Sledi še vasica Arcahuea, kjer gradijo vodovod. Imajo posebno mašino, ki pred seboj kar drobi asfalt in hkrati koplje jarek za cev. Malo naprej je že industrijsko predmestje Leona, zatem pa prav poseben, modri železni most za romarje čez avtocesto.
Temu sledi dolgotrajna hoja skozi mesto Leon, ki ima okoli 150.000 prebivalcev, znan pa je predvsem po lepi Katedrali. Mesto ima moderni, novejši del in starejšega, zgodovinskega. Malo naprej od trgovskega centra je nekakšna improvizirana kontrolna točka za romarje, kjer vsem romarjem, ki pridejo mimo žigosajo romarske knjižice in dajejo zemljevide mesta s prenočišči in znamenitostmi. Malo se ustavim pri Katedrali in Gaudijevem gradu, noter pa ne grem, ker pobirajo vstopnino, pa še dolga vrsta za čakat je, ker tu niso samo romarji, ampak so večinoma turisti, ki so se sem pripeljali. V Leonu je poleg romarjev, ki gredo skozi tudi veliko turistov.
Do Santiaga je še 306 kilometrov. Po obisku trgovine in kosilu grem takoj naprej. Mesto se vleče in vleče, preden mi ga uspe zapustit. Pot se povzpne do vasi La virgen del camino, ki se v bistvu kar drži mesta. Od tu je do Santiaga le še 300 kilometrov. Na koncu vasi je razcep: desno po standardni francoski poti ob prometni cesti do vasi Hospital del orbigo, ali po levi, alternativni poti po podeželju, ki pa je dobrih 10 km daljša. Ker sem doslej vedno šel po desni poti ob cesti, bom tokrat šel po levi, saj časa je dovolj in se mi nikamor ne mudi, pa še lepše bo, ker tam ni prometa.
Pot gre večinoma po skoraj neprometni asfaltni cesti, delno pa po stezi do male samotne vasice na vzpetini Oncina de valdoncina, kamor grem v prenočišče. Upraviteljica je Španka, pomaga pa ji sinček - osnovnošolec. Sinček se rad pogovarja z romarji, pravi, da se tako uči angleščine. Na steni je še pravi zemljevid nekdanje Evrope, mi smo še del Jugoslavije. Tu smo le štirje romarji, vsi drugi romarji so ostali v mestu Leon. Dva sta bila iz Nemčije, ena ženska iz Avstralije in jaz.
Do Leona je bilo na poti kar precej romarjev, naprej grem sam, vreme je sončno, piha rahel veter in sploh ni vroče. Ko operem cunje grem malo na sprehod po okoliških travnikih in stezah, pa do zapuščene cerkvice in nazaj. Zvečer nam upraviteljica pripravi dobro večerjo.

Sreda, 10. 7. 2019: - (Oncina - Astorga - Murrias)
Ustanemo ob 5h, čaka nas pripravljen zajtrk in ob 5:30 gremo na pot: prva Avstralka, čez kakšni 10 minut jaz, Nemca pa enkrat kasneje. Zunaj je še trda noč, na nebu so zvezde, pa še precej hladno je, le okoli 12C ali manj. Pot se najprej dvigne na planoto, po dobri uri pridem na cesto. Ob 7:15 vzide sonček. Kmalu pridem v nekoliko večjo srednjeveško vas Villar de Mazarife, potem pa po cesti med polji koruze, sončnic in žita proti Hospital de Orbigu. Ob cesti električarji popravljajo nek daljnovod. Kmalu pridem do oznake, da je do Santiaga le še 300 kilometrov. Kako to, saj jih je že včeraj bilo toliko? Ja, ko pa sem šel po drugi alternativni poti, ki je 15 km daljša...
Še nekaj ur in pridem v Hospital del Orbigo. Malo pred vasjo stoji tovarna avtomobilov Seat. Hospital je večja vas s 700 metrov dolgim mostom čez reko Orbigo. Reka sicer ni tako široka, pravzaprav je precej majhna, le most je tako dolg, je nekakšen starodavni viadukt, spodaj so poleg reke še travnik in igrišče. Tu grem v trgovino, v cerkev po žig in naprej. Pot se začne rahlo vzpenjat. Danes na poti še nisem srečal nobenega romarja, kar nekam porazgubijo se na poti, pa še del poti sem šel po neki drugi poti. Ob 14h pridem v Santibanjez, kjer sem nameraval prenočevati. Tam si pripravim kosilo. Mimo pridejo ena romarka iz Nemčije in dva fanta iz Poljske in povedo, da imajo v San Justu (kakšnih 10 km naprej) odlično prenočišče, da jim tako kaže neka aplikacija ne telefonu. Oni gredo dalje, čez pol ure grem še sam naprej.
Pot se kar strmo dvigne na hrib. Čez kakšne dva kilometra prehitim Nemko. Pravi, da še ni prav navajena hoje, ker je Camino začela šele v Leonu.
Na vrhu hriba je prav posebno romarsko prenočišče - več 1000***. To se imenuje zato, ker ponuja prenočevanje na prostem. Ni ne vode, ne sanitarij, ne elektrike, niti strehe. Le stena in nekaj provizorišne strehe za upravitelja iz polivinila. Tu je mogoče kupit brezalkoholne pijače. Upravitelj žigosa romarske knjižice z žigom v obliki rdečega srčka. Ko pridem sem, tukaj počivata Poljaka.
Grem dalje, kmalu pridem do betonskega Križa, v ozadju pa je mesto Astorga, še zadnje od mest na veliki ravnini. Pot se spusti v dolino. Najprej je vas San Justo de la Vega, ki je pravzaprav že predmestje Astorge. Poiščem tisto znamenito "odlično" prenočišče. To je ravno ob glavni prometni cesti in je sestavni del neke gostilne. Grem noter in vsa gostilna je polna glasnih starejših dedcev - upokojencev, po moji oceni nekih turistov, ki so se ustavili tukaj - "res odlično". Takoj grem ven in naprej, bom že našel kaj boljšega...
Sledi vzpon v mesto Astorga. Še prej pa je zelen železni cikcak most čez progo za vlak. Grem skozi center mesta do Gaudijevega gradu in Katedrale, ki pravzaprav sploh ni to, za kar jo imajo, ampak je le malo večja, na pogled ne preveč lepa cerkev. Po obisku trgovine, pa čimprej naprej, ven iz mesta. Edina znamenitost tukaj je Gaudijev grad, ki ga je narisal isti inženir, kot cerkev Sagrada familija  v Barceloni in pa še en podoben grad v Leonu, pa mogoče še kaj kje...
Še kakšne dve uri hoje in priden v še zadnjo vas na ravnini - Murrias, to je majhna vasica ob neprometni cesti. Za danes je to dovolj, saj sem prehodil že krepko nad 40 kilometrov (46 - kar je največ doslej). Bilo je precej vroče, nekje okoli 35C. Jutri pa se začne pot vzpenjat v Leonske gore.
Grem v prenočišče, operem cunje in si pripravim večerjo. Danes mi ni ostalo nič več prostega časa, sem kar pozen. Vseh romarjev nas je tukaj 10: jaz, en fant in dve punci iz Amerike, dva starejša romarja iz Francije in štirje Italijani.

Četrtek, 11. 7. 2019: - (Murrias - Rabanal - Acebo)
Na pot grem ob pol 7h. Zunaj je še napol mrak. Pot se začne zmeraj bolj vzpenjat po stezi proti hribom. Na poti so redki romarji, le tu in tam kakšen, kajti večina jih je prespala v Leonu. Ob 7:20 vzide sonček. Neskončne ravnine je konec. Kmalu pridem v gorsko vasico Santa Catalina in čez nekaj časa v zapuščeno vas El Ganso. Vas pravzaprav ni povsem zapuščena, tu je romarsko prenočišče, trgovina in gostilna Kavboj. Ostale stavbe vidno propadajo, vključno s cerkvico.
Vzpon je vedno bolj strm in kmalu pridem v večjo, še živo gorsko vas, Rabanal. Tu je več prenočišč, vsaj dve trgovini, gostilne in nekaj prebivalcev, domačinov. Po obisku trgovine si privoščim zajtrk. Lastnik trgovine (in tudi romarskega prenočišča) mi pokaže, kakšno prenočišče ima: vrsta šotorov na vrtu, sanitarije so v leseni baraki. Povem mu, da bom tu prenočeval na naslednjem caminu.
Sledi dokaj strm vzpon do naslednje vasi Foncebadon na višini okoli 1.500 metrov. Še zadnji pogled nazaj na neskončno ravnino - špansko Meseto. V dolini se zaradi močnega sonca vidi bleščeča modrikasta meglica. Po nadaljnji uri vzpona pridem do železnega Križa (Cruz de ferro). Tu je na lesenem drogu postavljen manjši železni križ, okoli njega pa je ogromen kup kamenja, oz. kamenčkov. Ponavadi je tak običaj, da vsak romar prinese na ta kup en manjši kamen ali iz doline, ali od doma, ali pa tu pusti kakšen kos opreme, ki je ne potrebuje. Zraven Križa je še manjša kapelica. Ko pridem do Križa, je tu manjša skupina romarjev. Zalotim jih, kako so se naprej odpeljali (z najetim) kombijem...
Od tu se pot nadaljuje po grebenu z lepim razgledom na sosednje hribe, na nekaterih od teh se vrtijo električne veternice. Nekoliko naprej je prav posebno romarsko prenočišče - Manjarin. To je skupina lesenih barak, ki ga upravljajo menihi Templarji iz Ponferrade, ki imajo tam svoj samostan v Templarskem gradu. Kakor vem, je to še edini samostan v Evropi, kjer ta red še obstaja. Templarji so skrivnostni red neposvečenih menihov. Včasih so bili to vojaki, zdaj pa predvsem skrbijo za nekatera romarska prenočišča ob Jakobovi poti. V Manjarinu grem v to prenočišče žigosat romarsko knjižico, zraven je še trgovinica s spominki in brezalkoholnimi pijačami, v njej pa so zastave s celega sveta, tudi slovenska je med njimi. Drugače pa v tem prenočišču ni ne vode, ne elektrike, pa po pripovedovanju drugih romarjev tudi ni preveč čisto.
Od tu dalje se pot rahlo dvigne do zapuščenega oddajnika, potem pa se začne spuščat. Tu je enkraten pogled na okoliške hribe in naprej v dolino vse do Ponferrade... Vmes se tu in tam na pašnikih pasejo krave. Vreme je sončno, vendar zaradi velike nadmorske višine ni vroče. Ker je pot v precej slabem stanju (na poti so veliki kamni in jame), grem naprej raje po neprometni cesti, ki gre nedaleč od poti. Tu srečam eno svetlo punco, vpraša me, če je boljše iti po cesti? Povem, da, ampak bo malo dalj, cesta pa itak gre tudi do Aceba. Pove mi, da je iz Poljske. Vprašam jo, če so to njeni kolegi, ki sem jih včeraj srečal. Pravi mi, da ne ve zanje, da je sama prišla sem in da je danes zelo utrujena in komaj čaka, da pride do prenočišča, kajti danes zjutraj je štartala v Astorgi. Povem ji, da sem bil za prvi maj na romanju na Poljskem, v Krakowu in vprašam, če je morda od tam. Pove mi, da ne, da je iz severnega dela države. Pravi, da bi tukaj rada prenočevala v župnijskem prenočišču, kajti to ima na neki telefonski aplikaciji tukaj najboljšo oceno... Povem ji, da vem, kje je to, ker sem tam že večkrat bil.
Dokaj kratek pogovor in že sva prišla do gorske vasi Acebo. Pred vasjo je tabla, ki obvešča, da se tukaj začne provinca Bierzo (del pokrajine Kastilja). Za to provinco je značilno, da imajo stavbe večinoma črne strehe, vse starejše hiše pa posebne nadzidane balkone. Glavno mesto je Ponferrada. Pokrajina je precej revna, prebivalci se pa že bolj počutijo Galci kot pa Španci in v preteklosti je bilo že nekaj demonstracij v tej smeri, da bi se odcepili od Kastilje in priključili k Galiciji.
Končno prideva do prenočišča. Tu operem cunje in v trgovini nabavim hrano za jutri, potem pa v gostilni srečam romarja iz Moldavije, ki sem ga srečal pred nekaj dnevi v San Nicolasu, to je tisti, ki je prehodil dnevno prav veliko kilometrov. Pove mi, da je imel nekaj težav z žulji in je moral malo počivat. On meni da za pivo. Med pogovorom mi nekaj pove o svoji domovini, to je nekje zraven Romunije. Potem se še malo sprehajam naokoli po stezah in okoli vasi, kjer občudujem okoliške hribe.
V prenočišču se nas zbere 9 romarjev: jaz, ena punca iz Poljske, en fant iz Moldavije, en Nemec, Američan, trije Italijani in en Španec. Zvečer dobimo za večerjo gosto fižolovo juho z debelim zrnjem, mešano solato, za pit pa sangrijo. Po večerji gremo h Križu na kucelj na koncu vasi gledat sončni zahod. Sonček zaide za hribe v lepi rdeči zarji.

Petek, 12. 7. 2019: - (Acebo - Ponferrada - Villafranca del Bierzo)
Ob 6h dobimo v prenočišču zajtrk, ob 6:30 grem na pot, prvi od vseh. Zunaj je še polmrak. Malo nižje ob cesti je še eno prenočišče, bolj turistično s plavalnim bazenom. V daljavi se vidijo luči iz Ponferrade, velikega mesta, kjer bom čez nekaj ur. Pot se nekaj časa spušča po cesti do vasi Riego, potem pa po precej slabi stezi strmo v dolino. Vzide sonček in sosednji vrhovi se svetijo v lepih oranžnih barvah.
Ker je pot precej slaba in kamnita, grem raje v dolino kar po ovinkasti cesti, ki je dokaj blizu. Cesta se v zavojih spušča v dolino. Spodaj je mestece Molinaseca, ki je znana po svojem mostu in cerkvi nad njim. Ne ustavljam se in grem dalje po stezi zraven ceste do 11 kilometrov oddaljenega velikega mesta Ponferrada. Malo pred mestom romarska pot zavije levo skozi neke vasi, jaz pa grem kar naravnost po glavni cesti v center mesta in po navigaciji do templarskega gradu, ki je edina omembe vredna znamenitost v tem mestu. Drugače pa je to eno od standardnih modernih evropski mest brez posebnosti.
Po ogledu tega res lepega gradu grem spet naravnost po pločniku ob glavni cesti v smeri proti Cacabelosu do kraja Camponaraya, ki je še predmestje Ponferrade in se vse drži skupaj. Tam sem prišel spet na pravo romarsko pot, ki gre daleč naokoli še skozi neke vasi in sem s temi svojimi potmi v tem mestu prihranil okoli 2 ure, ki jih bom še kako potreboval, če hočem priti danes do Villafrance, kar je pogoj, da pridem že jutri na Cebreiro... Seveda sem na poti sam, drugi romarji gredo po označenih poteh, ker ne vedo za te bližnjice. V Camponarayi sem že ob 13h, je pa spet pritisnila vročina, okoli 35C, kar je razumljivo, saj sem se danes spustil s 1.300 metrov na 400 metrov višine.
Od tu dalje se pot rahlo dviga po stezi med njivami trte in skozi hrastov gozd do vasi Cacabelos. Tudi tu imajo hiše v vasi črne strehe in posebne nadzidane balkone. V centru je cerkvica Sv.Roka, ki je muzej, a je bila zaprta, zato grem naprej. Spet pritisne tista huda vročina okoli 40C. Pot se rahlo dviga na širok grič in po stezi med velikimi polji trte pridem do 7 km oddaljenega mesteca Vilafranca del Bierzo. Tu grem v prenočišče pri cerkvici na začetku mesta, a ni preveč čisto. Zvečer si pripravim večerjo, potem pa grem v mesto, ker je prevroče, da bi šel kar spat. V mestu je ob 9h zvečer še 37C. Ko pridem nazaj v prenočišče, skupina romarjev tam nekaj poje, plešejo in se drugače zabavajo. Ker je tako vroče gremo spat šele ob pol 24h, ko se stemni. V tem prenočišču je večje število romarjev, največ je Italijanov in Korejcev.

Sobota, 13. 7. 2019: - (Villafranca del Bierzo - dolina Valcarce - Cebreiro)
Ker sem šel včeraj pozno spat, ustanem malo kasneje. Ob 7h grem na pot. Na poti je večje število romarjev, kajti tu so štiri večja prenočišča. Najprej grem skozi center mesta, potem pa je razcep: levo po stezi ob cesti po dolini Valcarce ali desno čez hrib. Skoraj vsi romarji gredo raje po dolini, ker ni vzpona in pa, ker je pot po dolini krajša. Odločil sem se, da grem raje čez hrib, ker tu ne bo tako vroče, pa še lep razgled je, vedno piha vsaj rahel veter, pa še muh ni. V dolini Valcarce je v zraku ponavadi polno muh, ki rade pikajo.
Od razcepa se pot strmo dvigne na hrib. Od tu je lep razgled v dolino in na sosednje vrhove, spodaj pa je dolina Valcarce in avtocesta v njej s številnimi tuneli in viadukti. Na vrhu grem mimo velikega daljnovoda, žice kar brenčijo od elektrike. Vreme je sončno, a ker rahlo piha, tu ni preveč vroče. Nekaj časa hodim po odprtem grebenu in po kostanjevem gozdu do vasi Pradela, potem pa se pot strmo spusti v dolino Valcarce, kjer se pridruži poti po dolini. Tu pritisne huda vročina. Kmalu na poti srečam tisto punco s Poljske, ki sem jo videl pred dvema dnevoma. Pravi, da je danes šla na pot iz Cacabelosa že ob 4h zjutraj in namerava iti do Herreriasa. Nekaj časa greva skupaj, potem enkrat eden počiva v senci, enkrat drugi, pa spet skupaj vse do vasi Herrerias, ki je na skrajnem zgornjem koncu doline. Vmes je nekaj vasi, čez dolino gre visok viadukt avtoceste, ki povezuje Galicijo z osrednjo Španijo in Madridom.
V Herreriasu grem v trgovino, natočim vodo, potem pa grem sam dalje. Zelo je vroče, pravzaprav soparno, brez najmanjše sapice. Naprej grem po neprometni cesti, ki se v zavojih strmo dviga v hribe. Zaradi hude vročine vsakih 100m počivam v kakšni senci. Enostavno se ne da hodit, ker je vzpon in ti takoj "zakuha". Na poti najdem še enega prav tako trmastega Nemca, ki tudi vztraja. Potem vse do vrha prehitevava eden drugega, vsak malo počiva, eden tu, drug tam. Malo pred vasjo La Faba romarska pot zavije levo v gozd v manjšo dolino. Nemec gre tja, jaz pa vztrajam na cesti, ker vem, da, če bi izgubljal višino, bo potem še težji vzpon, pa še polno muh je v grmovju, tu na soncu vsaj teh ni. Po cesti grem vse do gorske vasi Laguna, ki je zadnja vas v pokrajini Kastilja, nekje na 1.300 metrih. Tu grem v gostilno in popijem veliko pivo (1L). V gostilni je ena manjša skupina romarjev, ki bodo prenočevali tukaj. Zaradi višine tu vročina popusti.
Naprej grem po stezi do vrha hriba. Še zadnji pogled nazaj, potem pa na drugo stran. Na vrhu je velik kamniti mejnik, ki označuje, da se tu začne pokrajina Galicija, ki je najzahodnejša (in najrevnejša) pokrajina v Španiji. Prebivalci tukaj so Keltskega izvora, torej v sorodstvu z Irci in Škoti. V daljni preteklosti so jih sem (in na Irsko, Škotsko in francosko Bretanijo) iz Alp nagnali Rimljani. Ker je Galicija izolirana od ostale države z dokaj visokimi gorami, so ljudje tukaj ohranili svoje navade iz preteklosti. V nasprotju z ostalo Španijo so tu narodni glasbeni inštrument dude, to je meh s piščalmi. >>> Narodna glasba Galicije >>> (primer)  Poleg tega imajo prebivalci Galicije manj latinski in bolj srednjeevropski videz, bolj so podobni Francozom in imajo nekoliko svetlejšo kožo od ostalih Špancev, pa še nekaj posebnosti v svojem jeziku in pisavi. Galicija živi predvsem od kmetijstva, kmetije so manjše, industrije pa je malo. V zadnjem času je kar nekaj političnih težav, ker se hočejo tudi tu odcepit od Španije in iti po svoje...
Še pol kilometra hoje po ravnini in pridem v vasico Cebreiro. Tu je eno večje romarsko prenočišče, nekaj hiš, gostilna, trgovina in cerkvica, v kateri se je nekoč zgodil evharistični čudež, podobno, kot v Lancianu v Italiji. Nekemu tukajšnjemu duhovniku, ki ni veroval, se je hostija med mašo spremenila v Jezusovo meso, vino pa v kri.
Tu grem v prenočišče, ki je kar veliko. Nabralo se je že večje število romarjev. Pozno popoldne se pooblači, potem pa pridivja huda nevihta s kar debelo točo, nalivom in grmenjem. Vsi hitimo pospravljat cunje, ki jih sušimo zunaj na žici in obesimo po pogradih. Nevihta ne traja dolgo, se pa zrak močno ohladi, oblečti je bilo treba jakno. Zvečer grem v cerkvico k Sv.maši. Zbralo se nas je kar precej romarjev. Tam je tudi žig za romarsko knjižico. V cerkvi zadaj gori večje število rdečih sveč, ki jih prižigajo romarji. Sv.mašo je vodil mlad župnik. Ker ni bilo pevcev in glasbenikov, je enostavno na cerkveno ozvočenje priklopil mobilni telefon, odprl Youtube in zavrtel nekaj cerkvenih pesmic. Najlepša je bila  >>> Se mi Luz >>> ki je bila za uvod in zaključek maše. Po maši je bil še blagoslov romarjev. Zunaj je nastala gosta megla. Ko pridem v prenočišče, si še pripravim večerjo. Tu, v Galiciji imajo nekatera državna prenočišča (ACAG) kuhinje, kjer si romarji lahko pripravimo hrano. Ponekod imajo štedilnike, drugje pa mikrovalovne pečice.

Nedelja, 14. 7. 2019: - (Cebreiro - Triacastela - San Memende)
Zjutraj ob 6h grem na pot. Na Cebreiro so z avtobusom iz doline zjutraj pripeljali večjo skupino romarjev - šolarjev, ki bodo tukaj začeli s hojo do Santiaga in so odšli na pot že pred šesto. Zunaj je še tema. Kmalu se začne daniti, nebo je jasno in precej hladno je, v dolini pa je morje megle, pravzaprav so to le (dokaj nizki) oblaki, le mi smo nad njimi.
Pot se počasi spušča do vasi Linares, kjer gradijo novo, precej veliko romarsko prenočišče. Od Linaresa dalje grem naprej proti vrhu Alto Poiyo kar po cesti, ker steza gre precej ovinkasto gor in dol. Cesta se enakomerno vzpenja do vrha Sv.Roka, kjer je kip Sv.Jakoba. To počiva tista skupina šolarjev, spremljata jih dve učiteljici. Kmalu vzide sonček, v dolini pa je morje megle. Do vrha Alto Poiyo grem še naprej po cesti. Pri gostilni je že nekaj romarjev. Po novem je od tu pa do Santiaga še točno 150km, včasih je bilo to s Cebreira... Pred kakšnim letom so s sodobno tehnologijo (GPS) na novo izmerili to romarsko pot in ugotovili, da je le ta nekaj kilometrov daljša, kot je to veljalo doslej. Skoraj ob vsej poti, razen na začetnem delu, so postavili nove mejnike z oznakami, koliko je do Santiaga, stare mejnike pa prestavili za nekaj kilometrov (od 3 do 10). Tu grem žigosat knjižico, nekaj popijem, pojem zajtrk in grem dalje po stezi. Na poti je nekaj več romarjev. Nekaj časa hodim še po ravnini, potem pa se pot začne spuščat v dolino.
Med potjo grem skozi nekaj manjših vasic, tu se ljudje ukvarjajo predvsem z rejo krav. Ob hišah so hlevi, sama cesta in poti v teh vaseh so do kraja zanemarjeni: kupi gnoja kar ob hišah, gnojnica teče iz hleva kar na cesto ali pot, ceste onesnažene s hlevskim gnojem. Saj se razume, da se umaže, toda vsaj počistili bi pa lahko kaj, uredili gnojišča. To spremlja še polno muh. Ljudje v Galiciji ne dajo prav preveč na čistočo, pa tudi na čistost ne, saj v tukajšnjih prenočiščih tuš kabine pogosto nimajo ne vrat, niti zaves. Ljudje v Galiciji so večinoma revni, kmetije so majhne, ni skoraj nobene industrije, hiše po vaseh so večinoma kamnite in neometane. V mestih je nekoliko bolje, a vseeno ni tiste urejenosti in razkošja, kot v ostalih delih Španije. Tudi cerkve so znotraj skromne.
Pot se spušča v dolino. Pridem v pas megle, malo nižje pa je oblačno. Sonček smo pustili višje, spodaj pa je kar hladno, le okoli 20C - to je pač Galicija, kjer ni več vročine. Veter tu piha iz smeri Atlantika, ki prinaša vlago in hlad. Malo pred Triacastelo je tisočletni kostanj. Tu grem v cerkev po žig, k Sv.maši, v trgovini kupim nekaj hrane, potem pa dalje. Skupina šolarjev pride v Tricastelo in bodo tu ostali čez noč. Te skupine dnevno prehodijo krajše etape, za pot od tu do Santiaga si vzamejo cel teden, oz. 5 dni iz Sarrije.
Na koncu vasi je razcep: levo po dolini preko Samosa ali desno čez hrib. Odločim se za desno pot čez hrib. Do vrha grem kar po cesti, že na prejšnjih romanjih sem ugotovil, da je to najboljše. Vreme je delno jasno, a tu ni več vroče, je le okoli 25C. Malo pred vrhom me prehiti skupina kolesarjev. Sledi nekaj ur hoje po hribu, delno po cesti, delno po stezah skozi manjše vasice in mimo posameznih hiš. V nasprotju z ostalo Španijo je v Galiciji polno manjših vasic in posameznih hiš in kmetij, pokrajina je podobna naši. Tu ni več žitnih polj, so pa številni pašniki, na katerih se pasejo krave, ponekod so že barvne (rjave), drugje pa še črno-bele.
V Calvorju nameravam zaključit današnjo hojo, ker je tu manjše prenočišče na samem, a ko pridem tja, ugotovim, da ne bo nič, prenočišče je zaprto, ker ga prenavljajo. V vasi je na prostem vaška zabava s skupino glasbenikov.
Prenočišče je zaprto, toda ni panike, naslednje prenočišče, prav tako na samem je le dva kilometra dalje, zato mi danes ne bo treba do Sarrije. Saj hoja do tja nebi bila problem, ampak tam so množice romarjev-turistov (tistih ki bodo s hojo začeli šele tam). No, čez 20 minut sem pri naslednjem prenočišču, na samem, kakšen kilometer pred vasjo San Memende. V prenočišču je malo romarjev, večinoma so starejši, kakšnih skupnih dejavnosti ni bilo. Ostanek popoldneva sedim zunaj na vrtu.
Danes ni bilo vroče, tu je precej hladneje, kot v Kastilji, hodil sem pa večinoma po listnatem gozdu, travnikih in pašnikih.

Ponedeljek, 15. 7. 2019: - (San Memende - Sarria - Portomarin - Gonzar)
Na pot grem ob pol 7h zjutraj, prvi od vseh. Zunaj je še polmrak. Po eni uri hoje po stezi pridem v mesto Sarria, ki je od Santiaga oddaljena še 114km. Malo hoje sem in tja po labirintu ulic v novejšem delu mesta, potem pa na most čez reko..., joj, most je zaprt, ker ga obnavljajo. To ni samo kakšna rampa, ampak visoka kovinska plošča z zaklenjenimi vrati v sredini, brez možnosti obhoda. Sicer je z rumenimi puščicami označen obhod za pešce če neko brv. V mestu je več romarskih prenočišč, pred njimi se zbirajo novopečene večje skupine romarjev, ki bodo tu začeli s hojo do Santiaga, večinoma so to španski šolarji in srednješolci.
Po dolgih stopnicah, ki so po dolžini kar precej podobne trsatskim se dvignem v stari del mesta. Tudi tu se že zbirajo skupine novopečenih romarjev, ki počasi odhajajo na pot. Večja mesta tu v Galiciji imajo običaj, da imajo strehe hiš nenavadno ozke napušče, stene pa so pobarvane z izrazito belo barvo. Grem gledat v cerkev, a je še zaprta. Pot se preko vrha spušča mimo Magdalenskega samostana do železniške proge, potem pa se po stezi skozi gozd povzpne na Barbadelo. Na poti je skoraj nepretrgana kolona romarjev, večina teh, ki so šele tu začeli. Sledi hoja po zavitih stezah med majhnimi vasicami, posameznimi hišami, travniki in pašniki. Vasi so tukaj precej revne, hiše skromne, ob skoraj vsaki hiši stoji "kapelica". Te kapelice so v bistvu kašče za koruzo in druge pridelke. Stojijo na ozkih kamnitih stebrih dvignjene od tal s številnimi odprtinami za zračenje. Taka oblika shranjevanje je tu nujna zaradi vlažnega podnebja, sicer bi vse zgnilo in splesnilo, pa še miši ne morejo zraven.
Ta del poti od Sarrije dalje je postal preveč turističen, ob poti so pogosto postavljene mize, kioski z raznimi prodajalci hrane, pijač, spominkov, žigov, opreme, itd... Vreme je oblačno - sonček smo pustili zgoraj na Cebreiru... Še malo pa bom pri mejniku 100km do Santiaga, ampak ga ni in ni. Po nekaj urah hoje pridem na Ferreiros, to je najvišja točka današnje poti, nekakšen prelaz na vrhu hriba. Zunaj pred gostilno in v njej je vse polno ljudi - romarjev, ki tu počivajo, jedo in pijejo. Tudi sam se jim pridružim pri tem opravilu, potem še žigosam romarsko knjižico in grem naprej. Pot se spušča v dolino, vmes je še nekaj manjših vasic. Kmalu naletim na ta stokilometerski mejnik, ki sem ga prej tako iskal. Prestavili so ga za kakšnih 5km naprej. Pred nekaj leti so celotno pot na novo izmerili in prestavili mejnike.
Ob 14h pridem do jezera, nad njim pa je manjše mesto Portomarin. Pred letom 1960 je bilo to mesto v dolini, ki je zdaj pod vodno gladino jezera. Mesto so na novo zgradili na vzpetini, nekatere starejše stavbe pa prestavili kamen po kamen in jih tako preselili. Mislim, da je to verjetno bolj legenda, kot pa resničnost, verjetno to velja le za Cerkev Janeza Krstnika, ki ima obliko nekakšne vojaške trdnjave in je nekakšna zgodovinska umetnost, ostala navadne stavbe pa je enostavneje in ceneje zgradit povsem na novo, stare pa porabit kot gradbeni material - verjetno se je to zgodilo na takšen način... Dolino so potem zajezili in postavili večjo elektrarno, tako je potem nastalo to jezero. Na jezeru je nekaj manjših ladjic na veterni pogon z jadri.
Grem po mostu čez jezero, potem pa po stopnicah navzgor v center mesta. Cerkev je bila zaprta. Grem še v trgovino, potem pa takoj dalje. V tem času se oblaki posušijo in posveti sonček. Grem še enkrat po mostu čez drug rokav jezera. Včasih je bila za to odprta železna brv, že nekaj let pa je treba iti naokoli, ker so brv zaprli, verjetno zaradi hrupa, ki so ga povzročale skupine ljudi, ki so hodili čez. Ko si šel čez to brv je kar bobnelo, v bližini pa so hiše.
Od jezera grem dalje, najprej po gozdu, potem pa po stezi ob cesti, ki se vseskozi rahlo vzpenja. Na poti sem sam, ti novopečeni romarji so vsi ostali za čez noč v Portomarinu, kjer je večje število prenočišč in gostiln. Po dveh urah pridem do vasi Gonzar. Tu bom za danes zaključil s hojo. Prenočišče je ob cesti na samem, zraven je gostilna, manjša vas je pa kakšnih 300m nižje. Danes ni bilo nobene vročine, prvi del poti je bil oblačen, drugi pa sončen pri okoli 25C. Ker je tu precej visoko, jutri zjutraj verjetno nebo megle.
Tukaj grem v prenočišče, operem cunje, potem malo na sprehod do vasi in do gozda. V prenočišču nas je samo 7 romarjev: jaz, par (fant in punca) iz Italije, en fant iz Španije, dve punci (sestri dvojčici) iz Singapurja, ki sta si bili tako podobni, kot bi jih klonirali in en starejši, na videz izobražen možakar iz Francije. Zvečer gremo v gostilno in naročimo večerjo (na enem krožniku pomfri, kurje meso in solata), na drugem pa pasta makaroni.
Po večerji naročimo še nekaj litrov vina. Francoz se je zadrževal sam zase pri svoji mizi in bral eno knjigo, ostali pa smo sedeli skupaj, smo skupaj združili dve mizi. Najprej nas je zanimalo, od kje je kdo... Punci iz Singapurja (Antonia in Ši, verjetno je eden od staršev iz Evrope) sta delovali precej evropsko, bolj evropski videz in povsem na evropski način obnašanja (česar ni pri Korejcih, kateri so po obnašanju precej "zadrti"), povesta, kje je Singapur. To je majhna, gosto naseljena mesto-državica na otoku v jugovzhodni Aziji, zraven Indonezije. Singapur je razvita država, ljudje imajo denar in lahko potujejo. Vprašata me, od kje sem jaz. Povem, da sem iz Slovenije, pa se jima niti ne sanja, kje je to. Pravim, da je del Jugoslavije, to je nekje med Rusijo, Turčijo in Albanijo. Pravita, da v Turčiji sta že bili in se jima zdaj malo zdi, kje naj bi to bilo. Fant iz Španije je malo preveč popil in je začel blebetat neumnosti, "kako ga punce vznemirjajo, kakšne pokvarjene občutke in želje ga ob tem napadajo...", Italijana ga pa pri tem še vzpodbujata. Posebno zanimiv se zdi Singapuricama, ki ga v smehu sprašujeta razne bedarije na to temo... Ko se ura bliža 22, nas gostilničar opozori, da moramo iti spat, da ne bodo zaklenili prenočišča.
V prenočišču smo vsi v isti sobi na prvem nadstropju, saj je to manjše prenočišče s samo eno večjo sobo s pogradi. Gremo v tišini spat.

Torek, 16. 7. 2019: - (Gonzar - Palas de Rei - Melide)
Zjutraj ob pol 6h gremo skupaj na pot. Nebo je jasno, na nebu pa sveti polna luna. Pot se rahlo dviga skozi listnate gozdove in travnike na Monterosso. Vmes je nekaj manjših vasi, gostiln in posameznih hiš. Na poti smo zaenkrat še sami.
Tisti množični val romarjev-turistov, s katerimi sem hodil včeraj, prenočuje le v večjih mestih, v manjših krajih smo samo pravi romarji... Najlažje se izogneš tem množicam, če se izogibaš teh krajev, kot so Triacastela, Sarria, Portomarin, Palas de Rei, Arzua in Pedrouzo. V tem primeru si od tega vala odmaknjen za pol dneva po času.
Na začetku si svetimo z baterijami, čez dobro uro se pa naredi dan. Španec je prišel k pameti (vino je popustilo) in ne govori več neumnosti. Tu in tam kakšen bife "vzame" koga iz skupine in nazadnje se razkropimo. Med potjo potem še tu in tam srečam koga. Malo pred vrhom prelaza vzide sonček. Pri vasi Airexe je nekakšen preval in pot se prevesi navzdol proti Palas de Rei-u. To pa v gozdovih prinaša veliko spremembo. Prej so bila v gozdovih večinoma listnata drevesa, kot so hrast, kostanj in pa bor. Od tu dalje pa je v gozdu polno nenavadnih visokih dreves z ozkimi ošiljenimi listi, ki jim počasi "odpada" lubje. To so evkaliptusi, drevesa, ki rastejo okoli oceanov. Mali evkaliptusi pa imajo svetlomodre mesnate liste, ki močno dišijo po mentolu in po podobnih kremah. Tu nimajo smrek, njihove smreke so evkaliptusi, ki tukaj sestavljajo obširne gozdove. Uporabljajo ga kot les za pohištvo, gradnjo in kurjavo, iz listov pa pridobivajo olje za zdravila, dišave, bombone in čaje. Ta drevesa v Galiciji dodatno se namerno sadijo na širša območja. Naj bi pa bili nepredelani listi nekoliko strupeni, če bi kdo skuhal čaj, sicer naj nebi od tega umrl, bi pa imel težave s prebavo.
Do Palas de Rei-a je še nekaj manjših vasi. Hiše so v Galiciji res skromne, vse je narejeno na minimum, ni nobenega razkošja. Posebnost so tudi njihova pokopališča. Tu mrtvih ne pokopavajo v zemljo, ampak imajo pokopališča debele zidove v dolžini truge in mrliče vstavijo v odprtine v tem zidu v več štukih, spredaj pa je nagrobna tabla z imenom, v osrednjem delu pokopališča pa raste trava.
Malo pred Palas de Rei-om je večje turistično naselje s prenočišči in gostilnami, namenjeno je za velike skupine romarjev. Ko pridem tja, je že sredi dopoldneva in ni več nikogar tam. V mesto se spustim pri cerkvici, kamor grem žigosat knjižico, potem še obisk trgovine in naprej. Pot se še spušča večinoma po gozdu do Ponte Campanja, potem pa sledi strm vzpon mimo Mato-Cassanove do Leboreira. Tu spet grem v cerkev po žig in naprej. Od tu dalje gre pot delno po gozdu, delno pa po odprtih travnikih do 10km oddaljenega mesta Melide, kamor pridem okoli 15h. Včasih je veljalo, da je od tu pa do Santiaga še točno 50km, zdaj jih je 53. Malo pred centrom mesta je eno od romarskih prenočišč, zunaj pa je večja skupina šolarjev, ki so za danes zaključili s hojo.
Melide je nekoliko večje mesto z več romarskimi prenočišči. Grem v center in v državno prenočišče. Na ulicah je polno ljudi, na nosilih pa nosijo kip Marije, ki ji rečejo "Virxe de Carme" (Marija z Jezusom v naročju, pri nogah pa ima 3 angele). Ujamem še zadnje metre procesije, ki gre do cerkvice na hribu, malo nad našim prenočiščem. Tam je že večja prireditev, postavljen je oder in igra slavnostni ansambel s trobentami. Temu sledi še Sv.maša v cerkvici. Večina ljudi sicer ne more v cerkev, ker je prehuda gneča. Šele po maši se grem umit in oprat cunje, potem pa v nakup hrane - zadeva nemogoče, danes so prav vse trgovine zaprte. V mestu imajo velik praznik, zato je danes vse zaprto, ni niti uličnih prodajalcev, nič... Malo kasneje pride v prenočišče še tista punca iz Poljske, ki sem jo že pred nekaj dnevi srečal na poti. Tudi ona jamra zaradi zaprtih trgovin. Povem ji, da če že ni telesne hrane, je pa priložnost za duhovno hrano, da bo Sv.maša še zvečer v cerkvi v centru, ki je prav tako blizu prenočišča. Pravi, da ne bo šla. Vprašam jo, kakšen Poljak pa je potem, če ne bo šla k maši?! Odgovori mi, da je to pač ne zanima, da najprej potrebuje telesno hrano.
Tudi mene tukaj v Španiji preveč ne vleče v cerkev, k sreči :) sem imel priložnosti za obisk Sv.maše letos bolj malo. Prenočeval sem večinoma v manjših krajih, kjer pa ni več župnikov. Tu, v Španiji pri Sv.mašah ljudje skoraj ves čas stojijo, sedi se le med berilom, pridigo in (pogojno, če ne greš zraven) še med obhajilom. Vse ostalo je treba stati, celo takrat, ko župnik bere manj pomembna, vedno enaka besedila iz knjig (ki so večinoma na začetku in vmes med pridigo in obhajilom), pa med povzdigovanjem se stoji, namesto, da bi se klečalo. Najmanj, kar si nekdo želi po celodnevni hoji pa je, da bi stal še eno uro kot kip... Marsikdo si bo mislil: "če si lahko hodil cel dan, boš pa stal na nogah še tisto uro...". Ampak ni ravno tako: pri hoji te noge ne bodo bolele, ampak pri statični obremenitvi brez gibanja pa prav hitro. Ko bi bile maše vsaj take, kot so v Međugorju, kjer se med mašo vedno nekaj miga, pleše, ploska in po potrebi celo malo sprehodi po prizorišču, nebi bilo problema... Še večja težava je jutranje zgodnje ustajanje in s tem stalno pomanjkanje spanja, zato niti med mašo ne moreš malo zadremat.
Včasih so ljudje stali med mašo samo na začetku ob prihodu župnika, pa potem pri evangeliju in pri molitvi očenaša, pri povzdigovanju pa se je klečalo, ves ostali čas pa se je sedelo. To pretiravanje s stojo pri maši je uvedel prejšnji Papež, v nekaterih državah, kot je npr. Španija pa so potem šli v še hujše skrajnosti.
Kljub temu zvečer grem k Sv.maši, potem pa v bližnji gostilni naročim porcijo pomfrija. V prenočišču se do večera nabere večje število romarjev vseh vrst, kakšnih skupnih dejavnosti ni bilo.

Sreda, 17. 7. 2019: - (Melide - Arzua - Santa Irene)
Na pot grem ob 6h, zunaj je še trda noč. Pot se iz mesta dvigne v evkaliptusov gozd, svetim si z baterijo. Ko se zdani, ugotovim, da sem zašel nekje v labirintu stez. Na Gps-u poiščem najbližjo cesto in potem grem po precej široki cesti naprej do prve vasi. Nekateri avtomobili mi z lučmi dajejejo znake, da grem narobe. Promet na cesti je k sreči še redek. V vasi dohitim še enega romarja, starejšega Španca, ki ni znal nič angleščine. Nekako mi dopove, da je tudi on zašel. Na gpsu mi kaže, da je prava pot 3 km severneje, na zemljevidu pa sem našel neko stezo, ki naj bi vodila po gozdu do prave poti. Jaz grem na to stezo, Španec pa vztraja na cesti naprej, ker se mu zdi neumno hodit nekam v gozd. Steza gre skozi gozd, mimo ene hiše in potem res pride na pravo pot, po kateri hodijo romarji, ki jih je tu kar precej. Večinoma so to taki romarji, ki prehodijo le del poti, od Sarrije do Santiaga, nimajo niti pravih nahrbtnikov, ampak le take mini za hrano na poti, ostalo opremo pa dajo v prevoz s kombijem, skratka gredo se turizem. To meče slabo luč na celo romarsko pot.
Vreme je oblačno in dokaj hladno. Pot se nadaljuje skozi večinoma evkaliptusove gozdove do vasi Ribadiso in malo naprej večjega mesta Arzua. To je večje mesto ob glavni cesti, v njem pa je več romarskih prenočišč, zato je tu ponavadi večja gneča teh nepravih romarjev, ki so začeli s hojo šele v Sarriji. Po obisku trgovine in kosilu v parku pri cerkvi grem dalje. Pot se nadaljuje po samotnem evkaliptusovem gozdu. Vmes je tu in tam kašen pašnik in kmetija. Grem mimo prav posebne gostilne, kjer shranjujejo prazne steklenice od piva, vsak pa se s flomastrom prej podpiše nanjo. Iz tega lastniki potem izdelujejo razne umetnine, ki jih imajo na vrtu.
Popoldne se zjasni in se segreje na dobrih 20C. Pot se nadaljuje po samotnem evkaliptusovem gozdu do Salcede, kjer pridem na cesto. Na poti so redki romarji, večina tiste množice je ostala v Arzui, nekaj pa jih bo šlo v ne preveč oddaljeni Pedrouzo, ki je spet en tak turistični center z množico prenočišč. Na vrhu prelaza, kakšnih 5km pred Pedrouzom je manjši kraj Santa Irene s cerkvico in manjšim prenočiščem malo naprej ob cesti. Za danes bom tukaj zaključil, ker v naslednjem kraju bodo spet  množice turistov, tukaj pa so pravi romarji. Santa Irene je dobro izhodišče za jutrišnji dan, ravno prav je oddaljen od Santiaga, da bom jutri lahko prišel tja k opoldanski romarski maši.
V prenočišču nas je bilo malo, sem pa videl kar precej romarjev, ki so šli naprej mimo do večjega kraja Pedrouzo. Ko operem cunje, po telefonu (internet) kupim vozne karte za letalo in avtobuse za povratek domov, zdaj sem že vedel približno kdaj bom zaključil. Zvečer si pripravim večerjo, kakšnih skupnih dejavnosti tu ni bilo.

Četrtek, 18. 7. 2019: - (Santa Irene - Monte gozo - Santiago de compostela)
Danes je prav poseben dan, je samo še 23km do Santiaga. Na pot grem ob pol 6h, kar je pol ure prej, kot ponavadi, da bom pravočasno prišel v Santiago. Zunaj je jasno, precej hladno, na nebu pa sveti polna luna. Pot se spusti v dolino, v vas Pino, tu pa je še megla. Prečkam cesto, ki gre proti Pedrouzu, romarska pot pa se temu mestu v nekakšnem loku skozi gozd izogne, če že nimaš tam kaj iskat. Pedrouzo je pravzaprav le ulica hotelov, hostlov, gostiln in romarskih prenočišč - turistično naselje za te množice, ki vsak dan gredo tu mimo in tu prespijo še zadnjo noč.
Kmalu se pot pridruži tisti, ki pride iz tega naselja. Od tu dalje je na poti kar prava kolona romarjev. Nekaj časa še hodimo po gozdu, potem pa po stezah in travnikih proti letališču. Na pašniku se pasejo biki s prav posebnimi, ogromnimi, zavitimi in špičastimi rogovi. Vmes se zdani in vzide sonček. Na letališču občasno vzleti ali pristane kakšno letalo. Pot gre skozi San Marcos, mimo RTV centra in se povzpne na Monte gozo, kjer je spomenik Papežu Janezu-Pavlu II. Tu je bilo leta 1989 svetovno srečanje mladih, ki ga je vodil Papež. V spomin na ta dogodek so na vrhu postavili spomenik, ki pa je zdaj ograjen, ker so ljudje pogosto kaj pisali po njem. Ta dogodek je bil povod za to, da je ta romarska pot v zadnjem času tako množično obiskana. Zraven je še kapelica Sv.Marka, v njej pa je kip fatimske Marije. Od tu se že vidi Katedrala Sv.Jakoba v Santiagu. Vreme je jasno in okoli 25C.
Še spust v dolino mimo turističnega naselja. To so nizke betonske stavbe s prenočišči, ki so bile zgrajene za takratno srečanje, zdaj pa to naselje vidno propada. Le stavba št. 29 še deluje kot romarsko prenočišče. Prečkam avtocesto in že sem pri znaku "Santiago", torej, v novejšem delu mesta. Traja še kar celo uro hoje, da pridem v center do Katedrale.
V depozitu oddam nahrbtnik, potem pa grem v Katedralo k Sv.maši... Toda, na moje presenečenje je znotraj polno gradbenih odrov, tudi v prezbiteriju. Ogled je sicer možen, toda tu letos ni nobenih obredov, Vprašam varnostnika za Sv.mašo, on pravi, da se vse dogaja v bližnjih cerkvah in samostanih, romarska maša pa je ob 12h v frančiškanski cerkvi. Potem grem k Frančiškanom k Sv.maši.
Po maši grem v prenočišče Seminario, ki je oddaljen kakšnih 15 minut hoje, tam rezerviram še za prihodnji teden, ko se vrnem s Finistere. Seminario je prijetno prenočišče, dokaj blizu centra, ima lastno trgovino s hrano, kuhinjo in pa enojne postelje v velikih skupinskih sobah brez pogradov.
Popoldne grem še enkrat v center, v Katedrali obiščem grob in kip Sv.Jakoba, apostola, ki je tukaj pokopan. Na trgu pred Katedralo se vedno nekaj dogaja, glasbenik igra na dude (narodni inštrument Galicije), skupine romarjev pojejo in proslavljajo prihod,... Zanimivo pa je da so najbolj glasni tisti, ki so najmanj prehodili, le dobrih 100km. Romarski urad so zdaj preselili drugam, sicer bom pa šel tja, ko se vrnem s Finistere. Pred cerkvijo srečam tisto Poljakinjo, ki sem jo že večkrat na poti. Pravi, da je prišla sem pred kakšno uro, danes je štartala v Arzui, jutri pa gre z avtobusom na enodnevni izlet na Finistero. Vprašam jo, kaj ne bo šla tja peš? Odgovori mi, da je bilo dovolj hoje, da ima to nedeljo že letalo za domov.
Zvečer si v prenočišču pripravim večerjo in vse spakiram za jutri. V prenočišču srečam še nekaj romarjev, s katerimi sem se že kdaj prej na poti, vsak pa pravi, da je tu zaključil in nebo šel dalje.

Petek, 19. 7. 2019: - (Santiago de compostela - Negreira - Alto de Penja)
Ustanem ob 5:30, skoraj vsi ostali romarji še spijo, le tu in tam kdo pakira in se pripravlja, da bo šel domov z vlakom ali letalom. Na pot grem ob 6h. Zunaj je še trda noč. Grem mimo Katedrale. Nebo je delno oblačno in je dokaj toplo. Iz Santiaga se pot nadaljuje po evkaliptusovem gozdu. Na poti komaj srečam kakšnega romarja, večina jih ne gre dalje od Santiaga.
Pri Alto de Vento pridem iz gozda, potem pa naprej po cesti. Ob cesti je neko na novo zgrajeno naselje povsem enakih hiš. Malo pred Amesom grem levo in po kar dolgem in strmem vzponu pridem na Trasmonte.  Pri gostilni zunaj je manjša skupina romarjev. Tu se začne pot spuščat v dolino do mosta čez reko, kjer je manjši slap in naprej po dolini do večjega mesta Negreira. Kot že vsak dan doslej v Galiciji, se tudi danes okoli poldneva oblaki posušijo in nebo se zjasni. Negreira je večje mesto, kjer je več romarskih prenočišč. Ker je še zgodaj, grem samo žigosat romarsko knjižico in takoj naprej.
Pot se spet strmo dvigne in se še naprej dviga po gozdu in pašnikih, ter skozi manjše vasi. Le tu in tam srečam kakšnega romarja, večinoma pa sem sam na poti. Srečam pa precej romarjev, ki hodijo v nasprotni smeri, saj se bliža praznik Sv.Jakoba in takrat bo v Santiagu gneča.
Na vrhu Alto de Penja grem v romarsko prenočišče. Prenočišče je manjše, je sestavni del gostilne in je na vrhu manjše vzpetine nad vasjo, ki šteje le nekaj hiš in je na precejšnji nadmorski višini. Malo nižje je manjša cerkvica, a je zaklenjena. Nas vasjo pa se vrtijo električne veternice.
Popoldne prijaha še en romar na konju - Španec. Konja parkira zunaj pred prenočiščem pri betonskem zidu, kjer so narejene kljuke v ta namen. Zvečer imamo v jedilnici spodaj skupno večerjo. Prišli smo: jaz, manjša skupina iz ZDA, manjša skupina iz Italije, dve punci iz Avstrije, konjenik Španec in evangeličanski župnik iz Kanade. Prenočišče zunaj ni preveč čisto, korito za pranje cunj je zamašeno in precej smrdi, pa še polno muh je v okolici. Hrana pa je bila v redu pripravljena, prav tako je lepo urejena notranjost prenočišča.

Sobota, 20. 7. 2019: - (Alto de Penja - Olveira - Concho)
Romarji gremo na pot malo pred 6:00. Zunaj je gosta megla, iz katere rahlo prši, vendar premalo, da bi odpiral dežnik. Kmalu grem skozi manjšo vas Villaserio in od tam dalje delno po cesti, delno po stezah skozi gozdove in čez travnike... Ob cesti vidim večji zanemarjen hlev, zunaj je neurejen kup gnoja, krave pa ležijo zunaj, večinoma kar v gnoju. V tem delu države imajo kmetje večinoma še črnobele krave. Pot se še rahlo dviga po skoraj nenaseljeni pokrajini in kmalu pridem ven nad meglo, ki zdaj zgleda spodaj kot nekakšno belo morje.
Sredi dopoldneva se megla/nizka oblačnost posuši, nebo se zjasni in v drugem delu dneva je delno sončno, a ni vroče. Hodim po gozdu in čez travnike, pašnike, med njivami koruze, pa skozi manjše vasice. Žitnih polj tu v Galiciji ni več. Je prehladno in prevlažno podnebje. Zemlja tu ni preveč rodovitna, je temne barve in vsebuje veliko kremenčevega peska. Iz te zemlje se težko naredi blato, če pa se že, ni lepljivo in se ne prijema za čevlje. Vasi in hiše so tukaj skromne. Potem se pot dvigne na manjši hrib Monte Aro. Tu na počivališču srečam skupino Italijanskih romarjev, s katerimi smo bili to noč skupaj v prenočišču. Od tu je lep razgled v dolino in na večje jezero v dolini. V vasi Monte Aro grem žigosat romarsko knjižico, potem pa se pot začne spuščat v dolino do mostu Ponte Olveira. Kilometer dalje je vas Olveira, kjer je več prenočišč, na grebenu nad vasjo pa se vrtijo električne veternice. Ker je še zgodaj, tu grem samo po žig in potem takoj dalje.
Pot se strmo dvigne za greben z veternicami, potem pa po grebenu dalje. V kanjonu levo spodaj je manjše umetno jezero z elektrarno, desno pa so  veternice. Ob poti je pašnik, kjer se pasejo biki z nenavadno velikimi rogovi, malo naprej pa vasica Logroso. Na koncu pridem v vas Hospital. Takoj na začetku vasi je rumena stavba - kontrolna točka za romarje, kjer je treba žigosat knjižice, malo nad vasjo pa je rdeča gostilna. Na vrhu hriba pa stoji termoelektrarna, nedaleč stran pa je razcep poti za Finistero in Muxijo. Tu je lepo urejeno krožno križišče. Ker sem na prejšnjih romanjih šel prej v Finistero, bom tokrat šel prej v Muxijo.
Na razcepu zavijem desno za smer proti Muxiji. Nekaj časa hodim po cesti zraven električnih veternic, potem pa po stezi skozi evkaliptusov gozd in med posameznimi hišami. Pri neki hiši ob stezi je zunaj žig in obvestilo, da moramo tam žigosat... Letos je na poti polno teh kontrolnih točk, predvsem na tem delu do Finistere. Kot sem opazil, jim s tem tukaj kar dobro uspeva preprečevat goljufanje pri hoji, ki se je tako razpaslo v prvem delu poti, kjer ni pravega nadzora.
Ob 16h pridem v dolino, v zaselek Koncho, kjer je le nekaj hiš in modro romarsko prenočišče, ki so ga odprli šele pred nekaj leti. Grem noter, a upravnika ni nikjer, je le obvestilo, naj si sami izberemo prostor. V prenočišču je že kar nekaj romarjev. Vsi ti romarji ne bodo šli v Muxijo, nekateri gredo tudi v obratni smeri, nekateri pa proti Finisteri.
Operem cunje, potem pa grem v en kilometer oddaljeno vas Dumbria, kjer v trgovini kupim hrano za večerjo, zajtrk in en liter vina. Zvečer, ko pride upravitelj uredim formalnosti (plačilo, žig), potem si v kuhinji še pripravim večerjo. Kakšnih skupnih dejavnosti tukaj ni bilo. Danes sem med potjo srečal nenavadno veliko število romarjev, ki so šli v obratni smeri - od Finistere proti Santiagu.

Nedelja, 21. 7. 2019: - (Concho - Dumbrija - Muxia)
Na pot grem ob 6h. Zunaj je še trda noč in je dokaj hladno. Pot se najprej dvigne do bližnje vasi Dumbria, potem pa se nadaljuje po stezah skozi evkaliptusove gozdove in manjše vasi in med njivami koruze. V zraku je kar močan vonj po evkaliptusih. Nebo je jasno, v pokrajini so tu in tam le manjši trakovi megle, na nebu pa sveti ostanek polne lune. Pot je precej valovita z manjšimi dvigi in spusti. Pred zadnjim takim gričem pridem pod pokrov nizke oblačnosti, ki sega sem iz Atlantika. Malo preden se spustim iz gozda, srečam na sprehodu domačina s tremi psi.
Končno zagledam neskončno morje - Atlantik. Še kakšnih 5 kilometrov hoje po cesti okoli zaliva. Sredi dopoldneva se oblačnost posuši in posveti sonček. Nekaj kilometrov pred Muxijo je vas Moraime, nad vasjo pa je mala cerkvica. Na poti do nje in okoli nje je polno smeti, predvsem piksen od pira in papirja, pa plastičnih kozarcev, itd. Verjetno je bila včeraj zvečer tukaj kakšna zabava. Končno se pot spusti do obale in gre naprej po leseni brvi ob lepi beli plaži do mesta Muxia. Danes je morje nenavadno nizko, zato je od roba plaže pa do morja kar nekajsto metrov. Plime so tukaj na oceanu precej višje, kot pri nas in zaradi položne obale se tu med oseko morje umika precej daleč nazaj. Na plaži je fin kremenčev pesek, ki ga včasih veter nosi naokoli in ga je nekaj tudi za robniki ceste.
V Muxijo pridem ob 11:30, prenočišče pa odprejo šele ob 14h, zato grem najprej do Marijine cerkvice ob Atlantiku. Ob 12h se začne Sv.maša. Ta cerkvica je na Božič leta 2013 pogorela zaradi napake na električni napeljavi, potem so jo postopoma obnovili. Zgradili so jo v preteklosti v spomin na obisk Marije leta 40, ki je tu obiskala apostola Jakoba, ko je v teh krajih oznanjal. Marija je obiskala Jakoba z neko trgovsko ladjo, torej ne gre za kakšno nadnaravno prikazovanje, ampak za dejanski obisk. Muxia je bila v preteklosti trgovsko pristanišče, ostanki tega starodavnega mesta so vidni še danes z vzpetine Monte Corpinjo nad mestom.
Cerkvica je posvečena "La Virxe de la barca" (Kraljica ladje), v oltarju pa je Marija na ladji, okoli nje pa so angeli. Še pred požarom je bil v cerkvi spredaj oltar, potem so za silo obesili le sliko Marije, zdaj pa je tu kip Marije, oltar okoli nje pa so narisali z barvo. V cerkvici je pod stropom in v steklenih vitrinah nekaj maket ladjic, nekaj pa jih je takrat zgorelo. V tej cerkvici je vsak dan Sv.maša, v nedeljo opoldne in zvečer, druge dni pa zvečer. V sobotah je tu ponavadi več ohceti.
Pod cerkvico so velike črne skale, ki sežejo v Atlantik. Morje buta vanje z veliko silo. Kamni so črni zaradi nesreče tankerja z nafto leta 2002 v bližini. Takrat so prostovoljci s cele Evrope hodili čistit ta del španske obale. V spomin na ta dogodek so postavili malo višje spomenik v obliki prelomljenega kamna.
Po maši dobim v cerkvici še žig, potem pa grem v državno prenočišče, ki je na hribu, na drugi strani mesta. Ko čakam v vrsti za vpis, prideta k meni dve punci iz Slovenije - Karin in Tjaša, ki sta šli Camino primitivo iz Ovieda in danes zaključujeta romanje. Pravita, da me poznata iz letošnjega peš romanja iz LJ-Šentvida na Brezje. Po moji oceni narečja sta verjetno nekje iz štajerskega konca. Potem jih ne vidim več, le med pripravo večerje sta enkrat na kratko prileteli v kuhinjo in jo takoj zbrisali ven. Pri vpisu  v prenočišče dobim prvo potrdilo o opravljenem romanju - Muxijo.
Ko operem cunje, grem na plažo še malo namočit tace v ocean in na vzpetino Monte corpinjo. Kamni tukaj in v širši pokrajini Galicija so iz lahkega belega granita z velikimi kristali kremena. Ta granit v nasprotju z našim na Pohorju ni vulkanskega izvora, ampak je del starodavne zemeljske skorje, stare več milijard let. Tu zemlja geološko ni aktivna in se je to ohranilo skozi zgodovino. Tukajšnji granit se na široko uporablja kot gradbeni material in za izdelavo kvalitetnega asfalta. Z vrha hriba je lep razgled na mesto in okolico. Na zahodni strani mesta se lepo vidi labirint ostankov starodavnega mesta.
Zvečer grem še enkrat v tisto cerkvico k Sv.maši, potem si v kuhinji pripravim večerjo. V prenočišču se nabere kar precej romarjev, nekateri od teh bodo šli proti Santiagu, nekateri proti Finisteri, nekateri pa danes zaključujejo s hojo. Nenavadno glasna je manjša skupina Italijanov, ki glasno govorijo in vpijejo dolgo v noč. K sreči imam čepe za ušesa.

Ponedeljek, 22. 7. 2019: - (Muxia - Lires - Fisterra - Finistera)
Na pot grem ob pol 6h. Vsi ostali romarji še spijo. Spustim se do ceste, potem pa nekaj časa po cesti. Zunaj je trda tema, zato svetim z baterijo. Je pa dokaj toplo, oblačno in brez vetra. Z bližnjih hribov se sliši šumenje električnih veternic. Po nekaj kilometrih hoje po cesti se pot strmo dvigne na greben z veternicami. Tu zgoraj pridem v gosto meglo, pa tudi kar močno piha. Potem sledi hoja po evkaliptusovem gozdu in redko poseljeni pokrajini. Tu in tam je kakšna osamljena kmetija.
Ob pol 9h pridem v vas Lires, ki je nekje na slabi polovici poti do Finistere. Grem v gostilno po žig. Tu je večja skupina romarjev, ki so tu prenočevali. So ravno na zajtrku, potem bodo šli naprej, ne vem pa v kateri smeri. Spustim se do cerkvice, tam pa je ob poti obvestilo in žig, da je treba še tu žigosat romarsko knjižice. Od Liresa dalje se pot rahlo dvigne na vzpetino. Tu srečam skupino romarjev, ki gredo v obratni smeri, to je od Finistere proti Muxiji in vse do Sv.Martina potem še srečujem posmeznike. Sredi dopoldneva se oblaki posušijo in nebo postane jasno. Sledi hoja po valoviti pokrajini, večinoma po evkaliptusovem gozdu in skozi manjše vasice do Sv.Martina. Od tam dalje pa po cesti do mesta Fisterra, kamor pridem ob pol 1h popoldne. Malo pred mestom sedi en možakar, ki tudi tu žigosa romarske knjižice. Letos so v tem delu močno zaostrili kontrolo nad hojo romarjev...
Kmalu pridem do državnega prenočišča, ki je v centru, zraven avtobusne postaje. Odpro ga ob 13h, zunaj je pa že kar lepa vrsta romarjev, me drugim tudi tista dva starejša Italijana, ki sta včeraj zvečer tako glasno nabijala pozno v noč, ob mojem odhodu danes pa še trdno spala. V prenočišču je prostora za samo 26 ljudi, nas pa je precej več, kam bom pa šel zdaj? Ni problema, saj je tu še več privatnih prenočišč...
Nekaj čez 13 uro odpro vrata in začno sprejemat romarje. Postopek poteka nenavadno počasi. Vsakemu natančno preverijo žige in večino jih odslovijo, niti jim ne dajo potrdila o opravljenem romanju. Tudi tista Italijana sta tu naletela na mino... Ker sem imel vse žige ni bilo težav. Dobimo kodo za odpiranje glavnih vrat ponoči. Tu dobim že drugo potrdilo o opravljeni poti - Fisterro. Ko opravijo selekcijo, je v prenočišču še kar nekaj prostih mest. Tu srečam dva Hrvata iz Šibenika. Pravita, da jih je na pot šlo pet, ostali trije pa so ostali v Santiagu.
Ko operem cunje, grem še do svetilnika, ki je na rtu Finistera, še kakšne tri kilometre dalje. Tu se nahaja večja stavba s svetilnikom na vrhu. Včasih je bil tu muzej, a so ga pred leti zaprli. Prišel sem na najzahodnejšo točko Evrope (z izjemo Islandije). Včasih, ko še niso vedeli za Ameriko, so ljudje mislili, da se tukaj svet konča. Poti naprej več ni, lahko grem samo še nazaj. Vse naokoli rta je neskončno morje - Atlantski ocean, ki se zaganja v skale z visokimi valovi. Rt je kar precej visoko nad morjem, do katerega vodijo prepadne skale. V bližnji bar grem še po zadnji žig, žig z nazivom "Konec sveta" (Fin de la tierra). Potem se vrnem nazaj v mesto in v kuhinji v prenočišču pripravim večerjo.
Po večerji grem spet do svetilnika. V mestu srečam tisto skoraj dvometersko punco iz Madžarske, s katero smo se srečali pred 14 dnevi v San Nicolasu. Pravi, da je tudi ona danes končala s hojo, da pa ne bo šla v Muxijo. Pove še, da je v nekem drugem prenočišču in gre gledat sončni zahod na plažo, ki je na drugi strani mesta. Potem grem dalje do rta. Tu na kamnih okoli svetilnika sedi že kar precej ljudi, ki čakajo sončni zahod. Piha dokaj močan zahodni veter in treba se je bilo malo bolj oblečt. Malo čez 22 uro sonce zaide v ocean. Razgled je malo motil pas megle, ki se je vlekel nižje nad oceanom. Kmalu po sončnem zahodu prižgejo svetilnik. Zrak se začne kar hitro hladit. Potem sledi še daljši sprehod do mesta.

Torek, 23. 7. 2019: - (Povratek z avtobusom v Santiago)
Vstanem med zadnjimi, saj se mi nikamor ne mudi. Večina romarjev je že odšla, nekateri peš proti Muxiji, drugi proti Santiagu, ostali se z avtobusom vračajo v Santiago. Zunaj je gosta megla in je precej hladno. Še enkrat grem do 3 kilometre oddaljenega rta, vendar je tudi tam megla. Počasi se vrnem v mesto in ob 12h se odpeljem z avtobusom v Santiago. Izberem tistega, ki gre ob obali, saj je cena ista, le videl bom ob poti še kaj več. Megle sicer ni več, je pa delno oblačno.
Avtobus pelje ob obali skozi manjše in večje vasi preko Murosa in Noi-e. Tam zapustimo atlantsko obalo in po treh urah vožnje sem v Santiagu. Tu je jasno in kar toplo.
Najprej grem v prenočišče Seminario, operem cunje, pripravim hrano, potem pa do Katedrale, kjer obiščem grob Apostola Jakoba, zvečer pa grem k Frančiškanom k Sv.maši. Zvečer skupine romarjev pred Cerkvijo in okoliških trgih pojejo in plešejo.

Sreda, 24. 7. 2019: - (Santiago)
Dopoldne grem v romarski urad še po tretje potrdilo o opravljenem romanju, obiščem grob in kip Sv.Jakoba, ob 12h k Frančiškanom k romarski Sv.Maši, ogled okolice.
Popoldne se začno na trgu zgoraj nad cerkvijo manjše demonstracije za odcepitev Galicije od Španije. Manjša skupina ljudi se je zbrala na trgu, nekaj vpijejo, kažejo pesti, na palicah imajo zastavo Galicije, ki ima namesto španske krone rdečo peterokrako zvezdo. Nekateri imajo na palicah tudi slike od Puč-demona, odstavljenega katalonskega voditelja. Okoli trga se zbere polno policajev v "polni bojni opremi", s policijskimi avtomobili zaprejo dovoze, nekateri so opremljeni s ščiti, gumijevkami, čeladami, na konjih, v zraku je helikopter. Bilo jih je še enkrat več, kot demonstrantov. Vso širšo okolico so zabarikadirali in onemogočili normalen dostop do cerkve. Kdor je hotel priti na trg k cerkvi, je moral skozi strogo kontrolo opreme, brez nahrbtnikov, itd... Tako so nekako ločili demonstrante od osrednjega trga, kajti jutri pa pride sem še španski Kralj. Kakšnih izgredov ni bilo, le polno vpitja. Mislim, da so policaji vseeno pretiravali, ker je bilo demonstrantov bolj malo, niti ni bilo kakšnega nasilja. Policaji pa so brez veze zagnali cirkus, povzročili nepotrebno zmedo in stroške, verjetno pa jih je strah, da bi se to potem še razširilo naprej po državi. V mestu pa je še precej plakatov, ki so pozivali na jutrišnje demonstracije... Ugotavljam, da Španija le ni tako enotna država, odcepili bi se radi Baski, pa Katalonci, pa Galicija. Enotnost države jim zaenkrat uspeva vzdrževat le z nasiljem. In kaj naj bi Galicija pridobila s samostojnostjo?, verjetno še več revščine... Že tako je najrevnejša pokrajina v državi, mesta so skromna, vasi v hribih pa skrajno zanemarjene.
Zvečer grem na glavni trg pred cerkvijo, ki je vse naokoli močno zastražen. Cel trg se napolni do zadnjega kotička, saj je jutri Sv.Jakob, god apostola, zavetnika Španije. Tu srečam dva Slovenca (mož in žena) iz okolice Celja. Pravita, da sta danes prišla sem, jutri pa gresta naprej proti Finisteri. Pravita, da sta v nekem prenočišču izvedela, da je pred kratkim, pred nekaj dnevi na poti umrl en Slovenec, ne vesta pa, kaj se mu je zgodilo. (potem, ko sem prišel domov, sem izvedel, da je bil to neki starejši možakar iz Žirov, sicer priseljenec in da je umrl naravne smrti zaradi bolezni). Malo jih še zanima glede poti do Finistere.
Malo čez 11 zvečer pa se začne predstava: glasba, na večji stavbi nasproti cerkve z laserji prikazujejo razne podobe in umetnine, vmes pa so epizode veličastnega ognjemeta. Potem na balkonih glasbeniki igrajo in pojejo galicijsko narodno glasbo. Predstavo zaključijo spet z ognjemetom. Na koncu je bil trg pred cerkvijo tako zakajen od dima od purfla od ognjemeta, da je kar peklo v nosu in grlu. Vse skupaj traja do polnoči, potem še po raznih kotičkih trgov igrajo posamezne skupinice amaterskih glasbenikov še dlje, kot do 1h zjutraj...  >>> Predstava in ognjemet >>>

Četrtek, 25. 7. 2019: - (Santiago)
Danes je praznik Sv.Jakoba.  Zunaj dežuje. Ob 10h grem v Cerkev Sv.Martina k Sv.maši. V spremstvu je prišel tudi španski Kralj. Mašo je vodil tukajšnji škof. Ob 12h pa grem k romarski Sv.maši k Frančiškanom. Ko je konec, grem na trg h Katerdrali. Spet je tu polno policajev, zadaj, na manjšem trgu za cerkvijo pa oder, kjer so imeli demonstranti zborovanje in govore, vse pa je spremljala galicijska narodna glasba. Peli so tudi Galicijsko himno in nosili plakate in zastave neodvisne Galicije. Medtem dež poneha in se zjasni. Ob 14h se predstava konča, glasbeniki pa se v koloni odpravijo od trga do hotela izven centra, kjer stanujejo. Vmes med potjo igrajo na dude in bobne. Glede na velikost mesta je bila udeležba na zborovanju precej slaba, saj smo bili večinoma tam le tujci zaradi firbca.  >>> Glasbena predstava >>>
Popoldne obiščem še grob in kip Sv.Jakoba v Katedrali, zvečer grem še enkrat k Sv.maši, potem pa še malo na trg, kjer se zbirajo romarji. Ne srečam več nikogar od tistih, ki sem jih pred tedni videval na poti.

Petek, sobota, 26., 27. 7. 2019: - (Povratek domov)
Ob 9h zjutraj grem na pot. Pri glavnih vratih prenočišča srečam enega od Hrvatov, ki sem jih pred dnevi srečal v Finisteri. Povem mu, da grem domov, z letalom, saj je ceneje in hitreje, kot vlak. Pa saj bom doma le dva dni, potem pa za en teden v Međugorje na festival...
Potem grem na avtobusno postajo in z avtobusom na letališče. Na nebu so gosti temni oblaki. Ob pol dveh odpelje letalo za Barcelono. Še zadnji pogled iz letala na mesto in okolico, potem pa se letalo zarine v gosto meglo, ki jo kmalu preleti, vendar je tudi nad njimi nebo delno oblačno. Ko se letalo dovolj dvigne, pridemo še skozi to plast visokih oblakov in na nebu sije sonček. Ko se peljemo čez Leonske gore, je tak občutek, kot bi se vozili po makadamu. Potem v dolini opazujem pokrajino, po kateri sem mesec dni hodil, ker je tu jasno. Ob 15h sem v Barceloni. Ob pol 8h se  odpeljem z letalom za Benetke. Na Gps-u opazim, da tokrat gre letalo precej južneje kot običajno, nekje čez morje nad Sardinijo namesto pod Alpami. Dokaj hitro se znoči, saj potujemo proti vzhodu. Ko pridemo nad kopno, je spodaj vse polno luči in svetlih mrež - mesta in ceste. Nad Ravenno in Bologno v Italiji začne letalo vozit v krogih sem in tja, v smeri Benetk pa vidim oblake iz katerih se močno bliska. Po slabi uri takega kroženja nam po ozvočenju povedo, da v Benetkah ni možno pristati zaradi močne nevihte in letalo odleti do Bergama pri Milanu, kjer pristane. Pravijo nam, da nas bodo peljali v Benetke z avtobusi.
Takoj pokličem V LJ na avtobusno postajo, kjer sem imel rezervirano karto za avtobus iz Benetk do Ljubljane danes ob 23h. Karto mi prestavijo za jutri zjutraj. Uslužbenec pravi, da nisem prvi, da ve, za kaj se gre.... Po dveh urah nam povedo, da je nevihte v Benetkah konec in da se bomo tja odpeljali kar z letalom. Po pol ure frčanja smo že v Benetkah. Tu počakam do jutra. V tem času črnci in drugi precej "zapečeni" ljudje čistijo letališče, podijo se sem in tja s čistilnimi stroji na kolesih na električni pogon...
Ob 7h zjutraj odpelje avtobus in ob 10h sem v LJ, domov pa pridem zgodaj popoldne.

-  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -  -

Še eno romanje po isti poti, a je vsako različno od prejšnjih:
Če primerjam letošnje in prejšnja romanja v Santiago: Letos sem imel posebno srečo z vremenom, dežni plašč bi lahko pustil kar doma, dežnik pa sem rabil le enkrat, to na praznik Sv.Jakoba, ko sem že bil v Santiagu, ko je celo dopoldne deževalo. Na sami poti pa nisem imel dežja.
Letos nisem imel kakšnih večjih težav s hujšo vročino. Res vročih, nad 40C je bilo samo pet dni, trije na začetku in še potem dva, drugače pa so bile temperature malo nad 30C, na koncu, v Galiciji marsikdaj tudi pod 25C. Tistih 40C ali več se veliko sliši, toda to je ponavadi suha vročine, brez sopare, z lahnim vetrom, zato je občutek kot bi bilo 5C manj.
Zato sem letos to romarsko pot prehodil v doslej rekordnem času: od Saint Jean p.p. do Finistere in Muxije v le 26 dneh.
Prenočišča sem tokrat izbiral načrtno, na podlagi prejšnjih izkušenj, priporočil drugih, glede na strukturo in število romarjev, kjer je bilo več mladih, skupne aktivnosti in predvsem ponudbo hrane. Torej večinoma župnijska prenočišča izven mest in municipalna (državna) v manjših krajih. Pomembna mi je bila skupna večerja, ki smo jo skupaj pomagali pripravit tudi romarji - prvič zaradi hrane in zaradi sodelovanja vseh (da nisi v prenočišču prepuščen sam sebi), ker ravno pri skupnih opravilih najhitreje najdeš družbo. Izogibal sem se mestom, največkrat sem šel skozi mesta po najkrajši možni poti.
Kjer ni bilo organizirane skupne večerje, sem si hrano večinoma pripravljal sam: zjutraj: kruh, marmelada, sir, mleko;  dopoldne v kakšni gostilni ob poti: kava in kaj "ostrega" za popit;  ob kakšni trgovini ob poti: sadje, pecivo, sladica, paradižnik, sladoled;  večerja (kjer ni bilo organizirane): paradižnikova solata, paprika, juha, ribe, makaroni, riž, vino ali mleko v tetrapaku.
Na poti sem skrbel tudi za duhovno hrano: vsak dan dopoldne med hojo rožni venec (vsi štirje deli), popoldne med hojo rožni venec Božjega usmiljenja.
Kolikor je bilo možno, sem šel zvečer k Sv.maši, letos je bilo teh priložnosti manj, ker sem prenočeval večinoma v manjših krajih, tam pa ni več župnikov, ponekod ni niti cerkve. Ko cel dan hodiš, je prava muka skoraj celo uro stati pri miru v cerkvi pri maši, kot so se to po novem tu zamislili, pa čeprav so klopi namenjene za to, da se v njih sedi, a ne?
Na poti sem srečeval romarje od vsepovsod, največ jih je bilo iz Italije, Španije, Francije, Koreje, Amerike, Nemčije, Švedske,... Za razliko od prejšnjih romanj, sem letos na poti srečal kar 6 slovencev.
Precej več, kot običajno je bilo letos goljufanja med romarji, da so se vmes kakšen del poti peljali z avtobusom, vmes najemali taxije, oddajali v prevoz nahrbtnike,.... V osrednjem delu poti so jim to spregledali, v zadnjem delu, v Galiciji pa ne. Sam sem prehodil vso pot od Saint Jean p.p. do Muxije 100% peš. Državo, Cerkev in prijatelje že lahko prineseš okoli, vendar po taki poti, če je nisi opravil pošteno, vseeno ostane slaba vest. Če pač nebi zmogel, bi hodil kakšen dan ali teden ali dva več, vmes počival nekaj dni, itd,... Ravno zato sem karto za nazaj kupil šele na koncu v Santiagu, pa čeprav je bila zato nekoliko dražja.
Naslednjič, ko bo priložnost bo treba izbrati kakšno drugo verzijo, mogoče Portugalsko ali kakšno drugo, odvisno predvsem od časa, ki ga bom imel na razpolago.

   Upam, da to ni moj zadnji Camino  
 

(morebitna vprašanja za tega romarja)

Skupaj - ogledi vseh strani: